DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00072056
SPZ člen 39. ZD člen 32, 141. OZ člen 15, 18, 346, 350, 557. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 19/2-d.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - izločitev iz zapuščine - dednopravna pravica - dednopravni zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zakoniti dedič - stvarnopravni zahtevek - stvarna pravica na nepremičnini - stvarna pravica na predmetu iz zapuščine - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - listine, ki so podlaga za vknjižbo - pravnomočna sodna odločba - ugovor zastaranja - pogodbena volja
Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018.
povrnitev pravdnih stroškov - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - nagrada za sestavo vloge - nagrada za zastopanje na naroku - nagrada odvetniku za vloženo pravno sredstvo - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin
Posvet s stranko in pregled listin sta odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznanih odvetniških storitvah za sestavo posameznih vlog oziroma zastopanje na naroku. To velja ne glede na to, v kateri fazi postopka odvetnik nastopi vlogo zastopanja stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071783
ZVEtL-1 člen 31, 35, 35/1. ZTLR člen 12. OZ člen 82, 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-3.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pravni interes za ugotovitveno tožbo - dopustnost ugotovitvene tožbe - prodajna pogodba za stanovanje - predmet pogodbe - splošni skupni del - kolesarnica - nastanek etažne lastnine - navidezna solastnina - dejanska etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - postopek vzpostavitve etažne lastnine - pomen vpisa v zemljiško knjigo - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - procesne kršitve - neizvedba predlaganih dokazov - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev - odprava procesnih kršitev
Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno.
Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic.
Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornih vprašanjih glede lastninske in drugih pravic na nepremičnini v pravdnem postopku.
Splošni skupni deli stavbe ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa, temveč se solastninska pravica na njih lahko prenaša le skupaj z lastnino na posameznem delu stavbe v etažni lastnini.
Zgolj z izgradnjo stavbe, pa četudi večstanovanjske, etažna lastnina še ne nastane. V času pred uveljavitvijo SPZ je sodna praksa dopuščala, da etažna lastnina nastane tudi dejansko, s tem, ko investitor stavbo razdeli na več delov in jo začne nato prodajati po teh posameznih delih, na katerih kupci pridobijo dejansko etažno lastnino.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izbira skrbnika - preužitkarska pogodba - namen skrbništva - izključitveni razlog - pogodba o dosmrtnem preživljanju - navzkrižje interesov
Sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva. Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik.
Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine.
Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavil na delovni pult v garaži, kjer je potekala zabava ob rojstvu njegove hčerke in kjer je bila vsem dostopna, ne. Kot je bilo ugotovljeno, so bili gostje na zabavi vsi polnoletni, s temu ustreznimi življenjskimi izkušnjami, ki med drugim pomenijo tudi zavedanje, da je treba pri uporabi pirotehnike ravnati pazljivo. Tudi če je bil toženčev namen, da bodo med zabavo uporabili pirotehniko (kar je izpovedal policistoma), to ne pomeni, da je lahko predvideval, da bo nekdo od gostov samovoljno in očitno na neustrezen način uporabil pirotehniko. Ob pravilni uporabi namreč ni mogoče pričakovati oz. predvideti škodne posledice, kot je nastala v tem primeru. Splošno znano je namreč, da je treba pri uporabi ognjemetno baterijo pritrditi, saj se sicer lahko zgodi, da se baterija prevrne in začel streljati v stran, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tudi dejstvo, da tožnik po tistem, ko je slišal pokanje ognjemeta, ni takoj pritekel iz kuhinje v garažo, kjer je potekala zabava, ne pomeni njegove krivde – ugotovljeno namreč ne pomeni, da je soglašal z neustrezno/nepravilno uporabo pirotehnike, kar je bil neposredni vzrok za nastanek škodne posledice.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - končni uspeh strank v postopku - vračunavanje obveznosti na podlagi delnega poplačila - vračunavanje delnega plačila - vračunavanje obresti in stroškov
Sprejeta odločitev je napačna, ker ni bilo upoštevano, da je tožena stranka med pravdo že poravnala del svojih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti po sodbi. Posledično je nepravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni prerekala navedb toženke, podprtih z listinskimi dokazi o datumu plačila nespornega zneska, višini in prejemu delnega plačila. Ker gre torej za nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz listin, o katerih se je imela tožena stranka možnost izjaviti v postopku, a jih sodišče prve stopnje ni presodilo, je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo tako, da je navedene listine upoštevalo in opravilo preračun obveznosti, ki bi jih morala tožena stranka glede na delno plačilo in obveznosti po sodbi še poravnati tožeči stranki.
neupravičena obsodba - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - odškodninska odgovornost države za neupravičeno obsodbo - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - odškodnina zaradi neupravičene obsodbe - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - standard pravične denarne odškodnine - nedovoljena pritožbena novota
Ker siceršnji razpon odškodnin v podobnih primerih znaša med 4 in 7 povprečnih mesečnih neto plač, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku prisojena odškodnina odraža primerno umeščenost v okvir sicer prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Po prepričanju pritožbenega sodišča so s konkretno določeno odškodnino tudi zadostno upoštevane tožnikove posebnosti (načelo individualne pogojenosti odškodnine), iz česar sledi, da dosojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - materialni položaj
Določilo devetega odstavka 12.a člena ZST velja za podatke o materialnem položaju stranke in njenih družinskih članov, se pravi fizične osebe, kar ni tožena stranka, ki je pravna oseba d.o.o. Zato sodišče prve stopnje ni moglo opravljati poizvedb pri tujih bankah, temveč bi jih morala predložiti tožena stranka, česar ni storila.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 7, 7/4, 85, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 110/3, 200. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravočasnost odpovedi - presoja odpovednega razloga - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - trpinčenje na delovnem mestu - kršitev prepovedi diskriminacije
Naknadna odobritev osebnega zdravnika je mogoča le izjemoma, vendar o izjemi v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da tožnik v času storjenih kršitev ni imel dovoljenja osebne zdravnice za zapuščanje kraja bivanja, ne spremeni splošna izpoved tožnikove osebne zdravnice, da bi mu odhod iz kraja bivanja dovolila in bi to zabeležila v osebni karton, če bi jo tožnik za to zaprosil. Takšna izpoved ne pomeni odobritve tožnikovega ravnanja, kot se zmotno zavzema pritožba. Ključno je, kakšna so bila navodila osebne zdravnice v času, ko je do kršitev prišlo. Tako tožnik kot njegova osebna zdravnica sta potrdila, da za odhod v C. in A. osebne zdravnice ni obvestil (niti naknadno), zato tudi ni mogla odobriti odhoda izven kraja bivanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da aktiven bolniški stalež v konkretnem primeru predstavlja le gibanje v kraju bivanja (sprehodi v naravo), ne pa tudi neomejenega gibanja izven kraja bivanja.
tožba na ugotovitev (so)lastninske pravice - počitniški objekt - splošno ljudsko premoženje - družbena lastnina - vlaganja - prenos premoženja - priposestvovanje - privatizacija - zaslišanje pooblaščenca
Predmetne nepremičnin so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja t.i. splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina. Lastnik je bila družba kot celota, to premoženje je bilo namenjeno potrebam skupnosti. Posameznim družbenim subjektom, v konkretnem primeru E. (tretji osebi), je bilo zaupano, da s tem premoženjem upravljajo (gospodarijo). Ta pravica uprave je bila povezana s pričetkom izgradnje počitniškega doma, obsegala pa je tudi pravico uporabe stvari. Zgolj z zatrjevanim prispevkom posameznega elektrogospodarskega podjetja pri tej gradnji tožnik ni mogel spremeniti tega pravnega režima in pridobiti lastnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah.
Toženec je bil s predvidenim zaslišanjem svojega pooblaščenca predhodno seznanjen. Če je menil, da bo zaradi tega omejena njegova pravica do zastopanja oziroma sodelovanja v postopku, kot navaja v pritožbi, bi lahko angažiral drugega pooblaščenca. To možnost je imel, vendar je ni izkoristil.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072346
OZ člen 131, 131/1, 131/2. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 57, 57/3.
nesreča pri delu - padec z lestve - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - neopredelitev do odločilnih dejstev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in se ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane protipravnosti ravnanja toženke. Tako tožnik kot toženka sta zatrjevala, da bi zaradi prestopa tožnika na drugi nivo (iz lestve na nadgradnjo), moral uporabiti naslonsko lestev, ki bi morala segati najmanj 1 meter čez mesto naslanjanja. Med strankama je bilo pri tem sporno, ali je bila naslonska lestev na dan poškodbe na razpolago, ali so imeli delavci navodila, da takšno delo opravljajo z naslonsko lestvijo, toženka pa je tudi ugovarjala, da tožnik v nobenem primeru ne bi smel nositi bremen, ko je hodil po lestvi. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb ni opredelilo.
Ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sedež okrožja sodišča, pri katerem teče postopek, tožnik ni upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca in prav tako ne stroškov odvetnikove odsotnosti iz pisarne. Navedene stroške pooblaščenca je mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve, kot na primer zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju in te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Tožnik navedenih okoliščin ni niti zatrjeval niti dokazal.
plačilo dodatka - dodatek za povečan obseg dela in obremenitve - vojak
Glede na to, da je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost ladijski inženir in da je tudi dejansko opravljal dela in naloge ladijskega inženirja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Uredba namreč ne določa plačnega razreda za formacijsko dolžnost ladijski inženir niti ne za ladijski inženir specialist, vtoževani dodatek iz drugega odstavka 59. člena ZSSloV pa je skladno s četrtim odstavkom 59. člena ZSSloV mogoče priznati le delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, saj je v pristojnosti delodajalca, da določi delovna mesta oziroma dolžnosti, na katerih bodo zaposleni upravičeni do takšnega dodatka. Ker Vlada RS v sklepu med formacijskimi dolžnostmi, na katerih so javni uslužbenci na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV upravičeni do 20 % dodatka, formacijske dolžnosti tožnika (ladijski inženir) ni določila, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi iz tega naslova.
Zgolj primerljivost delovnih mest ne more utemeljevati plačila dodatka na podlagi drugega odstavka 59. člena ZSSloV in višjega plačnega razreda po Uredbi.
Glede na to, da iz cenitve izhaja, da znaša ocenjena tržna vrednost prodajane nepremičnine 97.142,18 EUR in tako v tem primeru ne gre za prodajo po izklicni ceni v znesku, ki je nižji od polovice vrednosti premoženja, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, za to prodajo ni bilo potrebno soglasje, temveč le mnenje ločitvenih upnikov (tretji odstavek 332. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko 345. člena ZFPPIPP). Sodišče na upnikovo mnenje ni vezano in lahko predlagano odločitev sprejme tudi, če je mnenje negativno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo mnenje obravnavalo, vendar je kljub temu v sklepu določilo izklicno ceno višini 55.000,00 EUR, ki je nižja od njegovega (in višja od upraviteljevega) predloga. Glede na to, da prodaja na podlagi javne dražbe, določena že s štirimi sklepi o prodaji z izklicnimi cenami 95.000,00 EUR, 85.000,00 EUR, 75.000,00 EUR in 70.000,00 EUR, ni bila uspešna, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi z prodajo po novi, nižji izklicni ceni, prepričljivo obrazložilo s tem, ko je navedlo, da je pri določitvi izklicne cene upoštevalo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za peti poskus prodaje solastniškega deleža nepremičnine.
odvzem starševske skrbi - skrbništvo nad mladoletno osebo - izvedensko mnenje - sprememba izvedenskega mnenja - strokovni center
Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca.
Gre za zahtevno in kompleksno nalogo, slednjo pa je sodišče tudi s pomočjo izvedenke izvedlo v popolnosti, strokovno, zakonito, upoštevalo je zapleteno življenjsko situacijo, ki se je tekom postopka ves čas spreminjala, nenazadnje sta bili dekleti najprej zaupani v oskrbo njihove polnoletne polsestre, za katero se je tekom postopka izkazalo, da je za skrbnico povsem neprimerna, česar pritožnica ni prepoznala, čeprav je bila z dogajanjem seznanjena in je dekleti ves čas spremljala.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00072909
ZDZdr člen 2, 2-3, 39, 39/1, 53.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna motnja - pojem duševne motnje - shizofrenija - izvedensko mnenje - zdravila - zdravljenje - hujše ogrožanje lastnega zdravja
Drži, da je zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.