pravica do izjave - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - razpravno načelo - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene
Pravica stranke do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče posamezni predlog zavrne, vendar mora to v obrazložitvi utemeljiti z razumnimi razlogi. Sodna praksa je pri zavrnitvi dokaznih predlogov za razumno sprejela obrazložitev, (i) da stranka z dokaznim predlogom dokazuje dejstvo, ki ni pravno relevantno, (ii) da je stranka pravnorelevantno dejstvo že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi, (iii) da predlagani dokaz ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje določenega dejstva ali (iv) da dokazni predlog ni dovolj (ali ustrezno) substanciran.
najemnik poslovnega prostora - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - prevzem dolga
Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja izstavljala na toženo stranko in sprejemala njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, ter jo sedaj toži na izpolnitev teh obveznosti, zanesljivo izraža voljo tožeče stranke, kot upnika, da je privolila v spremembo dolžnika. Ker pa prevzemnik s prevzemom dolga stopi na mesto prejšnjega sopogodbenika, ki je s tem prost svoje obveznosti, je dolžnica za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja in s tem zavezanka za njihovo plačilo v razmerju do tožeče stranke postala tožena stranka. Tožeči stranki tako materialno pravno upravičenje, da toženo stranko terja za vtoževane stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, v opisanih okoliščinah obravnavanega primera daje dogovor o prevzemu dolga, vsebovan v obravnavani najemni pogodbi, v katerega je privolila tožeča stranka (tako tudi VSM sodba I Cpg 62/2023 z dne 18. 5. 2023).
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - odpravnina - izpoved stranke
Glede na prepričljivo izpovedbo tožnice so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do zamenjave dejanskega stanja na strani tožnice iz razlogov, ker naj bi bila zmedena ter pod stresom. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je tožnica na vprašanja povsem jasno odgovarjala.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi tožnice glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust in ji ga tudi priznalo, saj je toženka pod nazivom izplačila regresa za letni dopust dejansko izplačevala opravljene ure dela in ne regres za letni dopust. Enako velja tudi za prikazane malice in potne stroške. Priznalo ji je tudi neizplačane zneske prikrajšanja pri plači za meseca november in december 2017, skupaj z dodatki za nadurno delo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ostala obdobja, torej za leto 2015, 2016 in za čas od 1. 1. 2017 do 31. 10. 2017 utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 183, 196. ZDSS-1 člen 7, 75. ZUP člen 260.
odškodnina - invalidska pokojnina - protipravnost ravnanja javnih uslužbencev - datum priznanja pravice - zavrženje dela tožbe
Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno.
V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - sprememba sklepa o začasni odredbi - sprememba ureditve stikov - ogroženost otroka - namen začasne odredbe
Za izdajo (nove) začasne odredbe bi moralo biti z verjetnostjo izkazano, da je sprememba prejšnje začasne odredbe nujna zaradi otrokove konkretne ogroženosti.
Niti časovna oddaljenost pretekle začasne odredbe niti višja dekličina starost ne utemeljujeta posega v dosedanji režim stikov.
Čeprav stiki niso idealni in bi bila širitev stikov za otroka že zdaj koristna, to niso razlogi za izdajo začasne odredbe. Ne zadošča, da je odločitev otroku v korist, ampak mora biti izkazana (tudi) njegova ogroženost. Namen začasnih odredb ni, da se z njimi kontinuirano, večkrat med postopkom in glede na sprotne želje ureja stike med otroki in starši.
OZ člen 336, 347, 356, 365, 366. ZIZ člen 15, 55, 58. ZPP člen 337, 365.
izvršba - izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovori zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora - izvršilni naslov - navajanje novih dejstev v pritožbi - pritožbene novote - relevantni ugovorni razlogi - ugovor zastaranja - zastaranje judikatnih terjatev - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - zamudne obresti - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - pretrganje zastaranja - nastop zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - razlogi za ustavitev izvršilnega postopka - neizterljivost terjatve - aktivnost upnika - začetek teka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve - zastaranje - pasivnost upnika
Sodišče prve stopnje se je natančno in pravilno opredelilo do ugovora zastaranja glavnice in t. i. pravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti in navedlo pravilno materialnopravno podlago. Pravilno je obrazložilo, da ima upnikova terjatev naravo judikatne terjatve in da je desetletni zastaralni rok za zastaranje judikatnih terjatev začel teči naslednji dan po pravnomočni ustavitvi izvršilnega postopka in do upnikove vložitve ponovnega izvršilnega predloga v obravnavani izvršilni zadevi še ni potekel (336. in 356. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru namreč zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Predmet pritožbenega preizkusa je le odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbenem postopku prvič uveljavljana dejstva glede upnikove neaktivnosti v predhodnem izvršilnem postopku, zato ne morejo biti upoštevna, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
odločitev o stroških postopka - odsotnost iz pisarne
Utemeljena je pritožbena trditev, da je bil drugi narok za glavno obravnavo izveden v B. in ne v A. tako kot prvi. Ker ima odvetnik pisarno v B., mu v skladu s 4. odstavkom 6. člena OT za drugi narok za pot od pisarne do sodišča ni mogoče priznati 80 točk urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko, ampak le 20 točk.
ZUTD člen 62, 62/2. ZUTD-E člen 15, 53. URS člen 2, 14, 22, 50, 155.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - retroaktivna veljavnost novele zakona
ZUTD-E velja in se uporablja od 27. 12. 2019 dalje, ko je bil tožnik že uživalec nadomestila za brezposelnost. V ZUTD-E ni podlage za uskladitev in izplačilo vtoževane razlike. V prehodni določbi 53. člena ZUTD-E je eksplicitno določeno, da se o vlogah za priznanje pravic, vloženih pred uveljavitvijo novele, odloči po ZUTD. Z ZUTD-E ni uzakonjena retroaktivna veljavnost 15. člena, s katerim je 350,00 EUR nadomeščenih z zneskom 530,19 EUR. Takšna zakonska ureditev je skladna s 155. členom Ustave o prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih aktov. Čeprav 15. člen ZUTD-E spreminja najnižji znesek denarnega nadomestila, ne določa, da ima ureditev učinek za nazaj, niti ne uzakonjuje uskladitve pred tem uveljavljenih in priznanih denarnih dajatev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072351
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2, 6/3, 33, 47, 47/3.
kršitev prepovedi diskriminacije - odškodnina za nepremoženjsko škodo - dejansko opravljanje drugega dela - odreditev dela - sprememba izpodbijane sodbe
Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času opravljanja višje vrednotenega dela manj ugodno obravnavan kot ostali delavci, ki so za to isto delo prejemali višje plačilo. Toženka mu je omogočila opravljanje višje vrednotenega dela kljub odsotnosti potrebne (stopnje) izobrazbe, kar ni manj ugodno obravnavanje. Do višjega plačila oziroma do enakega plačila za to isto višje vrednoteno delo pa je bil upravičen tudi tožnik in ga je prejel, čeprav na podlagi pravnomočne sodbe. Ker za ta čas ni bil manj ugodno obravnavan kot drugi delavci, ki so opravljali enako višje vrednoteno delo, toženka ni kršila prepovedi diskriminacije tožnika in zato ni podana njena odškodninska odgovornost na tem temelju.
Z dejanskim opravljanjem drugega (višje vrednotenega) dela tožnika ni prišlo do spremembe v vsebini njegove pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki je med strankama ves čas opravljanja višje vrednotenega dela obstajala, tista, ki je bila (v pisni obliki) sklenjena. Toženka mu je zato povsem pravilno in zakonito odredila opravljanje dela, ki je bilo skladno z vsebino njegove pogodbe o zaposlitvi.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2. ZPP člen 249, 339, 339/2, 339/2-14.
nagrada in stroški izvedenca - nemožnost preizkusa sklepa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Kadar gre za dopolnilno mnenje zaradi manjkajočih odgovorov na zastavljena vprašanja, na katera bi moralo biti že odgovorjeno v prvotnem izvedenskem mnenju, dejanski stan iz drugega odstavka 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v zvezi z 249. členom ZPP ni izpolnjen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je izpolnjen dejanski stan po tej določbi pravilnika, saj sodišče ni obrazložilo, ali gre v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja le za pojasnila in odgovore na že izdelano izvedensko mnenje, ali pa gre za odgovore na nova vprašanja, na katere še ni bilo odgovorjeno. V tem primeru izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.
OZ člen 10, 131, 132. SZ-1 člen 16, 16/1. ZPP člen 199.
odškodnina - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - obnovitvena dela na nepremičnini - večstanovanjska stavba - škoda - odgovornost - izvedenec - izvedensko mnenje - stranska intervencija - intervencijski interes
V predmetni pravdi odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Veljajo splošna pravila odškodninskega delikta.
Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.
ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - pojem nasilja v družini - posredna grožnja - vsebina SMS sporočil - podaljšanje ukrepa - sorazmernost ukrepa - pogoji za izdajo ukrepa - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov
Ključna ugotovitev, na katerem temelji odločitev o podaljšanju ukrepov, ni (morebitna) želja nasprotnega udeleženca, da bi vzpostavil stik s predlagateljico. Ključno je, da ni prenehal iskati poti za sporočila predlagateljici, ki ji preprečujejo, da bi po prenehanju zveze z nasprotnim udeležencem pridobila občutek varnosti, bistveno zmanjšanem zaradi preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca. S tem, ko je ovrednotilo okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa ter ravnanje nasprotnega udeleženca kot povzročitelja nasilja in predlagateljice kot žrtve med izvrševanjem ukrepov, in na tej podlagi ocenilo, ali je dosedanje obdobje zadostovalo za zaščito predlagateljice, je pravilno uporabilo tretji odstavek 19. člena ZPND.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da če se pritožba nanaša na sklep o stroških postopka, ki ga je nasprotna udeleženka prejela 21. 3. 2022, je pritožba prepozna. Če pa se pritožba nanaša na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, pa je pritožnici pojasniti, da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena (razen v primeru, če bi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre).
Dolžnik ima prav, da iz sodnega registra izhaja, da je društvo, ki opravlja nepridobitno dejavnost. Dolžnik ni gospodarski subjekt, za katere v skladu s 482. členom ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih in za katera sodijo okrožna sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta v skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP.
povrnitev nepremoženjske škode - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje nasilja v družini - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - modifikacija tožbenega zahtevka - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - obseg nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - okoliščine konkretnega primera - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
V sodni praksi je zavzeto in potrjeno stališče, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotna odškodnina za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. To velja predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Ob enotni odškodnini se le v izjemoma - v posebnih primerih - prizna še ločena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če se pojavljajo v posebej izraziti obliki in s tem prerastejo v samostojno obliko škode. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Praviloma je edini mogoč in skladen z generalno klavzulo 35. člena Ustave RS. Ta ponazarja najbolj tipične primere osebnostnih pravic: nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo zasebnosti. Hkrati zagotavlja tudi nedotakljivost "osebnostnih pravic". Tudi OZ sledi Ustavi. V prvem odstavku 179. člena, na primer, daje zaščito "osebnostni pravici", čeprav posebej poudarja še kršitev nekaterih posameznih osebnostnih pravic.
Posegi v osebnostne pravice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini, so že v zakonski normi medsebojno tako prepleteni in pogojeni, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Odškodninskega tožbenega zahtevka zato ni treba specificirati za poseg v vsako od varovanih osebnostnih pravic. Zadošča zahtevek za enotno odškodnino za duševne bolečine, za vse obravnavanega posege v posamezne osebnostne pravice oškodovanca. Vsi posegi skupaj praviloma oškodovancu povzročijo kompleksne posledice v obliki duševnega trpljenja, lahko tudi v obliki težav s telesnim zdravjem. Zato škode ni mogoče obravnavati po posameznih postavkah in za poseg v vsako osebnostno pravico posebej, pač pa tako, kot se je škoda dejansko manifestirala - enotno in hkrati ter temu ustrezno postaviti tudi zahtevek za enotno odškodnino.
ustna posojilna pogodba - obveznost posojilojemalca - vrnitev posojila - rok za vrnitev posojila - če rok ni določen - zastaranje terjatve iz posojilne pogodbe - ugovor zastaranja - dospelost terjatve - kdaj začne teči zastaranje - kogentnost določil oz
V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika (v obravnavanem primeru: od zahteve - opomina upnika, naj mu dolžnik posojilo vrne - drugi odstavek 574. člena OZ), po ustaljenih stališčih sodne prakse zastaranje začne teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral opraviti dejanje. Določbe o zastaranju so kogentne in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati.
hujši prekršek - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje s sklepom EPVD 512/2023 z dne 2. 8. 2022 ugodilo predlogu za odlog izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, da je preizkusna doba pričela teči 8. 9. 2022 in bi se iztekla 8. 5. 2024 in da je storilec tekom preizkusne dobe, konkretno dne 24. 7. 2023, storil hujši prekršek.