KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072652
KZ člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6, 254, 254/1, 254/3. KZ-1 člen 7, 7/2, 90, 90/1, 90/1-3, 249, 249/1, 249/4. ZKP člen 269, 269/1-2, 372, 372-3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zatajitev finančnih obveznosti - davčna zatajitev - ustavitev kazenskega postopka - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - milejši zakon - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - subjektivni zakonski znak - konkretizacija zakonskih znakov - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja kazenskega pregona
V določenih primerih kaznivih dejanj davčne zatajitve, ko niti v abstraktnem niti v konkretnem delu opisa ni izrecno navedeno, da je storilec želel pridobiti veliko premoženjsko korist, po stališču Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja zadostuje zahtevi po konkretizaciji, če je obravnavani zakonski znak jasno prepoznati v dejanskih očitkih, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, zato izostanek dobesednega zapisa tega subjektivnega zakonskega znaka sam po sebi ne zadostuje za zaključek, da opis ni konkretiziran.
Upoštevajoč okoliščine, zakonsko določene davčne stopnje in naravo davka je jasno, kakšen je bil znesek neupravičene premoženjske koristi in tudi to, da je pridobitev koristi v točno tej višini tista posledica, ki jo je obtožena zasledovala.
ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - prikrajšanje solastnika - oddaja nepremičnine v najem - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - uporaba parkirišča - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - denarni tok - skrito premoženje - neuspešna izvršba - samovoljno ravnanje - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo pravne države
Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži.
Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.
Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrženje ugovora - varščina namesto začasne odredbe
Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.
ugovor zoper plačilni nalog - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno in da s temi navedbami toženec ne more uspešno nasprotovati izdanemu plačilnemu nalogu, saj z njimi ne uveljavlja nobenega od zgoraj navedenih dopustnih ugovornih razlogov.
ZPP člen 98, 98/4. Statut Odvetniške zbornice Slovenije (1994) člen 28, 73, 73/3.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - izbris iz imenika odvetnikov - prevzemnik odvetniške pisarne - obstoj pooblastilnega razmerja - novo pooblastilo odvetnika - poziv na predložitev pooblastila - odobritev dejanj po pooblaščencu - pasivnost stranke
Statut Odvetniške zbornice Slovenije v tretjem odstavku 73. člena, na katerega se posredno sklicuje tožeča stranka v pritožbi, sicer določa, da je prevzemnik pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila, vendar je stališče sodne prakse jasno, da mora prevzemnik pisarne v vsakem primeru predložiti novo pooblastilo stranke, ki jo je prej zastopal odvetnik, čigar pisarno je prevzel. Določitev prevzemnika odvetniške pisarne v skladu s Statutom OZS ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank izbrisanega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje.
ZPP člen 163, 163/4, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2, 337, 337/1. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 85. URS člen 22, 26, 67. ZUstS člen 43, 44. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 111, 229. ZGD-1 člen 227, 227/4, 498.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - predhodno vprašanje - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odškodninska odgovornost bank - ustavna odločba - protiustavnost zakona
Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.
Sodišče druge stopnje je po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik. Upnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa ustrezno poučen, da sodišče v primeru, da pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, pritožbo zavrže, ne da bi vložnika prej pozivalo, da jo popravi ali dopolni.
Ugotovitev, da oporoka glede zapustnikovega podpisa ni ponarejena, še ne pomeni, da je pristna in da odraža pravo zapustnikovo voljo.
Za ugotovitev dedne nevrednosti ni treba, da bi bil dedič za svoje dejanje pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.
Ugotovitev, ali je toženka dedno nevredna, je v konkretnem primeru neločljivo povezana z okoliščinami nastanka sporne oporoke. Trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin je bilo na toženki, saj je ona tista, ki se je sklicevala na obstoj zapustnikove oporoke in utemeljevala njeno veljavnost.
Toženka je izkoristila zapustnikovo slabo psihofizično stanje za to, da je preprečila uveljavitev njegove resnične poslednje volje z namenom, da bi se sama finančno okoristila.
Da je toženka uspela zapustnika z zvijačo pripraviti do tega, da je podpisal oporoko, ki ni bila v skladu z njegovo poslednjo voljo, je nedvomno zavržno dejanje, ki ustreza definiciji dedne nevrednosti po 2. točki 126. člena ZD. Toženka si ne zasluži, da bi dedovala po zapustniku, ker se je pregrešila zoper njegovo svobodo testiranja.
ZPP člen 98, 98/1, 98/2, 145. ZIZ člen 29, 29/8, 29/9.
gospodarski spor majhne vrednosti - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zastopanje po pooblaščencu odvetniku - vročitev tožbe v odgovor - vročitev pooblaščencu - vročitev stranki - poziv na predložitev pooblastila - sprememba naslova pooblaščenca - sporočilo o spremembi pooblaščenčevega naslova - način sporočila - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Člen 145 ZPP strankinemu pooblaščencu v primeru spremembe naslova (v konkretnem primeru poslovnega naslova odvetniške pisarne) nalaga dolžnost obvestitve sodišča o spremembi, pri čemer to sporočilo pomeni obvestilo sodišču v konkretnem postopku.
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, zaradi upravičene domneve, da toženko v pravdnem postopku zastopa pooblaščenka iz predhodnega izvršilnega postopka (v katerem ji v skladu z devetim odstavkom 29. člena ZIZ pooblastila ni bilo treba predložiti), poziv za odgovor na dopolnitev tožbe najprej vročalo toženkini domnevni pooblaščenki. Ker se na poziv njeni domnevni pooblaščenki, da odgovori na dopolnjeno tožbo, toženka ni odzvala, je sodišče prve stopnje dopolnjeno tožbo s pozivom na odgovor pravilno vročilo neposredno toženki, s čimer ni kršilo postopkovnih določb 98. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.
Opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. Če se s tožbo zahteva storitev, mora biti ta v tožbi opredeljena po vsebini in obsegu. Tudi opustitve in dopustitve morajo biti določno opredeljene. Kot del zahtevka se lahko upošteva tudi priloga, na kateri je npr. prikazana natančna skica poteka poti, po kateri poteka služnost, ki naj se ugotovi.
sprememba tožbe - cesija terjatve pred pravdo - stranska intervencija
Dejanska izhodišča in trditvena podlaga spremenjenega zahtevka v tej fazi niso drugačna, tudi procesno gradivo zaenkrat ostaja isto. Tožnik utemeljeno navaja, da se spremeni zgolj okoliščina komu bo tožena stranka dolžna izpolniti (pretežni del) obveznosti. Cesija pomeni samo personalno, ne pa tudi vsebinske spremembe terjatve. Toženec je še vedno dolžan plačati isti zahtevek, ki se s spremembo tega komu naj plača terjatev zanj, ni v ničemer spremenil, saj se ni povečal niti ni zaradi tega to kakšen drug zahtevek. Tožnik še utemeljeno navaja, da je zaradi cesije (pretežnega dela) vtoževane terjatve prilagodil tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahteval v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževal prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe.
Cesijska pogodba izkazuje pravni interes za vstop stranskega intervenienta v pravdo.
vloga po telefaksu - vloga poslana po faksu - vložitev vloge v elektronski obliki - lastnoročni podpis - vloga v pisni obliki - vloga v izvirniku - vložitev odgovora na tožbo - zavrženje vloge - pravica do izjave stranke - kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem
Določba tretjega odstavka 105.b člena ZPP je jasna, da se vloge lahko vlagajo tudi s pomočjo faksa. ZPP torej za vloge, prenesene preko faksa, ne zahteva podpisa v izvirniku, temveč zgolj, da je vloga podpisana.
Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki naložilo, da predloži vlogo v izvirniku in jo lastnoročno podpiše, vendar pa iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi sodišče podvomilo v pristnost vloge. Tožena stranka se na poziv sodišča ni odzvala. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ji to dejstvo ne škodi, ker sodišče prve stopnje v pristnost vloge ni podvomilo, temveč je zmotno štelo, da morajo vloge vedno vsebovati tudi lastnoročni podpis v izvirniku. Ker sodišče prve stopnje odgovora na tožbo tožene stranke ni upoštevalo oziroma ga je zavrglo s sklepom, je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje.
Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: „Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi“. Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - zavrnitev računa - predlaganje dokazov - negativno dejstvo - vezanost na sodno prakso
Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je v primeru, ko je zatrjevana zavrnitev računa (pa ob tem razlog zavrnitve sam po sebi ni negativno dejstvo v smislu prerekanja temelja terjatve), obrazložen le, če je za tako navedbo predlagan tudi dokaz.
zapuščinski postopek - upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - stranka v zapuščinskem postopku - aktivna legitimacija za vložitev predloga - osebno vozilo
Predlagateljica ima status "druge osebe, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine" in kot taka aktivno legitimacijo za vložitev predloga za postavitev za upraviteljico dela dediščine.
DZ člen 138, 138/3, 139, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - obseg in način izvajanja stikov - telefonski stiki z otrokom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - mnenje otroka - preprečevanje stikov - korist mladoletnega otroka - izvršitev denarne kazni za primer nespoštovanja začasne odredbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - stalno prebivališče otroka
Preštevanje, koliko ur, vikendov in tednov A. A. preživi pri enem in drugem staršu, ni na mestu. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj, pa tudi, da lahko tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe. To se zagotavlja z uravnoteženimi stiki, ki pa ne pomenijo nujno polovice časa preživetem pri enem in polovice časa pri drugem staršu.
Do posameznih kršitev začasne odredbe je prišlo zato, ker se nasprotni udeleženec ni zavedal, da ne sme A. A. prepustiti odločitve, ali se bosta z mamo po telefonu slišali ali ne, sicer pa začasno odredbo spoštuje. Zato izrek denarne kazni ni na mestu. Zakonska dolžnost nasprotnega udeleženca je, da si mora prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev (drugi odstavek 141. člena ZD). Njegova skrb in odgovornost do A. A. se mora odražati tudi v zvezi s (telefonskimi) stiki. V tej luči ji mora nuditi primerno vzgojno vodstvo in spodbudo, da jo na tovrstni stik pripravi. Ne le, da odločitve o izvedbi telefonskega stika ne sme prepuščati A. A., še več, te stike mora tudi aktivno spodbujati (in jih v primeru opravičene nezmožnosti sedaj tudi v 48 urah nadomestiti).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - razlog za razvezo zakonske zveze - pooblaščenec za sprejem pisanj
Zadošča že, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, zato zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca z razvezo in opustitev njegovega zaslišanja na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.
ZPP člen 254, 254/3. ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - postavitev dodatnega izvedenca - zdravstveno stanje delavca
Ob jasno podanem mnenju izvedenke medicine dela, da za zatrjevane psihične težave tožnika v obravnavanem obdobju ni nobenih izvidov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče (objektivno) opredeliti o vrsti težav in njihovem vplivu na doseganje rezultatov dela, se je izvedba predlaganega dokaza po postavitvi izvedenca psihiatrije utemeljeno izkazala za nepotrebno.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ter pregleda predloženih primerov tožnikovih napak, ki te izpovedi potrjujejo, je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale napake pri imenih zavarovancev, datumih prejema odpovedi zavarovanja, postopki so trajali predolgo, prekinjena pa so bila napačna zavarovanja.
Neutemeljeno se pritožba zavzema za to, da so bili predlagani normativi za tožnika v opazovanem obdobju nerealni, in da za presojo njegovega dela ne more biti objektiven reprezentativni vzorec, saj je tožnik s predstavljenimi kriteriji predhodno soglašal.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanj tožnika o zmanjšani zmožnosti opravljanja dela zaradi zdravstvenih razlogov. V zvezi s tem se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, ki je ocenila, da evidentirane zdravstvene težave niso bistveno vplivale na tožnikovo delazmožnost.