Spor je bil torej o vsebini dogovora med pravdnima strankama. V skladu s pravilom, da mora dejstva dokazati stranka, ki jih zatrjuje (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme o vsebini zatrjevanega dogovora pri tožniku. Prav tako ni izkazano, da bi sodišče izhajalo iz previsokega dokaznega standarda.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - vknjižba solastninske pravice - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - opravičljiva zmota - dolžna skrbnost
V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.
pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili - solastninska skupnost - delitev solastnih nepremičnin - načini delitve solastnine - postopek za delitev skupnega premoženja - delitev stvari v naravi
Pravil za razdružitev solastninske skupnosti zakon izrecno ne določa, s tem, ko je pri ugotavljanju deljivosti in upravičenega interesa sodišče izhajalo iz celote nepremičnin, pa je v danem primeru v največji možni meri upoštevalo zakonsko primarnost razdružitve v naravi. Pritožbene navedbe ne nudijo podlage za sklepanje, da s sprejeto odločitvijo ne bi bilo vzpostavljeno ustrezno ravnotežje med interesi udeležencev ali da bi bila spregledana katera od prvin ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
Pri iskanju rešitve, ki bo v največji možni meri upoštevalo nasprotna interesa udeležencev, je sodišče pravilno kot primarno upoštevalo, naj vsak od njiju dobi del parcel v naravi.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00072056
SPZ člen 39. ZD člen 32, 141. OZ člen 15, 18, 346, 350, 557. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 19/2-d.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - izločitev iz zapuščine - dednopravna pravica - dednopravni zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zakoniti dedič - stvarnopravni zahtevek - stvarna pravica na nepremičnini - stvarna pravica na predmetu iz zapuščine - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - listine, ki so podlaga za vknjižbo - pravnomočna sodna odločba - ugovor zastaranja - pogodbena volja
Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izbira skrbnika - preužitkarska pogodba - namen skrbništva - izključitveni razlog - pogodba o dosmrtnem preživljanju - navzkrižje interesov
Sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva. Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik.
oprostitev plačila sodnih taks - obročno plačilo takse - nepravnomočna sodba - mesečni povprečni dohodek na člana družine - dohodkovni cenzus
Pritožbene navedbe, da je bil toženec nepravnomočno obsojen na plačilo vtoževanega in relativno visokega denarnega zneska s stroški skoraj 6,000,000,00 EUR, niso pravno pomembne. Za upoštevanje obveznosti tožene stranke do tožeče stranke ni zakonske podlage. Odločitev po sodbi še ni pravnomočna in je toženec ne more prejudicirati.
odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost za stvarne napake na vozilu - odstop od pogodbe - zahtevek za vrnitev kupnine - izrecno dogovorjena lastnost vozila - bistvena lastnost blaga - odločilno dejstvo - neizvedba dokaza - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z zapisom delovnih ur v pogodbi sta pravdni stranki izrecno dogovorili lastnost traktorja. Že po naravi stvari je tako nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.
Tožeča stranka ves čas predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. C. C. kot priče. Glede na razliko v izvedeniškem mnenju izvedenca E. E. in dr. C. C., je treba dopustiti ta dokaz, saj gre za ugotavljanje bistvene lastnosti prodanega predmeta, kar je pravno odločilno dejstvo.
povrnitev pravdnih stroškov - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - nagrada za sestavo vloge - nagrada za zastopanje na naroku - nagrada odvetniku za vloženo pravno sredstvo - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled listin
Posvet s stranko in pregled listin sta odvetniški storitvi, ki sta že zajeti v priznanih odvetniških storitvah za sestavo posameznih vlog oziroma zastopanje na naroku. To velja ne glede na to, v kateri fazi postopka odvetnik nastopi vlogo zastopanja stranke.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - končni uspeh strank v postopku - vračunavanje obveznosti na podlagi delnega poplačila - vračunavanje delnega plačila - vračunavanje obresti in stroškov
Sprejeta odločitev je napačna, ker ni bilo upoštevano, da je tožena stranka med pravdo že poravnala del svojih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti po sodbi. Posledično je nepravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni prerekala navedb toženke, podprtih z listinskimi dokazi o datumu plačila nespornega zneska, višini in prejemu delnega plačila. Ker gre torej za nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz listin, o katerih se je imela tožena stranka možnost izjaviti v postopku, a jih sodišče prve stopnje ni presodilo, je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo tako, da je navedene listine upoštevalo in opravilo preračun obveznosti, ki bi jih morala tožena stranka glede na delno plačilo in obveznosti po sodbi še poravnati tožeči stranki.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072346
OZ člen 131, 131/1, 131/2. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 57, 57/3.
nesreča pri delu - padec z lestve - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - neopredelitev do odločilnih dejstev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in se ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane protipravnosti ravnanja toženke. Tako tožnik kot toženka sta zatrjevala, da bi zaradi prestopa tožnika na drugi nivo (iz lestve na nadgradnjo), moral uporabiti naslonsko lestev, ki bi morala segati najmanj 1 meter čez mesto naslanjanja. Med strankama je bilo pri tem sporno, ali je bila naslonska lestev na dan poškodbe na razpolago, ali so imeli delavci navodila, da takšno delo opravljajo z naslonsko lestvijo, toženka pa je tudi ugovarjala, da tožnik v nobenem primeru ne bi smel nositi bremen, ko je hodil po lestvi. Sodišče prve stopnje se do teh pravno relevantnih navedb ni opredelilo.
Glede na to, da iz cenitve izhaja, da znaša ocenjena tržna vrednost prodajane nepremičnine 97.142,18 EUR in tako v tem primeru ne gre za prodajo po izklicni ceni v znesku, ki je nižji od polovice vrednosti premoženja, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, za to prodajo ni bilo potrebno soglasje, temveč le mnenje ločitvenih upnikov (tretji odstavek 332. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko 345. člena ZFPPIPP). Sodišče na upnikovo mnenje ni vezano in lahko predlagano odločitev sprejme tudi, če je mnenje negativno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo mnenje obravnavalo, vendar je kljub temu v sklepu določilo izklicno ceno višini 55.000,00 EUR, ki je nižja od njegovega (in višja od upraviteljevega) predloga. Glede na to, da prodaja na podlagi javne dražbe, določena že s štirimi sklepi o prodaji z izklicnimi cenami 95.000,00 EUR, 85.000,00 EUR, 75.000,00 EUR in 70.000,00 EUR, ni bila uspešna, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi z prodajo po novi, nižji izklicni ceni, prepričljivo obrazložilo s tem, ko je navedlo, da je pri določitvi izklicne cene upoštevalo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za peti poskus prodaje solastniškega deleža nepremičnine.
odločanje o stikih z otrokom - prevoz otroka na stike - sprememba ureditve stikov
Pritožbeno sodišče še poudarja, da je leta 2014, ko so bili s sodbo prvotno določeni stiki, predlagatelj že živel na Primorskem, kar pomeni, da je že takrat moral prevoziti precejšnjo pot, da je otroka prevzel v Arji vasi, kamor ju je iz Prevalj pripeljala nasprotna udeleženka (to pomeni, da je že takrat predlagatelj za prevzem otrok opravil bistveno daljšo pot kot nasprotna udeleženka). Dejstvo, da nasprotna udeleženka otrok ne želi več voziti na prevzemno mesto v Arjo vas, zaradi česar mora predlagatelj prevoziti daljšo pot, da ju prevzame v Prevaljah, pa ni tako pomembna okoliščina, ki bi terjala spremembo stikov, ker bi bile koristi otrok ogrožene, zlasti z ozirom na to, da iz mnenja Centra za socialno delo izhaja, da bi lahko bilo otrokoma celo v dodatno korist, če bi ju oče prevzel v Prevaljah in se z njima peljal v Koper, saj triurna vožnja v eni smeri lahko predstavlja dobro priložnost za očeta, da s sinovoma preživi več časa, ta čas pa bi oče lahko izkoristil za sproščen pogovor z otrokoma, postanek na vmesnih postajah na zanimivem kraju, kakšen ogled ali zanimivo doživetje.
MEDICINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00074526
OZ člen 131, 243. ZPacP člen 20. ZPPDČT člen 3, 19, 20, 40. Pravilnik o uvrstitvi oseb na čakalni seznam zaradi zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa (2016) člen 6, 10, 19.
odškodninska odgovornost - medicinska strokovna napaka - medicinski zaplet - strokovna napaka v postopku zdravljenja - okužba z bakterijo - pojasnila dolžnost - kršitev pojasnilne dolžnosti - uvrstitev na čakalni seznam
Razumno je domnevati, da posebna dodatna seznanitev, da poleg že sicer visokega splošnega tveganja za nastanek rakavih obolenj zaradi jemanja imunosupresivnih zdravil po transplantaciji (na katerega je bil bolnik opozorjen), obstaja tudi izjemno nizko tveganje za nastanek rakavega obolenja zaradi prenosa rakavih celic po darovanem organu, pri bolniku ne bi povzročila dileme glede strinjanja s posegom. Pojasnilna dolžnost, ki ni vsebovala navedenega opozorila, je bila pravilno izpolnjena.
plačilo za dejansko delo - preuranjena odločitev - vsebina del - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne.
tožba na ugotovitev (so)lastninske pravice - počitniški objekt - splošno ljudsko premoženje - družbena lastnina - vlaganja - prenos premoženja - priposestvovanje - privatizacija - zaslišanje pooblaščenca
Predmetne nepremičnin so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja t.i. splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina. Lastnik je bila družba kot celota, to premoženje je bilo namenjeno potrebam skupnosti. Posameznim družbenim subjektom, v konkretnem primeru E. (tretji osebi), je bilo zaupano, da s tem premoženjem upravljajo (gospodarijo). Ta pravica uprave je bila povezana s pričetkom izgradnje počitniškega doma, obsegala pa je tudi pravico uporabe stvari. Zgolj z zatrjevanim prispevkom posameznega elektrogospodarskega podjetja pri tej gradnji tožnik ni mogel spremeniti tega pravnega režima in pridobiti lastnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah.
Toženec je bil s predvidenim zaslišanjem svojega pooblaščenca predhodno seznanjen. Če je menil, da bo zaradi tega omejena njegova pravica do zastopanja oziroma sodelovanja v postopku, kot navaja v pritožbi, bi lahko angažiral drugega pooblaščenca. To možnost je imel, vendar je ni izkoristil.
Ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sedež okrožja sodišča, pri katerem teče postopek, tožnik ni upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca in prav tako ne stroškov odvetnikove odsotnosti iz pisarne. Navedene stroške pooblaščenca je mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve, kot na primer zapletenost in obsežnost zadeve, zahteva po specifičnem znanju in te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Tožnik navedenih okoliščin ni niti zatrjeval niti dokazal.
Glede na izpostavljene okoliščine višje sodišče ne vidi podlage, po kateri bi pogodbenicama odreklo možnost poprave pogodbenega določila in nasprotovalo njuni volji skleniti novo prodajno pogodbo in s tem ponoviti zgolj fazo sklenitve prodajne pogodbe potem, ko je bila predhodna faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti. Nasprotno pritožničina zahteva po ponovitvi celotnega postopka prodaje po eni strani vključuje ponovitev že uspešno izvedenih faz postopka prodaje, po drugi strani pa predstavlja določitev nižje izhodiščne cene in časovni zamik zaradi teka rokov v novem postopku zbiranja zavezujočih ponudb. Nič od navedenega ne predstavlja zasledovanja načela po hitrem postopanju in načela zagotovitve najugodnejših pogojev glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, kar je dodaten razlog, da šteje višje sodišče zahtevo za izvedbo novega postopka prodaje za neutemeljeno.