Lovska družina je upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na njih ni imela lastninske pravice in je zato ZSKZ ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena.
Lovske družine so imele v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu nekoliko drugačen položaj kot druga društva, katerih osnovni namen je bil uresničevanje interesov članov društva. Lovske družine so bile namreč opredeljene kot samoupravne organizacije občanov (prvi odstavek 57. člena ZVGLD), torej družbene organizacije, ki uresničujejo tudi širše družbene interese pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Meja med družbenimi organizacijami in društvi ni bila jasno določena niti v teoriji niti v praksi.
Lovske družine so kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije, zato je na pridobljenih kmetijskih zemljiščih lovska družina pridobila družbeno lastnino.
Pri presoji navideznosti sklenjene komisijske pogodbe sta pomembni okoliščini plačilo provizije in prevzem rizika. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila provizija dogovorjena. Glede prevzema rizika pa je pomembno, da se po prvem odstavku 788. člena OZ komisionar s komisijsko pogodbo ne zavezuje le, da bo za komitenta našel kupca, temveč da bo za plačilo v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je bil komisonar na pogodbah naveden le zato, da bila tožeča stranka oproščena plačila davka na motorna vozila. Prav nasprotno, komisionar je pri prodaji vozila aktivno sodeloval. Pravdni stranki sta predmetno vozilo peljali v S. h komisionarju, ki je s tožencem kot komitentom sklenil komisijsko pogodbo in nato s tožnico pogodbo o prodaji vozila, tožnici je izstavil račun, opravil je prepis vozila in tudi preveril, ali je vozilo morebiti v evidenci ukradenih vozil navedeno kot ukradeno. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da vse navedene okoliščine kažejo na to, da je komisionar, ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, za toženca izvedel prodajo vozila.
Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP
praviloma dolžno razpisati pritožbeno obravnavo, kadar meni, da lahko procesne kršitve odpravi sámo, torej namesto sodišča prve stopnje. Le izjemoma je namreč, upoštevaje načelo pospešitve, gospodarnosti in smotrnosti vodenja postopka, določene procesne kršitve glede na njihovo naravo mogoče odpraviti na drugi stopnji brez obravnave, če pri tem niso kršene pravice pravdnih strank.
Glede na to, da je tožena stranka za kršitev pravil pravdnega postopka izvedela šele z vročitvijo sodbe, te kršitve ni mogla uveljavljati prej kot v pritožbi zoper sodbo.