posojilna pogodba - ničnost posojilne pogodbe - posledice ničnosti pogodbe - kondikcija - neupravičena obogatitev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zavarovanje terjatve s hipoteko - sposobnost oblikovanja svobodne volje - delen odvzem poslovne sposobnosti - dokazna ocena - materialno dokazno breme - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - zamudne obresti - odločitev o pravdnih stroških - upravičenec do brezplačne pravne pomoči
Pritožnik dvomi o pravilnosti ugotovitve, da toženka ni bila sposobna oblikovati pravnoposlovne volje. Dvom izraža s trditvami, da ob sklenitvi posojilne pogodbe pri notarju ni bilo mogoče zaznati, da toženka ne razume posledic s pogodbo prevzetega bremena, in da je bila toženki poslovna sposobnost odvzeta šele po sklenitvi posojilne pogodbe. Zaradi učinkov pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je posojilna pogodba nična, pritožnikov dvom ne more biti (več) utemeljen. Poleg tega pritožnik v tej pravdi ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka (veljavna pogodbena podlaga je pogoj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka).
Za zahtevke iz ničnih pogodb se uporabljajo pravila vračanja, ki veljajo za zahtevke na podlagi neupravičene obogatitve. Obveznost plačila zamudnih obresti v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega ureja 193. člen OZ, ki razlikuje med položajem poštenega in nepoštenega pridobitelja (prvi je dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, drugi pa od dneva pridobitve). Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da toženke glede na razlog ugotovljene ničnosti posojilne pogodbe ni mogoče šteti za nepošteno pridobiteljico.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2, 8, 8/1, 10, 10/1, 10/2, 10/3. ZUJF člen 171, 171/1.
potni stroški - službeno potovanje - vojak - kraj opravljanja dela - izobraževanje delavca
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi se mu morale kot službene poti šteti vse napotitve na naloge, na katere je bil napoten izven Vojašnice A. v B. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo in argumentirano obrazložilo, da so tožniku odrejene naloge izven Vojašnice A. predstavljale redne delovne naloge, katerih narava dela je takšna, da se opravljajo na več lokacijah in ne le na eni.
Ne gre za napotitev na službeno pot v primeru udeležbe na izobraževanju, za katerega stranki skleneta pogodbo o izobraževanju in je bil za ta čas delavec odsoten z dela, delodajalec pa mu je izplačal nadomestilo plače.
odločitev o stroških postopka - odsotnost iz pisarne
Utemeljena je pritožbena trditev, da je bil drugi narok za glavno obravnavo izveden v B. in ne v A. tako kot prvi. Ker ima odvetnik pisarno v B., mu v skladu s 4. odstavkom 6. člena OT za drugi narok za pot od pisarne do sodišča ni mogoče priznati 80 točk urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, ampak le 20 točk.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-3. ZOFVI člen 109, 109/9.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - navedba razloga v pogodbi - trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V pogodbah o zaposlitvi uporabljena besedna zveza "do ukinitve oddelka, če je to prej" predstavlja opisno opredelitev časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, hkrati pa predstavlja navedbo razloga za njeno sklenitev; razume se, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga, ker oddelek (še ni) ukinjen. Za navedbo razloga se namreč ne zahteva, kot je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se povzame zakonsko določeni razlog, prej nasprotno. Pogodba o zaposlitvi za določen čas mora vsebovati razlog za njeno sklenitev, ki mora biti dejanski, hkrati pa mora ustrezati enemu od zakonsko določenih razlogov, kot so opredeljeni v prvem odstavku 54. člena ZDR-1 (oziroma za področje vzgoje in izobraževanja še v 109. členu ZOFVI).
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - odpravnina - izpoved stranke
Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do zamenjave dejanskega stanja na strani tožnice iz razlogov, ker naj bi bila zmedena ter pod stresom. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je tožnica na vprašanja povsem jasno odgovarjala.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in ji ga tudi priznalo, saj je toženka pod nazivom izplačila regresa za letni dopust dejansko izplačevala opravljene ure dela in ne regres za letni dopust. Enako velja tudi za prikazane malice in potne stroške. Priznalo ji je tudi neizplačane zneske prikrajšanja pri plači za meseca november in december 2017, skupaj z dodatki za nadurno delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ostala obdobja, torej za leto 2015, 2016 in za čas od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2017 utemeljeno zavrnilo.
Tožnica je kot razlog za obnovo postopka navajala, da se ji je zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo ter da jo je pokojni mož s svojim zaslužkom vzdrževal do smrti. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in s čemer pritožbeno sodišče soglaša, v tem primeru niso izpolnjeni obnovitveni razlogi, določeni v 260. členu ZUP, saj tožnica ni navedla nobenih novih dejstev ali ponudila novih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče predlogu za obnovo postopka, ugoditi. Ne gre namreč niti za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi pripeljali do drugačne odločitve.
sklepčnost tožbe - nepopolnost tožbe - zavarovalna premija - obračun - obračunsko obdobje - sklicevanje na listine - prekoračitev trditvene podlage - razpravno načelo - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pomanjkljiva trditvena podlaga - nepristranskost sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - opredelitev do relevantnih navedb stranke - obrazloženo prerekanje
V primerih denarnih zahtevkov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, mora biti za sklepčnost tožbe navedenih dovolj dejstev, ki toženki omogočajo preizkus nastanka višine denarne terjatve, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072086
URS člen 22. KZ-1 člen 49, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 371, 371/1-11, 445. OZ člen 131, 131/1, 135, 164, 166, 168, 168/1, 169.
kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravna opredelitev - mala tatvina - vrednost ukradene stvari - namen storilca - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - načelo popolne odškodnine - olajševalne in obteževalne okoliščine - pritožbena seja - javna seja
Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih.
Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072349
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131, 131/1, 171, 174. ZVZD-1 člen 5.
nesreča pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - padec z lestve - neustrezna delovna oprema - soprispevek delavca - odmera nepremoženjske škode - potni stroški - pobotni ugovor - delna sprememba izpodbijane sodbe
Dolžnost toženke kot delodajalke je bila tožniku zagotoviti sredstva za varno delo, med njimi tudi opremo za odstranitev prečke na vrhu prikolice tovornega vozila zaradi nalaganja tovora. Toženka ni dokazala, da bi tožniku zagotovila drugo opremo za odstranitev te prečke, kot lestev, ki po tožnikovih trditvah ni bila brezhibna. Ker toženka ni dokazala, da je tožniku zagotovila brezhibno lestev, se krivdne odgovornosti za škodo zaradi padca tožnika ni razbremenila.
Ob ugotovitvi, da tožnik ni imel druge možnosti za opravo dela (odstranitve prečke na prikolici) kot z lestvijo, ki mu jo je zagotovila toženka, da ni samovoljno uporabil te lestve ter ob dejstvu, da je moral naložiti tovor v tujini, in glede na zakonsko obveznost toženke kot delodajalke, da mu zagotovi varno opravo dela, tožniku zaradi neodklonitve dela ni mogoče pripisati 30-odstotnega prispevka k nastanku škode.
Tožnikova odločitev za (tudi možno) konzervativno zdravljenje ne prekinja vzročne zveze med opustitvijo toženke in nastankom psevdoartroze in njenimi posledicami.
Za priznanje odškodnine iz naslova sekundarnega strahu ni nujno, da je zdravljenje kompleksno, negotovo ali nepričakovano.
Ni izključeno, da se za prevoze na preglede oškodovancem prizna kilometrina, tožnik pa je izpovedal o tem, da se je vozil z osebnim vozilom, zato mu je pravilno priznana kilometrina, in ne strošek javnega prevoza, katerega višine in možnosti na teh relacijah toženka niti ni zatrjevala.
ZZVZZ člen 19. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 8. ZDSS-1 člen 61. Pravilnik o prijavi nezgode in poškodbe pri delu (2022) člen 4, 4/7.
začasna nezmožnost za delo - COVID-19 - okužba pri delu - dokazni standard
Ključno za odločitev je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je do poškodbe pri delu prišlo na delovnem mestu, torej da obstaja vzročna zveza med njenim delom, na podlagi katerega je zavarovana, in pa boleznijo COVID-19.
postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - začasna ureditev stikov - vpis otroka v osnovno šolo - nadomestitev soglasja starša - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - konfliktnost med starši - izvajanje starševske skrbi - načelo otrokove koristi - sodni izvedenec
Odločitev o predlogu nasprotne udeleženke v ugodilnem delu je glede na povedano pravilna, vsled tega pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predlagateljevega predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče še opozarja na ugotovitev izvedenke, da je otrok zaradi konfliktnega odnosa med staršema v hudi stiski in ogrožen ter da zato potrebuje psihoterapijo, takšno strokovno pomoč pa po njenem mnenju potrebujeta tudi udeleženca, da bosta kot starša lahko delovala v največjo otrokovo korist. Zato je nujno, da v tej smeri izboljšata medsebojni odnos.
prekinitev pravdnega postopka - kazenska odgovornost kot predhodno vprašanje - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo - odškodninska odgovornost - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - identično dejansko stanje - isti historični dogodek - razmerje med civilno in kazensko odgovornostjo - tek kazenskega postopka
Utemeljen je zaključek, da je kaznivo dejanje sestavina civilnopravnega dejanskega stanja. To pomeni, da je obstoj kaznivega dejanja (lahko) pogoj za nastanek vtoževane civilnopravne posledice. Ob tem ni nepomembno, da je bila na prvi stopnji psihiatru že izrečena pogojna obsodba. Zmotno je tudi naziranje pritožbe, da je sodišče vezano le na oprostilno sodbo.
ZPIZ-2 člen 183, 196. ZDSS-1 člen 7, 75. ZUP člen 260.
odškodnina - invalidska pokojnina - protipravnost ravnanja javnih uslužbencev - datum priznanja pravice - zavrženje dela tožbe
Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno.
V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba ureditve stikov - ogroženost otroka - namen začasne odredbe
Za izdajo (nove) začasne odredbe bi moralo biti z verjetnostjo izkazano, da je sprememba prejšnje začasne odredbe nujna zaradi otrokove konkretne ogroženosti.
Niti časovna oddaljenost pretekle začasne odredbe niti višja dekličina starost ne utemeljujeta posega v dosedanji režim stikov.
Čeprav stiki niso idealni in bi bila širitev stikov za otroka že zdaj koristna, to niso razlogi za izdajo začasne odredbe. Ne zadošča, da je odločitev otroku v korist, ampak mora biti izkazana (tudi) njegova ogroženost. Namen začasnih odredb ni, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom in glede na sprotne želje ureja stike med otroki in starši.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071581
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10. URS člen 23, 39. KZ-1 člen 158, 158/1-1, 158/1-2. ZKP člen 41, 41/2, 42, 42/5, 92, 92/1, 92/1-6, 96, 96/2, 98, 303, 303/2, 314, 314/3, 358, 371, 371/1, 373, 383, 383/1, 383/1-2, 391. DZ člen 98, 98/1.
zasebna tožba - svoboda izražanja odvetnika - razžalitev - izločitev sodnika - prenos pristojnosti - pristranskost sodnika - varovanje pravic in koristi
Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.
Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.
V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
ZGD-1-UPB3 člen 10a, 10a/1, 10a/1-3, 481, 481/3. OZ-UPB1 člen 51, 51/2.
pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - ničnost pogodbe - deklaratoren vpis - vpis v sodni register - ovire za vpis
V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za veljaven prenos poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. na tožnika. Notarka je 24. 12. 2019 ugotovila, da na temelju tretjega odstavka 481. člena ZGD-1 ni ovir za sestavo notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, poslovni delež je bil izročen, tožnik pa je zanj nesporno plačal kupnino. Ker je bil toženec edini družbenik in poslovodja družbe A. d.o.o. je šteti, da je bila družba s prenosom poslovnega deleža obveščena, zato je tožnik s tem dnem pridobil položaj družbenika v tej družbi z vsemi pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki mu gredo iz prejetega poslovnega deleža. Na njegov položaj tako dejstvo, da se naknadno ni mogel kot družbenik vpisati v sodni register zaradi omejitve iz 3. točke prvega odstavka 10.a člena ZGD-1, nima nobenega vpliva, sama pogodba o prenosu poslovnega deleža pa zato ni nična.
lastništvo premičnine - izročitev predmetov - zapuščina brez dediča
Predmet, ki ne obstaja, ne more biti del zapuščinske mase. Vendar v obravnavanem primeru podatki v smrtovnici potrjujejo, da sta avtomobila, ki predstavljata zapuščino po pokojnem, v času njegove smrti obstajala, znana pa je bila tudi njuna lokacija, ki je razvidna iz podatkov smrtovnice, sestavljene neposredno po smrti pokojnega. Za čas smrti pokojnika pritožnica pritožbeno niti ne uveljavlja, da stanje in lokacija vozil nista bila znana oz. da nista obstajala.
zavrženje tožbe kot nepopolne - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo
Tožbi, ki je vložena zoper upravni akt, ki se izpodbija, mora biti priložen upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Neuspešen mora ostati očitek, da s takšnim aktom sodišče razpolaga že iz spora, ki ga je tožnik vodil leta 2008.
javno naročanje - oddaja javnega naročila - oddaja brez javnega razpisa - odgovorna oseba - malomarnost - načelo zakonitosti - uporaba milejšega predpisa - zaslišanje obdolženca - pisni zagovor obdolženega - opomin - milejši predpis
Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti.
Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva.
Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti.
Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za storilca milejši. Kadar dejanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tako po prejšnjem predpisu, kot tudi po spremenjenem predpisu in je zanj predpisana enaka sankcija, potem velja pravilo uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in sodišče uporabi ta zakon ter odloči o prekršku, ki je veljal v času storitve le tega. Načelo uporabe milejšega predpisa pa ne zahteva, da bi sodišče moralo presojati, ali spremenjeni predpis drugače vpliva na uporabo splošnih pravil za določitev sankcije in za njeno odmero.
Obstoj zgolj subjektivnih okoliščin ne opravičuje izreka opomina. Okoliščina, da je šlo za izredno nujnost, pa tudi ni posebna olajševalna objektivna okoliščina.
Meje pritožbenega preizkusa, ko gre za pritožbo zoper popravni sklep, so zamejene na pravilnost uporabe 328. člena ZPP in nič drugega. Pritožba pa napačne uporabe 328. člena ZPP niti ne zatrjuje.