zapuščinski postopek - obseg zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev na pravdo - skupno premoženje zakoncev - bolj verjetna pravica zakonca - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - pasivna legitimacija dedičev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 213. člena ZD, ko je pravico dedinje, ki trdi, da obstaja še določen denarni znesek, ki je pripadal zapustniku, ker ga je prejel kot kupnino še tekom svojega življenja, pa ga sedaj na njegovih računih ni, zapuščina, štelo za manj verjetno, in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi premoženje, za katerega to iz uradnih podatkov oz. evidenc ne izhaja, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.
Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Če torej v trenutku smrti zapustnik spornega denarja ni več imel, mora tisti, ki trdi, da ta denar kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati. Če bo dedinja tožbo vložila, s svojim zahtevkom ni vezana na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko natančneje oblikuje glede na svoje trditve, enako pa velja glede pasivne legitimacije; tožbo lahko naperi tudi zoper druge sodediče, ki njenim trditvam oporekajo.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege že z uveljavitvijo Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije in da so bile kasnejše odločbe zgolj deklaratorne. Zoper to govori jasna jezikovna razlaga citiranega določila ZDen; določba 81. člena govori o oporoki, ki bi bila sestavljena pred odločbo o denacionalizaciji, ne pa pred uveljavitvijo zakona ali sámo nacionalizacijo, pa tudi sodna praksa VS RS ne govori enotno in ustaljeno drugače.
Glede odločbe iz 19. 1. 1959 pritožbeno sodišče sodi - in s tem v bistvenem zaključku pritrjuje sodišču prve stopnje - da se z njo zapustniku premoženje ni razlastilo, da torej ta odločba ni imela narave samostojne razlastitvene odločbe. Gre le za uskladitveno, tako rekoč popravno odločbo v zvezi z odločbo z dne 12. 5. 1947, ko to izhaja iz nje same (iz odločbe l. 1959).
URS člen 2, 34, 36, 36/2, 155, 155/1. ZKP člen 148, 149b, 149b/1, 153, 153/4, 154, 154/2, 166, 214, 214/1, 219a, 219a/1, 219a/2, 219a/3. ZKP-N člen 43, 43/1, 143. ZUstS člen 44, 47.
izločitev nedovoljenih dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - sprememba zakona - rok za začetek kazenskega pregona - prekluzivni rok 2 leti - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - odredba za hišno preiskavo - preiskava elektronske naprave - pisna privolitev imetnika - obrazloženost odredbe - strogi test sorazmernosti - kriterij nujnosti - poseg v pravico do zasebnosti - utemeljeni razlogi za sum - sodna presoja - naknadna sodna kontrola - nujna preiskovalna dejanja - osredotočenost suma
Uporaba odločbe o ugotovitvi protiustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP bi v primerih v katerih se je dvoletni rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP iztekel pred 5. 1. 2019, pomenila poseg v zaključena pravna razmerja. Odločilno je, da so se do objave navedenega sklepa USRS o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijane ureditve posamezniki lahko zanesli na to, da bo pridobljeno gradivo po preteku dveh let od konca izvajanja PPU uničeno.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-2, 144/3.
invalidnina za telesno okvaro - nastanek zavarovalnega primera - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Pri tožniku gre za 30 % telesno okvaro, ki je nastala, ko tožnik še ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Sodišče je pravilno izpostavilo, da po drugem odstavku 6. člena ZPIZ-2 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00072410
OZ člen 33. ZPP člen 140, 142, 142/3, 142/4, 182, 182/3, 318, 318/1, 318/1-4.
izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - sklenitev kupoprodajne pogodbe - zavezovalni pravni posel - predpogodba - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - obvestilo o prispelem pisanju - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pasivnost tožene stranke - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sistem afirmativne litiskontestacije - domneva priznanja tožbenih trditev - nasprotje med trditvami in dokazi - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - primarni in eventualni zahtevek
Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzame obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (33. člen OZ). V konkretnem primeru je bila izstavitev zemljiškoknjižne listine vezana na sklenitev prodajne pogodbe (pogodbeni stranki sta se namreč v 9. členu navedene pogodbe dogovorili, da bo zemljiškoknjižno dovolilo podano šele v prodajni pogodbi). S tem, ko je sodišče prve stopnje smiselno ugotovilo, da je podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba ter predloženim dokazom (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), iz katerega katerih izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba, ne bi smelo izdati zavrnilne zamudne sodbe, temveč bi moralo nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
delna ustavitev izvršbe - delno plačilo - račun kot verodostojna listina
V pritožbi zatrjevanega plačanega računa ni v predlogu za izvršbo, tako po številki kot po znesku, zato ga upnik ne izterjuje. Dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je plačal 127,74 EUR, za kar je upnik delno umaknil predlog za izvršbo.
odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - kvalificirana protipravnost - vzročna zveza - stečajni upravitelj - izločitev stečajnega upravitelja - zloraba stečajnega postopka - obsodilna kazenska sodba - goljufija (prevara) - javna dražba - prodaja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku - izločitev nepremičnin iz stečajne mase - status javnega dobra - grajeno javno dobro - družbena lastnina v splošni rabi - lastninjenje vodnih zemljišč
Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je MOK šele z odločbo št. 478-774/2008 z dne 18. 5. 2010 ugotovila, da gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena in da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist MOK z zaznambo grajeno javno dobro lokalnega pomena (kar je zemljiškoknjižno sodišče izvršilo s sklepom Dn 3649/2010 z dne 27. 7. 2010). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da tovrstna okoliščina ne pomeni, da sta drugi toženec in stečajni senat v času prodaje ravnala kvalificirano protipravno (s prevaro ipd.). Skozi prizmo navedene odločbe MOK, ki je dala spornim nepremičninam izrecen status javnega dobra, tožeča stranka ne more utemeljiti svoje teze o tem, da gre v primeru spornih nepremičnin za grajeno (morsko) javno dobro že neprekinjeno od leta 1961 dalje (ko naj bi bilo ustanovljeno in v zemljiško knjigo vpisano na podlagi Poizvedovalnega zapisnika Okrajnega sodišča v Kopru Rz 330761-631/872 z dne 19. 12. 1961), da zato te nepremičnine nikoli niso bile v premoženju stečajnega dolžnika (ker naj bi bile leta 2002 olastninjene, in sicer naj bi lastnik parcel postala RS, lastnik na njih zgrajenih objektov pa MOK) in da sta drugi toženec in stečajno sodišče (v času prodaje) to vedela oziroma bi mogla vedeti.
Če bi bile sporne nepremičnine (očitno) javno dobro, v stečajno maso družbe A., d. o. o. - v stečaju nedvomno tudi ne bi bile vključene. Ker so bili vsi pri prodaji udeleženi subjekti, vključno s tožečo stranko, utemeljeno prepričani (in sicer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera), da v primeru spornih nepremičnin za javno dobro ne gre, pa v obravnavani zadevi o zatrjevani protipravnosti drugega toženca in stečajnega senata ter posledični odgovornosti drugega toženca in države ni mogoče sklepati.
DZ člen 138, 138/4, 173, 173/1, 177, 177/2. ZNP-1 člen 108.
sprememba odločitve o stikih - omejitev pravice do stikov - spremenjene razmere - osebni stiki z otrokom - neosebni stik - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - obseg in način izvajanja stikov - pravica do stikov - ogroženost otroka - razgovor z otrokom - ukrepi za varstvo koristi otroka - varstvo koristi otroka
Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. S stiki se zagotavlja korist otroka, vendar pa lahko sodišče po prvem odstavku 173. člena DZ le enemu ali obema staršema omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Sodišče lahko tudi odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je le tako mogoče varovati korist otroka.
Ogroženost otroka z osebnimi stiki z materjo je konkretno in jasno izražena. Njegova stiska je tako močna, da je utrpel akutno stresno reakcijo (tresenje pred stiki, krč v roki, dihalna stiska). Trenutno mu osebni stiki z materjo niso v korist, zaradi česar jih je bilo potrebno omejiti na neosebne stike.
Otrok stike z materjo odklanja zaradi njenega impulzivnega vedenja ter neprimernega govorjenja. Siljenje otroka, ki je izrazil takšen odpor do osebnega stika, pa lahko pri otroku povzroči še hujši odpor do stikov.
ZPP člen 105, 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3, 365, 365/2, 366. ZST-1 člen 8.
pritožba - umik pritožbe - fikcija umika pritožbe - plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo - neplačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - oprostitev plačila sodne takse - popolnost predloga - izjava o premoženjskem stanju
Pravno niso upoštevne tožničine pritožbene navedbe glede njenega predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj je bilo o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse že pravnomočno odločeno (s sklepom sodišča prve stopnje z dne 28. 7. 2023).
Glede na to, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in glede na (pritožbeno neizpodbijano) ugotovitev, da tožnica sodne takse za pritožbo ni plačala v določenem roku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se šteje tožničina pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 4. 2023 za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP).
ZMEPIZ-1 člen 80, 80-2. ZDR-1 člen 15, 118, 118/4. OZ člen 86, 86/1. ZIntPK člen 37. ZPIZ-2 člen 14, 14/1. ZUP člen 279.
sprememba lastnosti zavarovanca - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prenehanje delovnega razmerja
Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2. ZGD-1H člen 11. ZSReg člen 4.
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - zavod - procesna legitimacija - dovoljenje lastnika za poslovanje družbe na naslovu - lastnik nepremičnin - poslovni naslov - večstanovanjski objekt
Ob ustanovitvi subjekta vpisa v sodni register tedaj veljavni ZSReg dovoljenja lastnika objekta za vpis navedenega poslovnega naslova ni določal. Šele z 11. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZGD-1H je bil dopolnjen 4. člen ZSReg in določena obveznost predložitve overjene izjave lastnika objekta na poslovnem naslovu, navedenem v prijavi za vpis v sodni register, da subjektu vpisa dovoljuje poslovanje na tem naslovu.
sodna taksa za pritožbo - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pritožba zoper sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks - izguba pravnega interesa - naknadno odpadel pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa za oprostitev plačila sodne takse - naknadno plačilo sodne takse - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - zavrženje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje - nevročena odločba - pravica do vrnitve sodne takse
Višje sodišče v Ljubljani je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog tožene stranke za oprostitev plačila, podredno za odlog plačila oziroma za obročno plačilo takse, zavržen, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne glede na zatrjevano dejstvo, da zgoraj navedeni sklep toženi stranki ni bil vročen, je tožena stranka še pred odločitvijo pritožbenega sodišča sodno takso 19. 4. 2023 plačala. S tem pa, ko je tožena stranka plačala sodno takso, je izgubila pravni interes, da bi sodišče o njenem predlogu za oprostitev plačila, podredno za obročno oziroma odlog le-te odločalo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrglo, saj ni izpolnjen nobeden od pogojev, določenih v prvem odstavku 36. člena ZST-1.
V predmetni zadevi je intervenient trdil le, da je upnik stečajnega dolžnika in da je bil namen sporne pogodbe oškodovati prav njega. Ničesar ne pove o tem, kako bi se njegov pravni položaj razlikoval v primeru, da bi tožeča stranka v pravdi uspela, od položaja, ko bi izgubila. Jasno je namreč, da bo rezultat te pravde vplival na njegov premoženjski položaj, vendar to za dopustitev stranske intervencije ne zadošča.
Med strankama ni sporno, da je tožnik izredno odpoved posredoval delodajalcu na njegov e-naslov. V tem primeru ne gre za vročitev odpovedi na način, kot je določen v drugem odstavku 88. člena ZDR-1.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - nov plačilni nalog - domneva umika vloge
Sodišče prve stopnje se je v plačilnem nalogu pravilno sklicevalo na četrti odstavek 34. člena ZST-1, ki določa za primer, če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana, mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge. Če ta taksa v tarifnem delu zakona ni določena, se plača tretjina takse za postopek o vlogi. Zaradi plačila te takse izda sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog s sestavinami, določenimi v prvem odstavku tega člena.
ZSReg člen 17, 37, 37/1. ZZZDR člen 51. DZ člen 71, 77.
vpis spremembe družbenika v sodni register - vpis spremembe pri imetniku poslovnega deleža - pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - razveza zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pridobitev položaja udeleženca v postopku - nadomestni sklep - posebno premoženje zakonca - originaren način pridobitve - korporacijske pravice
DZ se je res začel uporabljati 15. 4. 2019, kar pa ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je še veljal v trenutku sklenitve navedene pogodbe o prostovoljnem odstopu poslovnega deleža, sklenjene med B. B. in C. B., je imel njen poslovni delež pravno naravo skupnega premoženja. Poslovna deleža sta bila namreč pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. V nobenem primeru pa ni mogel en zakonec drugemu zakoncu podariti del skupnega premoženja, ki bi tako po materialnopravno zmotnem stališču udeleženca B. B. postalo njegovo posebno premoženje. Slednje bi lahko postalo le, če bi ga B. B. neodplačno pridobil od tretje osebe ali pa bi bilo že prej posebno premoženje enega od zakoncev, ki bi bilo podarjeno drugemu zakoncu. Pri poslovnih deležih, pridobljenih v času trajanje zakonske zveze, je šlo ipso iure za podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev. Skupno premoženje namreč nastane originarno, ko se izpolnijo pogoji iz ZZZDR, zato korporacijske pravice spadajo v skupno premoženje zakoncev, ne glede na to kateri od zakoncev je vpisan v register.
narok - zaslišanje strank - zahteva družbenika za informacije - pravica družbenika do informacije in vpogleda
Predlagatelj utemeljeno navaja katere so okoliščine primera, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok: ali mu je direktor nasprotnih udeležencev pravočasno odgovoril na zahtevo in ali gre res za dvostopenjsko zahtevo ter je zato sodni predlog preuranjen.
Terjatev, ki jo ima tožeča stranka zoper dolžnika, je (zgolj) predhodno vprašanje v razmerju do zahtevka tožeče stranke v tem postopku, ki je zahtevek na izpodbijanje učinkov darilne pogodbe med zakoncema. Za izdajo začasne odredbe je moral upnik oziroma tožeča stranka za verjetno izkazati, da so podane predpostavke za ta zahtevek, ki jih skupaj določata prvi odstavek 255. člena in prvi odstavek 256. člena OZ.
OZ člen 190, 193, 198, 378. ZPP člen 189, 214, 339, 353. URS člen 23.
neupravičena obogatitev - izpraznitev in izročitev stanovanja - uporabnina - višina uporabnine - litispendenca - identiteta zahtevkov - ekvivalenčna teorija - uporabnina za stanovanje - dokazi in dokazovanje - izvedensko mnenje - tržna najemnina - ugotovljeno dejansko stanje - dovoljenje za bivanje - konkretiziranost ugovora - pavšalen ugovor - priznano dejstvo - nezakonito bivanje - izročitev in izpraznitev nepremičnine - poslovni najem - primerna uporabnina - materialno procesno vodstvo - dokaz s postavitvijo izvedenca - odločanje o ugovoru litispendence - temelj zahtevka - obratovalni stroški - stanovanjski namen
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora litispendence, saj glede prvega in tretjega toženca ter druge toženke ne gre za istovetnost pravdnih strank v obravnavani zadevi z zadevo opr. št. I Pg 366/2021, glede četrtega toženca (kjer je istovetnost pravdnih strank sicer podana, saj je tudi s. p. fizična oseba), pa je dejanski temelj obeh zahtevkov (za izpraznitev istega poslovnega prostora) različen, zato litispendenca tudi glede četrtega toženca ni podana. V zadevi opr. št. I Pg 366/2021 je namreč to predhoden obstoj najemnega razmerja za opravljanje poslovne dejavnosti in zatrjevan krivdni odpovedni razlog pri poslovnem najemnem razmerju na podlagi ZPSPP, v obravnavani zadevi pa nezakonito bivanje oziroma uporaba nepremičnine za stanovanjske potrebe brez ustreznega pravnega naslova na podlagi SZ-1. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo tudi dejanski temelj posameznega zahtevka (ekvivalenčna teorija).
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi treba razlikovati med najemom poslovnega prostora za poslovni namen in najemom za bivanje. Ker je tožnik uveljavljal uporabnino zaradi uporabe poslovnega prostora za bivanje, čeprav je bil poslovni prostor namenjen poslovni dejavnosti in ne stanovanjski, in ker je bila med pravdnima strankama višina uporabnine sporna, najemnina v skupni višini 250,00 EUR mesečno pa je bila dogovorjena (med tožnikom in četrtim tožencem kot s. p. in družbo četrtega toženca) za poslovni najem, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da znesek 250,00 EUR mesečno dogovorjene najemnine za poslovni namen ni primeren znesek za uporabo nepremičnine v stanovanjske namene. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da znesek 250,00 EUR sicer lahko predstavlja primerno tržno najemnino za poslovni prostor za poslovno dejavnost, ni pa nujno, da je to primerna tržna najemnina za uporabo istega poslovnega prostora za stanovanjske namene, zato bi moral glede primerne uporabnine za poslovni prostor (v stanju, kot je) za stanovanjske namene podati oceno izvedenec ustrezne stroke, vendar tožnik dokaznega predloga o postavitvi izvedenca tudi po opravljenem materialno procesnem vodstvu, za katerega v nasprotju s stališčem pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedeno skladno z določbo 285. člena ZPP, ni podal. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine, ker tožnik ni dokazal njegove višine, je zato pravilna.