V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo.
Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1).
Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.
Druge tožničine zdravstvene težave in sicer bolečine v predelu desnega kolka, ledvenem delu hrbtenice (križ), ki trajajo še vedno, so se pojavile v septembru 2020. Vzrok za bolečine v predelu desnega kolka bi lahko bilo predpisano nepretrgano in dolgotrajno ležanje, ki pa tožnici ni bilo predpisano, in tožnica tega tudi ni zatrjevala, prav tako pa tudi ob nesreči ni prejela udarca v predelu kolka. Te bolečine so posledica trohanternega burzitisa kot posledice preobremenitev ali obrabnih sprememb v delu kolka in niso posledica nezgode pri delu.
Enako velja tudi za bolečine v križu, ki so tudi posledica tožničinih degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, kar izhaja iz izvidov magnetne resonance. Tožnica ni prejela udarca v križ in tudi ni padla na zadnjico. To dvoje bi lahko povzročilo poškodbo križa. Tožnica tako hernije ni dobila ob nezgodi pri delu, saj je tožnica v tem predelu bolečine začutila mesec in pol po nezgodi.
Upravičenost dodatka je vezana na naravo in način opravljanja dela na posameznem delovnem mestu pri posameznem delodajalcu, da pri predstavah, glede katerih tožnik vtožuje dodatek, pogoji niso bili nevarni, da je sama epidemija sicer pomenila riziko okužbe praktično povsod, da pa samo dejstvo razglašene epidemije ne zadošča za priznanje dodatka. Dodatka ni mogoče priznati, če v zvezi s konkretnim delom delodajalec ni štel, da gre za delo v nevarnih pogojih zaradi nadpovprečne izpostavljenosti tveganju za zdravje, in če konkretni pogoji ne ustrezajo standardu nevarnosti.
Tožnik je utemeljeno verjel, da je tudi od 11. 2. 2025 na dopustu, njegov status (glede bolniškega staleža in poklicne rehabilitacije) takrat še ni bil dokončno urejen, kar pomeni, da je neutemeljen očitek iz odpovedi, da ni prišel na delo od 12. 2. 2025, o razlogih za odsotnost pa ni obvestil toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec, ki je na dopustu, delodajalca ni dolžan obveščati o razlogih za odsotnost.
Nepotrebnih stroškov sodne tolmačke, ki so nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ni dopustno naložiti v plačilo oškodovancu kot tožilcu.
Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.
V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur.
Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.
Tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da ima informativni izračun zgolj in samo naravo okvirne informacije o predvidenem datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine oziroma o predvideni višini pokojnine brez pravnih posledic. Pri izdelavi informativnega izračuna so upoštevni podatki, ki jih predloži zavarovanec tožencu za izračun pokojnine in jih toženec ne preverja in ne ugotavlja njihove pravilnosti.
Iz informativnega izračuna je za leto 2005 razviden znesek, ki je bil 100-krat večji od ostalih povprečij za ta obdobja. Tožnik izstopajoče višine ni dokazal z nobenim dokazilom.
Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti.
I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.