postopek pred Uradom za varstvo konkurence - preiskava pri tretji osebi - dokaz - nezakonito pridobljen dokaz - elektronsko sporočilo - postopke sodnega varstva - izvedba glavne obravnave - izvedba dokazov
Če se računalnik nahaja v prostorih preiskovane osebe, je dokumentacija, shranjena na njem, predmet preiskave v skladu s sklepom, ki ga je izdal Urad, in za njen pregled ni potrebna sodna odredba. Ne gre namreč za preiskavo pri tretji osebi zgolj zato, ker je določeno elektronsko sporočilo, preden je bilo fizično shranjeno na lokalni računalnik, izviralo iz strežnika v lasti ali najemu tretje osebe. Niti ni pomembno, ali se tako sporočilo (poleg tega, da je fizično shranjeno na določenem računalniku) še vedno nahaja tudi na strežniku (od koder se lahko, na primer, prenese tudi na druge elektronske naprave). Vsa sporočila, shranjena na lokalnem računalniku, so zaobsežena s sklepom Urada o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.
Tožnica je že v postopku pred Uradom predlagala zaslišanje več prič (pri čemer Urad zaslišanja ni opravil), zato njeni dokazni predlogi niso prepozni. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče predlagane dokaze v vsakem primeru tudi izvesti. To ni potrebno v primeru, kadar gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev, kot tudi v primeru, ko gre za nesubstancirane, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge (to je, kadar je določeno dejstvo po presoji, ki izključuje razumen dvom, dokazano že na podlagi drugih dokazov). Kadar sodišče ne izvaja dokazov, mu tudi ni treba izvesti glavne obravnave.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - sklep o preiskavi - pravica do sodnega varstva - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlogi - videz nepristranskosti - dvojna vloga odločevalca
Namen instituta izločitve predstojnika oziroma pooblaščene uradne osebe je zagotovitev (subjektivno in objektivno) nepristranskega odločanja in opravljanja posameznih dejanj v postopku. Pri ugotavljanju obstoja nepristranskosti sta odločilna tako subjektivni kriterij (osebno prepričanje uradne osebe, ki odloča v konkretnem primeru), kot tudi objektivni kriterij (izključenost vsakega upravičenega dvoma v nepristranskost odločevalca v smislu zagotavljanja t. i. videza nepristranskosti odločanja).
V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice t. i. „dvojna vloga“ odločevalca (ki v postopku, upoštevaje časovni in vsebinski vidik zadeve, nastopa tako v vlogi odločevalca kot tudi pooblaščenca stranke) lahko vpliva na nepristranskost odločanja oziroma lahko prizadane videz nepristranskosti odločanja.
ZPOmK-1 člen 6, 28, 28/1. ZUS-1 člen 83, 83/2-1. URS člen 36, 37. EKČP člen 8.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje družb - sklep o preiskavi - pooblastila Agencije za varstvo konkurence - pravica do sodnega varstva - naknadni sodni nadzor - učinkovitost sodnega nadzora - zakonitost preiskave - nezakonito pridobljeni dokazi - praksa ESČP
Ustavno dopustno je, da sklep o preiskavi (do spremembe protiustavne ureditve) sprejme Agencija za varstvo konkurence in da je odsotnost predhodne sodne odločbe o preiskavi mogoče nadomestiti (kompenzirati) z ex post facto učinkovitim sodnim nadzorom. Za povsem drug vidik pa gre pri vprašanju, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o preiskavi in ali je konkretna preiskava potekala v skladu z izdanim sklepom o preiskavi. Zagotovljena mora biti torej sodna kontrola zakonitosti dejanske preiskave, njene primernosti, obsega, poteka in trajanja.
Iz sodne prakse ESČP, na katero se revidentka pri tem sklicuje, ne izhaja, da sta lahko učinkovita izključno le predhodni sodni nadzor ali takojšnji naknadni sodni nadzor. ESČP je namreč do zaključka o neučinkovitosti sodnega nadzora v zadevi
Delta pekárny prišlo na podlagi celovite presoje nadzora, opravljenega v konkretnem primeru.
Res je sicer, da je v sistemu takojšnjega naknadnega sodnega varstva, ki se zoper sklep o preiskavi izvede ločeno od preizkusa končne odločbe, bolj konsistentno izpeljano varstvo pred vplivom nezakonito pridobljenih dokazov na končno odločitev z vidika »okužbe« odločevalcev. Vendar pa končna odločba ne more temeljiti na nezakonito pridobljenih dokazih niti v primeru, da je njihova nezakonitost ugotovljena kasneje, na primer, ko je sklep o preiskavi predmet sodnega varstva v okviru postopka zoper končno odločbo. Organ, ki izda končno odločbo, v takem sistemu prevzema tveganje, da bodo preiskava in v njej pridobljeni dokazi spoznani za nezakonite, posledično pa tudi končna odločba, ki bi na takih dokazih temeljila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4002894
OZ člen 168, 365. ZPP člen 212, 215, 216, 285. ZPomK-1 člen 9, 62. ZPomK člen 10, 44. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102, 267.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - zastaranje - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - trditveno breme - dokazovanje - informativni dokaz - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - materialno procesno vodstvo - sprememba lastnega pravnega stališča sodišča - vezanost nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente EU - predlog za predhodno odločanje Sodišču EU
Upnikovo dejanje v upravnem postopku, ki se ne nanaša na terjatev samo, ki ni namenjeno ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi njegove terjatve oziroma, ki ni podano pred pristojnim organom, ni dejanje v smislu določbe 365. člena OZ.
Stopnja substanciranja navedb ene stranke je odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke.
Ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala konkretneje pojasniti predpostavke, na podlagi katerih je utemeljevala pridobitev tržnih deležev v hipotetičnem scenariju. Zaradi aktivnosti tožene stranke je trditvena podlaga tožeče stranke postala nejasna; zgolj nanizani opisni dejavniki iz študij tožeče stranke niso več zadoščali.
Pooblastilo sodišču, da o višini škode odloči po prostem preudarku, ima svojo zrcalno sliko na trditvenem področju; od strank se lahko zahteva konkretizacija navedb, glede katerih pride v poštev določba prvega odstavka 216. člena ZPP, le v omejenem obsegu. Ne glede na to pa morajo stranke v vsakem primeru podati navedbe, ki služijo kot podlaga za oceno škode. Prav tako se od strank lahko zahteva, da svoje navedbe konkretizirajo v obsegu, ki je primeren glede na okoliščine konkretnega primera. Obstajati morajo vsaj oporne točke, na temelju katerih je škodo sploh mogoče oceniti. Če manjkajo tudi oporne točke, je o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (215. člen ZPP), saj bi v nasprotnem primeru sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.
Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga glede hipotetičnega scenarija v okviru izgubljenega dobička ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi oziroma, da svoje trditve dopolni. Materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje bi torej moralo biti usmerjeno, kar pa ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno poučevati pooblaščence pravdnih strank, katere trditve konkretno bi morali še podati.
Pravna ureditev EU ne določa vezanosti nacionalnih sodišč na posvetovalne dokumente in njihove osnutke niti na osnutke direktiv.
V skladu z določbo prvega odstavka 267. člena PDEU je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje oziroma pristojnost Sodišča EU za odločanje (med drugim) ni podana, če vprašanje ni bistveno za rešitev spora v glavni stvari.
dovoljena revizija - vartsvo konkurence - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - poročilo o preiskavi - pripombe k poročilu o preiskavi - sklep o denarni kazni
Možnost podaje pripomb k poročilu o preiskavi lahko zagotavlja učinkovito kontradiktornost postopka za izdajo sklepa o denarni kazni le v primeru, če iz poročila izhajajo vsa pravno relevantna dejstva ter če ima podjetje tudi možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno oziroma mu bo pripisan poseben pomen. Le v takem primeru lahko nameni ustrezno pozornost morebitni dodatni razjasnitvi posameznega dejstva ali okoliščine. Možnost izjave namreč ne pomeni samo izjave o tem, ali je določen zapis v poročilu (ne)resničen, temveč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko učinkovito izkoristi le, če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE
VS4002751
ZJShemRS člen 1, 1/2, 3, 3/1, 7, 7/1, 17a, 17a/3. Uredba o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije člen 8, 8/1, 17, 17/1. ZOR člen 1065. OZ člen 12.
jamstvena shema RS - jamstvo države - poroštvo - kreditna pogodba - bistvene določbe kreditne pogodbe - moratorij na odplačilo glavnice kredita - začetek teka moratorija na odplačilo glavnice kredita - pogodbena kazen
Moratorij na odplačilo glavnice kredita iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije lahko prične teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja.
NELOJALNA KONKURENCA - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS1015069
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101, 267. ZPOmK-1 člen 6.
ZZdr-1 člen 95, 97, 98, 99, 105. ZUS-1 člen 75.
omejevalno ravnanje - usklajeno ravnanje - javno naročanje - usklajeno določanje cen - omejevalni sporazum - normalno poslovno obnašanje - listinski dokazi - postopek predhodnega odločanja - vzporedno ravnanje
Vrhovno sodišče poudarja, da je bistvo presoje v konkretni zadevi skoncentrirano na vprašanje obstoja usklajenega ravnanja glede usklajenega določanja cen v spornih postopkih javnega naročanja, pri čemer glede na pravni okvir tedaj veljavnih določb ZZdr-1 nikakor ni mogoče zaključiti, da je bilo enotno določanje (vseh) cen zdravil za uporabo v humani medicini v ponudbah v postopkih javnega naročanja edino pravno dopustno ravnanje, katero bi sicer, per se, vodilo do zaključka o zgolj (racionalnem) vzporednem obnašanju veletrgovcev z zdravili. Iz odločbe Agencije namreč izhaja, da so kršiteljice v okviru postopkov javnega naročanja oblikovale ponudbe za širok nabor zdravil za uporabo v humani medicini, kar pomeni, da se cena za vsa zdravila (sploh) ni oblikovala z uporabo 97.a člena ZZdr-1. Ker se očitek usklajenega ravnanja nanaša na „določanje cen zdravil za uporabo v humani medicini“, to brez dvoma zajema tudi zdravila, katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.(8) Po tej določbi pa so se cene zdravil oblikovale prosto po pogojih trga.
Zato, čeprav sicer drži, da so bile cene nekaterih zdravil za uporabo v humani medicini (izdanih na recept) preko njihove razvrstitve na ustrezni seznam regulirane ter da je bila v tem obsegu možnost konkuriranja veletrgovcev s cenovno politiko gotovo močno zožena, to ne velja za tisti del trga zdravil za uporabo v humani medicini (praviloma tistih, ki se izdajo brez recepta, OTC zdravila), katerih cena se je oblikovala po splošnem 95. členu ZZdr-1.
Brez dvoma pa bi učinkovita konkurenca morala obstajati glede tistih zdravil, ki niso bila namenjena za (so)financiranje iz javnih sredstev ter katerih cena je bila oblikovana po 95. členu ZZdr-1. Iz tega logično sledi, da so imeli veletrgovci, kljub (delno) cenovno intenzivno reguliranem trgu zdravil za uporabo v humani medicini (primerjaj 97. do 99. člen ZZdr-1), realno možnost medsebojno učinkovitega konkuriranja s cenami zdravil, kot je to jasno izhajalo tudi iz meril za ocenjevanje ponudb javnih lekarniških zavodov.
Poleg tega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi Upravno sodišče o obstoju omejevalnega sporazuma sklepalo zgolj na podlagi enotnosti cen v postopkih javnega naročanja, torej v odsotnosti drugih dokazov, ki bi neposredno ali posredno dokazovali obstoj dogovarjanja med obravnavanimi veletrgovci.(10) Revidentka ne upošteva, da iz odločbe Agencije in sodbe Upravnega sodišča izhaja celovita ocena različnih dokazov o obstoju usklajenega ravnanja, pri čemer ne drži očitek o navidezni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi, saj so podani vsi elementi omejevalnega sporazuma po 6. členu ZPOmK-1. Treba je namreč upoštevati celotno sliko delovanja kršiteljic ob ustreznem upoštevanju specifičnih lastnosti trga prodaje zdravil za uporabo v humani medicini na debelo.
Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je Agencija na podlagi različnih listinskih dokazov ugotovila, da je med obravnavanimi veletrgovci obstajal omejevalni sporazum, ki je zaradi usklajenega določanja cen in delitve trga prepovedan že zaradi svojega protikonkurenčnega cilja. Ob tem ne drži, da ne bi bil upoštevan pravni in gospodarski okvir, v katerem so delovali veletrgovci, saj iz razlage ZZdr-1 jasno izhaja, zakaj zatrjevano nejasna uporaba 97. člena ZZdr-1 (glede na jasen 95. člen ZZdr-1) niti ni bila bistvena. Zato je tudi pravno ne-relevantno revidentkino zatrjevanje, da udeleženkam na trgu ni bilo znano in razumljivo njihovo sporno ravnanje v smislu obstoja obravnavane kršitve.
Ob tem pa je, v zvezi z revizijskimi navedbami o zatrjevano neutemeljeni zavrnitvi predloga za predložitev predhodnih vprašanj Sodišču EU, bistveno dvoje: (prvič) dolžnost predložitve zadeve Sodišču EU glede razlage Pogodb je vzpostavljena le za nacionalna sodišča zadnje instance in (drugič) dolžnost predložitve vprašanja Sodišču EU je vezana na dolžnost uporabe prava EU. Zato dolžnosti sodišč (zadnje instance) o predložitvi vprašanj, vezanih na razlago nacionalnega prava, kot je 6. člen ZPOmK-1, ki zgolj povzema ureditev 101. člena PDEU, ni mogoče širiti zunaj dolžnosti uporabe prava EU, kot jo določa 267. člen PDEU. Široko razlago dometa „razlage prava EU“ je namreč Sodišče EU zavzelo zaradi nudenja pomoči nacionalnim sodiščem in ne zaradi širjenja obveznosti iz (tretjega odstavka) 267. člena PDEU. Zato revidentka zavajajoče razlaga „meje pristojnosti“ Sodišča EU ter v tem kontekstu neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava ter že obravnavano procesno kršitev
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence upravni postopek - sklep o preiskavi - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlog za izločitev uradne osebe - dvom v nepristranskost uradne osebe - zloraba procesnih pravic
V nasprotju z namenom instituta izločitve bi bilo, da bi stranka, kljub temu da za obstoj odklonitvenih razlogov ve, z njihovim uveljavljanjem lahko čakala do faze postopka, ko bi lahko izključno preko instituta izločitve organu de facto preprečila učinkovito nadaljevanje postopka. Špekulativno ravnanje stranke pri (ne)podajanju zahteve za izločitev zato predstavlja zlorabo procesnih pravic in ne more biti pravno varovano.
Šele po koncu zbiranja dokazov za določeno dejstvo (ter ugotavljanja morebitnih novih dejstev) je mogoče, upoštevaje vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, opraviti končno subsumpcijo dejstev pod pravno normo ter sprejeti končno odločitev. Šele v tem delu postopka lahko pride do izraza morebitna pristranskost odločevalca, saj njegova seznanjenost z okoliščinami izven nabora dokaznega gradiva ali njegov osebni odnos do stranke lahko vplivata na percepcijo in interpretacijo dokazov.
Za izločitev predstojnika oziroma uradne osebe iz odklonitvenih razlogov podan resen dvom o njeni (subjektivni) nepristranskosti. Upoštevaje nizko stopnjo subjektivne presoje okoliščin, na podlagi katerih se uvedeta postopek in preiskava, bi morala tožnica z visoko stopnjo konkretizacije navesti dejstva, ki naj bi že v tej fazi postopka utemeljevala dvom v nepristranskost uradne osebe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - VARSTVO KONKURENCE
VS4002554
ZPP člen 7, 41, 41/2, 95, 95/2, 97, 154, 154/2, 216, 216/1, 252, 252/2, 286b, 367, 367/2, 367/3, 367/5, 490. ZPOmK člen 10, 10/5, 10/5-4. ZPOmK-1 člen 62, 62/2. OZ člen 133, 133/1, 168, 168/3. ZOR člen 156, 156/1, 189, 189/3.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - višina škode - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - gospodarski spor - dovoljenost revizije - vložitev revizije po pooblaščencu - novo pooblastilo - posebno pooblastilo - veljavnost pooblastila - vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - tožbenim zahtevkom skupno pravno vprašanje - izvedenec - vpogled izvedenca v predlagani dokaz - stroški postopka
Novo pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva je hkrati tudi posebno. Za veljavnost pooblastila je dovolj podpis pooblastitelja.
Zahtevek za plačilo odškodnine in za vključitev CD-ROM-a sta medsebojno povezana zahtevka, saj oba zahtevka izvirata iz istega življenjskega dogodka in skupaj predstavljata zaokroženo celoto.
ZOR oziroma sedaj OZ v določbah o povzročitvi škode med drugim ureja odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek. V prvem odstavku 156. člena ZOR oziroma prvem odstavku 133. člena OZ določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost. Tožbeni zahtevek za vključitev CD-ROM-a po svoji vsebini smiselno predstavlja ravno takšen odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek.
Za ugotovitev višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (tretji odstavek 189. člena ZOR oziroma tretji odstavek 168. člena OZ). V ta namen je treba oblikovati hipotetični scenarij (scenarij „nekršitve“). Nemogoče je vedeti, kako bi se trg razvijal v odsotnosti kršitve pravil konkurenčnega prava, zato se hipotetični scenarij po svoji naravi opira na vrsto predpostavk. K oblikovanju hipotetičnega scenarija je mogoče pristopiti na različne načine; pomembno vlogo igrajo razpoložljivi podatki oziroma procesno gradivo v posameznem primeru. V takšnih primerih se višine škode praviloma ne da ugotoviti na način, kot ga sicer poznamo v odškodninskem pravu, oziroma bi bilo to mogoče samo z nesorazmernimi težavami, zato ima sodišče pooblastilo zakonodajalca, da odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP). S pomočjo določbe 216. člena ZPP se tako oškodovancu v določenih primerih, tudi na področju kršitev pravil konkurenčnega prava, olajša dokazovanje višine škode. V primeru določanja višine odškodnine po prostem preudarku prisojanje višine odškodnine pomeni uporabo materialnega prava, pri čemer pa so dejstva, na podlagi katerih se prosti preudarek uporabi, dejansko stanje.
V obravnavanem primeru je bila opravljena primerjava donosnosti oškodovanega podjetja z donosnostjo v primerljivem podjetju, pri čemer je primerljivo podjetje v obravnavanem primeru samo takšno podjetje, ki zaradi zlorabe ni utrpelo nobene škode, to pa je kršitelj sam, torej tožena stranka oziroma njena hčerinska družba S. d.o.o.
Dokazni predlog za postavitev izvedenca je treba v obravnavanem primeru razumeti ne le kot predlog, da izvedenec pregleda listine, ki se nahajajo v spisu, ampak tudi kot predlog, da vpogleda v listino, ki jo je stranka v postopku pravočasno predlagala kot dokaz in ki jo potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. V obravnavnem primeru je izvedenec listino, v katero je vpogledal (izkaz uspeha iz AJPES-a), priložil izvedenskemu mnenju, s čimer je bilo v postopku zagotovljeno tudi spoštovanje načela kontradiktornosti.
VARSTVO KONKURENCE – UPRAVNI POSTOPEK – USTAVNO PRAVO
VS4002457
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. URS člen 37, 38. ZPomK-1 člen 6, 6/1, 28, 36, 36/4. ZJN-2 člen 44, 44/3.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopek - bistvena kršitev določb upravnega postopka - preiskava poslovnih prostorov - varstvo osebnih podatkov - informacijska zasebnost delavcev - načelo kontradiktornosti - omejevalni sporazum - kartelno dogovarjanje
O tem, ali je bilo poseženo v varstvo tajnosti pisem in drugih občil in ali je bilo v postopku, ki ga je vodil toženec, okrnjeno varstvo osebnih podatkov, se v tem postopku ne odloča kot o samostojnem vprašanju. Za ta postopek je relevantno le, ali so bili dokazi, na katere se opira izpodbijana odločba, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic.
Tudi načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno že s samim tem, ker tožnik ni bil zaslišan kot stranka postopka. V postopku pred tožencem se kontradiktornost postopka udejani tako, da se stranka lahko izjavi o Povzetku relevantnih dejstev (v nadaljevanju PRD), kar je bilo tožniku tudi omogočeno (četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1). Tudi sicer tožnik ne pojasni, kaj bi lahko izpovedal na zaslišanju, pa tega ni mogel v izjavi o PRD.
Čeprav je treba načeloma vendarle dopustiti možnost, da bi lahko šlo za kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov kljub temu, da udeležena podjetja ne bi bila sposobna samostojnega nastopanja na trgu, pa za konkretno uporabo ne zadošča zgolj abstraktna možnost. Potrebna je normativna konkretizacija, ki se opira na konkretna dejstva, ugotovljena v posameznem primeru. Teh pa toženec ni predstavil tako, da bi zadevala prav tožnika.
ZPomK-1 člen 28, 57, 58. ZUP člen 214, 214/1, 217, 217/1. ZJN-1 člen 44, 44/3.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopek - kontradiktornost – preiskava - pravica do obrambe - dokazovanje – dokazi - omejevalni sporazum – dogovor ponudnikov v postopku javnega naročanja
Kontradiktornost postopka je po določbi 19. člena ZPOmK-1 zagotovljena tako, da se odločba Agencije ne sme opirati na dejstva in dokaze, glede katerih podjetju, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelju, ni bila dana možnost, da se o njih izjavita. Dejstva in dokazi so bili tožniku predstavljeni v Povzetku relevantnih dejstev. V skladu z določbo četrtega odstavka 36. člena ZPOmK-1 se je lahko in se tudi je izrekel o predstavljenih dejstvih in dokazih. Kontradiktornost postopka zato ni bila okrnjena.
V upravnem postopku se po določbi drugega odstavka 164. člena ZUP uporabi kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka.
Po določbi tretjega odstavka 44. člena ZJN-2 je gospodarskim subjektom omogočeno, da se, kadar je to primerno, za posamezno naročilo sklicujejo na kapacitete drugih gospodarskih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V takem primeru morajo naročniku predložiti dokazilo, da bodo imeli zaradi tega na voljo sredstva, potrebna za izvedbo naročila. Kot dokazilo lahko na primer šteje pisni dogovor teh subjektov, sklenjen za ta namen. Pri posameznem razpisu se potencialni ponudniki torej lahko dogovorijo za skupen nastop.
ZPOmK-1 člen 6, 6/1. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. ZUP člen 164, 164/2.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - ugotovitev dejanskega stanja - upravni postopek - bistvena kršitev določb upravnega postopka - dokazovanje - dokazi - kartelno dogovarjanje
Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi glede na njihov izvor; vseeno je, ali jih je toženec pridobil v okviru preiskave pri tožniku ali kako drugače.
Za kartelno (omejevalno) dogovarjanje zadostuje zgolj soglasje volj udeležencev, za katero pa ni potrebno, da bi izpolnjevalo vse pogoje za nastanek pravnega posla. Zato tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da sporazum ni bil podpisan.
Toženec je pravilno ugotovil, da so se gradbena podjetja s „Sporazumom 2000“ vnaprej dogovorila oziroma uskladila glede deležev, ki pripadajo posameznim podjetjem oziroma skupini podjetij na razpisih avtocestnega programa, kot tudi glede temeljnih mehanizmov oziroma principov delovanja kartela, zlasti glede način usklajevanja pri oddaji ponudb na posamezne razpise naročnika DARS. Ta ugotovitev povsem zadostuje za oceno, da je šlo za prepovedan omejevalni sporazum po določbi prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1 (oziroma prvega odstavka 5. člena ZPOmK), katerega cilj je bil preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije.
URS člen 29. ZPomK-1 člen 6, 6/1, 29, 29/2, 36, 36/4. ZUP člen 10, 164, 164/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopke - odgovor na - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - pravica do izjave v postopku - čas za pripravo obrambe - dokazovanje - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija - izločitev dokazov - preiskava - osebna korespondenca zaposlenih
Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je rok 45 dni iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je toženec z določitvijo roka 45 dni za odgovor na PRD ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.
Določba druge alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 govori o pregledovanju poslovnih knjig, pogodb, listin, poslovne korespondence, poslovne evidence in drugih podatkov, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja, ne glede na nosilec, na katerem so zapisani ali shranjeni (v nadaljnjem besedilu: poslovne knjige in druga dokumentacija). Osebna korespondenca zaposlenih je iz tega izvzeta.
Neizpolnjevanje razpisnih pogojev je le navidezno negativno dejstvo. Tožnik bi moral zatrjevati in dokazovati razpisne pogoje DARS, kar je povsem enostavno in predstavlja pozitivno dejstvo; poleg tega pa še, kako je razpisne pogoje dejansko izpolnjeval, kar je sam najbolje poznal, in tudi predstavlja pozitivno dejstvo; le sklep na podlagi primerjave obeh bi utegnil biti negativen.
Ugotovitev toženca o kartelnem dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju, ki je predstavljalo enotno, dlje časa trajajočo, kompleksno kršitev, ne temelji na enem samem dokazu, npr. „Sporazumu 2000“, pač pa na množici med seboj povezanih indicev, ki vsak zase sicer nima zadostne dokazne moči, vsi skupaj pa jo imajo. Tožnik skuša v obliki komentarja k posameznim ugotovitvam ali dokazilom zanikati pomen posameznih indicev, a neuspešno, saj se zavestno in neprepričljivo izogiba celotni sliki, ki jo indici ustvarjajo.
ZPomK-1 člen 3, 6, 6/1. ZGD-1 člen 679, 679/1, 683. ZUP člen 237, 237/1. ZUS-1 člen 64, 64/1.
varstvo konkurence – kartelno dogovarjanje - postopek pred Uradom za varstvo konkurence – upravni postopek - opredelitev stranke v postopku - oznaka firme - podružnica tujega podjetja
Če je firmi pravne osebe dodana še oznaka podružnice, se to v splošnem razume kot podrobnejša označitev stranke postopka, z namenom, da se večji, organizacijsko razvejani pravni osebi omogoči, da že iz sodnega pisanja prepozna, na kateri del pravne osebe se nanaša pisanje (tožba, odgovor na tožbo, sodna odločba). Ni pa s tem mišljeno, da je v takem primeru stranka postopka namesto pravne osebe njena podružnica.
Podružnica tujega podjetja ni nosilec pravic in obveznosti, o katerih se je odločalo v postopku pred tožencem.
ZPomK-1 člen 6, 6/1, 15, 36, 36/1. ZUP člen 64, 64/1, 214, 214/1, 237, 237/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - omejevalni sporazum - kartelno dogovarjanje - upravni postopek - dokazovanje - izvedba predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - pomanjkljivosti upravne odločbe - dokazno breme
Zakon ne dela nobenih razlik med dokazi, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, in med tistimi, ki jih organu ponudijo stranke postopka. Ene in druge mora organ obravnavati enako (nepristransko). V odločbi mora navesti razloge, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj ni bil sprejet zgoraj navedeni dokazni predlog tožnika glede verodostojnosti ključnega dokaza v tej zadevi, in ker ni odgovorjeno na argument tožnika, da ni bil vabljen na naslednje sestanke „kartela“, odločbe ni mogoče preizkusiti.
Izjava o Povzetku relevantnih dejstev ni namenjena le temu, da se prizadeta stranka dobesedno vzeto le „izreče“ o predloženem dokazu v smislu ocene njegove dokazne moči, pač pa je izjava o povzetku (četrti odstavek 36. člena ZPOmK-1) namenjena tudi temu, da stranka sama predlaga nasprotne dokaze.
ZPomK-1 člen 6, 6/1, 36, 37, 37/4. ZUP člen 213, 213/6. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
Tožniku se očita sodelovanje v enotnem, dalj časa trajajočem ravnanju (kar je ugotovljeno npr. v 169. točki izpodbijane odločbe). Pri takem ravnanju ni treba že v izreku opisati (vseh) podrobnosti očitanega ravnanja. Konkretiziranost je nujno potrebna le v tisti meri, ki zadošča za individualizacijo očitka in s tem možnost uspešne obrambe.
Za presojo cilja kartelnega dogovarjanja oziroma usklajenega ravnanja ni potreben subjektivni namen udeležencev. Zadostuje njegov objektivni pomen.
Toženec bi v primeru, ko stranka postopka substancirano predlaga zaslišanje prič, praviloma moral opraviti ustno obravnavo in priče zaslišati, razen v izjemnih primerih, npr. (a) če dejstva, o katerih naj bi priče izpovedovale, niso pomembna za odločitev, (b) če toženec šteje zatrjevana dejstva za resnična in zato ni potrebe po njihovem dokazovanju, ali pa (c) če ima toženec na voljo take dokaze (npr. listinske), da jih tudi izpovedi prič, ki naj bi izpovedovale o istem dejstvu, po presoji, ki izključuje vsak razumen dvom, ne bi mogle omajati.
Za kartelno dogovarjanje se ne zahteva nobena obličnost; pravzaprav zadostuje zgolj soglasje volj udeležencev, za katero pa ni potrebno, da bi izpolnjevalo vse pogoje za nastanek pravnega posla. Zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na nepodpisanost sporazuma.
Dokazov glede višjih cen v izpodbijani odločbi res ni. Vendar pa za izpolnitev zakonskih znakov omejevalnega ravnanja zadostuje že, da je cilj sporazuma preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco. Običajno se člani kartela sicer res dogovarjajo prav zato, da bi dosegli višje cene, vendar pa doseganje višjih cen ni del definicije kartelnega sporazumevanja.
Če je bil namen skupnega nastopanja na podlagi kartelnega dogovora zvišanje cen, kot ugotavlja toženec, potem so višje ponudbene cene same po sebi omogočale tujim podjetjem večje možnosti za uspeh na javnih razpisih DARS, saj so lahko ponudila realnejše, torej nižje cene.
ZPOmK-1 člen 6, 19, 36. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - načelo kontradiktornosti - podjetje - pojem podjetja - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote
Tožeča stranka vse do izdaje Odločbe ni bila seznanjena z dejstvi in dokazi, ki jih je Agencija štela kot pomembne za zaključek, da v tej zadevi ekonomska celota ne obstaja oziroma da gre za sporazum med neodvisnima podjetjema. S takšnim postopanjem je Agencija tožeči stranki odvzela možnost učinkovite obrambe oziroma možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Za presojo, ali povezani družbi tvorita ekonomsko celoto, je lahko pomembna predvsem okoliščina, kot je vpletenost družbe matere v upravljanje hčerinske družbe.
postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - izločitev uradne osebe
Toženka je morala preverjati, kako tožnica svoje zaveze izpolnjuje. To je lahko storila tudi tako, da so se njeni zaposleni sestali s prizadetimi gospodarskimi družbami. Če bi bile tako pridobljene informacije edina podlaga za odločanje v tem postopku, potem bi lahko šlo za pristranost toženke, še zlasti, če se tožnica o njih ne bi mogla izreči. Vendar pa na tak zaključek ne napotuje ničesar razen samega sestanka.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence – upravni postopek - izvršba upravne odločbe – pravica do vložitve izvršilnega predloga – javni interes – zasebni interes
Upravni postopek, na podlagi katerega je toženka izdala odločbo, se je začel po uradni dolžnosti in se je vodil v javnemu interesu. Vendar pa je tožnik upravičenec iz 4. točke odločbe, bil pa je tudi stranski udeleženec upravnega postopka. Zato je upravičen predlagati izvršbo na podlagi določbe tretjega odstavka 286. člena ZUP. Pri sovpadanju javnega in upravičenčevega interesa se lahko izvršba opravi tako po uradni dolžnosti kakor tudi na podlagi predloga upravičenca, v tem primeru tožnika.
ZPOmK-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 164, 214, 214/1-3, 237, 237/2-7.
varstvo konkurence – podjetje – pojem podjetja – gospodujoče podjetje – odvisno podjetje – usklajeno delovanje – kartelno dogovarjanje - doktrina ekonomske enote - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote - solidarna odgovornost družbe matere
Ne drži, da je odločilnega pomena, kako pojmovati gospodujoče in odvisno podjetje, kar je opredeljeno v ZPOmK-1, ne pa tudi v pravni ureditvi EU. Gre za vprašanje odločilnega vpliva na ravnanje podjetij pri omejevalnih sporazumih oziroma usklajenem ravnanju. V zvezi s tem se je izoblikovala doktrina ekonomske enote, imenovana tudi doktrina „starševske odgovornosti“, ki je v celoti sprejemljiva tudi za slovensko pravo. Če hčerinska družba, ki je samostojna pravna oseba, na trgu ne ravna samostojno, pač pa sledi navodilom materinske družbe, zlasti zaradi poslovnih, organizacijskih in pravnih povezav, je mogoče šteti obe podjetji za eno samo gospodarsko enoto, odgovornost za ravnanje na trgu pa solidarno pripisati obema.