postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - plačilo pogodbene obveznosti - oskrbnina - razlogi o odločilnih dejstvih - pravilna dokazna ocena - očitna pisna pomota - navedba napačne opravilne številke
Tožnica s trditvami o nepravilnih ugotovitvah in sklepanjih sodišča prve stopnje na obstoj drugih dejstev izpodbija dejansko stanje in z njo povezano dokazno oceno, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato dokazne ocene in na njeni podlagi sprejetih ugotovitev ne more uspešno izpodbiti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00073431
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 6. URS člen 155. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 23, 23/1, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - razlaga ZVPot - novejša sodna praksa - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo prepovedi retroaktivnosti
Dolžnost vsake pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj (kavza) pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - nejasno pogodbeno določilo - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutna klavzula - dobra vera - slaba vera banke - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke
Zmoten, v nasprotju s stališči novejše sodne prakse, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da neustrezno oziroma pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost banke ne pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00073491
SPZ člen 38. OZ člen 3, 4, 28, 29, 29/3, 51, 51/4, 52, 52/2, 54, 54/2, 54/3, 82, 82/2, 84, 116, 116/2, 117. ZPP člen 7, 183, 183/4, 285, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
tožba za izpraznitev nepremičnine - nasprotna tožba - odkupna pravica - pravica do izjave - pravica do pritožbe - prosto urejanje obligacijskih razmerij - neobličnost pogodbe - uporaba določil in razlaga spornih določil - dopolnilno pravilo - omejitev lastninske pravice - enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih - nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka - nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja - oblika pogodbe o prenosu nepremičnin - dogovorjena oblika - razpravno načelo
Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice).
Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v tem, da se odpravi dvom, ali bo stranka, ki je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, morala plačati pogodbeno kazen. Takšnega dvoma ni, če je upnik že predhodno, v času trajanja zamude, pozval dolžnika k izpolnitvi obveznosti in podal izjavo, da bo uveljavljal pogodbeno kazen. Zato ni potrebno, da bi upnik dolžnika še enkrat opozoril, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.
Pogodbena kazen, ki predstavlja trinajstkratnik dnevne najemnine za vsak dan zamude je nesorazmerno visoka. V okoliščinah konkretnega primera je po presoji višjega sodišča še dopustna pogodbena kazen s stoodstotnim pribitkom dnevnega zneska najemnine, kar predstavlja kaznovalni element.
Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00073749
ZASP člen 5, 17, 18, 21, 73, 81, 81/1, 99, 167, 168. OZ člen 3, 619, 766. ZPP člen 350, 350/2.
sklenitev pogodbe - vrsta pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - avtorska pogodba - predmet pogodbe - avtorsko delo - materialna in moralna avtorska pravica - prenos materialne avtorske pravice - obseg prenosa avtorske pravice - kršitev materialne avtorske pravice - kršitev moralne avtorske pravice - pravica spoštovanja avtorskega dela - skazitev avtorskega dela - avtorstvo - trditveno in dokazno breme - licenčna pogodba - dolžnost sklenitve pogodbe - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - avtorski honorar in nadomestilo - sodno varstvo - zahtevki - povrnitev škode in civilna kazen - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - delno izpodbijanje sodbe - obseg izpodbijanja - nejasna pritožba
Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe.
Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine.
Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetnika teh materialnih avtorskih pravic ne more uveljavljati plačila za nadaljnjo uporabo teh izdelkov, saj s pogodbami prenosa ni omejila (73. člen ZASP).
Po prvem odstavku 81. člena ZASP se določi primeren honorar, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v spornih pogodbah določili višino plačila za opravljeno delo in prenos avtorskih pravic. Toženec je s plačilom dogovorjenega zneska tožnici izpolnil svojo pogodbeno obveznost, zato tožnica ni upravičena od toženca zahtevati nadaljnjega plačila honorarja - v kolikor njena pritožbena izvajanja merijo na to, da bi bilo potrebno kateremu od uveljavljanih zahtevkov ugoditi na tej pravni podlagi. Pri tem ni odveč še dodati, da do prisoje kakšnega zneska ni upravičena niti na obogatitveni podlagi, saj je toženec za uporabo del imel v pogodbah veljaven pravni naslov.
postopek v sporu majhne vrednosti - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - pisno izvedena pravdna dejanja - odločanje na podlagi listinskih dokazov - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dokazna ocena sodišča prve stopnje - odvetniška tarifa - plačilo za odvetniške storitve - dogovor o plačilu odvetniških storitev - ustni dogovor o plačilu - oblika ad probationem - strošek odgovora na pritožbo - kriterij potrebnosti stroškov
Postopek v sporu majhne vrednosti namreč poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Glavna obravnava ni obligatorna, zato bi morali pravdni stranki izrecno predlagati izvedbo naroka, česar pa nobena od njiju ni storila.
Za dogovor, ki predvideva drugačno plačilo odvetniških storitev, kot to določa OT, je po 17. členu OT sicer res predpisana pisna oblika. Vendar ta ni predvidena za njegovo veljavnost (ad valorem), pač pa za njegovo (lažjo) dokazljivost (ad probationem).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076549
SPZ člen 142. ZVPot člen 23, 24. OZ člen 87. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
varstvo potrošnikov - ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - izobrazba - valutno tveganje - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - aleatorna pogodba - razvoj sodne prakse - novejša sodna praksa - sodna praksa SEU
Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00076083
OZ člen 15, 86, 326, 326/1, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 21, 21/1, 21/2.
dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - novacija - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sodbe SEU - stanovanjski kredit - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sprememba sodne prakse - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - poroštvena obveznost
Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.
Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.
Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.
Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).
Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073235
ZPP člen 213, 214, 214/2. OZ člen 82, 82/1, 125.
pogodba o faktoringu - dogovor o obročnem plačilu dolga - nadomeščanje pomanjkljivih trditev z dokazi - jasno pogodbeno določilo - sporno pogodbeno določilo
Listine ne potrjujejo trditev tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovarjali za obročen način odplačevanja obveznosti tožene stranke. Z zaslišanjem strank in prič pa tožena stranka ne more dopolniti svojih navedb, ki morajo biti konkretizirane. Z zaslišanjem prič stranka dokazuje konkretizirana dejstva in ne more nadomestiti manjkajočih dejstev (213. člen ZPP). Tožena stranka bi morala navesti kje, kdaj in na kakšen način naj bi se pravdni stranki dogovorili in ne le dogovarjali za obročno poplačilo obveznosti. Le zatrjevani dogovori med strankama glede zapiranja medsebojnih obveznosti, ki niso bili realizirani, pa ne kažejo na morebitno dogovarjanje o obročnem plačilu obveznosti tožene stranke.
Aneks, ki ima pravno naravo dvostranske pogodbe, zavezuje pogodbeni stranki (125. člen OZ). Besedilo aneksa pogodbe je povsem jasno in je treba določila pogodbe uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba razlagati nejasna določila pogodbe na podlagi 83. člena OZ. Če pa si ena stranka razlaga pogodbeno vsebino, ki jo zamejuje besedna razlaga, drugače od druge stranke, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je pogodbena vsebina kakorkoli nejasna.
OZ člen 634, 634/1, 636, 639. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - odgovornost za stvarne napake - odgovornost podjemnika za skrite napake - grajanje napak - notifikacija stvarnih napak - rok za notifikacijo - vedenje za napako - izpolnitev pogodbene obveznosti - trditveno in dokazno breme
Toženka ni konkretno navedla, kdaj in kako naj bi bil tožnik skušal odpraviti napake, zlasti pa ne tega, katere naj bi te (domnevno neuspešno odpravljane) napake sploh bile. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, po kateri se podjemnik, ki prične odpravljati napake, ne more več sklicevati na zamudo naročnika, saj v obravnavani zadevi takšno stanje ni bilo sklepčno (in to zaradi pretirane splošnosti) zatrjevano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074418
ZPP člen 22, 22/1. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 54, 54/3, 587, 587/1, 614.
sporazum o krajevni pristojnosti - uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine - najemna pogodba - ustni dogovor o bistvenih sestavinah pogodbe - dogovorjena oblika pogodbe - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najemne pogodbe - podaljšanje najemnega razmerja
Posebna oblika se za veljavno sklenitev najemne pogodbe ne zahteva. Kljub temu, da je med strankama obstajal dogovor o pisni obliki najemne pogodbe, nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za veljavno sklenitev, slednje pa ne izhaja niti iz poteka sklepanja najemne pogodbe, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila predmet najema še preden je le-ta podpisala najemno pogodbo. Stranki sta tako veljavno sklenili najemno pogodbo že s samim soglasjem o bistvenih sestavinah, hkrati pa nase prevzeli obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.
Tožena stranka bi morala, če je imela ob koncu obdobja najema voljo po prenehanju najemnega razmerja, vrniti predmet najema, oziroma bi morala svojo voljo po prenehanju jasno sporočiti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, vse do 7. 6. 2021 tožena stranka tožeči stranki na elektronska sporočila ni odgovarjala. Ker hkrati tudi tožeča stranka ni zahtevala vračila priklopnega vozila, je iz takšnega ravnanja razvidna volja obeh pravdnih strank do podaljšanja najemnega razmerja.
Ob upoštevanju dejstva, da med strankama ni sporno, da je toženka na podlagi Pogodbe-1 tožnico angažirala za iskanje in selekcijo kandidatov in ob tem, da je tožnica že s predloženo listinsko dokumentacijo dokazala, da je na podlagi Pogodbe-1 za toženko opravljala storitve headhuntinga, bi toženka morala konkretizirane in razdelane navedbe tožnice o samem obsegu (urah) opravljenega dela bolj določno predvsem pa obrazloženo prerekati (npr. zakaj določeno opravilo ni bilo opravljeno ali ni trajalo tako dolgo). Toženka tega ni storila (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Višje sodišče lahko le pritrdi pravilnemu stališču in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v 12. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da je pogodbeni dogovor glede plačila (že citirana določba V. točke Pogodbe-1) povsem jasen in ga ni mogoče razlagati drugače, kot, da je plačilo headhuntinga tožnice določeno za obligacijo prizadevanja, in sicer glede na porabljen čas (10 do 15 ur).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00076737
ZGD-1 člen 38a, 38a/1, 38a/2, 38a/3, 38a/4, 38a/9. OZ člen 73. ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 286.
ničnost posla - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes za ugotovitveno tožbo - nedopustna kavza - nedopustni nagib - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - notarski zapis - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - neposredno izvršljiv notarski zapis - učinki vpisa in izbrisa prokure v sodni register
V tem primeru gre za tako imenovano negativno ugotovitveno tožbo, ko tožnica od toženca (ki je sklenil sporne pravne posle) zahteva ugotovitev neobstoja (ničnost aneksov in sporazuma) pravnega razmerja. Teorija zagovarja stališče, da je negativna ugotovitvena tožba dopustna tedaj, ko želi tožnik zaradi toženčevega zatrjevanja obstoja pravnega razmerja s tožbo doseči jasnost glede obstoja tega pravnega razmerja in svojih obveznosti ter glede svojih nameravanih premoženjskopravnih razpolaganj.
Glede pritožbenih navedb o ničnosti na podlagi 38.a člena ZGD-1 pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je toženec sklepal posle sam s sabo, enkrat v vlogi družbenika-posojilodajalca, drugič pa v vlogi zakonitega zastopnika družbe, kar je ob odsotnosti soglasja skupščine za takšne posle, povsem v nasprotju interesov družbe. Toženec je ravnal, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zaradi lastnih ekonomskih interesov in pritožbene presoje ne zdržijo njegove trditve, da je šlo za interese družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00073747
OZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 6/2, 8, 8/1, 82, 82/1, 82/2, 83, 125, 125/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pogodbena kazen - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - nejasna določila v posebnih primerih - nagib - relativnost pogodbenih razmerij - skrbnost dobrega strokovnjaka - načelo vestnosti in poštenja - načelo enake vrednosti dajatev - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena
Pogodbena določila so v smislu 82. člena OZ sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge.
83. člen OZ ni uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju. Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu „vzemi ali pusti“.
OZ člen 9, 33, 33/5, 239, 336, 336/1. ZPP člen 180, 180/3. SPZ člen 39, 40, 49.
sklenitev in izpolnitev pogodbe - lastninska pravica na stanovanju - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - tretja oseba - poimenovanje pogodbe - vsebina pogodbe - predpogodba - pogodba z odložnim pogojem - izpolnitev obveznosti - sestavine tožbe - način pridobitve lastninske pravice - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - rok za zastaranje - terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine
Z Dogovorom sta se toženka in njen takratni zunajzakonski partner zavezala priskrbeti stanovanje tožniku. Gre za obveznost zunajzakonskih partnerjev v razmerju do tretje osebe in ne za medsebojni dogovor o urejanju premoženjskih razmer. Poimenovanje pravnega posla ni bistveno, ampak njegova vsebina. Vsebina Dogovora pa jasno izraža toženkino obveznost. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, jasnim jezikovnim pomenom vsebine Dogovora ni mogoče pripisati drugačnega pomena ali posledice. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je Dogovor nedoločen ali nedoločljiv, saj iz njega jasno izhaja, da toženka in tožnikov brat A. A. kupita stanovanje v vrednosti 8 mio SIT, da vzame kredit toženka in da se po plačilu kredita stanovanje prepiše na tožnika. Za presojo veljavnosti sklenjenega Dogovora ni bistveno, da je bilo kupljeno stanovanje nekoliko dražje.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - neobličnost pogodbe - plačilo za delo - trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - stroški pravdnega postopka - končno poročilo
Ni sporno, da je toženka naročila delo pri tožnici. Plačila se ne more braniti s trditvijo, da ne po takšni ceni in v takšni količini, kot zatrjuje tožnica, če pri tem ne navede, po kakšni ceni in v kakšni količini pa je delo naročila, in sploh ne predloži kakšnega dokaza, ki bi izpodbil tožničine trditve in predložene dokaze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082257
OZ člen 275, 288. ZPP člen 8, 354, 354/1, 362, 362/2.
regresni zahtevki zavarovalnice - odgovornost poroka za plačilo - obveznosti kreditojemalca - dogovor o obročnem plačilu dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve - trditveno in dokazno breme dolžnika - dokazna ocena vseh dokazov - prepozen dokaz - zaslišanje priče - okoliščine konkretnega primera - neupoštevanje navedb in dokazov - nekonkretizirana navedba
Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075810
OZ člen 285, 285/1, 619, 642, 642/3. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - izpolnitev naročila - delna izpolnitev pogodbe - pravica do plačila za delo - sklepčnost tožbe
OZ ne vsebuje izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila. Drži, da jo sodna praksa izpeljuje iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Podjemnik ne pridobi pravice do plačila za opravljen posel le z dokončanjem posla, temveč z izročitvijo posla naročniku oziroma, ko mu omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Posel je opravljen, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga.
Sklepčnost tožbe je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za sklepčnost tožbe pri podjemni pogodbi na podlagi 619. člena OZ zadošča, da tožeča stranka navede, da ji je tožena stranka naročila opravo določenega posla, da je tožeča stranka posel opravila in da tožena stranka ni izpolnila zaveze o plačilu.
Ker tožeča stranka plačila za neizvedena dela ne vtožuje, pač pa zahteva le plačilo za izvedena in tožencu izročena pogodbena dela, tožena stranka pa je delno izpolnitev brez ugovorov o napakah in napačni izpolnitvi sprejela, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tudi izvedena, prevzeta, a še neplačana dela.