CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071783
ZVEtL-1 člen 31, 35, 35/1. ZTLR člen 12. OZ člen 82, 83. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-3.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pravni interes za ugotovitveno tožbo - dopustnost ugotovitvene tožbe - prodajna pogodba za stanovanje - predmet pogodbe - splošni skupni del - kolesarnica - nastanek etažne lastnine - navidezna solastnina - dejanska etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL - postopek vzpostavitve etažne lastnine - pomen vpisa v zemljiško knjigo - narava vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - procesne kršitve - neizvedba predlaganih dokazov - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev - odprava procesnih kršitev
Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno.
Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic.
Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornih vprašanjih glede lastninske in drugih pravic na nepremičnini v pravdnem postopku.
Splošni skupni deli stavbe ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa, temveč se solastninska pravica na njih lahko prenaša le skupaj z lastnino na posameznem delu stavbe v etažni lastnini.
Zgolj z izgradnjo stavbe, pa četudi večstanovanjske, etažna lastnina še ne nastane. V času pred uveljavitvijo SPZ je sodna praksa dopuščala, da etažna lastnina nastane tudi dejansko, s tem, ko investitor stavbo razdeli na več delov in jo začne nato prodajati po teh posameznih delih, na katerih kupci pridobijo dejansko etažno lastnino.
Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine.
Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavil na delovni pult v garaži, kjer je potekala zabava ob rojstvu njegove hčerke in kjer je bila vsem dostopna, ne. Kot je bilo ugotovljeno, so bili gostje na zabavi vsi polnoletni, s temu ustreznimi življenjskimi izkušnjami, ki med drugim pomenijo tudi zavedanje, da je treba pri uporabi pirotehnike ravnati pazljivo. Tudi če je bil toženčev namen, da bodo med zabavo uporabili pirotehniko (kar je izpovedal policistoma), to ne pomeni, da je lahko predvideval, da bo nekdo od gostov samovoljno in očitno na neustrezen način uporabil pirotehniko. Ob pravilni uporabi namreč ni mogoče pričakovati oz. predvideti škodne posledice, kot je nastala v tem primeru. Splošno znano je namreč, da je treba pri uporabi ognjemetno baterijo pritrditi, saj se sicer lahko zgodi, da se baterija prevrne in začel streljati v stran, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tudi dejstvo, da tožnik po tistem, ko je slišal pokanje ognjemeta, ni takoj pritekel iz kuhinje v garažo, kjer je potekala zabava, ne pomeni njegove krivde – ugotovljeno namreč ne pomeni, da je soglašal z neustrezno/nepravilno uporabo pirotehnike, kar je bil neposredni vzrok za nastanek škodne posledice.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - vknjižba solastninske pravice - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - opravičljiva zmota - dolžna skrbnost
V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - skrbništvo - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje - primernost skrbnika
Zgolj dejstvo, da z enim izvidom udeleženka naj ne bi bila seznanjena, še ne pomeni, da udeleženec (oče) ni primeren skrbnik. Kaj naj bi bila vsebina konkretnega izvida oziroma ali je bilo v njem navedeno kaj takšnega, za kar bi morala vedeti tudi mati, pa udeleženka ne pojasni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
Glede na navedeno in glede na to, da je izvedenka kmetijske stroke izpovedala, kot izpostavlja pritožba, da so izvedenci opravili matematično delitev in da ni bila opravljena delitev glede na kulturo posameznih nepremičnin, ter potrdila, da si s predlagano delitvijo predlagateljica na zemljiščih, ki so ji dodeljena, ne more urediti niti vrta, predlagateljica, ki je interes za to, da pridobi tudi vsaj del kmetijskih zemljišč v ravninskem delu, ki jih je mogoče obdelovati, v postopku nedvomno izrazila, upravičeno v pritožbi trdi, da odločitev sodišča ni skladna z drugim odstavkom 70. člena SPZ. Sodišče si mora v postopku za delitev nepremičnin v solasti pri sodni delitvi prizadevati, da se čim bolj približa volji lastnikov, in šele, če ni mogoče upoštevati vseh nasprotujočih si interesov, izvrši delitev po lastni oceni, glede na vse okoliščine primera.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izbira skrbnika - preužitkarska pogodba - namen skrbništva - izključitveni razlog - pogodba o dosmrtnem preživljanju - navzkrižje interesov
Sklenjena preužitkarska pogodba med predlagateljem in nasprotno udeleženko ne preprečuje, da bi bil pogodbenik tudi skrbnik osebe, ki naj se postavi pod skrbništvo. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča neposredno oviro za postavitev nekoga za skrbnika predstavlja le sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede vseh drugih pogodb pa je treba preučiti morebiten konflikt interesov, ki bi izhajal iz sprejetih zavez, saj po določbi 3. alineje 241. člena DZ skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvor zakonsko predvidenega konflikta ne izvira iz zaveze skrbi za osebo, ampak iz pričakovanja premoženjske koristi, na katero lahko tekom izvrševanja pogodbe sopogodbenik vpliva. Sama sklenitev preužitkarske pogodbe torej ni ovira, da predlagatelj ne bi mogel biti skrbnik.
Spor je bil torej o vsebini dogovora med pravdnima strankama. V skladu s pravilom, da mora dejstva dokazati stranka, ki jih zatrjuje (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme o vsebini zatrjevanega dogovora pri tožniku. Prav tako ni izkazano, da bi sodišče izhajalo iz previsokega dokaznega standarda.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - končni uspeh strank v postopku - vračunavanje obveznosti na podlagi delnega poplačila - vračunavanje delnega plačila - vračunavanje obresti in stroškov
Sprejeta odločitev je napačna, ker ni bilo upoštevano, da je tožena stranka med pravdo že poravnala del svojih obveznosti, ki jih je bila dolžna izpolniti po sodbi. Posledično je nepravilno ugotovljen uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku ni prerekala navedb toženke, podprtih z listinskimi dokazi o datumu plačila nespornega zneska, višini in prejemu delnega plačila. Ker gre torej za nesporna dejstva, ki izhajajo tudi iz listin, o katerih se je imela tožena stranka možnost izjaviti v postopku, a jih sodišče prve stopnje ni presodilo, je pritožbeno sodišče lahko samo spremenilo sodbo tako, da je navedene listine upoštevalo in opravilo preračun obveznosti, ki bi jih morala tožena stranka glede na delno plačilo in obveznosti po sodbi še poravnati tožeči stranki.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073555
ZVZD-1 člen 38, 38/1. OZ člen 171, 179, 185, 299, 299/2, 378. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
nesreča pri delu - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodninska odgovornost delavca - nasprotna tožba - tek zakonskih zamudnih obresti - premoženjska škoda - stroški za izvedbo dokaza - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %.
Za tek zakonskih zamudnih obresti je tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti.
Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1 ne odmerijo glede na doseženi uspeh v sporu.
Glede na to, da iz cenitve izhaja, da znaša ocenjena tržna vrednost prodajane nepremičnine 97.142,18 EUR in tako v tem primeru ne gre za prodajo po izklicni ceni v znesku, ki je nižji od polovice vrednosti premoženja, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, za to prodajo ni bilo potrebno soglasje, temveč le mnenje ločitvenih upnikov (tretji odstavek 332. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. točko 345. člena ZFPPIPP). Sodišče na upnikovo mnenje ni vezano in lahko predlagano odločitev sprejme tudi, če je mnenje negativno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo mnenje obravnavalo, vendar je kljub temu v sklepu določilo izklicno ceno višini 55.000,00 EUR, ki je nižja od njegovega (in višja od upraviteljevega) predloga. Glede na to, da prodaja na podlagi javne dražbe, določena že s štirimi sklepi o prodaji z izklicnimi cenami 95.000,00 EUR, 85.000,00 EUR, 75.000,00 EUR in 70.000,00 EUR, ni bila uspešna, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi z prodajo po novi, nižji izklicni ceni, prepričljivo obrazložilo s tem, ko je navedlo, da je pri določitvi izklicne cene upoštevalo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za peti poskus prodaje solastniškega deleža nepremičnine.
ZSSloV člen 49, 49/14, 61, 61/4. Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/1, 2/2, 6, 7, 7/2. ZDR-1 člen 202. OZ člen 336, 336/1.
denarna nagrada - opravljanje vojaške službe - zastaranje - višina nagrade - delna sprememba izpodbijane sodbe
Iz 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega odstavka seštevali. Ker je tožnik v mesecu septembru 2020 izpolnil pogoj desetih let opravljanja vojaške službe, je upravičen do nagrade v višini dveh plač, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno prisodilo nagrado v višini dveh plač zaradi podaljšanja pogodbe in še eno plačo za opravljeno leto vojaške službe, ki se je izteklo v letu 2020. Tožnik je za opravljeno deseto leto vojaške službe, ki se je izteklo septembra 2020, upravičen le do nagrade v višini dveh plač.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadala posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
plačilo za dejansko delo - preuranjena odločitev - vsebina del - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne.
MEDICINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSK00074526
OZ člen 131, 243. ZPacP člen 20. ZPPDČT člen 3, 19, 20, 40. Pravilnik o uvrstitvi oseb na čakalni seznam zaradi zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa (2016) člen 6, 10, 19.
odškodninska odgovornost - medicinska strokovna napaka - medicinski zaplet - strokovna napaka v postopku zdravljenja - okužba z bakterijo - pojasnila dolžnost - kršitev pojasnilne dolžnosti - uvrstitev na čakalni seznam
Razumno je domnevati, da posebna dodatna seznanitev, da poleg že sicer visokega splošnega tveganja za nastanek rakavih obolenj zaradi jemanja imunosupresivnih zdravil po transplantaciji (na katerega je bil bolnik opozorjen), obstaja tudi izjemno nizko tveganje za nastanek rakavega obolenja zaradi prenosa rakavih celic po darovanem organu, pri bolniku ne bi povzročila dileme glede strinjanja s posegom. Pojasnilna dolžnost, ki ni vsebovala navedenega opozorila, je bila pravilno izpolnjena.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne pristojnosti - pravočasnost ugovora - nepravočasen ugovor - zavrženje prepoznega ugovora - novela ZPP-E
S spremembo v 19. členu ZPP je uvedena dodatna ustalitev stvarne pristojnosti. Okrajno sodišče ostane pristojno, tudi če se pozneje pojavijo okoliščine, po katerih bi bilo pristojno okrožno sodišče (pred novelo pa je veljalo le obratno, kar pa je bil nezaželen zastoj v postopku). Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi več ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred vročitvijo tožencu. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na ugovor toženca v odgovoru na tožbo.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-15, 56. ZOFVI člen 92, 94, 109, 109/6. Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole (2011) člen 5, 5-5.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - učitelj
Ker tožnik v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni imel ustrezne izobrazbe, glede na določbe ZOFVI in Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole za to delovno mesto ni mogel zakonito skleniti pogodbe za nedoločen čas in mu sodišče takega delovnega razmerja tudi ne bi moglo zakonito priznati.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 395/2. ZDR-1 člen 109, 109/1.
obnova pravnega postopka - nova dejstva
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da okoliščina, da toženka v primerljivih primerih za nekajurno neopravičeno odsotnost z dela nikdar ni izrekla izredne odpovedi, ne predstavlja novega dejstva. To dejstvo je bilo namreč tožniku znano ves čas postopka, ki je pravnomočno končan.