OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00055474
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. OZ člen 86, 86/1.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - skladnost zakona z direktivo - neposredna uporaba direktive - aleatorna pogodba - načelo vestnosti in poštenja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kreditna tveganja - slaba vera banke - ukrepi banke
Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv.
Aleatorna pogodba, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v času sklenitve pogodbe ni bila nedopustna ali nedovoljena, četudi je vsebovala izpostavljenost neomejenemu valutnemu tveganju (oz. je bilo tveganje precejšnje ali neobvladljivo). S sklenitvijo kredita z valutno klavzulo ali sklenitev kredita v tuji valuti, kot v obravnavani zadevi, postane obveznost posojilojemalca res odvisna od gibanja tečaja tuje valute. A takšnega pogoja ni avtomatično šteti za nepoštenega v luči ZVPot. V izpodbijani sodbi je namreč obsežno in prepričljivo obrazloženo, da je (bilo) tečajno tveganje podano na obeh straneh in ne, da je bilo celotno tečajno tveganje preneseno na tožnika.
Odločilno je, da je toženka tožniku zagotovila deloma pomanjkljiva pojasnila, dolžna pa je bila predstaviti konkretnejše, oprijemljivejše informacije glede posledic zelo velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, torej pomembne za oceno končne cene kredita. V ta okvir pa bi sodila tudi informacija, da dejansko prevzema neomejeno valutno tveganje. Da bi bil tožnik o tem seznanjen, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da ni bil obveščen o prevzemanju neomejenega tveganja. Namreč gibanje tečaja CHF/EUR je tudi za banko popolna neznanka (ni mogoče napovedati ne smeri ne obsega gibanja), pri čemer so možne tudi velike spremembe tečaja zlasti v času gospodarskih kriz, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita. Bistvo te informacije je, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti tudi dejansko cenejši kot kredit v EUR. Takšna informacija tožniku, kot je moč razbrati iz izpodbijane sodbe, brez dvoma ni bila predstavljena. Toženka ni prosta obveznosti, da tožnika obvesti tudi o tem, da zaradi nepredvidljivosti tečajnih sprememb, upoštevajoč ročnost kredita, prevzema valutno tveganje za kakršnokoli spremembo tečaja, in mu pojasni o dejanskih posledicah tveganj v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Zaradi pomanjkljivih informacij se tožnik tako ni mogel zavedati in razumeti dejanskega obsega dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, posledično pa tudi ni bil zmožen realno oceniti ekonomskih posledic pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti.
Ugotovitev, da je banka opravila pomanjkljivo pojasnilno dolžnost (zaradi česar gre za nejasno pogodbeno določilo, ki se razlaga v korist potrošnika), še ne pripelje do ničnostne pravne posledice. Pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo zaključek, da je bila tožena stranka ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe dobroverna. Ta temelji na ugotovitvi, da glede na tedanje dostopne informacije glede gibanja tečaja ni vedela in ni mogla vedeti (predvideti), da se bo tečaj CHF povečal tako, da bo ta sprememba v dobi odplačevanja kredita močno obremenila tožnika. Da je bila svetovna gospodarska kriza in posledičen velik padec EUR v razmerju do CHF (v letu 2015) za bančne strokovnjake pričakovana, se lahko zdi očitno le v sedanjosti iz perspektive preteklih dogodkov, ki so sledili. Toženka je v trenutku sklepanja pogodbe vedela, da se tečajno razmerje lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost spornega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti (oz. z gotovostjo in zanesljivostjo napovedati), kdaj in v kakšni višini.
V zvezi z možnostjo razbremenitve tveganja je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel tožnik možnost poslužiti se ukrepov, s katerimi je/bi lahko tveganje omejil. Banka je s pogodbo ponudila možnost razbremenitve valutnega tveganja z zamenjavo valute oziroma spremembo kredita in predčasno poplačilo kredita, kar je bilo namenjeno uravnoteženju tega tveganja.
nesklepčna tožba - nesklepčnost tožbe - naknadna nemožnost izpolnitve pogodbene obveznosti - bistveno spremenjene okoliščine po sklenitvi pogodbe - tožba na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - razveza prodajne pogodbe
Razglasitev epidemije zaradi virusa COVID sama po sebi ne more pomeniti spremenjenih okoliščin po 112. členu OZ in nemožnost izpolnitve obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da zaradi epidemije ni mogla priti do kredita, ker so bile banke zaprte. Banke so delovale in samo ta okoliščina ne more biti dovolj, da bi bila tožba sklepčna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056265
OZ člen 50, 50/2, 86, 118. ZPP člen 8, 212.
zahtevek za ugotavljanje ničnosti pogodbe - prodajna pogodba - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - prikrita pogodba - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogodba o preužitku - pogodbena volja strank - vsebina pogodbe - kupnina - vrednost prejete pomoči - dogovorjena kupnina - pogodbeno določilo - medsebojne pravice in obveznosti - načelo enakovrednosti dajatev - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - razlogi za izpodbojnost - trditveno in dokazno breme stranke - dokazna ocena
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica nosila materialno dokazno breme glede trditve, da je bila pravno poslovna volja pogodbenih strank glede prodajne pogodbe zaigrana, saj sta dejansko želeli doseči pravne učinke pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodbe o preužitku.
Prodajna pogodba nima značilnosti navidezne pogodbe, saj sta pravdni stranki želeli doseči pravne učinke prodajne pogodbe (želeli sta, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja).
Pravdni stranki sta v okviru pogodbene svobode določili prodajno ceno za nepremičnino (200.000 EUR), da sta preteklo pomoč in skrb, ki se je dokazano izvajala, soglasno denarno ovrednotili v višini 176.000 EUR, in da sta soglašali z enakovrednostjo protidajatev. Tožnica je vplivala na vsebino prodajne pogodbe, pogodbo z dogovorjeno vsebino je podpisala in nato svoj podpis overila pri notarju. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati dejanske vrednosti pretekle pomoči, prav tako se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali so medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank enakovredne. Četudi je bila pretekla pomoč vredna manj od kupnine (oziroma manj kot 176.000 EUR), kar bi kazalo na navideznost prodajne pogodbe glede kupnine, to ne pomeni, da posel kot celota ne velja, oziroma da ni bilo soglasja volj pogodbenih strank glede obveznosti tožnice, da na toženca prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Velja poudariti, da je očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev razlog za izpodbijanje pogodbe, pri čemer sme oškodovana stranka zahtevati razveljavitev pogodbe v roku enega leta od sklenitve pogodbe, če za pravo vrednost tedaj ni vedela in ni bila dolžna vedeti (prvi in drugi odstavek 118. člena OZ). Dogovorjena kupnina (odmena za prenos lastninske pravice) je lahko nižja ali višja od dejanske vrednosti nepremičnine, zato tožnica navideznosti prodajne pogodbe ne more utemeljiti z navedbami o neekvivalenci med pogodbenimi obveznostmi.
Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno.
Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku kot tudi v prevzemu kakšne nove obveznosti (prvi odstavek 1051. člena OZ). Po naravi stvari se lahko stranka odpove zahtevku (terjatvi), če ta obstaja. Če je zahtevek (terjatev) že prej prenehal iz kakšnega drugega razloga (npr. izpolnitev), je sama odpoved brez učinka (smiselno 319. člen OZ). Odpis oziroma odpust že plačanih obveznosti namreč ni mogoč, saj je obveznost s predhodno izpolnitvijo (plačilom) že prej prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ).
OZ člen 9, 94, 95, 95/1, 1050, 1050/1. ZVKSES člen 17. ZPP člen 213, 213/1.
predpogodba - razdrtje predpogodbe - pogodba o poravnavi - pogodbena kazen - grožnja - zahtevek za razveljavitev pogodbe - načelo pacta sunt servanda - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pisna oblika - skrbnost dokazne ocene
Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00054607
ZGD-1 člen 254, 297a, 297a/1, 395, 395/1, 395/1-2, 397, 397/1, 504, 510, 510/2, 514, 522. OZ člen 82, 82/2. ZPP člen 154, 154/2.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - razveljavitev sklepa skupščine družbe z omejeno odgovornostjo - izvolitev članov nadzornega sveta - način izvolitve - izpodbijanje sklepov skupščine - družbena pogodba - kršitev družbene pogodbe - razlaga pogodb - razlaga spornih določil pogodbe - skupen namen pogodbenikov - ugotovitev pogodbene volje strank - smiselna uporaba določb o delniški družbi - odločanje družbenikov na skupščini - potrebna večina za sprejem sklepa - predlagalna pravica za izvolitev članov nadzornega sveta - pravni interes delničarja ali družbenika - procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe - odločitev o pravdnih stroških - delni uspeh - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.
Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega mandata pogodbeno uredili le za prvi nadzorni svet, ne pa tudi za kasnejše.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055398
ZPP člen 215, 226, 226/1, 226/2, 339. 339/3, 339/2-14, 339/2-15.
dobava materiala - naročilo in prevzem blaga - ponudba - mednarodni tovorni list (CMR) - dogovor - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pojem protispisnosti - dokazovanje z listinami - overjen prevod - neprevedena listina v tujem jeziku - uporaba pravila o dokaznem bremenu - odločilna dejstva
Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe (ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza). Ugotovitev, da so listine prevedene, pa tovrstne tehnične napake v prenosu vsebine ne predstavlja.
Stranka, ki predlaga dokaz z listino, mora to listino tudi predložiti. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod (prvi in drugi odstavek 226. člena ZPP). Če stranka ne izpolni predložitvenega bremena, sodišče dokaza z listino ne bo moglo izvesti. Posledice te strankine opustitve bodo torej v tem, da sodišče dokaza s to listino ne bo izvedlo. Kaj bo to pomenilo za položaj te stranke, je odvisno od konkretnih okoliščin. Če bo listina edino dokazno sredstvo, potem zatrjevano dejstvo ne bo dokazano, posledica pa bo odločitev po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Če pa bodo na razpolago še drugi dokazi, bo stranka lahko uspela z izvedbo teh dokazov.
Ker tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da konkretnih naročil, katera je tožeča stranka specificirala in jih predložila (in iz katerih izhaja tako cena kot tudi vrsta in količina materiala), ni podala, niti ni nasprotovala cenam iz ponudbe, prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno posebej ugotavljati, ali morebitni dogovor o količini in ceni obstoji. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v nasprotju s pritožbeno grajo ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi mednarodnih tovornih listov poleg tega ugotovilo še, da je bil naročeni material toženi stranki tudi dobavljen in da je tožena stranka v priloženi elektronski pošti navedla, da bo plačala celoten dolg (vtoževano terjatev) ter da tožena stranka spojk ni plačala, iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhajajo vsi odločilni razlogi, na podlagi katerih je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku.
Tožeča stranka je torej soglašala z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke vse do 20.5.2019, oziroma 26.6.2019, ko je odstopila od pogodbe. Tako že iz navedb tožnika izhaja, da kršitve pogodbene obveznosti in zamude vse do 26.6.2019, ko je tožnik odstopil od pogodbe, ni bilo.
Protipravnega ravnanja tožene stranke torej vse do 26.6.2019 ni bilo.
Ker protipravnega ravnanja tožene stranke vse do 26.6.2019 ni bilo, tudi ni odškodninske obveznosti. Od 26.6.2019 dalje pa je pogodba razvezana in neizpolnitev pogodbe ni več nedopustno (protipravno) dejanje. Nastopijo reparacijski zahtevki (111. člen Obligacijskega zakonika). Zahtevek tožeče stranke za plačilo izgubljenega dobička za čas od 1.1.2018 do 31.8.2019 v višini 4.314,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2020 dalje do plačila, je tako ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno kot neutemeljen zavrniti.
Tožnica je prejela pisno izvedensko mnenje z možnostjo podajanja pripomb, ki jih je podala, in je aktivno sodelovala na naroku, na katerem je bil sodni izvedenec zaslišan. Če si ob tem ni pomagala z angažiranjem svojega strokovnega pomočnika, to ni krivda sodišča prve stopnje, ampak same tožnice. ZPP tudi ne pozna soočenja sodnega izvedenca s predlagano (izvedeno) pričo in zaslišanja nekakšne dodatne priče, še posebej ne v primeru, ko je izvedenska ekspertiza jasna, razumljiva in logična (to je v primeru, ko ena stranka izraža le svoje nestrinjanje z izvedenskim delom).
Pogodba ima povsem drugačno vsebino, in sicer je najemnina obravnavana posebej in njeno neplačilo je izrecno dogovorjeno kot razlog za odpoved, medtem ko je o dolžnosti plačila obratovalnih stroškov s strani toženke mogoče sklepati le na podlagi razlage 13. člena pogodbe, da najemodajalka teh stroškov ne krije. Plačevanje obratovalnih stroškov je torej ločena obveznost od najemnine oziroma postranska obveznost po najemni pogodbi. ZPSPP v 28. členu (in OZ pri zakupni pogodbi) kot razlog za odpoved določa izrecno le neplačevanje najemnine (po OZ zakupnine), medtem ko je Stanovanjski zakon (SZ-1), ki se v konkretnem primeru poslovnega najema ne uporablja, drugačen in izrecno govori o neplačevanju najemnine ali stroškov (103. člen SZ-1). Skladno z navedenim tudi po presoji pritožbenega sodišča zatrjevano neplačevanje (upoštevaje okoliščine konkretnega primera le nekakšnega dela) komunalnih stroškov ne pomeni utemeljenega razloga za odstop od pogodbe. Navedeno še posebej velja v konkretnih okoliščinah primera, ko je toženka upravičeno nasprotovala plačilu tudi iz razloga, ki se nanaša na utemeljeni procesni pobotni ugovor in ki ima podlago v kršitvi pogodbe s strani tožnice.
Utemeljeno je toženkino zavzemanje, da je podala dovolj konkretiziran ugovor zastaranja. Navajala je, da so določeni deli tožničinega zahtevka zastarani in da velja triletni zastaralni rok, medtem ko so že iz tožbe in njene spremembe razvidni vtoževani zneski za plačilo komunalnih storitev in njihova zapadlost.
OZ člen 73, 73/1, 239, 239/1. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba - pogodba o najemu igralca - bistvene sestavine pogodbe - predpogodba - kršitev pogodbene obveznosti - košarkarska tekma - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo - zastopanje stranke - zastopanje stranke brez pooblastila
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 73. člena OZ in pravilno pojasnilo, da ker je A. A. kot predsednik kluba odobril Predpogodbo in na tej podlagi sklenjeno Ustno pogodbo, da tako Predpogodba kot Ustna pogodba zavezujeta toženca tudi, če v času sklenitve teh pogodb v oktobru 2015 A. A. ni bil upravičen zastopati toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056528
ZIZ člen 41, 41a. OZ člen 299, 378, 1019, 1019/3.
bančna garancija - poroštvena izjava - solidarno poroštvo - zaveza kot porok in plačnik - obseg odgovornosti poroka - bianco menica - ničnost menice - menični spor - ugovori meničnega poroka - predlog za izvršbo na podlagi menice - postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - zakonske zamudne obresti
Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni imelo pravne podlage za odločanje o zahtevku na podlagi njegove poroštvene izjave, ker je tožeča stranka spor sprožila in ga vodila kot menični spor, na podlagi menice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila na podlagi menice, ki je bila izdana za zavarovanje terjatve po Pogodbi o izdaji garancije. V dopolnitvi tožbe pa je svoj tožbeni zahtevek temeljila tudi na poroštvenih izjavah tožencev. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da v postopku, ki se nadaljuje po dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, tožbo tvori predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine skupaj s prvo tožnikovo pripravljalno vlogo – dopolnitvijo tožbe, v kateri ta navede dejansko podlago toženčeve obveznosti. Možnost poplačila na podlagi menice pa ne izključuje upnikove pravice, da izkoristi tudi druge oblike zavarovanja terjatve, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055133
OZ člen 40, 40/2. ZPP člen 355, 355/1.
pogodba o izvedbi del - gradbeno-obrtniška dela - izvedba del - pridobitev uporabnega dovoljenja - nedopusten nagib - neposredni zahtevek podjemnikovih sodelavcev do naročnika - tuja pravna oseba - pravna oseba s sedežem v EU - ničnost pogodbe - razveljavitev sodbe
Zaključek sodišča prve stopnje o nedopustnem nagibu sklenitve pogodbe med tožnikom in toženko zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja bi bil pravilen, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zato, ker je vedel, da je dela opravil nekdo drug, ki ne izpolnjuje pogojev, soglašal, da se namesto dejanskega izvajalca del navede v potrebnih listinah on kot izvajalec del, čeprav pri delih dejansko ni sodeloval. Torej, da je le "posodil svoje ime". Za tak primer pa v konkretnem primeru ni šlo, sicer med pravdnima strankama ne bi moglo biti nesporno, da je tožnik dela na objektu izvajal.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00056297
ZPP člen 7, 219a, 252, 252/2.. ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1.. ZVZD-1 člen 38, 38/5.
nesreča pri delu - dokazna ocena - pravnorelevantna vzročna zveza - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - razpravno načelo
Toženka v pritožbi utemeljeno kot pavšalno označuje presojo sodišča prve stopnje, da bi ugotovljene opustitve glede poteka veljavnosti zdravniškega dovoljenja in dolžnosti izvajanja usposabljanja delavcev v ustreznih periodičnih razmakih lahko vplivale na nastanek škodnega dogodka. Ob ugotovitvah, da je tožnik ob zaposlitvi opravil zdravniški pregled in izpit iz varnosti pri delu, da je bil za delo ustrezno usposobljen in da je k sporni montaži vrat zavestno pristopil na način, ki je bil v nasprotju z navodili za varno delo, po pravilnem pritožbenem zatrjevanju toženke ni podlage za zaključek, da med ugotovljenimi kršitvami s področja varnosti in zdravja pri delu in nastankom škodnega dogodka obstoji pravno relevantna vzročna zveza. Ta s strani tožnika niti ni bila ustrezno zatrjevana.
posredniška pogodba - dolgoročni najem - pravica posrednika do plačila - plačilo provizije za posredovanje - povezane osebe - načelo vestnosti in poštenja - zloraba pravice - prekoračitev trditvene podlage
V skladu s teorijo psihološke povezanosti je posrednik upravičen do plačila provizije tudi v primeru, ko je neka druga oseba v naročiteljevem interesu sklenila pogodbo, za sklenitev katere (sicer v posledici sklenjenega pogodbenega razmerja z naročiteljem) si je prizadeval posrednik.
S tem, ko je zakoniti zastopnik tožene stranke pogodbo o zakupu sklenil kot zakoniti zastopnik povezane druge osebe, čeprav je predhodno posredniško pogodbo sklenil v imenu tožene stranke, pri čemer je po logiki stvari edino on lahko tožeči stranki posredoval informacije o lastništvu Hotela X., je jasno, da gre pri ugovoru, da se odložni pogoj iz posredniške pogodbe ni izpolnil, za izogibanje obveznosti plačila provizije. Takšnemu ravnanju pa pravnega varstva ni mogoče nuditi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056629
OZ člen 459, 459-3, 461, 462, 620, 620/1, 633, 634, 634/1. ZPP člen 212.
podjemna pogodba - prodajna pogodba - stvarne napake - izrecno ali molče dogovorjene lastnosti - očitne stvarne napake - skrite stvarne napake - grajanje napak - pravočasno grajanje napak - jamčevalni zahtevek - trditveno in dokazno breme - pobotni ugovor
Višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena OZ). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij.
špedicijska pogodba - obstoj pogodbe - naročnik storitve - pritožbeni postopek - dokazna ocena - pavšalne pritožbene navedbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za začasno odredbo - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - aktivno ravnanje dolžnika
Pritožbeni postopek ni namenjen temu, da višje sodišče ponovi celoten postopek, izveden pred sodiščem prve stopnje, ampak mora biti pritožbena kritika usmerjena zoper prvostopenjsko sodbo.
Zakonita zastopnica tožene stranke je zanikala, da bi imela kakršnokoli vlogo v moževem podjetju v tujini, pri čemer pa račun in elektronsko sporočilo tega podjetja, na katerih je njeno ime in podpis, dokazujeta nasprotno. To zadostuje, da je s stopnjo verjetnosti mogoče pritrditi upniku, da dolžnik aktivno ravna v smeri oteževanja izterjave, s speljevanjem poslov na podjetje v tujini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054609
OZ člen 39, 39/1, 39/3. ZPP člen 236.
podlaga pravnega posla (kavza, causa) - domneva o obstoju pravne podlage obveznosti - vročitev pravni osebi - dvom v pravilnost vročitve - izdaja odločbe brez zaslišanja - substanciranje dokaznega predloga
Kavza predmetne pogodbe je bila v tem, da se plovilo proda za višjo ceno, hitreje in z nižjimi stroški kot v izvršilnem postopku, zoper toženca pa se umakneta izvršilna predloga.
Gre za poslovno razmerje med tožnikom in tožencem in ne tožnikovima gospodarskima družbama. Izjavi, da je bil dolg toženca poplačan, sta podali tožnikovi gospodarski družbi, ne pa tožnik kot fizična oseba, zato takšni izjavi družb tožnika kot fizične osebe ne zavezujeta.
Pritožbeno ugibanje toženčevega začasnega zastopnika glede morebitne nevročitve sklepov o izvršbi za predmetno zadevo ni relevantno. Toženec je bil z izvršbama očitno seznanjen, saj je bil njegov interes s sklenitvijo konkretne pogodbe ravno v umiku izvršb.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi bilo za razjasnitev vseh okoliščin potrebno toženčevo zaslišanje. Ozadje pravnih poslov za sklenitev pogodbe na kavzo nima vpliva. Prav tako nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost, razen v primeru nedopustnega nagiba ene izmed strank.
Zgolj ugotovitev sodišča, da je neskladje med trditvami tožnice in njeno izpovedbo, še ne pomeni, da so bile njene trditve o pomembnih - odločilnih dejstvih nepopolne. Sicer pa bi lahko tožnica, v kolikor je menila, da je potrebno navedbe dopolniti, to storila že sama v postopku na prvi stopnji, saj jo je, kot sama navaja, že toženec opozarjal na nelogične, nasprotujoče in nesmiselne tožbene trditve. Ker je torej tožnico na pomanjkljivost trditev opozorila že nasprotna stranka in upoštevaje, da je tožnica imela kvalificiranega pooblaščenca oziroma kasneje pooblaščenko, sodišču prve stopnje skladno z ustaljeno sodno prakso ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva.
OZ člen 3, 108, 108/1, 108/2, 111, 111/2, 319, 333, 333/4, 333/6, 704, 718, 727. ZPotK-2 člen 4, 4/3.
pravna narava pogodbe - razlaga pogodbe - licenčna pogodba - elementi najemne pogodbe - trajno pogodbeno razmerje - prenos uporabe blagovne znamke - prenos blagovne znamke - licenčnina - oblikovalna pravica - opcija - odstopna pravica - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - pravne posledice prenehanja pogodbe - učinek ex nunc - procesni pobot - reprogramiranje pogodbe
Sporno razmerje se podreja pravilom, ki veljajo za licenčno pogodbo, zato je treba pri presoji upoštevati, da gre za trajno pogodbeno razmerje. Odpoved trajnega dolžniškega razmerja ureja 333. člen OZ, po katerem odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok (četrti odstavek 333. člena OZ). Pravica do odpovedi Pogodbe učinkuje pri trajnih pogodbenih razmerjih za naprej, in sicer praviloma po izteku določenega odpovednega roka. Pravica izkoriščanja predmeta licence predstavlja pogodbo s samostojnimi zaporednimi obveznosti, saj ne gre za primer, pri katerem bi zaporedne obveznosti pomenile celoto. Pri odstopu od pogodbe tako velja, da lahko stranka od pogodbe odstopi le glede bodočih obveznosti (primerjaj prvi odstavek 108. člena OZ), ne pa tudi glede že izpolnjenih obveznosti (drugi odstavek 108. člena OZ). Posledice prenehanja pogodbe učinkujejo ex nunc, kar pomeni, da je pogodba razvezana samo glede tistih izpolnitev, ki bi morale biti opravljene po izteku odpovednega roka. Pred tem opravljene izpolnitve ostanejo in šteje se, da so bile opravljene na podlagi veljavnega pravnega temelja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00054385
OZ člen 83, 336, 336/1, 357, 357/1, 921. ZVPot člen 24, 24/1.
nesklepčnost tožbe - razmejitev med posameznimi oblikami škode - zavarovalna pogodba - pogodba o nezgodnem zavarovanju - splošni pogoji zavarovalne pogodbe - zastaranje zahtevka iz nezgodnega zavarovanja - zastaralni rok pri zavarovalni pogodbi - začetek teka zastaranja - razlaga splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - nejasni pogodbeni pogoji - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami
Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo le zaradi zastaranja, ampak tudi zaradi nesklepčnosti, saj tožnica ni razmejila posledic dveh poškodb, tako da ni jasno, kateri del zahtevka se nanaša na katero zavarovalno pogodbo.
Pritožbene navedbe in citirana sodna praksa, da morata biti za postavitev zahtevka znana obseg in višina škode, kar se je v konkretnem primeru zgodilo šele leta 2019, ko je tožnica zaključila zdravljenje in so se ustalile posledice poškodb, veljajo za odškodninske zahtevke (bodisi zoper neposrednega povzročitelja škode, bodisi zoper odgovornostno zavarovalnico), v tem primeru pa tožničin zahtevek ni odškodninski, temveč temelji na pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Za to pogodbo pa veljajo tudi in predvsem Splošni pogoji, ki urejajo vprašanje, kdaj zapade zahtevek za plačilo zavarovalnine. Iz določbe Splošnih pogojev, da se dnevno nadomestilo izplača le za prvih dvesto dni, je tudi jasno razvidno, da je v primeru, ko bolniški stalež traja dlje, zavarovanec najpozneje po poteku dvestotega dne upravičen terjati dnevno nadomestilo. Takrat torej terjatev iz tega naslova zapade in takrat prične teči zastaranje. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 1. 10. 2015, dvestoti dan je bil 18. 4. 2016, torej je zastaranje (prvi odstavek 357. člena OZ) terjatve dnevnega nadomestila začelo teči 1. 1. 2017, enako kot za invalidnost. Tako je tudi ta terjatev zastarana, v pretežnem delu (za 1252 dni) pa tudi očitno neutemeljena glede na jasno omejitev trajanja dnevnega nadomestila v Splošnih pogojih.