KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS2007220
ZKP člen 41, 41/2, 214, 215, 227, 269, 371, 371/1-2, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/5. KZ člen 25, 269, 269a. URS člen 22, 23, 27, 28, 29, 36. EKČP člen 6, 8. MKPPKZ člen 4, 13.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nedovoljen dokaz - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - razlogi o odločilnih dejstvih - indična sodba - pravice obrambe - domneva nedolžnosti - pravica do nepristranskega sojenja - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - sprejemanje daril za nezakonito posredovanje - dajanje daril za nezakonito posredovanje - sprejem obljube nagrade oziroma koristi - opis kaznivega dejanja - uradna oseba - uradno dejanje - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - čas storitve kaznivega dejanja
Pripravljalna dejanja so sama po sebi vrednostno nevtralna, kriminalno (kazensko) vsebino pa dobijo šele, ko jih povežemo z namenom storiti kaznivo dejanje. Gre za poseben namen storilca, da bo izvršil določeno kaznivo dejanje, ki običajno velja za izjemno nevarno oziroma resno; posebnega namena storilca pri pripravljalnih dejanjih izvršiti kaznivo dejanje pa se ne sme zamenjevati s subjektivnimi znaki kaznivih dejanj, kot na primer „z namenom“, ko gre za psihične procese.
Kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, je mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo.
Sprejem obljube je sporazum, dogovor, lahko je izrecen ali tih, lahko gre za sprejem s konkludentnim dejanjem, med tistim, ki nagrado obljublja oziroma daje, in tistim, ki jo sprejema, ali sprejme obljubo nagrade, darila, ali koristi. Komunikacijski način je lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje (in praviloma je tako), ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komunikacije znane le vpletenim. Seveda pa je v slednjem primeru dokazovanje kaznivega dejanja bistveno bolj zahtevno.
Sodišče ugotavlja odločilna dejstva, ko razpolaga z neposrednimi dokazi, neposredno s temi dokazi. Glede na okoliščine konkretnega primera pa lahko odločilna dejstva ugotavlja šele s sklepanjem iz posrednih dejstev oziroma indicev. Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna dejstva z logičnim sklepanjem. Sodišče pri indični sodbi sklepa iz znanih na neznana dejstva, ko na podlagi indicev, z uporabo pravil in izkušenj ter pravil logičnega sklepanja, sklepa na odločilna dejstva. Lahko obstaja cel niz teh dejstev, na podlagi katerih sodišče sprejme sklep o odločilnem dejstvu. Sodišče izvede tako cel niz sklepov, iz katerih preko niza posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Takšno sklepanje seveda ni samovoljno in arbitrarno, sodišče mora obrazložiti, kako na podlagi posrednih dejstev sklepa na naslednja posredna dejstva, in kako pride do zaključka o obstoju relevantnih dejstev. Vsaka sodniška ocena dokazov v bistvu pomeni kalkulacijo verjetnosti. Zato ni dovolj, da sodba temelji na sodniškem prepričanju in šepetu intuicije, pač pa mora temeljiti na dokazih, pri indični sodbi na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo sprejeto odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma).
Če gre za dokaze pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe države, na območju, na katerem država izvaja suverenost. Vseh določb 36. člena Ustave (nedotakljivost stanovanja), po kateri se hišno preiskavo lahko opravi le ob predhodni sodni odredbi in v navzočnosti dveh prič, za presojo zakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini za potrebe tujega kazenskega postopka, ne bo mogoče uporabiti. EKČP v 8. členu ne določa, da bi morali biti pri hišni preiskavi navzoči dve priči, prav tako tudi ne določa, da je za hišno preiskavo potrebno vnaprejšnja sodna odredba. Po praksi ESČP zadostuje, da je standardom iz 8. člena EKČP zadoščeno tudi, če je omogočena (učinkovita) naknadna sodna kontrola. Naše sodišče presoja, ali so bili dokazi s hišnimi preiskavami v tujini pridobljeni na način, ki bi pomenil kršitev človekovih pravic oziroma kršitev pravice do zasebnosti. Določbi o predhodni sodni kontroli oziroma sodni odredbi in navzočnosti dveh prič, sta procesni določbi, ki se lahko nanašata le na naše organe. Če je ugotovljeno, da je bila sodna kontrola, kar zahteva 8. člen EKČP, omogočena naknadno kot v konkretnem primeru, je bilo standardu zakonitosti hišne preiskave v tuji državi zadoščeno. Drugačna procesna ureditev v tuji državi (Finski) je tako bila v skladu z mednarodno priznano pravico do zasebnosti, zato ni ovire, da se dokazi, pridobljeni pri hišnih preiskavah na Finskem, ne bi mogli uporabiti v našem kazenskem postopku (tako kot naša država pa tudi Finska ščiti nedotakljivost stanovanja v 10. členu Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost doma vsakega človeka in da morajo biti ukrepi, ki omejujejo pravico do nedotakljivosti stanovanja in so potrebni za zagotavljanje temeljnih pravic in svoboščin ali za preiskavo kaznivega dejanja, zakonsko določeni).
Privilegij zoper samoobtožbo, katerega bistvo je prostovoljnost, je ustavna kategorija iz 29. člena Ustave, pouk po 227. členu ZKP pa je sredstvo za zaščito tega privilegija. Važno je, da je bil (na Finskem) ustrezen pravni pouk osumljencem dan in da so imeli možnost izbire, ali se bodo zagovarjali ali pa se bodo branili z molkom. Določba 227. člena ZKP o zapisu pouka je procesna določba, ki se uporablja na ozemlju naše države, zato ni mogoče pričakovati, da bo v postopku pred sodiščem druge države, ki ima drugačno procesno ureditev o zapisu poukov, zapisan procesni standard iz ZKP.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0017030
URS člen 15, 34, 35, 39. OZ člen 179.
dopuščena revizija - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - mediji - razžalitev v tisku - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja - načelo sorazmernosti - praktična konkordanca - objava mnenja - trditve o dejstvih - fair comment - povrnitev škode - odškodnina
V primeru, ko pride le do kolizije dveh sobivajočih pravic, ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.
Sodišče mora pri ocenjevanju, ali je bilo s člankom nedopustno poseženo v posameznikovo čast in dobro ime, vselej presojati članek kot celoto in ne le z vidika posameznih navedb.
V teoriji in sodni praksi ne le slovenskih sodišč ampak tudi ESČP je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih pa ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih. Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko.
Za odločanje v obravnavani zadevi je zato pomembno, da se sporna kritika nanaša na strokovno monografijo, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino, torej ni nosilka politične ali druge javne funkcije, da bi bila dopustna ostrejša kritika. Treba je upoštevati, da v znanstveni monografiji sicer obravnava za slovensko javnost zanimivo temo iz novejše slovenske zgodovine, vendar se sporni članek s povojnim obdobjem, na katerega je osredotočena tožničina monografija, sploh ne ukvarja, ampak podaja kritično mnenje o ravnanju vplivnih ljudi v slovenski Katoliški cerkvi v kasnejšem tranzicijskem obdobju. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da bi prvi toženec svoje mnenje lahko v enaki meri izrazil brez žaljive ocene, da je tožnica pri pripravi monografije odstopila od temeljnih znanstveno-raziskovalnih načel. Ocenjuje, da je bilo upoštevajoč vrsto, vsebino in domet spornega članka nedopustno poseženo v tožničino strokovno integriteto, s tem pa tudi v njeno čast in dobro ime. Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je bila tako presežena meja dopustnosti uresničevanja svobode izražanja.
ZIntPK člen 41, 42, 43, 44, 45. ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 4, 75, 75/3, 77.
nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev – zaključno poročilo - posamični akt - varstvo ustavnih pravic - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 – pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo zaključnega poročila - obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje – sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih
Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.
V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo, in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.
ZUS-1 člen 4, 75, 77. ZIntPK člen 41, 42, 43, 44, 45. ZPP člen 165, 339.
nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev - zaključno poročilo - posamični akt - obrazložitev sodbe
Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o navedbah in ugovorih, na katerih tožba temelji. To pa predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po izrecni določbi tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 vselej šteje za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.
V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno in jasno opredeliti do za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih ugovorov, na novo presoditi ter konkretno in jasno obrazložiti, ali in kje je pravna podlaga za sprejetje, izdajo in objavo Zaključnega poročila glede na njegovo obliko in vsebino, in posledično, ali je bilo z njim poseženo v tožnikove ustavne pravice, katerih kršitev uveljavlja s tožbo in na podlagi tega na novo odločiti o tožbi.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 4/1, 36, 36/1-4. ZUP člen 2. ZFPPIPP člen 120a, 120a/3, 120b, 120c, 120c/1-1, 120c/1-2, 120h, 120k, 120l, 120n, 120n/1, 120o, 120o/1.
neposredni nadzor nad upraviteljem - poročilo Komisije za nadzor nad upravitelji - procesne predpostavke za vložitev tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - zavrženje tožbe - drugo sodno varstvo - varstvo ustavnih pravic
Poročilo Komisije za nadzor pri Zbornici upraviteljev Slovenije o delu upraviteljev ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Ker bo tožnik v zvezi s kršitvami, ugotovljenimi v predmetnem poročilu Komisije za nadzor pri Zbornici upraviteljev Slovenije, imel sodno varstvo v „rednem“ upravnem sporu zoper odločitve disciplinske komisije (če bo do uvedbe disciplinskega postopka sploh prišlo), niso izpolnjene predpostavke za odločanje sodišča v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (subsidiarno sodno varstvo) in tožba na tej pravni podlagi ni dovoljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VS0016699
URS člen 14, 22, 23. ZPP člen 2, 2/2, 215. OZ člen 131, 131/1. ZOR člen 16, 154.
odgovornost zdravstvenega zavoda - krivdna odgovornost bolnišnice - poškodba otroka med hospitalizacijo - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - načelo prepovedi povzročanja škode - načelo profesionalne skrbnosti - materialno dokazno breme - vmesna sodba - odločba Ustavnega sodišča – pravica do enakosti pred zakonom – pravica do enakega varstva pravic – pravica do javnosti sojenja – obravnavanje odgovora na revizijo – odločanje v mejah tožbenega zahtevka - situacija non liquet - dokazno breme – materialno dokazno breme
Presoja sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka dolžna poskrbeti za nego, varstvo, oskrbo in varnost takrat štirimesečne prve tožnice, tako da se ob morebitnih močnejših trzljajih v posteljici ali v stolčku, ne bi mogla poškodovati, je po stališču revizijskega sodišča pravilna.
Štiri mesece stari pacienti morajo imeti v bolnišnici takšno oskrbo, ki jim bo zagotovila varno bivanje. Te pogoje je bila dolžna zagotoviti prva toženka, pri kateri je bila prva tožnica v oskrbi. Zahteva, da bi morali tožniki ukrepe prve toženke konkretno določiti in natančno opisati v vseh podrobnostih, bi bila prestroga. Prva toženka bi morala sprejeti takšne ukrepe, ki preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnost nastanka potencialnih poškodb na raven najnižjega tveganja in iskati primerne rešitve za večjo varnost bolnikov.
Napačno je stališče sodišče druge stopnje, ki je v situaciji non liquet odločilo s sklicevanjem na pravila o procesnem dokaznem bremenu. Procesno dokazno breme se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank in njeni procesni aktivnosti. Vendar ob izdaji sodbe, v trenutku, ko je treba odločiti o utemeljenosti zahtevka (oziroma že prej, ko nastopi prekluzija pravice do predlaganja novot), procesno dokazno breme preneha in nastopi materialno dokazno breme. Če se sodišče (še vedno) ne more zanesljivo opredeliti o dokazanosti ali nedokazanosti pravno pomembnega dejstva, mora odločiti po pravilu o materialnem in ne procesnem dokaznem bremenu.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS4002459
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102, 267. URS člen 36, 37. ZPomK-1 člen 3, 3-1, 9, 15, 15/3, 36, 36/5, 37, 37/1, 37/2, 54, 56, 57, 59, 61. ZDU-1 člen 23, 24. ZS člen 83, 113a. ZASP člen 147, 147/1-1, 153, 153/1. ZUP člen 215, 223, 223/1. Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - društvo - pojem podjetja - narava dejavnosti pravnega subjekta in uporaba pravil o varstvu konkurence - upravljanje avtorskih pravic - organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic kot podjetje - trg kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del - obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - delitev nadomestil za uporabo avtorskih del - netransparentnost pravil - retroaktivna določitev pravil - avtorski honorarji - kriteriji za višine avtorskega honorarja - delitev avtorskih honorarjev po pondirani dejanski uporabi - delitev članov kolektivne organizacije na redne in izredne - javnost delovanja organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih pravic - vplivi na trgovanje med državami članicami - ukrepi za odpravo kršitev - predhodno vprašanje glede razlage prava EU - pouk o pravnem sredstvu - neodvisnost Urada za varstvo konkurence - skladnost postopka sodnega varstva po Zakonu o omejevanju konkurence z Ustavo - upravni postopek - pravica do obrambe v postopku - procesni roki
Ker ima stranka postopka po oceni Ustavnega sodišča zadostne možnosti, da se opredeli do vseh upoštevnih vidikov zadeve, kar implicira, da je 45-dnevni rok iz petega odstavka 36. člena ZPOmK-1 zadosten za pripravo učinkovite obrambe, je treba ugotoviti, da je Urad z določitvijo 45-dnevnega roka za izjavo o povzetku relevantnih dejstev ravnal v skladu z zakonsko določbo in ni kršil določb postopka.
V skladu z določbo 1. točke 3. člena ZPOmK-1 je podjetje subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Zato dejstvo, da je tožnik organiziran kot društvo, ni relevantno za presojo o tem, ali je podjetje v smislu konkurenčnega prava.
Ni relevantno niti dejstvo, da tožnikova dejavnost kot taka ni pridobitne narave. Za presojo, da je tožnik kot organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic podjetje v smislu konkurenčnega prava, je namreč odločilno, da kot subjekt, ki mu je zaupano upravljanje avtorskih pravic, sodeluje v trgovinski menjavi med imetniki materialnih avtorskih pravic na eni strani in uporabniki avtorskih del na drugi strani ter se tako ukvarja z gospodarsko dejavnostjo.
Določba 5. člena Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, ki določa pristojnosti nacionalnih organov za varstvo konkurence pri uporabi sedanjih 101. in 102. člena PDEU, med odločbami, ki jih pri uporabi evropskega antitrusta izdajajo nacionalni organi za varstvo konkurence, navaja odločbe, ki zahtevajo odpravo kršitve (prva alineja prvega odstavka 5. člena Uredbe 1/2003). Med te sodijo tudi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe naloženi ukrepi. Zato ne drži tožbeni očitek, da Urad v Uredbi 1/2003 ni imel pravne podlage za ukrepe iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe.
Ukrep iz drugega odstavka 37. člena ZPOmK-1 je učinkovit, če se odpravi kršitev in njene posledice. V tožnikovem primeru, ko se mu očita zloraba prevladujočega položaja na trgu kolektivnega upravljanja pravic do javne priobčitve glasbenih neodrskih del, je namen tega ukrepa zagotoviti, da bo tožnik razdeljeval zbrana sredstva med avtorje na način, ki ne bo izkrivljal konkurence med njimi. Strukturni ukrep tako odpravlja izkrivljanje konkurence med avtorji.
To, da ZPOmK-1 tožniku izrečenega ukrepa izrecno ne navaja, ni pravno pomembno, saj seznam ukrepov v drugem odstavku 37. člena ZPOmK-1 ni izčrpen, temveč so ukrepi navedeni zgolj primeroma. Z istimi argumenti, s katerimi tožnik nasprotuje izrečenemu ukrepu, bi bilo mogoče nasprotovati tudi ukrepom, ki jih ZPOmK-1 primeroma navaja kot možni strukturni ukrep. Tako bi se lahko podjetje, ki je organizirano kot delniška družba, branilo, da ne more izvršiti naloženega mu ukrepa odprodaje dejavnosti, ker mora to odločitev sprejeti skupščina delničarjev. Jasno pa je, da s tem ne more uspeti. Določbe konkurenčnega prava in v tem smislu tudi z izpodbijano odločbo tožniku naloženi ukrepi so del kogentnega prava, ki se mu mora naslovnik odločbe podrediti.
Iz določb ZASP ne izhaja zahteva po razlikovanju med člani, ki imajo glasovalno pravico na skupščini, in člani, ki te pravice nimajo.
UPRAVNI SPOR - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1014550
URS člen 157. ZUS-1 člen 4, 36, 36-4. ZKP člen 207, 207/2, 207/4, 361, 361/4, 361/5, 361/6.
varstvo ustavnih pravic - podaljšanje pripora po izreku sodbe - drugo učinkovito sodno varstvo - predlog za odpravo pripora
S predlogom za odpravo pripora je priprtemu zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku.
To posebno pravno sredstvo je namenjeno prav temu, da se mora (redno) sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode.
Zoper sklep, s katerim zunajobravnavni senat po izreku obsodilne sodbe zavrne predlog za odpravo pripora, je dovoljena pritožba.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ČLOVEKOVE PRAVICE – UPRAVNI SPOR
VS4002406
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. URS člen 36, 37, 38. ZPomK-1 člen 6, 13a, 28, 33, 75. ZPomK člen 3, 5. ZUS-1 člen 40, 40/1.
varstvo konkurence - preprečevanje omejevanja konkurence - omejevalni sporazum - usklajeno ravnanje - usklajeno ravnanje glede cen - cena dnevne smučarske vozovnice za odrasle - dogovor o minimalni ceni - dogovor o maksimalni ceni - dogovor o popustih in cenah - usklajevanje cenovne politike - pregled in priprava cenika - dogovor o priporočeni ceni - vzporedno obnašanje - enake oziroma podobne cene - učinek na trgovanje med državami članicami - ugovor zastaranja v ugotovitvenem postopku - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - dokazovanje - zakonitost pridobitve dokaza - pravica do varstva osebnih podatkov - uveljavljanje kršitev pravic tretjega - preiskava elektronske pošte - preiskava elektronske dokumentacije - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti - ustavnost določb ZPomK-1 o preiskavi - odločba Ustavnega sodišča - preiskava brez odredbe sodišča - pravna podlaga za preiskavo - retroaktivna uporaba predpisov - kršitev 81. člena PES
Določba prvega odstavka 33. člena ZPOmK-1 nalaga Uradu, da pri pristojnem sodišču v Ljubljani pridobi sodno odredbo za preiskavo prostorov, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da se poslovne knjige in druga dokumentacija, ki je povezana s predmetom preiskave, nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek, ali v stanovanjskih prostorih članov vodenja podjetja ali nadzora, zaposlenih ali drugih sodelavcev podjetja. V skladu s to zakonsko določbo se sodna odredba zahteva za preiskavo prostorov podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek. V obravnavani zadevi je bil sporen dokaz pridobljen med preiskavo prostorov podjetja E., proti kateremu je Urad vodil postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU in na katerega se je nanašal sklep o preiskavi. Dejstvo, da je bilo sporno elektronsko sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga direktor E. J.J. uporablja kot član upravnega odbora H., samo po sebi ne pomeni, da gre za njegovo zasebno komunikacijo. Elektronsko sporočilo je bilo najdeno na direktorjevem računalniku, iz njegove vsebine pa ne izhaja, da bi šlo za zasebno komunikacijo. Ravno nasprotno: predmet komunikacije je bila cenovna politika smučarskih centrov v sezoni 2009/2010, kar nedvomno sodi v okvir poslovne komunikacije. Še več: ta poslovna komunikacija se nanaša na namen preiskave, ki je v tem, da se najdejo dokumenti in drugi dokazi, ki neposredno ali posredno kažejo na obstoj kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES, to je sporazuma oziroma usklajenega ravnanja podjetij pri določanju cen smučarskih vozovnic za posamezno smučarsko sezono. Iz sklepa o preiskavi tudi jasno izhaja, da je Urad pričakoval, da bo te dokaze našel na naslovu ..., kjer je sedež E. Tako ne držijo tožbene navedbe, da sporno elektronsko sporočilo ni bilo zakonito pridobljeno in bi ga bilo treba kot nedovoljeni dokaz izločiti.
Ustavno sodišče je ugotovilo neskladnost določbe prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 z Ustavo (1. točka izreka odločbe U-I-40/2012), vendar je odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti uporablja določba prvega stavka prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (3. točka izreka odločbe U-I-40/2012), kar pomeni, da je imel Urad veljavno zakonito podlago za opravljanje preiskave (41. točka obrazložitve odločbe U-I-40/2012).
Zgolj na podlagi podobnih cen dnevnih smučarskih vozovnic za odrasle v sezonah 2004/2005, 2006/2007 in 2007/2008, pri čemer Urad niti ne pojasni, kdaj so si cene podobne, ni mogoče sklepati o dogovarjanju oziroma usklajenem ravnanju podjetij na trgu.
Z izpodbijano odločbo ni bila kršena prepoved retroaktivnosti. Pri presoji o kršitvi se je Urad oprl na določbo prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, v skladu s katero so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. V bistvenem enako določbo je vseboval ZPOmK v prvem odstavku 5. člena v zvezi s 3. členom, zato izpodbijana odločba ni obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava.
Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje smiselnemu tožbenemu očitku, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu.
Ker izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku o prekršku, se zanjo določbi 55. člena ZPOmK in 75. člena ZPOmK-1 o zastaranju ne uporabljata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS4002399
ZPP člen 98, 98/5, 350, 350/2. URS člen 15, 25.
pravica do pravnega sredstva – dovoljenost pritožbe – zastopanje pravne osebe – pooblastilo – član uprave družbe – predsednik uprave družbe – odvetnik - meje preizkusa pooblastila kadar pravdno stranko v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem zastopa isti odvetnik - zavrženje pritožbe – načelo sorazmernosti
Določbo petega odstavka 98. člena ZPP treba ustavno skladno razlagati tako, da pritožbeno sodišče ne more zavreči pritožbe, kadar ugotovi nepravilnost pooblastila odvetnika, ki je stranko z istim nepravilnim pooblastilom zastopal že pred sodiščem prve stopnje, če je sodišče prve stopnje spregledalo nepravilnost (ki bi jo lahko stranka pred sodiščem prve stopnje odpravila) in meritorno odločilo o zadevi.
UPRAVNI SPOR - VARSTVO KONKURENCE - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1014448
URS člen 36, 37, 38. ZPOmK-1 člen 9, 24, 28, 55, 55/2, 55/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 6, 36/1-3.
zloraba prevladujočega položaja - sklep o uvedbi postopka – sklep o preiskavi - varstvo ustavnih pravic - poseg v ustavne pravice z akti organov – subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu – določljivost dejanj – individualno zatrjevanje kršitve - odločba ustavnega sodišča
Ker je zoper sklep o preiskavi zagotovljeno (drugo) sodno varstvo na podlagi tretjega odstavka 55. člena ZPOmK-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka (odsotnosti drugega sodnega varstva) za odločanje sodišča v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 (subsidiarno sodno varstvo) in tožba na tej pravni podlagi ni dovoljena.
Človekove pravice in temeljne svoboščine so individualne in jih mora uveljavljati vsak zase. Tega pa tožniki niso storili. Drugi do osmi tožnik niti niso zatrjevali niti navedli, katere zasebne informacije ali dokumente naj bi uradne osebe pri opravi preiskave pregledale oziroma kopirale.
Ker tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu lahko varuje le svoje pravice oziroma pravne koristi, v obravnavanem primeru, ko drugi do osmi tožnik s tožbo takih pravic oziroma pravnih koristi ne varujejo, za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, glede na določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, niso imeli procesne legitimacije. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na drugega do osmega tožnika pravilno zavrglo na navedeni pravni podlagi.
ZVPSBNO člen 4, 5, 5/1, 6, 6/1, 6/5, 8, 8/1. URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 2/1, 34, 34/1-4, 36, 94, 94/1.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - nadzorstvena pritožba - zavrnitev - rokovni predlog - upravni spor - napačen pravni pouk - tožba zoper sklep predsednika VS RS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe - kazenska zadeva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - zahteva za varstvo zakonitosti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sodno varstvo v rednem upravnem sporu
Tožnik je imel skladno z določbo prvega in tretjega odstavka 8. člena ZVPSBNO po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravico v 15 dneh po prejemu sklepa predsednika VS o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe vložiti rokovni predlog, torej nadaljnji pospešitveni ukrep po ZVPSBNO, in ne začeti upravnega spora, kot je to bilo napačno navedeno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.
ZUS-1 člen 4, 28, 36, 36/1-2, 36/1-6. ZIntPK člen 11, 11/2, 13, 13/8, 15, 15/1. URS člen 22, 23, 25.
Komisija za preprečevanje korupcije - pritožba - osnutek ugotovitev o konkretnem primeru – postopek izdaje - poseg v človekove pravice – tožba v upravnem sporu – pravni interes - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - ugoditev pritožbi - subsidiarna uporaba ZUP - tožba po 4. členu ZUS-1 - sodelovanje v dokaznem postopku
Pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 ni enak pravnemu interesu tožnika v postopku, ki ga vodi tožena stranka, oziroma pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic ni mogoče pogojevati z obstojem pravnega interesa oziroma izboljšanjem tožnikovega pravnega položaja v postopku, ki ga vodi tožena stranka.
PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE – UPRAVNI POSTOPEK – ČLOVEKOVE PRAVICE
VS4002315
EKČP člen 8. URS člen 36, 37. ZPomK-1 člen 6, 28, 29, 54, 54/2. ZPomK-1B člen 12, 12/2. ZUS-1 člen 42, 42/1. ZUP člen 37, 38, 38/2.
postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - izločitev uradnih oseb iz vodenja in odločanja v postopku - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - dvom v nepristranskost uradnih oseb - preiskava po ZPomK-1 - preiskava v skladu z zakonom - protiustavnost zakonskih določb - preiskava brez sodne odredbe - zahteva za oceno ustavnosti
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev, ki Agenciji dovoljuje izvedbo preiskave brez predhodne sodne odločbe (prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1) v neskladju s 36. in 37. členom Ustave, zato je zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Odločilo pa je, da se do njene odprave še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1. To v skladu z 41. točko obrazložitve Odločbe pomeni, da je v prvem stavku prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 tožena stranka imela in vse do odprave ugotovljene protiustavnosti še vedno ima zakonito podlago za opravljanje ustreznih preiskav.
Za postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, ki se je vodil proti tožnikoma, to pomeni, da dokazi, pridobljeni na podlagi sklepa o preiskavi v skladu s prvim stavkom prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1, niso nedovoljeni.
ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 36, 36/1-4. ZOdv člen 61, 62. URS člen 137, 137/1.
varstvo ustavnih pravic – disciplinski postopek zoper odvetnika Odvetniška zbornica – organ z javnimi pooblastili – zavrženje tožbe
Ker v obravnavanem primeru ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerekoli organ katerekoli pravne osebe.
ZUS-1 člen 4, 32, 32/2, 32/3, 75, 75/2, 77, 82. ZIntPK člen 13, 13/7, 13/8, 15. URS člen 22, 23, 25.
varstvo ustavnih pravic – postopek zaradi suma korupcije - osnutek ugotovitev – objava ugotovitev o konkretnem primeru - začasna odredba – procesne predpostavke – predhodni preizkus tožbe – pritožba tožene stranke – korupcija
Tožnik je vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi je tožena stranka posegla v njegove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker mu ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku pred izdajo osnutka ugotovitev, in ni izpodbijal osnutka ugotovitev kot akta. Že zato je odločitev sodišča prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa tožbe napačna.
Osnutek ugotovitev ni akt v smislu ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ni z njim poseženo v tožnikove pravice v smislu 4. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je namreč postopek, ki ga vodi tožena stranka, v fazi obravnave osnutka, torej ugotovitve o konkretnem primeru še niso izdelane. V skladu s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK je tožena stranka osnutek ugotovitev dolžna poslati tožniku v izjasnitev in tožnik ima možnost (pravico), da se na osnutek ugotovitev izjasni. To posledično tudi pomeni, da mora pri izdaji ugotovitev, ki pa se objavijo in predstavijo javnosti, v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ga komisija pri svojih postopkih uporablja, če ni z ZIntPK določeno drugače (15. člen ZIntPK), obravnavati tudi tožnikove navedbe v odgovoru oziroma izjasnitvi in se do njih opredeliti.
UPRAVNI SPOR – RAZREŠITVE IN IMENOVANJA – ČLOVEKOVE PRAVICE
VS1014237
URS člen 75. ZViS člen 6, 6/2-2, 6/2-8, 24, 65, 67. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZDSS-1 člen 5, 6, 6d, 6g, 52, 52/1. ZSDU člen 106.
imenovanje dekana – sklep o določitvi volilnih opravil – sodno varstvo - pristojnost upravnega ali delovnega sodišča – varstvo ustavnih pravic – soodločanje – sodelovanje delavcev pri upravljanju - volitve, imenovanja in odpoklic organov fakultete – avtonomija fakultete – organ upravne oblasti
Obravnavni spor se nanaša na vprašanja notranjega oziroma internega delovanja znotraj fakultete, konkretno na vprašanja, ki se nanašajo na volitve, imenovanja in odpoklic organov v skladu s statutom in drugimi akti. To pa so področja, ki so po izrecni določbi osme alineje drugega odstavka 6. člena ZViS, na katerih delujejo univerza in visokošolski zavodi po načelih avtonomije. Predmet spora je tudi kadrovsko in upravljavsko vprašanje ter razmerje med pristojnostmi rektorja državne univerze in člani akademskega zbora ter senata članice državne univerze, kar pa so vse vprašanja avtonomnega oziroma samostojnega urejanja notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom iz druge alineje drugega odstavka 6. člena ZViS. ZViS in tudi katerikoli drug zakon pa ne določajo oziroma ne predvidevajo zoper tovrstne odločitve dekana ali rektorja kakršnihkoli pravnih sredstev, niti da je zoper tovrstne odločitve mogoče sprožiti upravni spor. Izpodbijani sklep se torej nanaša izključno na področja avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze oziroma njene članice in ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. V obravnavani zadevi ne gre niti za akt organa ali dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj v. d. dekana (niti rektorja) pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Morebitne kršitve v postopku imenovanja dekana fakultete (vključno s kršitvami zatrjevanih ustavnih pravic) pa bodo tožniki (seveda ob izpolnjevanju vseh procesnih predpostavk) lahko uveljavljali s pravnim sredstvom zoper končno odločbo o imenovanju dekana fakultete pred pristojnim delovnim sodiščem.
ČLOVEKOVE PRAVICE - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0016018
ZPP člen 367, 367/3, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 134. EKČP člen 8, 10. URS člen 39.
dopuščena revizija - osebnostne pravice - kršitev osebnostnih pravic - pravica do pietete - pravica do zasebnosti in družinskega življenja - svoboda izražanja - občina kot nosilka pravice do svobode izražanja - tožba za odstranitev kipa znane osebnosti in preimenovanje parka
Revizija se dopusti glede vprašanj navedenih v sklepu.
zaključno poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem – začasna odredba – tožba zaradi varstva ustavnih pravic – procesne ustavne pravice - javna objava poročila – nezakonito stanje ne traja več - začasna odredba po uradni dolžnosti – diskrecijska pravica sodišča – težko popravljiva škoda – politična funkcija - ogroženo opravljanje izvoljene funkcije – ni osebna škoda
Opravljanje funkcije predsednika politične stranke in funkcije župana nista tožnikovi pravici (tudi ne pravici kogarkoli drugega), saj je zasedba teh funkcij vezana na kandidacijske postopke, urejene z zakoni in na izid volitev. Kandidiranje v teh postopkih in možnost biti izvoljen pa je pravica vsakega državljana Republike Slovenije. Zato zatrjevani poseg v to pravico ne more predstavljati težko popravljive škode iz drugega (in tretjega) odstavka 32. člena ZUS-1.
Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik tudi ni izkazal težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 s samim sklicevanjem na zatrjevani poseg v ustavne pravice iz 14., 33., 27. in 29. člena URS ter na pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se namreč presoja le njena utemeljenost glede na zakonsko določene pogoje, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo. V tem pritožbenem postopku pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.