Pri presoji komisionarjevega izpolnitvenega ravnanja je treba upoštevati, ali je pri sklepanju pogodb za račun komitenta in iskanju sopogodbenika ravnal z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi (v mejah njegovega naročila). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da če tožena stranka blaga ni prodala, tožeče stranke pa ni obvestila o morebitnih težavah pri prodaji oziroma spremembah na blagu v skladu s 795. členom OZ, ni ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054379
OZ člen 619.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - dogovor o ceni del - ustni dogovor - fiksna cena - prosta dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev računa - odmera pravdnih stroškov - delni umik predloga za izvršbo
Pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil v smislu, da se neka dejstva dokazujejo s točno določenim dokazom (npr. obstoj neke pogodbe s pisno listino). Sodišče prve stopnje je ob oceni vseh predloženih in izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil sklenjen ustni dogovor za fiksno ceno. Pritožničino vztrajanje, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca, ki sta ga predlagali obe stranki, pa ni pomembno glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za fiksno ceno in ne ceno glede na porabljeno količino, kar bi ugotavljal izvedenec.
Splošno znano dejstvo je, da je treba ob sklenitvi zavarovalne pogodbe za vozilo predložiti ustrezne listine o tehničnih podatkih zavarovanih vozil (kot je npr. zgoraj navedeno homologacijsko potrdilo ali prometno dovoljenje); glede na to je tožeča stranka ob sklenitvi zavarovanj vsekakor morala razpolagati s pravilnimi podatki; brez tega sklenitev zavarovanj ne bi bila mogoča. Trditev oziroma dokazov o tem, da je bila vsebina pogodbe sporazumno spremenjena, tožeča stranka ni predložila.
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VDS00055863
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 352.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - zmotna uporaba materialnega prava - padec na spolzkih tleh - krivdna odgovornost - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Ker tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost prve toženke, ker je padec povzročil poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je bilo že prej okvarjeno zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti teoriji jajčne lupine. S pritegnitvijo izvedencev nevrokirurga in nevrologa je ugotavljalo, ali je z nadpolovično verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s poškodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00054312
SZ člen 117, 118, 119, 123, 123/1, 147, 147/3. ZPP člen 199, 199/1, 200, 200/2, 214, 214/2.
pravica do nakupa stanovanja - predkupna pravica - odkupna pravica - onemogočena uveljavljavitev predkupne pravice - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - nedopustne pritožbene novote - pritožba stranskega intervenienta - lastninjenje stanovanj - privatizacijski nakup stanovanja - prekluzivni rok za sklenitev pravnega posla - trditveno breme - neobrazloženo prerekanje trditev nasprotne stranke
Predlagateljica ni izkazala, da bi izid pravde vplival na njeno možnost uveljavitve predkupne pravice. Varovanje predkupne pravice, na katero se sklicuje pritožnica, ne zadošča za njeno vključitev v pravdo tožnikov, v kateri slednji uveljavljajo odkupno pravico. Odkupna pravica po 117. členu SZ je nekaj povsem drugega kot predkupna pravica, v razmerju obeh upravičenj niso uporabljiva pravila, ki veljajo za konkurenco predkupnih pravic.
Nedokončana etažna lastnina (nerazdeljena solastnina) ni ovira za privatizacijski odkup.
S presojo, da je toženkin ugovor glede kvadrature posameznih stanovanj nekonkretiziran, sodišče prve stopnje še ni prestopilo (iz trditvene) v fazo dokazovanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede kvadrature stanovanj nepravilno prevalilo na toženko.
Pravica do nakupa je oblikovalna pravica, vezana na upravičenca in ni podedljiva.
Soavtorji lahko le skupaj razpolagajo s soavtorskim delom kot celoto. Pravica, ki je predmet skupnosti, je enovita. Nastane na podlagi enega samega in skupnega pravnega temelja. Tudi prenehanje pravice prizadene vse deleže.
Tožeča stranka je od soavtorjev na podlagi sklenjenih pogodb pridobila pravice do tiskanja in distribucije učnih gradiv. Vsi avtorji prispevkov so pravice na tožečo stranko prenesli z izrecno omejitvijo uporabe za v pogodbah navedena učna gradiva (npr. “za učbenik X 6“). Te materialne avtorske pravice so pripadale nerazdelno več osebam skupaj - vsem soavtorjem učnih gradiv.
Ker so z odpovedjo založniških pogodb za sporna učna gradiva brez dvoma soglašali vsi soavtorji, je v posledici razveze pogodb tožeča stranka izgubila vse materialne avtorske pravice (so)avtorjev na učnih gradivih, ki so ponovno pripadle avtorjem. Dejstvo, da je bilo mogoče delo A. A. (besedilo učbenikov) na novo opremiti z drugačnimi avtorskimi prispevki, ni pomembno. To bi bilo pomembno le v zvezi z notranjimi razmerji med avtorji, ne pa v razmerju do založnika skupnega dela.
Tožeča stranka je zaradi razveze pogodb izgubila materialne avtorske pravice za tiskanje in distribuiranje učnih gradiv, ki so ponovno pripadle avtorjem (4. točka prvega odstavka 92. člena ZASP). Ob pravilni uporabi materialnega prava je utemeljen zaključek, da avtorske pravice tožeče stranke z izdajo učnih gradiv na strani tožene stranke niso bile kršene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00054620
SPZ člen 271, 271/2. ZVNDL člen 4. ZPP člen 8, 154, 155.
izločitvena pravica - ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice - skupno premoženje zakoncev - stavbna pravica - montažni objekt - kupoprodajna pogodba - načelo povezanosti zemljišča in objekta - lastninska pravica na stavbi - družbena lastnina - listina, primerna za vpis v zemljiško knjigo - overitev podpisa na prodajni pogodbi - uspeh celotnega dokaznega postopka - obrazložitev odločitve o stroških - sklicevanje na specificiran stroškovnik
Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje je res v času sklenitve pogodbe tekel pravni promet tudi z nepremičninami, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Vendar je tudi za prenos izven zemljiške knjige potrebno ugotoviti, ali je obstajala listina, ki je primerna za vpis lastninske pravice v korist kupca v zemljiško knjigo. ZVNDL je določal, da se pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vknjiži na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče ali drug pristojen organ ugotavlja, da ima določena pravna oseba to pravico, kot tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se ta pravica lahko prenese s tako pogodbo (4. člen). Za veljaven prenos lastninske pravice na sporni stavbi bi torej tožeča stranka morala izkazati, da je bil podpis na Pogodbi overjen, česar ni uspela.
Če stranka v pravdi uspe v celoti in se sodišče strinja s predloženim stroškovnikom, praviloma zadostuje, če v obrazložitvi navede le, da je odločilo v skladu s predloženim stroškovnikom.
Zgolj predložitev listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo ne more nadomestiti trditev stranke, ker bi šlo za izvajanje nedovoljenih preiskovalnih dokazov. Sodna praksa je že večkrat opozorila, da sodišče ni dolžno brskati po dokumentaciji stranke in iz nje luščiti potrebnih trditev, temveč je to naloga stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056037
OZ člen 569, 569/1, 990. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ustna posojilna pogodba - družbena pogodba (societas) - dokazna ocena - dokazna ocena izpovedi prič - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - ocena verodostojnosti priče - neizvedba predlaganega dokaza - neenako obravnavanje strank v postopku
Iz ugotovitev, da je tožnik tožencu izročil sporni denarni znesek, da je bil denar izročen z namenom zagona gostilne, da je bil v ta namen tudi porabljen in da je v novem lokalu delal tudi toženec, še ne izhaja nujno sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik vložil denar, toženec pa delo in znanje. Za tako presojo manjka še ugotovitev o dogovoru glede (ne)vračila izročenega denarnega zneska. Sodišče je zato njun skupen namen pravilno ugotavljalo z vključitvijo še drugih okoliščin, ki so kazale na to, kakšen je bil njun dogovor ob izročitvi spornega denarnega zneska. V to presojo je pravilno vključilo tudi ravnanja pravdnih strank po sklenitvi dogovora. Ker je tožnik dokazal, da sta se s tožencem dogovorila za vračilo izročenega denarnega zneska, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba.
Po presoji pritožbenega sodišča je tak ugovor (popolne ali delne neizpolnitve) prepozen, očitek kršitve določb pravdnega postopka pa neutemeljen. Da tožeča stranka svoje obveznosti ni v celoti oziroma popolnoma izpolnila, tožena stranka prvič navaja šele v pritožbenem postopku. Kot je že pojasnjeno, je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas vztrajala, da je zaradi tožničine opustitve izdelave in izročitve evidenčnega lista (ob predaji spornih barvnih kovin dne 29. 4. 2019) predaja v nasprotju s prisilnimi predpisi, posledično nična in da zato tožeča stranka ne more imeti več proti toženi stranki zahtevka na izpolnitev njene pogodbene obveznosti, tj. plačilo vtoževanega računa. Zaradi takega ugovora tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni pojasnila, ali odsotnost evidenčnega lista pomeni pomanjkljivost, zaradi katere tožeči stranki po vtoževanem računu ni dolžna plačati nič ali le delno ob tem, da morebitne zatrjevane delne neizpolnitve zneskovno niti ne ovrednoti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00054838
ZPP člen 236a, 286, 286/1, 436, 436/2, 494a. OZ člen 101, 101/2, 282, 619, 633.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - delna plačila - obseg pripravljalnih vlog - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - rok za odgovor na pripravljalno vlogo - plačilni nalog v pravdnem postopku - novela ZPP-E - pisna izjava prič - odgovornost podjemnika za napake - neizpolnitev pogodbe - nepravilna izpolnitev - notifikacija napak
V obravnavanem primeru toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi če bi držale pritožbene navedbe, da toženka v vlogi z dne 27. 2. 2020, v kateri je bila omejena na dve strani navedb, ne bi mogla podati navedb glede tehničnih specifikacij aplikacije Superx (kot naj bi bile opredeljene v Testnem protokolu ter drugih podrobnosti glede dogovorjene funkcionalnosti programske opreme), pa bi to lahko brez omejitev navajala še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020.
Namen dodatnega roka, ki ga sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo odredi pravdnima strankama za odgovor na vlogo nasprotne stranke, je v tem, da se jima zagotovi pravica do kontradiktornega postopka – da se stranki omogoči, da se z novimi navedbami iz vloge, ki ji je bila predložena tik pred narokom ali celo na naroku samem seznani in nanje odgovori. Vendar pa s tem strankama ni dana možnost, da v svoji vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo navajata nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko neodvisno od navedb nasprotne stranke podali do konca prvega naroka za glavno obravnavo.
Pred uveljavitvijo novele ZPP-E je sodišče v sodbi odločilo, ali ostane sklep o izvršbi v obsodilnem delu v veljavi ali pa se razveljav. Od uveljavitve te novele pa sodišče v postopku izdaje plačilnega naloga v odločbi o glavni stvari ne odloča več, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi, pač pa po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil plačilni nalog oziroma v tem primeru sklep o izvršbi razveljavljen, začne z obravnavanjem glavne stvari.
zavarovanje pred odgovornostjo - zdrs na spolzkih tleh - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. A., čeprav je vedela, da je polila mastno tekočino, in iz tega razloga tudi odstranila predpražnik z rešetk, tožnika, ki je odhajal po poti, ki vodi preko rešetk, kar ji je bilo znano, na to ni opozorila. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi ob običajni skrbnosti to morala storiti, saj je vedela, da tožnik odhaja domov po poti, na kateri se nahaja z mastno tekočino polita rešetka. Pravilno je tudi pojasnilo, da za odškodninsko odgovornost ni potrebno ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom, ampak ima takšno posledico tudi nedopustno ravnanje, torej ravnanje, ki ne ustreza običajni skrbnosti.
Procesno dokazno breme je postopkovna anticipacija materialnega dokaznega bremena, zato se kaže predvsem v dokaznih predlogih strank, kar urejata določili 7. in 212. člena ZPP, pa tudi v določilu 215. člena ZPP, ki dobi svoj pomen v situaciji, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva oziroma se prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev strank o pravno odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča vsa ta procesna zakonska določila uporabilo pravilno in povsem pravilno glede na materialno dokazno breme med stranki tega pravdnega postopka porazdelilo tudi procesno dokazno breme. Pravilno je tako ob pravilni uporabi določil 7. in 212. člena ZPP obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bilo na tožniku (po materialnem pravu) dokazno breme, da dokaže izročitev zneska posojila, ki ga je tožnik zmogel, saj je za te svoje trditve ponudil dovolj in ustrezne dokaze, da se je sodišče lahko prepričalo o obstoju teh dejstev. Prav tako pravilno je tudi pojasnilo, da je bilo na tožencih po tem, ko je tožnik uspel dokazati izročitev tega zneska posojila, ko je torej zmogel svoje dokazno breme, ob pravilni uporabi 7. in 212. člena ZPP dokazno breme, da dokažeta svoje navedbe o ničnosti oziroma navideznosti posojilne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00056678
ZPSPP člen 29, 29/3.. ZPP člen 435, 435/2.
izpraznitveni nalog - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - ugovor - neobrazložen ugovor
Ugovor je obrazložen, če so v njem navedena dejstva, s katerimi ga stranka utemeljuje in predlagani dokazi. V nasprotnem se šteje, da je ugovor neutemeljen.
Toženec se je v ugovoru skliceval na nekakšen ustni dogovor o poravnavi dela najemnine s svojimi storitvami. Vendar pri tem ni navedel, za katere storitve in kakšen znesek poplačila naj bi pri tem šlo, niti kdaj naj bi ta njegova nasprotna dajatev (storitev) zapadla v plačilo. V zvezi s tem tudi ni podal nobenih dokaznih predlogov. Njegove navedbe so povsem pavšalne in dokazno nepodkrepljene.
OZ člen 105, 105/2, 106, 626, 626/2, 626/3, 628, 628/2.
podjemna pogodba - pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - primeren rok za izpolnitev - odstop od pogodbe pred iztekom roka - zamuda - pravni interes za izpolnitev obveznosti - dodatni rok za izpolnitev
Določba drugega odstavka 628. člena OZ dopušča naročniku odstop od podjemne pogodbe pred iztekom roka, četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe. Takšen odstop je možen ob okoliščinah nastopa "take zamude" (ta besedna zveza se nanaša na prvi odstavek 628. člena OZ, ki govori o zamudi z začetkom ali dovršitvijo posla), iz katere je očitno, da podjemnik posla ne bo pravočasno končal, in zaradi katere naročnik očitno nima več interesa za izpolnitev pogodbe.
Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bil primeren rok za izpolnitev pogodbene obveznosti v okoliščinah obravnavane zadeve približno dva meseca, in ker je ugotovilo, da je tožeča stranka 14. 2. 2018 še izkazovala interes, da tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolni, ne more držati, da je tožeča stranka že naslednji dan veljavno odstopila od podjemne pogodbe, ker naj bi bila tedaj tožena stranka v taki zamudi, da je bilo očitno, da obveznosti v primernem roku dveh mesecev ne bo izpolnila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00053529
OZ člen 3, 9. ZPP člen 8, 18, 46, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZPP člen 19, 48. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 2, 22, 24. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 3.
pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - neizpolnitev pogodbe - izostanek pojasnilne dolžnosti - pooblastilo - mandatno razmerje - upravljalec - investicija - riziko poslovanja - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba prava - uporaba slovenskega prava - dogovor o pristojnosti sodišča - dogovor o uporabi tujega prava - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno s tem, ko je tožbo obravnavalo. Toženec namreč pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Ker bi bilo brez omenjenega dogovora o pristojnosti za sojenje pristojno slovensko sodišče, bi sodišče upoštevalo nepristojnost slovenskega sodišča oziroma dogovorjeno pristojnost tujega sodišča le na ugovor stranke, ne pa po uradni dolžnosti v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZPP. Do pristojnosti slovenskega sodišča pripelje tudi Nova Luganska konvencija. Ker se je toženec spustil v postopek in ob tem ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in ker ne gre za izključno pristojnost iz 22. člena te konvencije, je potrebno na podlagi 24. člena navedene konvencije zaključiti, da je toženec s tiho prorogacijo privolil v pristojnost slovenskega sodišča.
Sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je navkljub dogovoru o uporabi švicarskega materialnega prava, uporabilo slovensko pravo. Glede na to, da je tožnik kot pravno podlago navedel določbe OZ, toženec pa uporabi slovenskega prava ni nasprotoval, je na podlagi navedenega zaključiti, da sta stranki, vsaj s konkludentnim ravnanjem spremenili dogovor o uporabi prava in da sta se naknadno dogovorili za slovensko pravo.
Za rešitev obravnavane zadeve je treba odgovoriti na vprašanje, ali je toženec tožniku v okviru pojasnilne dolžnosti pojasnil, da bo v primeru dviga vseh razpoložljivih sredstev z računa izgubil sredstva, ki jih ima v pozicijah. Povedano drugače: odgovoriti je treba na vprašanje, ali je toženec tožniku pojasnil, da morajo imeti sredstva v odprtih pozicijah kritje na računu.
Zaradi selektivne dokazne ocene sodišča prve stopnje je onemogočen celovit pritožbeni preizkus sodbe.