Postopki po Zakonu o duševnem zdravju so nujni (prvi odstavek 33. člena. ZDZdr). Prav tako sodišče samo navaja, da je tolmačko kontaktiralo na dan naroka in je bila slednja na voljo takoj, kar pa še ne pomeni, da zadeve ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 47. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, je delo, ki ga je za tisti dan imela za opraviti (šlo je za pisno delo od doma) odložila in dobro uro zatem, ko jo je sodišče kontaktiralo že opravljala svoje delo na naroku.
V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.
Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.
Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila.
Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sicer res, da tožena stranka ni uveljavljala izrecno, da ne gre za pritiklino, vendar je ves čas trdila, da lastninska pravica na nobeni podlagi ni prešla na tožečo stranko, kar je moralo sodišče prve stopnje presojati z vseh upoštevnih materialnopravnih vidikov, kar je tudi storilo, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.
Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.
Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.
Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.
Pomanjkljivi so razlogi v izpodbijanem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, saj okoliščina odklonitve strokovnega pregleda, ki je ključna, glede na sedaj zbrane dokaze ni prav v ničemer podprta.
V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev o utemeljenosti ugovora obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Pri tem bo moralo upoštevati zlasti, da navedbe v obdolžilnem predlogu niso skladne s priloženo dokumentacijo, kar bo potrebno ustrezno razčistiti in ponovno presoditi, ali je v obravnavani zadevi verjetnost, da je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled in torej storil očitan prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storil, ali pa je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.