Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko.
Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.
Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je zaradi ugotovljene zlorabe, s katero je prikrivala dejansko delovno razmerje, obravnavana v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja kot dejanski delodajalec. Le na tak način je lahko saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.
Izostanek neposrednih dokazov ne pomeni, da sodišče prve stopnje do zaključka, da je tožnik odtujil tri paketne pošiljke, ne bi moglo priti na podlagi posrednih dokazov. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno obrazložilo ter se pri tem opredelilo tudi do trditev in dokazov tožnika.
Dejstvo, da mora tožnik pri opravljanju življenjskih opravil vlagati več napora in da teh opravil, ob krajših obdobjih poslabšanja ne zmore, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj poslabšanja pri tožniku do referenčnega datuma ni mogoče uvrstiti med dokončno in trajno zdravstveno stanje, temveč zgolj za začasno poslabšanje, ki ga ne krije citirano zakonsko določilo. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ne določa začasne nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč zajema trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz citiranega člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.
Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.
Skladno z ustaljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje presojalo le, ali je do reorganizacije, zaradi katere je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, dejansko prišlo, ne sme pa ocenjevati smotrnosti reorganizacije. Ugotovilo je tudi, da je toženka še eni delavki na delovnem mestu Kontrolor na liniji II odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obdobju od 1. 12. 2023 do 31. 1. 2024 je tako 20 delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar potrjuje zaključek sodišča, da je bila reorganizacija dejansko izpeljana in ni bila navidezna.
Ker ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine.
Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko.
To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, pa v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.
Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.
Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.