Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti.
Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur.
Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (zlasti pravice do osebnega in družinskega življenja).
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.
Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da sta koncesionarja ves čas izpolnjevala delo, določeno po koncesijski pogodbi ter da toženca 1. 1. 2022 po določbah koncesijske pogodbe tudi nista bila dolžna izvajati čiščenja cest ter javnih površin, zato jima tudi ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo tožnikoma. Toženca sta namreč delo opravljala primerno in skladno s koncesijsko pogodbo in s skrbnostjo, ki se od njiju kot strokovnjakov na tem področju zahteva, prav tako pa nista nehala opravljati svojih storitev, niti teh nista neredno opravljala, zaradi česar tudi na tej podlagi ni podana njuna odgovornost. Ob tehtanju odgovornosti pravdnih strank je potrebno poudariti, da sta mladoletna tožnika tista, ki sta s svojim ravnanjem, ko sta pobrala petardo, ko sta pod stopniščem hiše našla vžigalnik in petardo prižgala, sama prispevala k njima nastali škodi.
Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda.
Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik nima premoženja in (rubljivih) prihodkov, da bi se lahko oblikovala stečajna masa. Ker je hkrati tudi ugotovilo, da dolžnik odpusta obveznosti ne more doseči, je predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Na ugotovitev o višini dolžnikovih preživninskih obveznosti je oprlo sklep, da dolžnikovi prihodki ne zadoščajo za oblikovanje stečajne mase.
Toženka s pritožbenimi navedbami in listinskimi dokazi v smeri plačevanja zneskov, ki jih je sicer dolžna plačati po izpodbijani sodbi, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Gre torej za nedopusten in zato neupošteven pritožbeni razlog.
Mejnik časovnih mej pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti in ob zgoraj opisani pasivnosti toženke pa, ko se je iztekel rok za toženkin odgovor na dopolnitev tožbe, to je dne 10.9.2025 (glej 451., 452. in 453. člen ZPP).
V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.
Drugače, kot to velja v zvezi s terjatvami preživnine, glede katerih je bil dogovor sklenjen v točki II sodne poravnave, upravičenec do plačila terjatev, vsebovanih v točki V sodne poravnave, ni mladoletni otrok A. A., ki v tej izvršilni zadevi nastopa kot upnik, ampak njegova mati (nasprotna udeleženka v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov). Ta je namreč na podlagi dogovora v točki V sodne poravnave upravičena do vrnitve polovice v tej točki opredeljenih izdatkov za mladoletnega otroka (med drugim do vrnitve polovice izdatkov za očala), ki jih bo predhodno plačala sama. Izvršbo je dopustno dovoliti le za izterjavo terjatve, ki ima podlago v izvršilnem naslovu (17. člen ZIZ), upnik pa v predloženem izvršilnem naslovu nima podlage za izterjavo terjatve iz naslova polovice izdatkov za očala v svojo korist, v predlogu za izvršbo pa tudi ni določno označil javne ali po zakonu overjene listine, s katero lahko dokaže, da je bila navedena terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ), niti v tej smeri ni podal kakšnih trditev.
V točki V sodne poravnave je sicer določena obveznost dolžnika, da krije polovico izdatkov za otrokova očala, ki jih bo plačala otrokova mati, vendar pa v sami sodni poravnavi višina te obveznosti ni določena, niti niso v njej navedeni elementi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Glede na opredelitev v sodni poravnavi je višina obveznosti namreč odvisna od bodočega negotovega dejstva, tj. nastanka dejanskega izdatka v zvezi z nakupom očal v obdobju po sklenitvi sodne poravnave in plačila le-tega s strani otrokove matere. Višine obveznosti, ki jo dolžnik dolguje na podlagi sklenjenega dogovora, tako ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov, navedenih v sodni poravnavi, ali na podlagi javno dostopnih (uradnih) podatkov, ampak šele na podlagi ugotovitve v poravnavi sicer opredeljenih bodočih dejstev (tj. višine dejanskega plačila za očala) in izvajanja dokazov v tej smeri. Za ugotovitev višine v sodni poravnavi dogovorjene obveznosti bi bilo torej potrebno dodatno vsebinsko odločanje, kar pa presega pristojnost izvršilnega sodišča. Sodna poravnava v relevantnem delu zato ni primeren izvršilni naslov.
ZSVarPre v 20. členu določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Sodišče prve stopnje je menilo, da je navedeno zakonsko določbo v primeru odločanja o taksni oprostitvi treba smiselno razumeti tako, da je upoštevno obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, v katerem je nastala taksna obveznost. Po presoji pritožbenega sodišča pa je treba upoštevati obdobje treh koledarskih mesecev pred mesecem, ko je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse.
Nerazumljiv in brez opore je pritožbeni očitek, da tožnik nima podlage za uveljavljanje denarnega zahtevka, ker naj bi bil zahtevek iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj le nedenarni. Za takšno razlogovanje v določbah OZ ni podlage. Z odtujitvijo vrednostnih papirjev sta prva in tretja toženka pridobili novo korist. Nobenega prepričljivega razloga ni, da tožnik njenega vračila ne bi mogel zahtevati.
Sodno varstvo ne more doseči svojega cilja, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa se stanje ne bi moglo povrniti v tisto pred izdajo začasne odredbe. Tudi dodatno navedene okoliščine socialne problematike ne izkazujejo izjemnega pogoja, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo z enako vsebino, kot glasi tožbeni zahtevek.
Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke.
Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Izvedenci (tolmači) kot strokovni pomočniki sodišča (in ne stranke postopka) niso podvrženi sistemu prekluzij, zato se tudi prepoved pritožbenih novot nanje ne razteza.
Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.
Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka.