Pri varščini gre za sredstvo zavarovanja, določitev njene višine je odvisna od ocene izvršitelja o tem, kolikšno
zavarovanje bi v konkretnem primeru zadoščalo. Če pa upnik ne soglaša z načinom plačila, rokom ali višino varščine, lahko zahteva, da o tem odloči sodišče. Logika takšne ureditve je gotovo v tem, da sodišče preizkusi, ali ni varščina zahtevana v previsokem znesku, ne pa v tem, da jo še zviša, kar je v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje ugotavlja v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, ni pa ji niti (izrecno) nasprotovala. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bi glede na ureditev v 2. odst. 185. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bilo potrebno ravno slednje, če naj bi se štelo, da tožena stranka v spremembo tožbe ni privolila, potrebno bi torej bilo jasno in določno nasprotovanje spremembi, kar pa je v obravnavanem primeru izostalo.
ZPP člen 188, 188/4, 192, 192/1, 188, 188/4, 192, 192/1.
sosporništvo - umik tožbe
Iz besedila 1. odst. 192. čl. ZPP izhaja, da nastopi pogoj za obravnavanje tožbe proti eventualnemu sosporniku, če je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki pravnomočno zavrnjen.
Dejstvo, da je bil končan z umikom tožbe in ne s pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno, saj položaj tožnika ne more biti slabši, če tožbo proti primarno toženemu umakne, kot če se odpove tožbenemu zahtevku proti temu tožencu in bi odpovedi sledila sodba na podlagi odpovedi.
Pri umiku tožbe se šteje kot da tožba proti stranki, proti kateri je bila umaknjena, sploh ni bila vložena (4. odst. 188. čl. ZPP). Ker je bila umaknjena tožba proti primarno toženi stranki, se je postopek za to toženo stranko končal in s tem je nastopil pogoj v procesu samem, da se obravnava tožba proti podrejeno toženi stranki, ki jo je tožeča stranka tožila že od vsega začetka in o čemer je bil toženec tudi od vsega začetka s prejemom tožbe zaradi odgovora seznanjen.