CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00079161
OZ člen 106, 247. ZPP člen 8, 139, 139/3, 277, 277/1, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 318/4, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-8.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročanje tožbe - vročanje pravni osebi na naslovu v registru - fikcija vročitve - nesklepčnost tožbe - dejanska trditvena podlaga - utemeljenost tožbenega zahtevka - nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi dokazi - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - odstop od pogodbe - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - pogodbena kazen
Zamudna sodba temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava vse dejanske navedbe tožeče stranke, ki jih je ta podala v tožbi. Posledično tožena stranka po izdaji zamudne sodbe ugotovljenim dejstvom ne more ugovarjati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00079163
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1, 6, 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. URS člen 22, 33, 155. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/5. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1. OZ-UPB1 člen 87, 88, 371, 372. ZZK-1 člen 243, 243/2, 243/2-1. ZPP člen 181, 181/3, 358.
kreditna pogodba v CHF - tuja valuta - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - pravni interes - ugotovitvena tožba - pojasnilna dolžnost - lojalna razlaga nacionalnega prava - dobra vera - retroaktivnost - monetarni nominalizem - pravica do izjave - pravica do lastnine - zastaranje - nepoštenost pogodbenega določila - načelo vestnosti in poštenja
V nadaljevanju pritožba prav tako utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnika nimata pravnega interesa oziroma pravne koristi za uveljavljanje ničnosti sporne Kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, ker je bila ta pred vložitvijo obravnavane tožbe že v celoti poplačana s Kreditno pogodbo z dne 22. 9. 2015.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija rezultata - pojasnilna dolžnost podjemnika - zavrnitev dokaznih predlogov - povezanost trditvenega in dokaznega bremena
Podjemnik ne odgovarja za to, da z rezultatom njegove storitve ni uresničen končni interes naročnika, če vzrok za neuresničitev končnega interesa naročnika izvira iz naročnikove sfere, podjemnik pa je pravilno izpolnil svojo pojasnilno obveznost.
Ob konkretiziranih navedbah tožeče stranke so se nasprotne navedbe tožene stranke izkazale za preveč pavšalne, izvajanje dokazov pa ni namenjeno dopolnjevanju oziroma konkretiziranju pomanjkljive trditvene podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00079180
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4, 14/5, 34, 34/1, 269, 271, 271/1, 271/1-2, 271/2. URS člen 22, 23.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - obdobje izpodbojnosti - pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - neodplačna razpolaganja - obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev - insolventnost dolžnika - pogodba o odstopu terjatve
Za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika morajo biti izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Navedeno velja tudi za neodplačna razpolaganja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti). Stanje insolventnosti dolžnika je tako pogoj za izpodbojnost neodplačnega pravnega dejanja. Za izpodbojnost tovrstnega dejanja je brez pomena le okoliščina, ali je oseba, ki je prejela neodplačno izpolnitev, za obstoj insolventnosti dolžnika vedela ali bi morala vedeti.
OZ člen 462, 462/1, 465, 470, 470/1, 470/2, 475, 475/3.
stvarne napake - odgovornost za stvarne napake - pravočasno grajanje napak - odstop od pogodbe - vračilo kupnine - izguba pravice do odstopa od pogodbe - poraba - običajna raba stvari
Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.
OZ člen 633, 634, 635, 636, 660. ZPP člen 2, 2/1, 180, 180/1, 319, 319/3, 337, 337/1, 337/3.
gradbena pogodba - plačilo pogodbene cene - stvarne napake - jamčevalni zahtevek - obvestilo o napaki - pravočasno grajanje napak - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - izvedensko mnenje - pobotni ugovor - opredelitev terjatve, ki se uveljavlja s pobotnim ugovorom - grajanje dokazne ocene
V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati.
Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.
Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.
Po presoji pritožbenega sodišča jezikovna razlaga spornega določila objektivno gledano dopušča dve možni razlagi. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 82. člena OZ pravilno ugotavljalo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati skupni namen pogodbenih strank. Za iskanje skupnega namena pogodbenih strank so pomembna druga pogodbena določila, potek pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe, ki sta jih stranki razkrili tekom pogajanja, način, na katerega sta pogodbeni stranki, dokler ni prišlo do spora, izpolnjevali medsebojne obveznosti oziroma uresničevali medsebojne pravice na podlagi pogodbe, in (v primeru gospodarskih pogodb) praksa, vzpostavljena med strankama.
Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kaznivega dejanja zato za potek zastaranja vtoževane terjatve tudi sicer niso relevantne.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078263
ZIZ člen 110, 119, 119/2, 123, 124, 124/2.
prenos zarubljene terjatve - sklep o prenosu zarubljene terjatve na upnika - plačilo terjatve - izterjava dolga od dolžnikovega dolžnika - zastavna pravica (na terjatvah) - vrstni red zastavnih pravic - vrstni red poplačila terjatev - zarubljena terjatev - sodni depozit - pravno varstvo pravic
S prenosom zarubljene terjatve v izterjavo upnik (tožnik) pridobi pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika (toženec) izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, kar pomeni, da pridobi pravico zoper dolžnikovega dolžnika vložiti tožbo na plačilo terjatve, če je dolžnikov dolžnik ne izpolni prostovoljno.
Temeljna značilnost zastavne pravice je varovanje vrstnega reda, zato kasneje pridobljena zastavna pravica pride na vrsto šele, ko je s prej pridobljeno zastavno pravico zavarovana terjatev v celoti poplačana.
Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker zaradi spoštovanja vrstnega reda upnika s prej opravljenim rubežem in s terjatvijo, ki zarubljeno terjatev po višini bistveno presega, ob odsotnosti tožnikovih trditev o prenehanju terjatve z boljšim vrstnim redom, v tem trenutku tožencu ni mogoče naložiti plačila v korist tožnika s slabšim vrstnim redom. Kljub temu tožniku pravno varstvo v smislu varovanja njegovega vrstnega reda in pravice do poplačila s tem vrstnim redom ostaja, saj z zavrnitvijo zahtevka ni v ničemer poseženo v njegovo z rubežem pridobljeno zastavno pravico, v veljavi ostaja tudi sklep o prenosu terjatve v izterjavo. V primeru prenehanja terjatve upnika z boljšim vrstnim redom bo tožnik lahko vložil novo tožbo, saj bo njegov zahtevek takrat temeljil na drugih okoliščinah glede vrstnega reda. V primeru spremenjenega dejanskega stanja ne gre za res iudicata.
pogodba o sofinanciranju - vračilo prejetih javnih sredstev - namen pogodbenikov - sporno pogodbeno določilo
ZŠtip-1 res ne vsebuje določila o nevštevanju časa zaposlitve pred zaključkom študija, a zgolj to ne vodi do zaključka, da je takšna določba neupoštevna in nična. ZŠtip-1 je namreč splošni predpis, ki daje usmeritve, kako se naj urejajo razna štipendijska razmerja. V drugem odstavku 7. člena ZŠtip-1 je poleg obveznih sestavin pogodbe določeno tudi, da se v le-tej opredeli še drugo, kar sledi iz narave dodeljenih sredstev, načina porabe sredstev ter pravic in obveznosti štipendista ali prejemnika sredstev in sklada. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da so v pogodbah o sofinanciranju lahko določeni tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na naravo (namen) dodeljenih sredstev in da že sam ZŠtip-1 napotuje osebe javnega prava, da sklenjene pogodbe prilagodijo sami naravi in namenu določene štipendije.
Namen Pogodbe o sofinanciranju štipendije je, poleg tega, da štipendist pridobi višjo raven izobrazbe, tudi v tem, da po pridobljeni višji izobrazbi najmanj eno leto opravlja dela, ki so primerna ravni njegove izobrazbe. In četudi bi morebiti bilo mogoče slediti pritožbi, da se s štipendistovim enomesečnim opravljanjem poslovodne funkcije v gospodarski družbi ni bistveno kršil namen pogodbe, ki bi opravičeval njen razdor in vračilo celotnega valoriziranega zneska sofinancirane štipendije, pa ni mogoče spregledati druge ugotovljene kršitve, da tožena stranka štipendista po zaključku izobraževanja ni zaposlila za najmanj eno leto, kar je bistveni del obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju in ne zgolj postranska zaveza.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00078523
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/2, 21, 21/3. OZ člen 5, 6, 336, 336/1, 346, 352, 352/3, 366.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - skrbnost banke - pravo EU - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - zastaranje kondikcijskega zahtevka - sodna praksa Sodišča Evropske unije
Potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka šele tedaj, ko v (sodnem) postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Za pričetek teka zastaranja vrnitvenega zahtevka (prvi odstavek 336. člena OZ) je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.
Ker je v obravnavanem primeru ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja obravnavane kreditne pogodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnjen.
Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Ob verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku, je odločilen le še pogoj težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-2287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja.
najem poslovnih prostorov - najemna pogodba za nedoločen čas - prenehanje najemnega razmerja - odstop od najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe - ustna odpoved - odpovedni rok - sporazumno prenehanje najemne pogodbe
Med strankama je obstajala korespondenca o tem, da tožena stranka ne želi več nadaljevati najemnega razmerja. Ob upoštevanju konkretnih ugotovljenih okoliščin in ravnanj pravdnih strank, je po zaključku višjega sodišča tožena stranka utemeljeno štela, da je šlo za sporazumno prenehanje najemnega razmerja v skladu s pogodbo.
Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist.
Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve.
Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in dolžnost izpolnitve obveznosti (9. člen OZ).
Pritožnica glede presoje ničnosti po 86. členu OZ ne navede ničesar, na kar ne bi dobila pravilnega odgovora že v okviru obrazložitve zatrjevane oderuške narave Prodajne pogodbe 2003. Zato, da bi očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne, drugačne okoliščine, kot pri oderuštvu, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen. Takšnih okoliščin tožeča stranka izven okvirov, ki so bili predhodno obravnavani v sklopu ugotavljanja elementov oderuške pogodbe, ni zatrjevala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00076958
ZKUASP člen 4, 9, 16, 16/1, 16/1-6, 16/1-9, 18, 18/3. ZASP člen 22, 22/2-6, 81, 81/1. OZ člen 198, 360, 361, 361/2.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - aktivna legitimacija - zastaranje - zadržanje zastaranja - epidemija
Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.
V nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja bi bilo, če bi bila kolektivna organizacija vselej neposredni zastopnik imetnikov pravic, zato tudi v 4. členu ZKUASP ni mogoče videti te zapovedi.
Zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.
Sodišče ni pristojno za določitev tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med strankami ni dogovorjena. Če se spremeni višina nadomestila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba to upoštevati tudi pri določanju primernega nadomestila v tem postopku. To tudi ne predstavlja posega v načelo do enakega varstva pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00076962
OZ člen 275. ZPP člen 8.
spor majhne vrednosti - upravnik poslovne stavbe - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - etažni lastnik - pogodbena podlaga - verzija - plačilo dobaviteljem - dokazovanje plačila - zakonita subrogacija - ključ delitve stroškov - denarni tok - aktivna legitimacija - načelo proste presoje dokazov - sodna praksa kot pravni vir - ustaljena sodna praksa
Sodna praksa ni obvezni pravni vir, zato sodišče načeloma ni vezano na odločitve sodišč v drugih primerih, četudi med istima strankama. V posledici razlik v načinu pravdanja, zlasti glede ponujene trditvene in dokazne podlage, so odločitve tudi sicer težko medsebojno primerljive. Sodišče mora zaradi kavtel iz 22. člena Ustave pri odločanju upoštevati le ustaljeno (enotno) sodno prakso, od katere ne sme samovoljno (brez navedbe razumnih razlogov) odstopiti, za kar pa v danem primeru ne gre in tega ne pritožnica niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pri odločanju ni bilo vezano na odločitev v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi med istima strankama, ki jo navaja pritožnica.
Pravilna in v skladu z ustaljeno sodno prakso je presoja sodišča prve stopnje, da pravno podlago iztoževanih stroškov obratovanja in vzdrževanja predstavljajo pravila o subrogaciji po zakonu (275. člen OZ), ter da se določbe o verziji uporabijo le takrat, ko pravo upravičencu ne daje drugega pravnega varstva. Za to v predmetni zadevi ne gre, saj ima upravnik, kot že rečeno, navedene stroške pravico vtoževati po pravilih zakonske subrogacije, da bo njun spor presojalo po tej zakonski podlagi, pa je sodišče prve stopnje pravdnima strankama tudi pojasnilo na pripravljalnem naroku v okviru sestave programa vodenja postopka.
Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišče prve stopnje, da domnevno koriščenje skupnih površin centra TPC X. - stari del s strani etažnih lastnikov objektov, ki tvorijo TPC X. - novi del, še ne pomeni, da objekta v novem delu nista samostojna objekta oziroma da sta združena z objekti v starem delu na način, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj ne SPZ ne kak drug zakon ne določa obveznega skupnega upravljanja objektov, katerih etažni lastniki koristijo skupne površine, pa tudi ne, da bi se iz navedenega razloga pogodba o upravljanju raztezala tudi na etažne lastnike objektov, ki v pogodbo niso zajeti. Domnevno koriščenje skupnih površin TPC X. - stari del (tudi) s strani etažnih lastnikov objektov B in F (TPC - novi del) zato ne pomeni, da Pogodba, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov TPC X. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike TPC X. - novi del oziroma da etažne lastnike novega dela TPC X. Pogodba na kakršenkoli način zavezuje.
ustna posojilna pogodba - več posojilnih pogodb - izvršilni postopek - ugovor v izvršilnem postopku - neplačilo sodne takse - neskrbno ravnanje odvetnika - vrstni red poplačila dolgov - sklenitev sodne poravnave - obveznost dolžnika po sodni poravnavi - odškodninska odgovornost odvetnika - pogodbena odškodninska odgovornost - protipravnost ravnanja - povrnitev škode - možnost uspeha pravnega sredstva - obstoj dolga - dokazovanje negativnih (neobstoječih) dejstev - dokazna ocena sodišča - zavrnitev tožbenega zahtevka
Znesek v višini 68.000 EUR je prejel na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe. Prepričljiv je argument sodišča, da v nasprotnem primeru ne bi imel dovolj sredstev za plačilo vseh varščin in kupnin. Dokaz nasprotnega - da je sredstva imel - je na tožniku. Da bi si denar izposojal drugje, tožnik ni izkazal; v zvezi s tem niti ni želel odgovarjati. Zato so zmotne pritožbene navedbe, da mu sodišče nalaga dokazovanje obstoja negativnih dejstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00081901
SPZ člen 40, 60, 60/1, 92. OZ člen 131, 435. ZPP člen 8.
vrnitev vozila - vrnitveni zahtevek - lastništvo motornega vozila - ugotovitev lastninske pravice na premičnini - pridobitev lastninske pravice na premičninah - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom - prodajna pogodba - izročitev kupnine - plačevanje stroškov - vpis v prometnem dovoljenju - povrnitev škode - načelo proste presoje dokazov - pravica do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem - konkretizacija pritožbenih navedb
Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti navedb, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitve o lastništvu vozila, je v 40. členu SPZ, po katerem se za prenos lastninske pravice zahteva veljaven pravni naslov, sporazum strank o prenosu lastninske pravice in izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon ter razpolagalna sposobnost prenosnika. Pri premičninah je pod "izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon" potrebno upoštevati prvi odstavek 60. člena SPZ, ki zahteva, da prenosnik pridobitelju prenese posest stvari, torej da pridobitelju stvar izroči.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec za sporno vozilo A. A. s.p. izročil kupnino 20.000,00 EUR, da je bilo po prometnem dovoljenju lastnik vozila A. A. s.p., da je imel vozilo v posesti toženec.
Stališče pritožbe, s katerimi dokazi bi moral toženec dokazati svoje lastništvo (izvorom denarja, vrsto bankovcev, plačevanjem stroškov pred A. A. smrtjo) ne more kazati na zmotnost ugotovljenih dejstev, saj pravno pomembnih dejstev ni možno dokazovati samo z določenim dokazilom, ker v pravdnem postopku velja načelo proste ocene dokazov (8. člen ZPP). Poleg tega pa tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da toženec (ob svojih dohodkih) zneska 20.000,00 EUR za kupnino ni bil zmožen izročiti. Vedenje o vrsti bankovcev, ki so bili izročeni kot kupnina, pa tudi samo po sebi ne more potrjevati (ne)izročitve kupnine.
Navidezna pogodba je neobstoječa. OZ nima posebnih določb o učinku neobstoječih pogodb. Sodno varstvo se uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.