ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-3. ZOFVI člen 109, 109/9.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - navedba razloga v pogodbi - trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V pogodbah o zaposlitvi uporabljena besedna zveza "do ukinitve oddelka, če je to prej" predstavlja opisno opredelitev časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, hkrati pa predstavlja navedbo razloga za njeno sklenitev; razume se, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga, ker oddelek (še ni) ukinjen. Za navedbo razloga se namreč ne zahteva, kot je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se povzame zakonsko določeni razlog, prej nasprotno. Pogodba o zaposlitvi za določen čas mora vsebovati razlog za njeno sklenitev, ki mora biti dejanski, hkrati pa mora ustrezati enemu od zakonsko določenih razlogov, kot so opredeljeni v prvem odstavku 54. člena ZDR-1 (oziroma za področje vzgoje in izobraževanja še v 109. členu ZOFVI).
S tem, ko je iz izreka izpodbijane sodbe izostala odločitev o naložitvi plačila potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika zasebni tožilki, je bila odločitev o stroških v predmetni kazenski zadevi napačna.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-7, 127, 127/3, 128, 128/1, 130, 130/1, 148, 148/1. ZDCOPMD člen 3. OZ člen 311.
plačilo nadurnega dela - ustni dogovor o plači - plačilo dnevnic - pobot
Toženec ni uspel dokazati posebnega dogovora o vključenosti plačila za nadurno delo v dnevno postavko plačila za delo (vzporedni dogovor o plačilu za delo), zato je tožniku dolžan plačati opravljene, a neplačane nadure.
S plačilom (domnevno previsokih) dnevnic toženec ni mogel delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega dela, prav tako plačanih dnevnic ni mogoče uveljavljati v pobot, saj ne gre za istovrstni terjatvi (od plače se plačujejo davki in prispevki, od dnevnic pa ne).
Toženec je uveljavljal pobotni ugovor, o njem je sodišče prve stopnje tudi odločilo, zato mu je utemeljeno naložilo plačilo sodne takse za pobotni ugovor po ZST-1.
V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev izvenobravnavanih sodnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja obeh sodnikov) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojalo nepristranskost izvenobravnavnih sodnikov, katerih izločitev je zagovornik zahteval.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja sodnega senata prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo vnaprejšnje prepričanje izpostavljenih sodnikov o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njun pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave posameznega sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.
najemnik poslovnega prostora - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - prevzem dolga
Z dogovorom, vsebovanim v točki 6. Najemne pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., je tožena stranka kot najemnica nase prevzela obveznost plačila stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za konkretni poslovni prostor, katere je po zakonu tožeči stranki sicer dolžna plačevati družba A. d.o.o. kot lastnica poslovnega prostora. To, da je s tem prevzela samostojno obveznost glede teh stroškov tako, da je vstopila na mesto družbe A. d.o.o. kot prvotne dolžnice, potrjuje tudi okoliščina, da je tožena stranka do aprila 2019 plačevala račune tožeče stranke za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja. Glede na to, da so tudi ti računi po neprerekanih navedbah tožeče stranke bili izstavljeni na njo (toženo stranko) in ne na družbo A. d.o.o., tožena stranka torej ni plačevala tujega, ampak lasten dolg. Takšno ravnanje namreč implicira vedenje in zavest o obstoju dolžniško - upniškega razmerja. Kot pravilno v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, če se namreč tožena stranka ne bi štela za dolžnico, logično teh računov ne bi plačevala. Pa tudi ravnanje tožeče stranke kot upnice, ki je račune za obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja izstavljala na toženo stranko in sprejemala njena plačila kot izpolnitev njene obveznosti, ter jo sedaj toži na izpolnitev teh obveznosti, zanesljivo izraža voljo tožeče stranke, kot upnika, da je privolila v spremembo dolžnika. Ker pa prevzemnik s prevzemom dolga stopi na mesto prejšnjega sopogodbenika, ki je s tem prost svoje obveznosti, je dolžnica za stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja in s tem zavezanka za njihovo plačilo v razmerju do tožeče stranke postala tožena stranka. Tožeči stranki tako materialno pravno upravičenje, da toženo stranko terja za vtoževane stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, v opisanih okoliščinah obravnavanega primera daje dogovor o prevzemu dolga, vsebovan v obravnavani najemni pogodbi, v katerega je privolila tožeča stranka (tako tudi VSM sodba I Cpg 62/2023 z dne 18. 5. 2023).
zavrženje tožbe kot nepopolne - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo
Tožbi, ki je vložena zoper upravni akt, ki se izpodbija, mora biti priložen upravni akt v izvirniku ali overjenem prepisu. Neuspešen mora ostati očitek, da s takšnim aktom sodišče razpolaga že iz spora, ki ga je tožnik vodil leta 2008.
javno naročanje - oddaja javnega naročila - oddaja brez javnega razpisa - odgovorna oseba - malomarnost - načelo zakonitosti - uporaba milejšega predpisa - zaslišanje obdolženca - pisni zagovor obdolženega - opomin - milejši predpis
Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti.
Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva.
Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti.
Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za storilca milejši. Kadar dejanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tako po prejšnjem predpisu, kot tudi po spremenjenem predpisu in je zanj predpisana enaka sankcija, potem velja pravilo uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška in sodišče uporabi ta zakon ter odloči o prekršku, ki je veljal v času storitve le tega. Načelo uporabe milejšega predpisa pa ne zahteva, da bi sodišče moralo presojati, ali spremenjeni predpis drugače vpliva na uporabo splošnih pravil za določitev sankcije in za njeno odmero.
Obstoj zgolj subjektivnih okoliščin ne opravičuje izreka opomina. Okoliščina, da je šlo za izredno nujnost, pa tudi ni posebna olajševalna objektivna okoliščina.
OZ člen 336, 347, 356, 365, 366. ZIZ člen 15, 55, 58. ZPP člen 337, 365.
izvršba - izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - ugovori zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora - izvršilni naslov - navajanje novih dejstev v pritožbi - pritožbene novote - relevantni ugovorni razlogi - ugovor zastaranja - zastaranje judikatnih terjatev - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - zamudne obresti - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - pretrganje zastaranja - nastop zastaranja - tek zastaranja po pretrganju - razlogi za ustavitev izvršilnega postopka - neizterljivost terjatve - aktivnost upnika - začetek teka desetletnega roka za zastaranje judikatne terjatve - zastaranje - pasivnost upnika
Sodišče prve stopnje se je natančno in pravilno opredelilo do ugovora zastaranja glavnice in t. i. pravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti in navedlo pravilno materialnopravno podlago. Pravilno je obrazložilo, da ima upnikova terjatev naravo judikatne terjatve in da je desetletni zastaralni rok za zastaranje judikatnih terjatev začel teči naslednji dan po pravnomočni ustavitvi izvršilnega postopka in do upnikove vložitve ponovnega izvršilnega predloga v obravnavani izvršilni zadevi še ni potekel (336. in 356. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru namreč zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.
Predmet pritožbenega preizkusa je le odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbenem postopku prvič uveljavljana dejstva glede upnikove neaktivnosti v predhodnem izvršilnem postopku, zato ne morejo biti upoštevna, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
ZUTD člen 62, 62/2. ZUTD-E člen 15, 53. URS člen 2, 14, 22, 50, 155.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - retroaktivna veljavnost novele zakona
ZUTD-E velja in se uporablja od 27. 12. 2019 dalje, ko je bil tožnik že uživalec nadomestila za brezposelnost. V ZUTD-E ni podlage za uskladitev in izplačilo vtoževane razlike. V prehodni določbi 53. člena ZUTD-E je eksplicitno določeno, da se o vlogah za priznanje pravic, vloženih pred uveljavitvijo novele, odloči po ZUTD. Z ZUTD-E ni uzakonjena retroaktivna veljavnost 15. člena, s katerim je 350,00 EUR nadomeščenih z zneskom 530,19 EUR. Takšna zakonska ureditev je skladna s 155. členom Ustave o prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih aktov. Čeprav 15. člen ZUTD-E spreminja najnižji znesek denarnega nadomestila, ne določa, da ima ureditev učinek za nazaj, niti ne uzakonjuje uskladitve pred tem uveljavljenih in priznanih denarnih dajatev.
Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00072351
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2, 6/3, 33, 47, 47/3.
kršitev prepovedi diskriminacije - odškodnina za nepremoženjsko škodo - dejansko opravljanje drugega dela - odreditev dela - sprememba izpodbijane sodbe
Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času opravljanja višje vrednotenega dela manj ugodno obravnavan kot ostali delavci, ki so za to isto delo prejemali višje plačilo. Toženka mu je omogočila opravljanje višje vrednotenega dela kljub odsotnosti potrebne (stopnje) izobrazbe, kar ni manj ugodno obravnavanje. Do višjega plačila oziroma do enakega plačila za to isto višje vrednoteno delo pa je bil upravičen tudi tožnik in ga je prejel, čeprav na podlagi pravnomočne sodbe. Ker za ta čas ni bil manj ugodno obravnavan kot drugi delavci, ki so opravljali enako višje vrednoteno delo, toženka ni kršila prepovedi diskriminacije tožnika in zato ni podana njena odškodninska odgovornost na tem temelju.
Z dejanskim opravljanjem drugega (višje vrednotenega) dela tožnika ni prišlo do spremembe v vsebini njegove pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki je med strankama ves čas opravljanja višje vrednotenega dela obstajala, tista, ki je bila (v pisni obliki) sklenjena. Toženka mu je zato povsem pravilno in zakonito odredila opravljanje dela, ki je bilo skladno z vsebino njegove pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne sme pa zavrniti dokaza, ki naj bi ovrgel rezultate doslejšnjega dokazovanja z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.
Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.
OZ člen 10, 131, 132. SZ-1 člen 16, 16/1. ZPP člen 199.
odškodnina - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - obnovitvena dela na nepremičnini - večstanovanjska stavba - škoda - odgovornost - izvedenec - izvedensko mnenje - stranska intervencija - intervencijski interes
V predmetni pravdi odškodninska obveznost ni "vezana" na lastništvo stanovanja, temveč na odgovorno osebo (povzročitelja škode). Veljajo splošna pravila odškodninskega delikta.
Že splošna določba 10. člena OZ vsakomur nalaga, da se je dolžan vzdržati ravnanj, ki bi utegnila drugemu povzročati škodo. Protipravno in nedopustno je vsako delovanje (škodljivo dejstvo), ki nasprotuje temu splošnemu pravilu. Ni treba, da bi bilo z določeno pravno normo izrecno prepovedano.
povrnitev nepremoženjske škode - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje nasilja v družini - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - modifikacija tožbenega zahtevka - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - obseg nepremoženjske škode - višina denarne odškodnine - okoliščine konkretnega primera - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
V sodni praksi je zavzeto in potrjeno stališče, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotna odškodnina za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. To velja predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Ob enotni odškodnini se le v izjemoma - v posebnih primerih - prizna še ločena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če se pojavljajo v posebej izraziti obliki in s tem prerastejo v samostojno obliko škode. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Praviloma je edini mogoč in skladen z generalno klavzulo 35. člena Ustave RS. Ta ponazarja najbolj tipične primere osebnostnih pravic: nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo zasebnosti. Hkrati zagotavlja tudi nedotakljivost "osebnostnih pravic". Tudi OZ sledi Ustavi. V prvem odstavku 179. člena, na primer, daje zaščito "osebnostni pravici", čeprav posebej poudarja še kršitev nekaterih posameznih osebnostnih pravic.
Posegi v osebnostne pravice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini, so že v zakonski normi medsebojno tako prepleteni in pogojeni, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Odškodninskega tožbenega zahtevka zato ni treba specificirati za poseg v vsako od varovanih osebnostnih pravic. Zadošča zahtevek za enotno odškodnino za duševne bolečine, za vse obravnavanega posege v posamezne osebnostne pravice oškodovanca. Vsi posegi skupaj praviloma oškodovancu povzročijo kompleksne posledice v obliki duševnega trpljenja, lahko tudi v obliki težav s telesnim zdravjem. Zato škode ni mogoče obravnavati po posameznih postavkah in za poseg v vsako osebnostno pravico posebej, pač pa tako, kot se je škoda dejansko manifestirala - enotno in hkrati ter temu ustrezno postaviti tudi zahtevek za enotno odškodnino.
KZ-1 člen 31, 257, 257/3. ZSPJS člen 32. KPJS člen 46, 46/1, 46/3. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 90.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - stalna pripravljenost za delo - dodatek za stalno pripravljenost - javni uslužbenci - pravna zmota
Pritrditi je izčrpni obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da zakonodaja na področju (stalne) pripravljenosti delavca na delo ni (bila) dovolj in vsakomur (ne glede na to, ali ima potrebna pravna znanja ali ne) jasna in nedvoumna.
Šele iz kasnejših razlag posameznih določb KPJS, končnega poročila KPK in priporočila glede izplačevanja dodatkov za stalno pripravljenost za delo zaposlenih na fakultetah UL, v kabinetih predsednika vlade in ministrov ter mestnih občinah z dne 28. 6. 2016 in stališča UL KEV z dne 17. 1. 2016 izhaja, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno in neetično.
Resda je obtoženec univerzitetno izobražena oseba, ki je v kritičnem času zasedal najpomembnejši položaj na fakulteti in je (bil) tudi dolžan poznati predpise s področja delovnih razmerjih za zaposlene na fakulteti, vendar je pričakovanje, da vse navedene predpise oseba, z naravoslovno izobrazbo, tudi pravilno interpretira, nerealno.
Prvostopenjsko sodišče je na več mestih izpodbijane sodbe jasno in obrazloženo zaključilo, da obtožencu po izvedenem dokaznem postopku nista dokazani niti zavestna kršitev relevantne zakonodaje in tudi ne naklep pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi in drugim in ne, kot očita pritožnik, da v konkretnem primeru obstoji opravičljiva pravna zmotna.
ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - pojem nasilja v družini - posredna grožnja - vsebina SMS sporočil - podaljšanje ukrepa - sorazmernost ukrepa - pogoji za izdajo ukrepa - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov
Ključna ugotovitev, na katerem temelji odločitev o podaljšanju ukrepov, ni (morebitna) želja nasprotnega udeleženca, da bi vzpostavil stik s predlagateljico. Ključno je, da ni prenehal iskati poti za sporočila predlagateljici, ki ji preprečujejo, da bi po prenehanju zveze z nasprotnim udeležencem pridobila občutek varnosti, bistveno zmanjšanem zaradi preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca. S tem, ko je ovrednotilo okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa ter ravnanje nasprotnega udeleženca kot povzročitelja nasilja in predlagateljice kot žrtve med izvrševanjem ukrepov, in na tej podlagi ocenilo, ali je dosedanje obdobje zadostovalo za zaščito predlagateljice, je pravilno uporabilo tretji odstavek 19. člena ZPND.
Je pa pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe po členu 383/I ZKP ugotovilo, da je prvostopno sodišče obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko je nekritično sledilo obtožbi in dejanja obdolženca pravno opredelilo kot tri samostojna kazniva dejanja, čeprav imajo vse potrebne elemente za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1. Storjena so bila namreč v letih 2012 in 2013, v istem kraju, na enak način in zoper oškodovance z istimi dejavnostmi (gradbeništvo). Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po členu 372 točka 4 ZKP in je napadeno sodbo spremenilo tako, da je vsa tri dejanja obdolženca, opisana v prvostopnem krivdnem izreku pod točko 1, 2 in 3, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po členu 228/II-I KZ-1 v zvezi s členom 54/I KZ-1.
Dolžnik ima prav, da iz sodnega registra izhaja, da je društvo, ki opravlja nepridobitno dejavnost. Dolžnik ni gospodarski subjekt, za katere v skladu s 482. členom ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih in za katera sodijo okrožna sodišča ne glede na vrednost spornega predmeta v skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da če se pritožba nanaša na sklep o stroških postopka, ki ga je nasprotna udeleženka prejela 21. 3. 2022, je pritožba prepozna. Če pa se pritožba nanaša na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, pa je pritožnici pojasniti, da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena (razen v primeru, če bi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre).