Sodišča niso vezana na obvezno razlago določil OT, ki jih sprejme upravni odbor OZS. Razlaga prava je imanentna sodiščem, sodnik pa je pri opravljanju svoje funkcije vezan na ustavo in zakon.
S tem, ko je iz izreka izpodbijane sodbe izostala odločitev o naložitvi plačila potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika zasebni tožilki, je bila odločitev o stroških v predmetni kazenski zadevi napačna.
pravica do izjave - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - razpravno načelo - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene
Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče posamezni predlog zavrne, vendar mora to v obrazložitvi utemeljiti z razumnimi razlogi. Sodna praksa je pri zavrnitvi dokaznih predlogov za razumno sprejela obrazložitev, (i) da stranka z dokaznim predlogom dokazuje dejstvo, ki ni pravno relevantno, (ii) da je stranka pravnorelevantno dejstvo že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi, (iii) da predlagani dokaz ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje določenega dejstva ali (iv) da dokazni predlog ni dovolj (ali ustrezno) substanciran.
ZZZDR-UPB1 člen 84, 84/1, 84/2. DZ člen 110, 110/1, 110/2.
darilo enemu od zakoncev - vračilo darila - preklic darila
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahtevka oprlo na prej veljavne določbe 84. člena ZZZDR o vračanju daril med zakoncema, ki so uvrščene v krog pravil o ureditvi razmerij med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. Tudi sedaj veljavna pravila o vračanju daril med zakoncema iz 110. člena DZ se nanašajo na razmerja med razvezanima zakoncema. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla. Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba torej opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek.
Meje pritožbenega preizkusa, ko gre za pritožbo zoper popravni sklep, so zamejene na pravilnost uporabe 328. člena ZPP in nič drugega. Pritožba pa napačne uporabe 328. člena ZPP niti ne zatrjuje.
posojilna pogodba - ničnost posojilne pogodbe - posledice ničnosti pogodbe - kondikcija - neupravičena obogatitev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zavarovanje terjatve s hipoteko - sposobnost oblikovanja svobodne volje - delen odvzem poslovne sposobnosti - dokazna ocena - materialno dokazno breme - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - zamudne obresti - odločitev o pravdnih stroških - upravičenec do brezplačne pravne pomoči
Pritožnik dvomi o pravilnosti ugotovitve, da toženka ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje. Dvom izraža s trditvami, da ob sklenitvi posojilne pogodbe pri notarju ni bilo mogoče zaznati, da toženka ne razume posledic s pogodbo prevzetega bremena, in da je bila toženki poslovna sposobnost odvzeta šele po sklenitvi posojilne pogodbe. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je posojilna pogodba nična, pritožnikov dvom ne more biti (več) utemeljen. Poleg tega pritožnik v tej pravdi ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka (veljavna pogodbena podlaga je pogoj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka).
Za zahtevke iz ničnih pogodb se uporabljajo pravila vračanja, ki veljajo za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve. Obveznost plačila zamudnih obresti v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega ureja 193. člen OZ, ki razlikuje med položajem poštenega in nepoštenega pridobitelja (prvi je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, drugi pa od dneva pridobitve). Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da toženke glede na razlog ugotovljene ničnosti posojilne pogodbe ni mogoče šteti za nepošteno pridobiteljico.
najemnik poslovnega prostora - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - prevzem dolga
Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja izstavljala na toženo stranko in sprejemala njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, ter jo sedaj toži na izpolnitev teh obveznosti, zanesljivo izraža voljo tožeče stranke, kot upnika, da je privolila v spremembo dolžnika. Ker pa prevzemnik s prevzemom dolga stopi na mesto prejšnjega sopogodbenika, ki je s tem prost svoje obveznosti, je dolžnica za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja in s tem zavezanka za njihovo plačilo v razmerju do tožeče stranke postala tožena stranka. Tožeči stranki tako materialno pravno upravičenje, da toženo stranko terja za vtoževane stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, v opisanih okoliščinah obravnavanega primera daje dogovor o prevzemu dolga, vsebovan v obravnavani najemni pogodbi, v katerega je privolila tožeča stranka (tako tudi VSM sodba I Cpg 62/2023 z dne 18. 5. 2023).
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2, 8, 8/1, 10, 10/1, 10/2, 10/3. ZUJF člen 171, 171/1.
potni stroški - službeno potovanje - vojak - kraj opravljanja dela - izobraževanje delavca
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi se mu morale kot službene poti šteti vse napotitve na naloge, na katere je bil napoten izven Vojašnice A. v B. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in argumentirano obrazložilo, da so tožniku odrejene naloge izven Vojašnice A. predstavljale redne delovne naloge, katerih narava dela je takšna, da se opravljajo na več lokacijah in ne le na eni.
Ne gre za napotitev na službeno pot v primeru udeležbe na izobraževanju, za katerega stranki skleneta pogodbo o izobraževanju in je bil za ta čas delavec odsoten z dela, delodajalec pa mu je izplačal nadomestilo plače.
napotitev na pravdo - nujni delež - vračunanje daril - dedna odpravljenost - verjetnost pravice
Dokazno breme glede spornega obstoja daril in njihove (po 30. členu ZD opredeljene) vrednosti ter v povezavi s tem dedne odpravljenosti (glede na zahtevo za vračunanje daril), v zvezi s katero je nujen tudi izračun višine nujnega deleža in vrednosti zapuščine na način, kot ga opredeljuje 28. člen ZD, je lahko le na tistem, ki to zatrjuje.
zavrženje tožbe kot nepopolne - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo
Tožbi, ki je vložena zoper upravni akt, ki se izpodbija, mora biti priložen upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Neuspešen mora ostati očitek, da s takšnim aktom sodišče razpolaga že iz spora, ki ga je tožnik vodil leta 2008.
Tožnica je kot razlog za obnovo postopka navajala, da se ji je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo ter da jo je pokojni mož s svojim zaslužkom vzdrževal do smrti. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in s čemer pritožbeno sodišče soglaša, v tem primeru niso izpolnjeni obnovitveni razlogi, določeni v 260. členu ZUP, saj tožnica ni navedla nobenih novih dejstev ali ponudila novih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu za obnovo postopka, ugoditi. Ne gre namreč niti za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.
sklepčnost tožbe - nepopolnost tožbe - zavarovalna premija - obračun - obračunsko obdobje - sklicevanje na listine - prekoračitev trditvene podlage - razpravno načelo - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pomanjkljiva trditvena podlaga - nepristranskost sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - opredelitev do relevantnih navedb stranke - obrazloženo prerekanje
V primerih denarnih zahtevkov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, mora biti za sklepčnost tožbe navedenih dovolj dejstev, ki toženki omogočajo preizkus nastanka višine denarne terjatve, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2. ZPP člen 249, 339, 339/2, 339/2-14.
nagrada in stroški izvedenca - nemožnost preizkusa sklepa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Kadar gre za dopolnilno mnenje zaradi manjkajočih odgovorov na zastavljena vprašanja, na katera bi moralo biti že odgovorjeno v prvotnem izvedenskem mnenju, dejanski stan iz drugega odstavka 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v zvezi z 249. členom ZPP ni izpolnjen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je izpolnjen dejanski stan po tej določbi pravilnika, saj sodišče ni obrazložilo, ali gre v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja le za pojasnila in odgovore na že izdelano izvedensko mnenje, ali pa gre za odgovore na nova vprašanja, na katere še ni bilo odgovorjeno. V tem primeru izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
ZPIZ-1 člen 7, 15, 19, 30, 203, 203/1, 203/2, 203/4, 258. ZPIZ-2 člen 16, 22. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/3.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - zavarovalno razmerje - nastanek razmerja
V tožnikovem primeru, ker je bil lastnik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d. o. o., vpisane v register 24. 8. 2011, je zavarovalno razmerje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 7. členu ZPIZ-1 nastalo po samem zakonu, torej ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja iz 15. člena ZPIZ-1.
Res je sicer, da je 19. člen ZPIZ-1 osebam, vključenim v zavarovanje v tujini, omogočal izvzem iz zavarovanja, če je bilo tako določeno z mednarodnim sporazumom. Eksplicitno je določal, da so lahko predlog podale zavarovane osebe ali delodajalci pri ministrstvu, pristojnem za delo. V obravnavani zadevi ne le, da tožnik kaj takega ni predlagal, tudi sicer izvzema iz zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči, saj v Mednarodnem sporazumu z Avstralijo tovrstna možnost ni bila dogovorjena. V veljavnem ZPIZ-2 pa izvzem iz zavarovanj sploh ni predviden.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo obrambno tezo, da je bil obdolženec v dejanski zmoti glede nastopa pravnomočnosti odločbe o prekršku. Pravilno je ugotovilo, da je obdolženec bil seznanjen s plačilnim nalogom in odločbo o prekršku ter je torej vedel za okoliščino predhodne kaznovanosti, vendar je kljub temu na to vprašanje v razpisnih pogojih odgovoril negativno in zato neresnično.
Neznatnost prekrška ni utemeljena že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim sodišče pripiše posebno težo. Obdolženec odgovorna oseba se je zavedal predkaznovanosti, pa je kljub temu v zvezi s tem v ponudbi dal neresnično izjavo in mu je bilo vseeno za posledico, ki je bila odkrita šele s posredovanjem neizbranega ponudnika in je imela škoden vpliv na izvedbo javnega naročila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI RAZPISI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00071402
OZ člen 250. ZPP člen 286, 286/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - kršitev pogodbe - dogovor o pogodbeni kazni - sofinanciranje doktorskega študija - zamuda z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti - plačilo pogodbene kazni - upravna pogodba - razlaga pogodbenega določila - zožujoča razlaga - prepozne trditve - državna pomoč
Obravnavani dogovor o pogodbeni kazni je treba tolmačiti tako, da bi toženka dolgovala pogodbeno kazen, če bi bila zamuda mlade raziskovalke posledica kršitve njenih lastnih pogodbenih zavez.
Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti v celoti in pravočasno izpolnila. Razlogi za nedokončanje doktorske disertacije so bili na strani mlade raziskovalke – toženka nanje ni imela vpliva. Do zamude z izpolnitvijo je prišlo iz vzroka, za katerega kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati.
sklenitev notarskega zapisa - sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - nepreklicnost dedne izjave - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina (3. člen ZN) in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica nasprotnega ni dokazala (četrti odstavek 224. člena ZPP). Iz spornega notarskega zapisa izhaja, da so se tožnica in njena starša (stranke) zglasili pri notarki B. B., pri čemer so bile njihove identitete ugotovljene iz njihovih osebnih izkaznic, da sta bili pri branju in podpisovanju prisotni zapisni priči C. C. in D. D., da so stranke v navzočnosti zapisnih prič dogovorile in sklenile sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, da je tožnica podpisala sporazum potem, ko jo je notarka opozorila na nepreklicnost dedne odpovedi, da so stranke odobrile in podpisale ta notarski zapis potem, ko jih je notarka opozorila na pravne posledice sklenjenega sporazuma v smislu določb ZN in jim v prisotnosti zapisnih prič prebrala ta notarski zapis, da je vsaka stranka prejela po en odpravek tega notarskega zapisa in da so na notarskem zapisu (po tem vrstnem redu) poleg njihovih imen tudi podpisi tožnice, staršev, zapisnih prič in notarke.
javno naročanje - oddaja javnega naročila - oddaja brez javnega razpisa - odgovorna oseba - malomarnost - načelo zakonitosti - uporaba milejšega predpisa - zaslišanje obdolženca - pisni zagovor obdolženega - opomin - milejši predpis
Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti.
Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva.
Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti.
Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za storilca milejši. Kadar dejanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tako po prejšnjem predpisu, kot tudi po spremenjenem predpisu in je zanj predpisana enaka sankcija, potem velja pravilo uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in sodišče uporabi ta zakon ter odloči o prekršku, ki je veljal v času storitve le tega. Načelo uporabe milejšega predpisa pa ne zahteva, da bi sodišče moralo presojati, ali spremenjeni predpis drugače vpliva na uporabo splošnih pravil za določitev sankcije in za njeno odmero.
Obstoj zgolj subjektivnih okoliščin ne opravičuje izreka opomina. Okoliščina, da je šlo za izredno nujnost, pa tudi ni posebna olajševalna objektivna okoliščina.