OZ člen 59, 59/2, 462, 792, 792/2, 801, 801/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
prodajna pogodba - prevzem in kontrola blaga - izpolnitev pogodbene obveznosti - COVID-19 - zaščitna oprema - postavitev izvedenca - predpravdno izvedensko mnenje - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist
Noben izmed obeh laboratorijev, na katerih rezultate se je sklicevala tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje, ni bil postavljen v obravnavanem postopku, temveč gre za strokovni mnenji, pridobljeni pred pravdo. Tovrstna strokovna mnenja imajo po ustaljeni sodni praksi položaj strokovno argumentiranega dela strankinih navedb. To pomeni, da ima nasprotna stranka pravico izpodbijati ugotovitve predpravdnega izvida s pomočjo v postopku postavljenega izvedenca; nasprotno, zavrnitev takega dokaznega predloga z argumentom, da se je sodišče o nasprotnem dejstvu že prepričalo na podlagi predpravdnih strokovnih mnenj, pomeni kršitev strankine pravice do izvajanja dokazov v svojo korist.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00072612
OZ člen 937, 937/1, 937/2, 946, 946/1.
zavarovalna pogodba - plačilo zavarovalnine - zavarovalno kritje - čas nastanka škode - plačilo premije ob sklenitvi pogodbe - posledice, če premija ni plačana - plačilo računa - začetek učinkovanja zavarovanja - pogodbena svoboda strank
Med strankama zavarovalne pogodbe je bilo dogovorjeno, da se prvi obrok plača ob sklenitvi pogodbe, pri čemer je bil kot dan plačila zaradi plačila po fakturi določen kasnejši datum plačila, dogovorjeno pa je bilo tudi, da bo zavarovalno kritje nastopilo šele po plačilu tega prvega obroka.
Prvi odstavek 946. člena OZ namreč določa pogodbeno svobodo pri določanju začetka učinkovanja zavarovalne pogodbe, pri čemer bi bilo pretirano od zavarovalnice pričakovati, da bo nudila zavarovalno kritje, čeprav zavarovalec ne bo pravočasno plačal niti prvega obroka premije. Ne gre za oženje pravic zavarovalca, ko se začetek teka zavarovalnega kritja veže na plačilo vsaj prvega obroka premije.
zastaranje terjatve - tek zastaralnega roka - zadržanje dela pogodbene cene - terjatev iz gospodarske pogodbe - triletni zastaralni rok - prijava terjatve v stečajnem postopku - naročniki del - garancijska doba - odprava napak - neupravičena pridobitev - pritožbena novota - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti
Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih.
škodni dogodek - neizpolnitev pogodbene obveznosti - zastaranje tožbenega zahtevka - rok za zastaranje - tek zastaranja - subjektivni rok za zastaranje - povzročitelj škode - seznanitev z dejstvi in okoliščinami - korupcija - dvig gotovine s transakcijskega računa - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do poštenega sojenja - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Tožnica je najkasneje v letu 2014 vedela tako za škodo kot za njenega povzročitelja. Zato se izkaže, da je sodišče ugovoru zastaranja materialnopravno pravilno ugodilo. Subjektivni petletni rok iz 354. člena OZ, ki je na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ začel teči, ko je tožnica izvedela za povzročitelja in škodo, je namreč potekel še preden je vložila tožbo.
Le okoliščina, da je tožena stranka po ustanovitvi sprejela obveznost, ki je sicer nastala že pred njeno ustanovitvijo, sama po sebi ne pomeni sklepanja poslov v nasprotju s prisilnimi predpisi.
Iz določila 477. člena ZGD-1, ki se nanaša na plačilo ustanovitvenih stroškov v družbi z omejeno odgovornostjo, ne izhaja, da bi bilo plačilo stroškov ustanovitve družbe družbenikom prepovedano in niti, da bi moralo biti takšno plačilo predvideno v družbeni pogodbi.
V kolikor je zakoniti zastopnik tožene stranke sklenil pogodbo s tožečo stranko za plačilo stroškov, povezanih z ustanovitvijo družbe, brez ustreznega sklepa družbenikov (preko svojih pooblastil), to samo po sebi na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva. Tožena stranka namreč ni dolžna preverjati, ali ima zakoniti zastopnik vsa pooblastila oziroma ustrezne podlage (sklep družbenikov) za sklenitev takšne pogodbe.
Odločitev, ki jo je sodišče sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v več odločbah navedlo vsebinsko zelo podobne argumente kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar pa se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila.
Sodišče je nepravilno presojalo ugotovljeno dejansko stanje, da je bila pojasnilna dolžnost v danem primeru opravljena ustrezno. Potrošniki morajo biti seznanjeni s strani banke tako, da poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti, ki ima za njih določeno korist, takšno kreditiranje lahko zanje pomeni tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bodo morda težko nosili. Pri tem je treba upoštevati dolgoročnost posojila in potrebna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba jasno povedati, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070449
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa SEU - sodna praksa Vrhovnega sodišča - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v točki 44 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da je v konkretnem primeru opravila pojasnilno dolžnost v luči predstavljenih kriterijev SEU. Podpis izjave o prevzemu valutnega tveganja ob najemu kredita v tuji valuti za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je SEU v svojih odločbah zavzelo stališče, da mora biti potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00070050
ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 86, 86/1. ZPP člen 274, 274/1.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sprememba sodne prakse Vrhovnega sodišča - obstoj pravnega interesa - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Pri kreditih v tuji valuti gre ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.
Krediti v tuji valuti niso nepošteni niti nedovoljeni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Banka je v okviru korektno izpolnjene pojasnilne dolžnosti dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t. i. »črnega scenarija« (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere).
Ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njuno škodo.
Ker toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.
Tožnika nimata pravnega interesa za tožbo s katero bi zahtevala, da sta nekaj dolžna plačati toženi stranki: če ji hočeta plačati določen znesek, lahko namreč to naredita tudi brez tožbe. Namen pravde ni, da bi tožeča stranka z vložitvijo tožbe skrbela za pravice tožene stranke.
Tožeča stranka je z vložitvijo predloga in po predhodnem opominjanju tožencev z opomini z dne 14. 10. 1996, 23. 12. 1996 in 21. 4. 1997 izkoristila svoje enostransko oblikovalno upravičenje določeno v pogodbi, ki vsebinsko pomeni odstop od pogodbe, s katerim so bili posojilojemalci (toženka) seznanjeni najkasneje v času pogovorov o odprtih pogodbenih postavkah.
posojilna pogodba - nastanek na podlagi pravnega posla - vrnitev posojila - dokazna ocena
Če pritožnik s pritožbenim sklicevanjem na neupoštevanje določil OZ, ki se nanašajo na veljavnost pisno sklenjenega dogovora, in ki, tako pritožba, zavezuje, dokler (v konkretnem primeru zaradi zatrjevanih napak volje – strah, na katerega naj bi se tožnica sklicevala) ni izpodbit, meri na napačno uporabo materialnega prava, pritožbeno sodišče izpostavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica tožencu že pred zapisom listine, datirane z dnem 26. 3. 2015, posodila denar. Citirana listina ob lastnih toženčevih trditvah in njegovi izpovedi tako ne predstavlja posojilne pogodbe oz. pravnega posla, ki bi med pravdnima strankama šele ustvaril pogodbeno razmerje, in ki bi ga tožnica, katere skrbnost bi se presojala šele v navedenem primeru, morala izpodbiti oz. uveljavljati njegovo ničnost.
predlog za izdajo začasne odredbe - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - neporavnane obveznosti - odklop - splošni pogoji - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - standard verjetnosti - odločitev o glavni stvari
Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na verjetnosti in upošteva doslej zbrano procesno gradivo v spisu, kar za začasno odredbo zadošča. Sodišče namreč izda začasno odredbo, če je razlogov za obstoj terjatve več, kot tistih proti. S tem še ni prejudicirana odločitev o glavni stvari.
Toženec ni uspel dokazati, da podpis na aneksu ni njegov. Glede pristnosti podpisa je bil neprepričljiv že v svojih trditvah, prav tako pri svojem zaslišanju, najbolj objektiven dokaz za izkaz verodostojnosti podpisa, torej dokaz z izvedencem grafološke stroke, pa je toženec predlagal šele potem, ko je bil za predlaganje tega dokaza že prekludiran.
Ker toženec ni uspel izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje glede veljavnosti pogodbenega dogovora o ovrednotenju izvršenih tožnikovih vlaganj in njihovi povrnitvi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti dogovorjeno obveznost.
načelo ekonomičnosti postopka - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - pravnomočna vmesna sodba - delna vmesna sodba - dokazi in izvajanje dokazov - pisno materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - upravljanje z gozdovi - višina premoženjske škode - sodni izvedenec - izvedenec gozdarske stroke - izvedensko mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - pripombe - prekluzija - pravnomočnost - strokovni pomočnik - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - preložitev naroka
Res je, da (v redkih primerih) izdani vmesni sodbi v istem postopku lahko sledi zavrnilna. Slednje je posledica primerov, ko je ugotavljanje škode povezano z ugotavljanjem kompleksnega sklopa dejstev, ki predhodno niso bila predmet obravnave. V konkretni zadevi ne gre za tak primer, saj končna odločba (glede višine škode) v pretežnem delu pravzaprav temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena že z izdano vmesno sodbo, v nadaljevanju postopka pa so se le še utrdila. Do vseh teh dejstev se je imela prva toženka torej že možnost izjaviti. Če je to storila prepozno (kar se nanaša predvsem na zaključke, ki izhajajo iz mnenja izvedenca B. B.), je odgovornost na njeni strani. Zgolj dejstvo, da je bil v postopku kasneje imenovan še izvedenec C. C., ki je imel nalogo ugotavljanja, ali je B. B. v mnenju storil kakšno strokovno napako, ki bi bistveno vplivala na oceno škode, s poudarkom na pravilni uporabi tarif in sortimentnih tablic, ne pomeni ponovne obravnave več let prej izdelanega B. B. mnenja.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno izvajanje, da pripombe na izvedensko mnenje niso zajete s prekluzijo. Od klasičnega odziva, pripomb stranke na podano izvedensko mnenje, česar prekluzija res ne zajema, gre razločevati situacijo, ko sodišče izvede t.i. pisno materialno procesno vodstvo in strankama naloži, naj se o čem izjavita, določi rok in ju opozori na posledico (286.a člen ZPP), za kar je šlo tudi v konkretni zadevi. Sankcija neaktivnosti (oz. nepravočasne aktivnosti, brez utemeljenega razloga za zamudo) je prekluzija. Tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, zakaj so bile pripombe, ki jih je prvotožena podala na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. K temu gre kratko dodati še, da je glavnino teh prvostopenjsko sodišče kljub temu blagohotno upoštevalo in se do njih tudi opredelilo. Neutemeljen je očitek, da ni jasno, obravnavo katerih navedb je sodišče dopustilo, saj slednje izhaja neposredno iz izpodbijane odločbe.
Materialna resnica v pravdnem postopku deluje kot nekakšen „lepotni ideal“. Doseganje slednjega pa je zaradi nadrejenih načel dispozitivnosti in razpravnosti (7. in 212. člen ZPP) odvisno predvsem od strank samih – tudi in zlasti od njihove (pravočasne) procesne aktivnosti, ki je kasnejše (preobširne) pritožbe ne morejo nadomestiti.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00070059
OZ člen 255, 539.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - vložitev predloga za izvršbo - sklep o izvršbi - opustitev vložitve ugovora - usklajeno delovanje - posledice opustitve vložitve ugovora - preklic darilne pogodbe - dokazna ocena - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe
Neutemeljena je pritožbena navedba, da z ugovorom zoper sklep o izvršbi dolžnik A. A. ne bi mogel doseči uspeha v pravdi. Dolžnik bi z ugovorom dosegel razveljavitev sklepa o izvršbi, s čemer bi bilo tožeči stranki omogočeno, da poseže v premoženje dolžnika in doseže poplačilo svoje terjatve. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje navedbe tožene stranke o tem, da bi lahko dolžnik A. A. v izvršilnem postopku tožeče stranke kot upnice prav tako vložil ugovor in z njim uspel, ocenilo kot neutemeljene in zaključilo, da s takšnim ugovorom ne bi uspel, pa so neresnične. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za predmetni postopek (pravno) pomembno zgolj dejstvo, da A. A. ugovora ni vložil.
Ne drži, da bi morala tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljati tudi razveljavitev pravnih učinkov pogodbe. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, lahko upnik pri izpodbojnih tožbah izpodbija tako obligacijsko pogodbo kot razpolagalni posel.
Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh navedb pravdnih strank, temveč le do tistih, ki so za presojo konkretnega primera odločilne, odgovor na navedbe strank pa je lahko razviden tudi iz konteksta celotne obrazložitve.
Do protispisnosti pride, ko sodišče v sodbo napačno povzame vsebino listin, ne pa takrat, ko napačno oceni izvedene dokaze ali za odločitev navede pomanjkljive razloge.
Dokazna ocena je popolna, skrbna in vsebinsko prepričljiva. Ker vsebuje jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, je sodbo prav tako mogoče vsebinsko preizkusiti.
podjemna pogodba - pogodba o delu - napake dela - zamenjava strešne kritine - strešna kritina - grajanje napak - ustno grajanje napak - skrita napaka - zamakanje strehe - notificiranje napake - jamčevalni zahtevek - rok za jamčevanje za napake
Podjemnik se ne more sklicevati na kakšno določbo členov 633, 634 in 635 OZ, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil.
DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STVARNO PRAVO
VSL00069643
SPZ člen 59, 59/1. ZZZDR člen 59. ZGD-1 člen 3, 3/6, 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje bivših zakoncev - posebno premoženje zakonca - oznaka stranke - oznaka tožene stranke - samostojni podjetnik - fizična oseba - subjektiviteta podjetnika kot fizične osebe - označba tožene stranke v tožbi s s.p. - podjetniško premoženje - nepremičnina kot skupna lastnina zakoncev - oddajanje nepremičnine v najem - solastnina na nepremičnini - dejanska etažna lastnina - predmet lastninske pravice - lastninska pravica na plodovih - najemnina - uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka
Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1).
Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta.
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storjena, če sodba nima razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika (pravne) presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika (pravne) presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takem primeru gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.
Stvarnopravna razmerja etažne lastnine, ki ni nastala na način kot to določajo današnja sistemska pravila in tudi ni bila ustrezno evidentirana (in za katero se je v sodni praksi uveljavil izraz dejanska etažna lastnina), so zunajknjižno lahko nastala le do 1. 1. 2003. Do tedaj veljavni predpisi vpisa etažne lastnine (prostorskih delov stavbe) v zemljiško knjigo namreč niso določali kot predpostavke za njen nastanek (vpis ni imel oblikovalnih učinkov). Po uveljavitvi SPZ pa temelj nastanka etažne lastnine vključuje tudi vpis v zemljiško knjigo, zato prostorski del nepremičnine po 1. januarju 2003 zunajknjižno (to je le s sklenitvijo pogodbe) ni mogel postati samostojen predmet lastninske pravice. Povedano drugače: tudi če bi pravdni stranki sklenili za nastanek etažne lastnine vsebinsko in oblikovno pravilen pravni posel, ta ne bi imel za posledico nastanka etažne lastnine, saj ni sporno, da sta bili (in sta še vedno) v zemljiški knjigi vpisani kot solastnici sporne nepremičnine.
Glede vlaganj, ki jih je izvedla toženka s sredstvi svojega s. p., je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri teh sredstvih ni šlo za sredstva, ki bi bila posebno premoženje toženke (in kar bi eventuelno lahko kazalo na dogovor, da bo zato celotna najemnina od obnovljenih prostorov toženkina), ampak je šlo za vlaganja obeh strank.
Najemnina, ne glede na to, da je bila pridobljena z opravljanjem podjetniške dejavnosti, je skupno premoženje obeh pravdnih strank. Toženkina poslovna dejavnost, s katero je ustvarjala dohodek, je bila oddaja nepremičnin. V okviru te dejavnosti je še po razvezi oddajala del skupne nepremičnine in prejemala najemnino. Ker gre za civilni plod skupne nepremičnine, pri čemer ni mogoče govoriti, da bi bil ta predvsem plod toženkinega znanja, naporov, dobrih poslovnih odločitev ali siceršnjih individualnih značilnosti v obdobju po razvezi, je tudi prejeta najemnina na podlagi prvega odstavka 59. člena SPZ njuno skupno premoženje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 458, 458/1, 458/2.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - vezanost na dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje - naročniško razmerje za telefon - poslovna sposobnost stranke - prava pogodbena volja strank - postavitev izvedenca medicinske stroke - število pripravljalnih vlog v sporu majhne vrednosti - materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti - aktivna legitimacija
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotavljalo ali je bil toženec sposobnosti oblikovati pravo voljo ob sklepanju pogodb, saj je tožnica njegovemu ugovoru o nesposobnosti nasprotovala s trditvijo, da mu poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Prav tako neutemeljeno toženec trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo 3. pripravljalno vlogo in k tej vlogi priloženo mnenje izvedenke A. A. Pravila postopka v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje izčrpno pojasnilo v 18. točki obrazložitve. Tretja pripravljalna vloga v teh postopkih ni predvidena.
Tudi očitki o neustreznem materialno procesnem vodstvu in sestavljanju listine za nazaj so odveč, saj je sodišče prve stopnje aktivno legitimacijo presojalo na podlagi zapisa na hrbtni strani računov, ki jih je tožnica v spis vložila ob dopolnitvi tožbe in o tem podala tudi ustrezne navedbe. Tožnica se ni glede svoje aktivne legitimacije tudi zgolj sklicevala na prilogo, kot zmotno trdi toženec.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00070039
ZD člen 142. OZ člen 34, 35, 38, 38/1, 82, 82/2, 83, 92.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - ugovor omejitve odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove - plačilo domske oskrbe - (ne)jasno pogodbeno določilo
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravilnika izda tudi odločbo o premestitvi stanovalca v višji nivo oskrbe, saj mora, v skladu z 24. členom Pravilnika, spremljati uporabnikove potrebe in zaradi spremenjenih okoliščin uporabniku zagotoviti drugačen obseg ali drugo vrste storitve, in sicer ne glede na morebitno zavračanje ali odklanjanje oskrbe s strani uporabnika ali njegovih svojcev, ki na obseg oskrbe stanovalcev ne morejo imeti neposrednega vpliva. Morebitna pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi pa ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV). Takšne odločbe tožnica seveda ni izdala, kot to izpostavlja pritožba, saj je bila ničnost aneksov pravnomočno ugotovljena šele po smrti oskrbovanca A. A.
Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. Za presojo, ali je sodišče pristojno za odločanje o sporu, je odločilen tožbeni zahtevek in z njim povezane trditve tožeče stranke v tožbi.
Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je bilo gorivo v odvzetih vozilih njena last in zato tožena stranka ni imela pravnega naslova za njegovo odvzetje. Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi tožbeni zahtevek temeljila na kršitvah določil pogodb o lizingu tovornih vozil niti da bi tožbeni zahtevek temeljila na pravicah in obveznostih pravdnih strank, ki bi izhajale iz sklenjenih pogodb o lizingu tovornih vozil.
Gorivo ni trajno spojeno z vozilom, saj se z uporabo vozila (vožnjo) porablja. Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je del vozila. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je vozilo brez goriva nekompletno ali nedokončano.
Gorivo se z uporabo porablja, zato ni mogoče zaključiti niti, da gre za pritiklino (ni trajne funkcionalne povezanosti).