JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00056215
URS člen 155. OZ člen 3, 9, 82, 190, 347, 352, 352/3. ZRRD člen 12, 15. ZJA člen 9. Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2009) člen 40, 46.
pogodba o projektnem financiranju - javna agencija - pogodbena podlaga - obogatitvena narava zahtevka - obogatitev in prikrajšanje - odškodninska podlaga - vsebina pogodbe - namenska poraba sredstev - nenamenska poraba sredstev - vračilo prejetih sredstev - uporaba materialnega prava - uporaba pravilnika - prepoved retroaktivne veljave - pogodbena odškodninska odgovornost - oseba javnega prava - sklenitelj pogodbe - aktivna stvarna legitimacija - ugovor zastaranja odškodninske terjatve - splošni petletni zastaralni rok - kršitev pogodbene obveznosti - gospodarska pogodba - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - poraba namenskih sredstev - sprememba projekta - vzrok za neizpolnitev - kršitev pogodbe - obstoj škode
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dane napotke upoštevalo, saj je presojalo vprašanje (ne)namenske porabe sredstev, pa tudi obstoj predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je tožnica tista, ki je sklenila sporno pogodbo, ona (in ne Republika Slovenija) je tudi tista, ki se je s pogodbo zavezala tožencu izplačati določen denarni znesek, ta znesek je tudi izplačala, toženec pa se je zavezal denar porabiti za v pogodbi predviden namen. Kako in na kakšni podlagi je tožnica ta sredstva pridobila in kakšno je njeno notranje razmerje z ustanoviteljico, za presojo njene aktivne stvarne legitimacije v pogledu poslovne odškodninske odgovornosti ni pomembno.
Za presojo zastaranja odškodninske terjatve je v obravnavani zadevi treba uporabiti tretji (in ne prvi) odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker v konkretnem primeru pri pogodbeni obveznosti ne gre za obveznost, za katero bi ob upoštevanju pravil 347. člena OZ in nadaljnjih veljal krajši zastaralni rok kot sicer velja na splošno, je za zastaranje odškodninske terjatve tožnice treba uporabiti rok petih let.
Iz besedila 352. člena OZ bi se sicer dalo narediti zaključek, da za odškodninske terjatve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti ni odločilno, kdaj je oškodovanec zvedel za kršitev pogodbe (in posledično za škodo), vendar pa je treba pri uporabi pravil o zastaranju paziti, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V obravnavani zadevi je zato treba upoštevati, da se tožnica pred prejemom zaključnega poročila (to je pred 22. 4. 2011) nikakor ni mogla seznaniti s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi). Gre namreč za okoliščino iz sfere toženca.
Vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere toženca.
Tudi če do kršitve pogodbe ne bi prišlo in bi bila sredstva namensko porabljena, bi bil premoženjski položaj tožnice enak (teh sredstev tožnica tudi v tem primeru ne bi več imela). To pomeni, da tožničine škode ne more predstavljati že samo dejstvo, da je soizvajalki na podlagi sklenjene pogodbe s tožencem nakazala vtoževan znesek. Kot toženec pravilno opozarja, bi ji škoda nastala le, če bi zaradi ugotovljene kršitve morala sama ta znesek že vrniti svoji ustanoviteljici (to je v proračun) in bi se njeno premoženje zato zmanjšalo.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050419
OZ člen 50, 58, 118, 545, 557, 558, 564, 567.
darilo za primer smrti - pogodba o dosmrtnem preživljanju - preužitkarska pogodba - aleatornost - ničnost - obličnost - načelo enake vrednosti dajatev - očitno nesorazmerje med vrednostjo premoženja in vrednostjo prevzetih obveznosti - teorija realizacije - darilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Če sodišče ugotovi, da aleatornosti ob sklenitvi pogodbe ni oziroma je neznatna, je dolžno opraviti presojo, ali je podano očitno nesorazmerje med naklonitvijo preživljanca in storitvijo preživljavca.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050377
DZ člen 110.
razveza zakonske zveze - vračanje daril po razvezi zakonske zveze - darilna pogodba - običajna darila - nagib pri darilni pogodbi - preklic darila - skupno premoženje zakoncev
Razveza zakonske zveze ima lahko lastnost tovrstne spremenjene okoliščine le v primerih, ko je odločilen nagib za darilo predstavljala zakonska zveza z obdarjencem oziroma njej lastna "vera v dosmrtno skupno življenje". Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema (še kakšen) drug, razveza njune zakonske zveze po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052147
ZMZPP člen 48, 52. ZPP člen 8, 29.
pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost tujega sodišča - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - posojilna pogodba - zaslišanje prič iz tujine - zaslišanje prič v tujini po zaprošenem organu - dokazna ocena
Sodišče Republike Slovenije je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Kot izhaja iz podatkov spisa, sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije in imata oba tu stalno prebivališče. Sporno posojilno pogodbo sta sklenila pred albansko notarko v Republiki Albaniji. ZMZPP v 48. členu določa, da je sodišče Republike Slovenije v zadevah z mednarodnim elementom pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. Po tem pravilu je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Stranki se pod določenimi pogoji sicer smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča (52. člen ZMZPP), a ti pogoji v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00052131
OZ člen 255, 255/1, 255/2. ZIZ člen 272, 272/2.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odplačnost pravnega dejanja - razpolaganje s premoženjem družbe - namen skleniti pogodbo - objektivni in subjektivni pogoj - oškodovanje upnikov - dejanje storjeno v škodo upnikov - izdaja začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - poslovanje družbe - običajni pravni posli - poslovni namen pogodbe
Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.
Izpodbijanje dejanj pomeni odstop od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje razmerje med strankama, zato določeni pogoji zahtevajo ozko razlago, vendar pa razlaga ne more biti tako ozka, da bi to izvotlilo pravico upnikov, da se poplačajo iz premoženja dolžnika (v primeru, ko ta prav po začetku pravde, v kateri upnik od dolžnika zahteva plačilo določenega zneska, odsvoji svoje premoženje).
soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe - pravočasnost izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - pravica do vrnitve danega - denarno nadomestilo - dokazna ocena - zmotna uporaba materialnega prava
Ker narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, torej izdelava digitalnega kromalina kot izvirnika fizičnega kromalina, očitno in na prvi pogled nasprotuje vrnitvi, je pritožbeno sodišče pritrdilo tožeči stranki, da ji mora tožena stranka plačati vsaj 4.100,00 EUR, in sicer kot ustrezno denarno nadomestilo. Ker tožena stranka višini terjatve v tem delu pred sodiščem prve stopnje ni izrecno nasprotovala, je pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v izpodbijanem delu pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo na seji spremenilo tako, da je na podlagi določbe drugega odstavka 111. člena OZ tožbenemu zahtevku za 4.100,00 EUR ugodilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSC00072334
OZ člen 9, 197, 239. SZ-1 člen 25, 49, 50, 53.
razmerja med etažnimi lastniki - upravnik - večstanovanjska stavba - stroški upravljanja - stroški obratovanja - stroški vzdrževanja - rezervni sklad - ključ delitve stroškov - način obračunavanja stroškov - spor majhne vrednosti
Tožeča stranka je bila kot upravnik večstanovanjske stavbe določena na podlagi Pogodbe, ki je bila podpisana med tožečo stranko kot upravnikom in etažnimi lastniki, ki imajo skupaj 55,4464 % solastniški delež.
Sklenjena Pogodba učinkuje tudi proti etažnim lastnikom, ki so glasovali proti imenovanju pooblaščencev za sklenitev in proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov.
Tožeča stranka je izkazala, da med njo in toženko obstaja veljavno pravno razmerje, na podlagi katerega utemeljeno zahteva izpolnitev obveznosti, ki iz njega izhajajo.
Tožeča stranka je izkazala materialno pravno upravičenje tudi glede zahtevka za plačilo sredstev rezervnega sklada, saj so etažni lastniki s Pogodbo (4. člen) izrecno prenesli na upravnika (tožeča stranka) svoje materialno pravno upravičenje terjati plačilo sredstev v rezervni sklad od morebitnega neplačnika, torej pravico, da upravnik v svojem imenu za etažne lastnike zahteva plačilo terjatve v ustreznem sodnem postopku izterjave.
S tem, ko je tožnik kot pooblaščenec zavarovanca ponujeno poravnavo sprejel kot delno plačilo toženkine obveznosti do zavarovanca, je bistveno spremenil ponudbo, saj sprememba spreminja predlagani obseg odgovornosti toženke do zavarovanca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00056213
ZZZDR člen 12, 51, 51/1, 51/2, 52, 52/1, 54, 56, 56/2, 58, 58/1, 59, 59/2. OZ člen 190, 190/1, 193, 374. ZPP člen 7, 8, 214. ZNP-1 člen 155, 155/2.
skupno in posebno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju zakoncev - domneva o enakih deležih - večji prispevek enega od zakoncev - vlaganje posebnega premoženja v premoženje kupljeno v času zakonske zveze - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - odsvojitev skupnega premoženja - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - vštevanje darila - vlaganja v nepremičnino - nastanek nove stvari - neupravičena obogatitev - upoštevanje dohodka - višina dohodkov enega od zakoncev - solidarna odgovornost za plačilo obveznosti - dokazovanje nezatrjevanih dejstev - nedopustne pritožbene novote - zakonske zamudne obresti
V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar.
Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje.
Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.
Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.
OZ člen 299, 301, 301/2. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 9.
zamuda dolžnika - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - zahtevek za izplačilo zamudnih obresti - cena zdravstvenih storitev - sprememba cene
Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zanikal, da ni vedel, da so se v letu 2017 izpolnili pogoji za zvišanje cen zdravstvenih storitev in da tega ni pravočasno storil.
Vztrajanje v pritožbi, da bi lahko tožnica sama izdala račun v višini, za katero je menila, da je pravilna, za presojo zamude ni pomembno. Utemeljeno bi bilo, če bi se izkazalo, da je toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti, tožnica pa ne, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, saj toženec ni utemeljeval svoje obrambe na trditvah, da je z neizdajanjem računov tožnica tista, ki je prekršila njuno medsebojno pogodbeno razmerje. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za presojo uporabe pravil o učinkih upnikove zamude.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSL00051193
ZGD-1 člen 38a, 263. OZ člen 35, 49, 82, 86, 86/2, 87, 118, 519.
medsebojna povezanost tožbenih zahtevkov - odškodninski zahtevek - izpolnitveni zahtevek - ničnost pogodbe - okvirna pogodba - pogodba za nedoločen čas - odpovedni rok - predmet obveznosti - določen ali določljiv predmet pogodbene obveznosti - ničnost pogodbe zaradi predmeta - kondikcijski zahtevek - specifikacija - skupni namen pogodbenih strank - fiksna pogodbena cena - prejudicialnost - razlaga pogodb - nasprotje interesov - dolžnost članov uprav gospodarskih družb - dolžnost zvestobe - odškodninska odgovornost poslovodstva - skrbnost dobrega gospodarstvenika - hujša kršitev - kršitev morale - kršitev načela vestnosti in poštenja - škodljiva pogodba - primerjalna analiza - osebne okoliščine
Kršitev dolžne skrbnosti in odgovornosti člana organa vodenja družbe sicer predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost poslovodstva (263. člen ZGD-1). Osnovna pomanjkljivost instituta odškodninske odgovornosti poslovodstva je, da temelji na (v teoriji in praksi) povsem napačni predpostavki, da je škodo, ki jo član uprave družbe (lahko) povzroči družbi, mogoče povrniti iz njegovega osebnega premoženja, oz. natančneje, na predpostavki, da sta družbi povzročena škoda in osebno premoženje člana uprave v relevantni korelaciji (v smislu, da večja, kot je škoda, ki jo je član uprave povzročil družbi, večje je njegovo premoženje-pri tem je seveda relevantno le premoženje, na katerega je v izvršbi mogoče poseči). Dejanske možnosti, da bi oškodovana družba na ta način nadomestila škodo, so tako praviloma v obratnem sorazmerju z višino nastale škode, kar je že samo po sebi paradoks. Druga pomanjkljivost tega instituta je, da ni usmerjen k bistvu, k škodnemu dejanju samemu, in torej omogoča absurdno situacijo, da mora družba še naprej izpolnjevati zanjo škodljivo pogodbo, (če gre za dolgoročno pogodbo ali pogodbo z zaporednimi obveznostmi), zakon pa ji omogoča, da po vsaki izpolnitvi vloži nov odškodninski zahtevek zoper člana uprave.
Zaradi kršitve dolžne skrbnosti člana uprave in njegove zvestobe družbi pri sklepanju pogodbe takšna pogodba praviloma ni nična. Hujša kršitev skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pri sklepanju (za družbo škodljive) pogodbe lahko pomeni tudi ničnost takšne pogodbe (86. člen OZ), če tudi ta (v posledici kršitve) huje krši moralna in etična načela, načelo vestnosti in poštenja, če družbi prizadeva občutno škodo, in če je sopogodbeniku bilo znano oziroma bi mu moralo biti znano, da do sklenitve te pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti uprave prvega pogodbenika ne bi prišlo in/ali, če je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega premoženjsko korist, ki se je brez teh kršitev ne bi mogel nadejati.
javno naročanje - izvedba javnega naročila - izvedba javnega naročila s podizvajalci - podizvajalska pogodba - podjemnikove obveznosti - začasna situacija - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu - neposredno plačilo podizvajalcu
Da lahko tožena stranka plača samo 90 % vrednosti podizvajalca, ostalo pa neposredno glavnemu izvajalcu, ni pisalo niti v situaciji, taka razlaga pa je po prepričanju sodišča prve stopnje tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 94. člena ZJN-3 in 631. člena OZ, ker iz Aneksa št. 2, ki vključuje zahtevo podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu, ni bilo nobene omejitve glede zadržanih sredstev in da zanje ne bi veljala zahteva podizvajalca za neposredno plačilo in pooblastilo izvajalca, da naročnik plača direktno podizvajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da če je izvajalec v posamezni situaciji potrdil zadržana sredstva v višini 10 % zneska računa posameznega podizvajalca, bi morala tožeča stranka (pravilno tožena stranka, op. pritožbenega sodišča) ta znesek zadržati za podizvajalca, ne pa ga izplačati glavnemu izvajalcu A., saj je s tem kršila aneks, 631. člen OZ in 94. člen ZJN-3. Tožena stranka namreč glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v Gradbeni pogodbi ni imela predvideno zadržanje 10 %, zato je bila dolžna celotne račune plačati neposredno tožeči stranki, saj je bila z njene strani podana zahteva za celotno plačilo in ne le 90 %.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052123
ZVPot člen 23, 24. ZBan-1 člen 155. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. OZ člen 86.
kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - devizni tečaj - kreditne obveznosti - pogodbena obveznost - podlaga pogodbe - tveganje kot del pogodbene podlage - valutno tveganje - pogodbeno dogovorjeni pogoji - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - nepošteni splošni pogoji - glavni predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - poštenost in dobrovernost pogodbene stranke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - sodba Sodišča EU C-186/16
Pri presoji, ali je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, se je sodišče prve stopnje naslonilo na kriterije, ki jih je glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank začrtalo SEU, v svojih odločbah pa povzelo tudi Vrhovno sodišče RS. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Tožnikom res ni bil računsko prikazan vpliv visoke apreciacije CHF v razmerju do EUR (npr. 10, 20 ali 30 %) na anuitete in končno obveznost poplačila kredita, a je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi tega ni mogoče trditi, da tožniki tveganja niso mogli zaznati in ga oceniti. Zahteva po takšnih simulacijah je pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve sporne pogodbe, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo navedene sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe, zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja.
Tožena stranka je v trenutku sklepanja kreditne pogodbe vedela, da se tečajno razmerje CHF/EUR lahko spremeni, glede na svoje znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost konkretnega kredita in običajno dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini. Ni mogla pričakovati apreciacije CHF v takšnem obsegu, prav tako ni mogla vedeti, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Posledično ji zato ni mogoče očitati, da je informacije tožnikom zlonamerno prikrivala. Ker finančne krize ni mogoče napovedati, tudi vedenje tožene stranke, da je CHF valuta varnega zatočišča, ne potrjuje pritožbene argumentacije, da je bila ob sklenitvi kreditne pogodbe v slabi veri.
Pri presoji znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank je sodišče prve stopnje tehtalo tveganja, ki so jih pogodbene stranke prevzele ob sklenitvi Kreditne pogodbe.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00050442
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. ZBan-2 člen 85, 155.
švicarski franki (CHF) - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugovor zastaranja - zastaralni rok - dodatno zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - pojasnilna dolžnost banke
Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo edine predlagane priče, ki je sklenila kreditno pogodbo pri isti referentki kot tožnica, je storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obravnavalo zavrnitve dokaznega predloga na način, kot je bila ta priča predlagana. Sodišče tudi ni obravnavalo pravilno ugovora zastaranja in ni ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica izvedela tako za nepoštenost pogodbe oziroma ničnost, ampak se je osredotočilo le na to, kdaj je bilo drugo najvišje zvišanje kreditnega obroka.
Tudi okoliščina, da je tožena stranka po naročilu etažnih lastnikov plačala nekatere račune, na obstoj njene pasivne legitimacije ne vpliva. Dostava računov toženi stranki in njihovo plačilo je namreč v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (primerjaj 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Tudi dejstvo, da je upravnik sodeloval na sestanku, na katerem naj bi bil dosežen zatrjevani dogovor o višini plačila za opravljene storitve in razdelitvi računa na tri dele ter zagotovilu, da bodo računi plačani, še ne pomeni, da je tožena stranka vstopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko in prevzela obveznost plačila etažnih lastnikov.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050174
ZKZ člen 20, 20/1, 21, 22, 23. OZ člen 59, 59/1, 59/4.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - sprejem ponudbe - izjava o sprejemu ponudbe - odložni pogoj - dvostranska pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - odobritev upravnega organa kot odložni pogoj - prodaja kmetijskega zemljišča - pravočasna vložitev vloge - javna ponudba - varstvo javne koristi - vrnitev kupnine - načelo vestnosti in poštenja - odškodninski zahtevek - rok za prostovoljno izpolnitev - prekluzivni rok - pravno učinkovanje - objektivni razlog
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je bila v trenutku, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba sklenjena, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. V konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je bil pravni posel, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, sklenjen. Sporno je, ali že to dejstvo daje tožnici pravico do pravnega varstva, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Odgovor je negativen. S sprejemom izjave o sprejemu ponudbe je bila pogodba sklenjena, vendar pravne posledice v smislu izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank bi nastopile, če bi pravni posel odobrila upravna enota.
Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
Glede na to, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo zavarovalne premije, je v konkretnem primeru za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora relevantno, koliko je tožena stranka tožeči na račun pogodbe št. 001 plačala in koliko je bila dolžna plačati glede na to, da sta stranki po štirih mesecih pogodbo sporazumno prekinili.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.