zahtevek na vrnitev darila - skupno premoženje zakoncev - razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - darilo zakonca - posebno premoženje zakonca
Pravilen je zaključek, da je obravnavana nepremičnina v trenutku sklenitve darilne pogodbe (5. 11. 2001) predstavljala skupno premoženje pravdnih strank. Nakup nepremičnine je bil v pretežnem delu (60 %) financiran iz posojila, ki ga je tožnik v času trajanja življenjske skupnosti s toženko odplačeval z delom (kar predstavlja skupno premoženje pravdnih strank), tudi nadaljnja gradnja, izvedena do dne 5. 11. 2001, je bila vsaj deloma financirana s tožnikovimi dohodki iz dela. Nenazadnje sta k gradnji po svojih močeh prispevali obe pravdni stranki, ki sta pri tem imeli pomoč svojih prijateljev in sorodnikov. Ker je tožnik razpolagal s skupnim premoženjem, je prav tako pravilen nadaljnji zaključek, in sicer, da ne gre za darilo. Zakonec kot darovalec lahko namreč daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (vsaj dokler deleža na skupnem premoženju nista določena). Poimenovanje pogodbe pa je pri presoji (pravne) narave pogodbenega razmerja irelevantno. Pogodbena razmerja je treba razlagati po njihovi vsebini in ne po tem, kako jih stranki imenujeta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060481
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. URS člen 14, 22, 33, 67. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 10, 12. ZPotK-2 člen 52, 52/1. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
Merilo za presojo enakovrednosti nasprotnih izpolnitev je tuja valuta. Ravnotežje enakovrednosti nasprotnih izpolnitev zgolj zaradi kasnejših tečajnih sprememb ni bilo porušeno, kaj šele, da bi bilo porušeno do te mere, da bi to vplivalo na kavzo pogodbe. S tveganjem sprememb tečaja so s sklenitvijo predmetne pogodbe morali računati vsi podpisniki pogodbe. Ekvivalenca vzajemnih izpolnitev pa bi morala biti v bistvenem porušena, da bi bilo dejansko mogoče aktivirati razvezo pogodbe zaradi spremembe okoliščin. Tožnika pa nista navedla prav nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil njun premoženjski položaj zaradi finančne krize in posledičnih valutnih sprememb v vrednosti CHF v razmerju do EUR tako načet, da brez svoje krivde ne moreta izpolniti pogodbe in s tem doseči kavze pogodbe. Ravno nasprotno, iz trditev je mogoče sklepati, da tožnika obveznosti iz pogodbe redno izpolnjujeta. To pa dejansko pomeni, da tožnika niti ne zatrjujeta, da je po sklenitvi prišlo do takšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani brez svoje krivde ne moreta izpolnjevati obveznosti oziroma doseči kavze pogodbe.
Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi stanovanja brez lesenega dela kuhinje, lahko izbral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Tožnik je izpolnitev sprejel, kar potrjuje primopredajni zapisnik, prav tako pa tožnik navedbe toženke, da je izpolnitev sprejel brez pripomb, ni prerekal. Ker je tožnik izpolnitev sprejel, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je posledično možnost uveljavljanja pravnih posledic zaradi delne neizpolnitve izgubil. S sprejemom izpolnitve je imel možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi napak.
Glede na to, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da sta pravdni stranki ob prevzemu nepremičnine ugotovili, da je nepremičnina v stanju, kot je bilo dogovorjeno s prodajno pogodbo, v normalnem stanju glede na starost in običajno rabo in da se v nepremičnini nahaja oprema, kot je bilo dogovorjeno, tožnik ni ravnal skladno z drugim odstavkom 461. člena OZ, ker zatrjevane očitne stvarne napake (kar manjkajoči leseni kuhinjski elementi so) ni grajal. Ker tako ni ravnal, je izgubil pravico uveljavljanja stvarnih napak iz tega naslova. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, kar trdi pritožnik, da je bilo s prodajno pogodbo dogovorjeno, da bo toženka v stanovanju pustila vgradne kuhinjske elemente, je bilo ob prevzemu stanovanja ne glede na poprejšnje elektronsko sporočilo toženke povsem jasno, da ob primopredaji vgradnih kuhinjskih elementov v stanovanju ni bilo, česar pa tožnik ob prevzemu ni uveljavljal kot stvarne napake.
Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena Kupoprodajna pogodba in Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti navidezna pogodba ali odraža njuno pravo voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil končni cilj dogovora, da tožnica stanovanja ne proda, saj ga je potrebovala za bivanje (na kar kaže vknjižena služnost), oziroma da sta stranki zaradi dolgov tožnice in preteče izvršbe na stanovanje želeli ustvariti le videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe nista želeli. Tudi če pismo odvetniku potrjuje tožničin nagib za sklenitev pogodbe, to je njene dolgove, to ni v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da pismo potrjuje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da bi se tožnica izognila možnosti izvršbe na stanovanje.
Zatrjevana škoda tožnice je po njenih trditvah posledica tega dejanja, zaradi katerega ji je bilo onemogočeno opravljanje dejavnosti v najetem poslovnem prostoru. Ta škoda pa je lahko podana le v primeru, če je med tožnico in toženko v času menjave ključavnice obstajalo veljavno najemno razmerje. Če je najemna pogodba bila veljavno odpovedana, tožnica ni imela več pravnega temelja za uporabo poslovnega prostora, posledično ji ne bi mogla nastati zatrjevana škoda glede izgube dobička.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
veljavnost kolektivne pogodbe - odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - jasna pogodbena določila - višina dodatka
Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1; ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ŠPORTNO PRAVO
VSL00059236
ZSpo člen 34, 34/2.
izpisnica - prestop športnika v drug klub - plačilo nadomestila - plačilo odškodnine - pogodbeni dogovor - ničnost pogodbenega določila
Športna organizacija lahko v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZŠpo-1 od športnika zahteva plačilo nadomestila za prestop le, če ima z njim sklenjeno pisno pogodbo, v kateri je to določeno in na podlagi katere prejema plačilo v višini najmanj bruto minimalne plače v Republiki Sloveniji.
Zakon sicer izrecno ne ureja posledic pogodbenega dogovora o obveznosti plačati odškodnino, ki nasprotuje določbi 34. člena ZŠpo-1, a iz pojasnil k predlogu zakona izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih ničnostno sankcijo.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 51, 129.. OZ člen 82, 82/1, 82/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 73.. Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (30.11.2021) člen 60.. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 70.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 92.. Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost (2013) člen 80.
veljavnost kolektivne pogodbe - odmera letnega dopusta - dodatek za delovno dobo - razlaga pogodbenih določil - višina dodatka - pravilna uporaba materialnega prava
Neutemeljena je pritožbena navedba, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). To dejstvo je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama dne 16. 12. 2013, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Za odločitev zato ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba in ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.
Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot zmotno meni pritožba, na podlagi katere določbe je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 v 129. členu ne določa višine dodatka za delovno dobo. Ta določba je pomensko odprta, ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060598
OZ člen 419, 419/1, 419/2. ZPP člen 216, 216/1.
cesija - pravni položaj dolžnika pri pogodbeni cesiji - odločanje po prostem preudarku - trditveno in dokazno breme - spoznavna stiska - obseg opravljenih del
Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist.
Če je mogoče višini terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in ne sme odločati po prostem preudarku. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore. Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSL00059224
ZZVZZ člen 63, 65, 66.
delna vmesna sodba - namenska razlaga - javni zavod - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zdravstvena dejavnost - opravljanje zdravstvene storitve - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plačilo zdravstvenih storitev - splošni dogovor - splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 - sklep vlade v zvezi s splošnim dogovorom - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje - izpolnitev pogodbe - sprejem splošnega dogovora - sprememba splošnega dogovora s sklepom vlade - javni uslužbenci - kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike - aneks h kolektivni pogodbi
Neutemeljen je očitek, da je bila tožeča stranka povsem pasivna in pred podpisom Pogodbe ni zahtevala odločanja na arbitraži oziroma zahtevala sklenitve aneksa k Pogodbi. Kot že navedeno, četrti odstavek 9. člena SD 2017 določa, da se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, do katerih bi prišlo, če vlada in reprezentativni sindikat javnega sektorja sprejmejo aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač in druga vprašanja, ki zadevajo plače, kar izhaja tudi iz razlogov odločbe VSRS III Ips 5/2021.
akcesorne pravice - plačilo dolga - pobotnica - prenehanje pravice - prepoved odsvojitve in obremenitve - pogodbena pravica - ugotovitveni zahtevek - prenehanje hipoteke - prenehanje terjatve
Tožena stranka je z obračunom dolga, sprejemom plačila in izdajo pobotnice pristala na to, da je dolg poplačan.
Tožena stranka je trdila, da je pri pripravi obračuna prišlo do napake, kar je mogoče smiselno razumeti kot trditev, da je sporazum o višini dolga sklenila v zmoti in posledično tudi pobotnico izdala v zmoti, a spregleda, da je njena pravica, da zmoto uveljavlja, prenehala najkasneje v treh letih od trenutka, ko je bil dogovor dosežen oziroma izdana pobotnica (glej drugi odstavek 99. člena OZ), poleg tega pa je zmoto mogoče uveljavljati le s tožbo. To, ali je bil obračun pravilen in ali je bila tožena stranka, ko je izdala pobotnico, res v zmoti, zato ni relevantno.
Ker je terjatev tožene stranke prenehala, je kot akcesorna pravica prenehala tudi hipoteka.
Pri pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gre za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari. Tožena stranka pravilno opozarja, da pogodbeno ustanovljena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni akcesorna pravica, ki deli usodo terjatve, pa čeprav se je v obdobju pred sprejemom SPZ dogovarjala kot oblika dodatnega zavarovanja. S prenehanjem terjatve zato ta pravica ni prenehala. Ker tožeča stranka drugih trditev o dejstvih, ki bi, če bi se izkazala za resnična, pomenila podlago za sklep o prenehanju te pravice, ni ponudila, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevku ugodilo tudi v tem delu, nepravilna.
neupravičena pridobitev - pogodba o finančnem leasingu - zamuda s plačilom obrokov - stroški izterjave dolga - pravna podlaga - pravica zahtevati vračilo plačanega zneska - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - plačilo, da bi se plačnik izognil sili - višina stroškov - trditveno in dokazno breme
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za prehod premoženja brez pravne podlage, saj je pravna podlaga za prevalitev stroškov izterjave v določilu 7.13 splošnih pogojev pogodbe. Pritožnica ne navaja, da jo pogodba oziroma splošni pogoji pogodbe ne zavezujejo. Zato ni ovir, da se navedeno določilo ne bi uporabilo. Tožnik je sicer navajal, da so stroški izvensodne izterjave enormni, vendar je toženec natančno opisal njihov nastanek in predložil specifikacijo (računi D., d. o. o., pooblastilo za izterjavo dolga, dano družbi D., d. o. o. – detektivu E. E. s pregledom plačil terjatev in prevzemnim zapisnikom ter obračuni). Tožnik je priznal, da je s plačili zamujal in da ga je nekajkrat obiskal izterjevalec (pri čemer se je po toženčevem pojasnilu izkazalo, da je šlo za detektiva z licenco), toženčevi specifikaciji ni (več) izrecno ugovarjal, niti ni izpodbijal posameznih postavk zaračunanega zneska. S tem se pokaže, da je imel toženec pravno podlago za zaračunavanje stroškov izterjave tožniku, tožnik pa tudi ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, ki se je prevalilo nanj, da bi izpodbil višino zaračunanih stroškov. Zgolj z navedbami, da gre za enormne stroške, po predloženi toženčevi konkretizaciji ne more uspeti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00060686
OZ člen 357.
plačilo zavarovalnine - zavarovalna pogodba - zavarovalni pogoji - ocena invalidnosti - stopnja invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - zastaranje - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah - začetek teka zastaralnih rokov - pravočasnost vložitve tožbe - nedovoljena pritožbena novota
Ker je tožnik ob odločitvi pritožbene komisije 19. 12. 2019 izvedel, da mu tožena stranka invalidnine iz naslova deformacije prstov leve noge ne bo priznala, je takrat začel teči triletni oziroma petletni rok v smislu določila 357. člena OZ, ki se nanaša na zastaralne roke pri zavarovalnih pogodbah in se 29. 1. 2021, ko je bila tožba vložena, ni iztekel, zato je tožba vložena pravočasno.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - popravilo vozila - grajanje napak - obstoj stvarne napake - notifikacijska dolžnost
V skladu s 633. členom OZ je naročnik dolžan pregledati opravljeno delo, brž ko je mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Od podjemnika lahko zahteva odpravo napake v primernem roku, v določenih primerih pa lahko odstopi od pogodbe (637. in 638. člen OZ).
predlog za obnovo postopka - kreditna pogodba v CHF - nična pogodba - razlogi za obnovo postopka - novi dokazi - nova dejstva in dokazi
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočno sodno odločbo. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, je sestavni del pravice od učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Del te pravice je tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča. Zato je pri oceni dovoljenosti in utemeljenosti obnovitvenih razlogov potrebna stroga presoja.
Novi dokazi tudi v ničemer ne spreminjajo presoje sodišča prve stopnje, da v času sklenitve pogodbe ni bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev, saj toženka na podlagi spremembe tečaja zaradi dolžnosti zaprtih pozicij ni imela posebnih dobičkov. Zgolj zaradi razkoraka v stopnji informiranosti med banko kot finančnim strokovnjakom in potrošnikom zato ni mogoče zaključiti, da je bilo pogodbeno razmerje že od vsega začetka nepošteno ter nično in novi dokazi drugačne presoje ne utemeljujejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059090
OZ člen 111. ZOR člen 1054, 1054/2. ZPP člen 458.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - pogodba o ustanovitvi in vodenju računa - negativno nedovoljeno stanje na tekočem računu - zaprtje računa - povrnitev sredstev
Materialno pravna posledica zaprtja transakcijskega računa je obveznost povrnitve tistih sredstev, ki jih je tožnica izplačevala z omenjenega računa za toženko in za katera toženka ni imela kritja ter predstavljajo negativno stanje na računu (drugi odstavek 1054. člena ZOR v zvezi s 1061. členom OZ in 111. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059061
OZ člen 349, 349/1, 364, 364/1, 364/2.
gradbena pogodba - začasna situacija - delno plačilo - pripoznava dolga na podlagi delnega plačila - pripoznava dolga - pripoznava terjatve - konkludentno ravnanje dolžnika - prava volja - zastaranje - pretrganje zastaranja
Vsako dolžnikovo plačilo ne pomeni samodejne pripoznave dolga. Gre za konkludentno ravnanje, pri katerem je pravo voljo treba ugotoviti. Če se pripoznava nanaša na določeno višino dolga, velja pripoznava (in z njo pretrganje zastaranja) le do navedene višine, ne pa tudi za presežek. Da bi dolžnikovo dejanje lahko imelo veljavo pripoznave dolga z učinkom pretrganja zastaranja, mora na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Pri tem je odločilno, kako je (konkludentno) dolžnikovo dejanje objektivno videti. Pri presoji okoliščin, ki kažejo na toženkino pripoznavo dolga, tako ni pomembno, ali so bile toženkine zahteve po predložitvi izjav podizvajalcev utemeljene ali ne, pač pa zgolj, ali je mogoče na njihovi podlagi razpoznati toženkino voljo, da je tožnici z zadnjim nakazilom zneska po IV. začasni situaciji sporočila tudi, da obstaja dolg po tej situaciji še za neplačani znesek.
gradbena pogodba - bančna garancija - pogodbeno dogovorjena garancija - neodvisna bančna garancija - bančna garancija za odpravo napak - temeljno razmerje - odprava stvarne napake - jamčevalni rok - neupravičen poziv na plačilo ("unfair calling") - podaljšanje bančne garancije
Neodvisna bančna garancija načeloma omogoča izplačilo tudi na podlagi neutemeljenega zahtevka, ker se ne preverja ali je resnično prišlo do kršitve temeljnega posla. To pravilo pa ni absolutno in v določenih redkih primerih lahko banka garant zavrne izplačilo, če je zahtevek očitno neutemeljen. Neutemeljenost pa mora izhajati že iz samega zahtevka za unovčenje, tako da jo lahko banka garant prepozna tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov.
Med strankama je bila sklenjena prevozna pogodba v ustni obliki. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval drugačno ceno za prevoz od tiste, ki izhaja iz računov. V ta namen je predlagala le zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki pa se brez opravičila ni udeležil naroka, na katerega je bil povabljen. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke utemeljeno zavrnilo.
Določba 669. člena OZ govori o pravici prevoznika do običajnega plačila, če višina prevoza ni določena s tarifo, aktom ali pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da uporaba te določbe ni na mestu, ker sta obe stranki zatrjevali, da je bila cena dogovorjena in zato postavitev izvedenca ni potrebna.
kreditna pogodba - neizpolnitev pogodbene obveznosti - kršitev pogodbe - nepopolna pritožba - spor majhne vrednosti
Če toženec poštne pošiljke ni dvignil ali je ni hotel prevzeti, takšno ravnanje ni bilo v sferi tožnice in se ne dvigovanje pošte s strani toženca ne more pripisati v njeno škodo.