Sodišče prve stopnje je napravilo logično sprejemljivo dokazno oceno nasprotujočih si dokazov, ter zaključilo, da se je toženec ustno zavezal zagotoviti enoletno jamstvo za okvare motorja in avtomatskega menjalnika. To zavezo je skušal izpolniti z izročitvijo pogodbe A., ki bi naj to zagotovila, a se je ob nastanku okvare izkazalo, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je ustrezno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pritožba pa z očitki o manjkajočih navedbah o vsebini dogovora opozarja na podrobnosti o dejstvih, ki niso pravotvorna in ne posegajo v odločilni zaključek o obstoju in vsebini prevzete zaveze.
Okoliščina, da je imela priče ob svojem zaslišanju zapiske, sama po sebi še ne omogoča sklepa, da je bila njena izpovedba dogovorjena ali neresnična. Bistveno bi bilo, ali je bila izpovedba po vsebini notranje neskladna, v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ali očitno prilagojena rezultatu postopka.
Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).
Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.
Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.
Pri sklenitvi navidezne pogodbe pogodbeni stranki neresnično voljo izražata, kot bi bila njuna prava, pri čemer se tega obe zavedata in hočeta, da posel le na videz nastane. Obe pogodbeni stranki torej želita nekaj drugega in ne tisto, kar zapišeta v pogodbi.
Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi po slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta pogodbeni stranki v okviru dispozitivnosti določb OZ in svobodnega urejanja obligacijskih razmerij izključili uporabo določb o neupravičeni obogatitvi, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje in kot neutemeljeno zavrača pritožbeno zahtevo po razlagi te določbe z iskanjem skupnega namena pogodbenih strank.
Do prenosa zahtevka iz predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe s cesijo po 417. do 420. členu OZ ni prišlo. Za sklenitev prodajne pogodbe je namreč potrebno pravno ravnanje druge pogodbene stranke v smislu izjave volje, ki mora biti svobodna in resna. Toženka je sicer svojo svobodno voljo za sklenitev prodajne pogodbe že izjavila, vendar pa le v razmerju do družbe A., d. o. o., ki jo je sprejela za bodočega sopogodbenika in dolžnika za plačilo kupnine. Do tožnice take volje toženka nikoli ni izrazila, siljenje toženke v sklenitev pogodbe s tožnico kot tretjo osebo oziroma prisilna izbira sopogodbenika pa bi pomenila prekomeren poseg v njeno pogodbeno svobodo in avtonomijo volje.
Prišlo ni niti do zatrjevanega prenosa pogodbe. Soglasje k prenosu (pred)pogodbe bi moralo biti dano v pisni obliki. Da bi toženka soglasje dala v zahtevani obliki, tožnica niti ni zatrjevala, le konkludentno soglasje z nadaljevanjem za določen čas sklenjenega najemnega razmerja pa ne zadošča.
Bistveno vprašanje se tiče "volje, da se opravi prenovitev" (324. člen OZ) ter "izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne". V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo. Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje.
Glede na dokazno podprte trditve tožeče stranke v zvezi z obsegom škode in s sanacijo, so pritožbene trditve, da škoda ni nastala v tem obsegu premalo konkretizirane.
V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.
Toženca s pritožbenimi navedbami, da sta s plačilom 4.500 EUR poravnala vse do odpovedi najemne pogodbe zapadle dolgove, neutemeljeno zasledujeta ugotovitev, da sta odpravila kršitev najemne pogodbe in zato njena odpoved ni veljavna. Najemna pogodba je bila v trenutku plačila 4.500 EUR že veljavno odpovedana, s (prepoznim) plačilom obstoječega dolga odpoved ni izgubila veljave niti plačilo samo po sebi ni vzpostavilo novega najemnega razmerja. Tudi sicer toženca ne predložita nobenega dokaza o predhodnem plačilu najemnine za mesec september 2023, spregledata tudi, da sta na dan odpovedi najemne pogodbe dolgovala tudi najemnino za december 2023.
Toženka je imela zahtevek za sklenitev dogovora o vlaganjih in ni bila dolžna izvesti vlaganj, ne da bi bil dosežen tudi dogovor o vseh pogojih vlaganj. Če je preurejala poslovni prostor (kot v pogodbi dogovorjeno) na lastne stroške, ne da bi prej pridobila soglasje o vseh sestavinah dogovora o vlaganjih, je sama kršila pogodbo in tožniku tako ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznosti, ker ni sklenil aneksa ob prenehanju najemnega razmerja. Poslovna odškodninska odgovornost glede na trditve toženke in ugotovljene okoliščine primera tako ne more biti podana.
Poleg navedenega sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo, da je tožena stranka med postopkom od pogodbe odstopila, v drugem postopku zahtevala vračilo že plačanega dela pogodbene cene ter povrnitev škode, ter sporni bazen medtem odstranila. V takšnem dejanskem in pravnem položaju prevzem bazena objektivno ni več mogoč, prav tako tožeča stranka zatrjevanih napak ne more več odpravljati. Zato vprašanje bodočega prevzema opravljenega dela ni več odločilno. Sodišče bi moralo presoditi predvsem, ali je bila odklonitev prevzema oziroma odstop od pogodbe pravno utemeljen, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.
Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.
Odplačnost je okoliščina, ki povzroči, da premoženje, pridobljeno na podlagi izročilne pogodbe, predstavlja skupno premoženje. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pravdni stranki toženčevim staršem do njune smrti nista nudila nobene pomoči (ker je tudi nista potrebovala), tudi morebiten obstoj izvenzakonske skupnosti med njima ne bi mogel spremeniti odločitve. Priložnostno delo na kmetiji, ki ga je omenjala tožnica, predstavlja namreč kvečjemu simbolično izvrševanje ali pa še to ne. V nobenem primeru ne gre za situacijo, ko bi lahko povezali pridobitev premoženja na podlagi izročilne pogodbe z delom pravdnih strank.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikoma niso bile predstavljene bistvene pasti in riziki tega posla, kot na primer konkretni izračuni, projekcije in grafi, kaj bi zanje pomenila sprememba (zlasti drastična, kar je še posebej pomembno) tečaja in/ali obrestnem mere. Predmetni posel je bil sklenjen na podlagi skopih, pomanjkljivih in mestoma zavajajočih informacij.
Glede na ugotovljeno ničnost kreditne pogodbe je ugodilo tudi kondikcijskemu zahtevku za vrnitev obrokov kredita, ki so bili plačani od decembra 2019 do oktobra 2023. Gre za vrnitev tistih plačil, ki presegajo znesek prejete glavnice. Ker je bila tožba (skupaj s kondikcijskim zahtevkom) vložena šele marca 2023, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da so ti zahtevki zastarali (da je zastaranje poteklo že februarja 2020). Velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
Toženki (njenim uslužbencem) v konkretni zadevi ni mogoče očitati, da so ravnali subjektivno nepošteno. Niso se zavedali, da so bila v tistem trenutku pojasnila pomanjkljiva (v smislu zahtev, ki jih je oblikovala kasnejša sodna praksa), prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi ta pomanjkljivost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb. Šlo je za nepošteno ravnanje v objektivnem smislu, zato sta tožnika, v skladu z določbo 193. člena OZ, upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.
Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika.
ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.