V predmetnem sporu gre za postopek v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki in sicer za spor o preživljanju mladoletnega otroka. Po določbi 2. odst. 408. čl. ZPP v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na postavljene zahtevke. V sporih iz razmerij med starši in otroki tako zakon uveljavlja izjemo od načela, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Zato ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnikova tožba z nedoločeno postavljenim zahtevkom ni bila sposobna obravnavanja.
ZPP člen 342, 353, 353/2, 342, 353, 353/2. ZOR člen 399, 399.
pogodbena obrestna mera
1.Trditev ne bi predstavljala upoštevnega pritožbenega razloga, saj gre za trditev o določenem pravnorelevantnem dejstvu, po 2. odst. 353. čl. ZPP/77 pa se sodbe zaradi izostanka ne more izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
2.Tožeča stranka je na podlagi z uredbo EU določenega fiksnega menjalnega razmerja prvotno vtoževani znesek iz ATS preoblikovala v terjatev v EUR. Zaradi take spremembe pa je identiteta terjatve še vedno ostala ista. Gre za spremembo, ki je do te mere vplivala na ves plačilni promet, da kakšne dodatne obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje niti ni terjala in jo je mogoče šteti za splošno znano. Bistveno je, da je znesek, ki je tožencu naložen v plačilo, jasno in pravilno določen v EUR, tako da je višina toženčeve obveznosti jasno in pravilno opredeljena.
Če obdolženec v pritožbi zoper novo sodbo (prva je bila razveljavljena na njegovo pritožbo zaradi nepopolnega dejanskega stanja) zatrjuje, da bo dokazal svojo nedolžnost, pa ne navede prav nobenega dokaza, s takšno navedbo ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.
Dokaz jasno kaže, da tožeča stranka v tem postopku ni aktivno legitimirana. Ker neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz listine, ki jo je predložila sama tožeča stranka, ni pomembno ali je toženec njeni legitimaciji oporekal. Kršitve določb postopka, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, ne spadajo v krog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in so v tem postopku neupoštevne.
Dokazno breme, da je napake pravočasno toženec grajal, je na njem. V pritožbi sicer zatrjuje, da so postavke od 1 do 3 in od 17 do 23 dela, ki so nujno potrebna pri sanaciji ostalih ugotovljenih napak, gre za dovoz peska, zemlje, ročnega nakladanja, torej za dela, ki so nujna pri ostalih delih. Razlogovanje tožene stranke je sicer pravilno, da so citirana opravila potrebna pri sanaciji, vendar te trditve niso upoštevne, kajti ta dela se upoštevajo pri sanaciji tistih napak, ki so bile pravočasno grajane. Sodišče prve stopnje pa je izrecno povedalo, da vseh napak pri zunanji ureditvi tožencu ni uspelo dokazati, da je te pravočasno grajal.
Tožena stranka je napake odpravila in zadnji račun je bil izdan v zvezi s popravilom žlebov na strehi, to je 20.12.1999. Najpozneje takrat bi torej morala tožena stranka plačati svojo obveznost, zmanjšano za stroške, ki jih je imela z odpravo napak, saj ni bilo več razlogov za zadrževanje plačila, ne pa šele po pravnomočnosti sodbe kot napačno zatrjuje tudi tožena stranka. Tega dne je torej terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo in od tega dne tudi tečejo zamudne obresti.
ZD člen 141, 220, 223, 224, 141, 220, 223, 224. ZPP člen 394, 394/2, 396, 394, 394/2, 396.
rok za vložitev tožbe
Po 220. čl. Zakona o dedovanju pravnomočen sklep o dedovanju veže le tiste stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Kršitev načela kontradiktornosti, ki ga je v obravnavanem primeru v tožbi zatrjeval tožnik, ima zato za posledico pravico dediča po 141. čl. Zakona o dedovanju uveljavljati svojo pravico v pravdi. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da tožnik niti vabila na zapuščinsko obravnavo niti sklepa o dedovanju ni prejel. Taka ugotovitev sodišča pomeni, da gre za osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, rok za vložitev tožbe pa je treba presojati po 141. čl. ZPP.
odstop terjatve - jamstvo za izterljivost terjatve
Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, bi morala izkazati, da tožnikovo stanje objektivno ni omogočalo izpolnitve terjatve, ki je bila predmet odstopa, samovoljno ravnanje dolžnika oziroma njegova (ne)pripravljenost izpolnitve obveznosti za odločitev tako niti ni odločilno.
V skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. list RS št. 18-722/03) pripadajo izvršitelju stroški za izpraznitev, izročitev in vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini čim izvršitelj pristopi k izvršilnim dejanjem. Tudi če je res dolžnica izvršitelju
izročila ključ in sama nato izpraznila stanovanje, je bil njegov prihod v stanovanje vendarle potreben, saj dolžnica prej ni prostovoljno in pravočasno izpraznila stanovanja in ključev prej ni izročila upniku, in je zato izvršitelj tudi upravičen do plačila v skladu s Tar. štev. 8 cit. pravilnika.