Sodišče druge stopnje je po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik. Upnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa ustrezno poučen, da sodišče v primeru, da pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, pritožbo zavrže, ne da bi vložnika prej pozivalo, da jo popravi ali dopolni.
Izrek izpodbijanega sklepa ni jasen, saj iz njega ni razvidno, na katero toženčevo taksno obveznost se nanaša (iz podatkov spisa izhaja, da ima toženec več taksnih obveznosti, za katere je predlagal oprostitev plačila).
ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - prikrajšanje solastnika - oddaja nepremičnine v najem - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - uporaba parkirišča - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - denarni tok - skrito premoženje - neuspešna izvršba - samovoljno ravnanje - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo pravne države
Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži.
Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.
Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
ZPP člen 98, 98/1, 98/2, 145. ZIZ člen 29, 29/8, 29/9.
gospodarski spor majhne vrednosti - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zastopanje po pooblaščencu odvetniku - vročitev tožbe v odgovor - vročitev pooblaščencu - vročitev stranki - poziv na predložitev pooblastila - sprememba naslova pooblaščenca - sporočilo o spremembi pooblaščenčevega naslova - način sporočila - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja pred sodiščem
Člen 145 ZPP strankinemu pooblaščencu v primeru spremembe naslova (v konkretnem primeru poslovnega naslova odvetniške pisarne) nalaga dolžnost obvestitve sodišča o spremembi, pri čemer to sporočilo pomeni obvestilo sodišču v konkretnem postopku.
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče, zaradi upravičene domneve, da toženko v pravdnem postopku zastopa pooblaščenka iz predhodnega izvršilnega postopka (v katerem ji v skladu z devetim odstavkom 29. člena ZIZ pooblastila ni bilo treba predložiti), poziv za odgovor na dopolnitev tožbe najprej vročalo toženkini domnevni pooblaščenki. Ker se na poziv njeni domnevni pooblaščenki, da odgovori na dopolnjeno tožbo, toženka ni odzvala, je sodišče prve stopnje dopolnjeno tožbo s pozivom na odgovor pravilno vročilo neposredno toženki, s čimer ni kršilo postopkovnih določb 98. člena ZPP, kot mu to očita pritožba.
sprememba tožbe - cesija terjatve pred pravdo - stranska intervencija
Dejanska izhodišča in trditvena podlaga spremenjenega zahtevka v tej fazi niso drugačna, tudi procesno gradivo zaenkrat ostaja isto. Tožnik utemeljeno navaja, da se spremeni zgolj okoliščina komu bo tožena stranka dolžna izpolniti (pretežni del) obveznosti. Cesija pomeni samo personalno, ne pa tudi vsebinske spremembe terjatve. Toženec je še vedno dolžan plačati isti zahtevek, ki se s spremembo tega komu naj plača terjatev zanj, ni v ničemer spremenil, saj se ni povečal niti ni zaradi tega to kakšen drug zahtevek. Tožnik še utemeljeno navaja, da je zaradi cesije (pretežnega dela) vtoževane terjatve prilagodil tožbeni zahtevek med pravdo spremenjenemu materialnopravnemu razmerju. Izpolnitev vtoževane toženčeve obveznosti je zahteval v korist novega pridobitelja namesto v svojo korist, kot je vtoževal prvotno. Gre za objektivno spremembo tožbe. Stranke se niso spremenile. Toženčevo soglasje ni potrebno, ker se opira na okoliščine (cesija terjatve med pravdo), ki so nastale po vložitvi tožbe.
Cesijska pogodba izkazuje pravni interes za vstop stranskega intervenienta v pravdo.
ZPP člen 163, 163/4, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 208, 208/2, 337, 337/1. Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta člen 85. URS člen 22, 26, 67. ZUstS člen 43, 44. ZBan-1 člen 261e, 350a. ZRPPB člen 111, 229. ZGD-1 člen 227, 227/4, 498.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi odločitve o predhodnem vprašanju - predhodno vprašanje - podrejene obveznice - imetniki podrejenih obveznic - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - Banka Slovenije - odškodninska odgovornost bank - ustavna odločba - protiustavnost zakona
Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00078717
ZZZDR člen 51, 52, 56, 56/3, 59. OZ člen 190, 395, 395/1, 404, 427, 429, 434. ZPP člen 7, 9, 11, 115, 212, 257, 258, 258/2, 263.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - stranka kreditne pogodbe - solidarno poroštvo - nerazdelna odgovornost zakoncev za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - premoženjska razmerja med zakonci po razvezi zakonske zveze - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - sklenitev darilne pogodbe - prevzem izpolnitve - pogodba o prevzemu dolga - sprememba dolžnika - pravica izpolnitelja do povračila - izpolnitev obveznosti solidarnega dolžnika - vsebina solidarnosti dolžnikov - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme strank in naloge sodišča - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazni predlog za zaslišanje strank - odsotnost z naroka - zaslišanje preko videokonference - načelo ekonomičnosti postopka - načelo prepovedi zlorabe pravic - pravica do enakega varstva pravic - veljavnost zzzdr - neuporaba ali napačna uporaba zakona - vpliv na pravilnost in zakonitost odločitve
Če bi bila s tožnico nato res sklenjena pogodba o prevzemu dolga, bi slednje pomenilo spremembo identitete dolžnika, s katero bi morala upnica soglašati (427. in 429. člen OZ). Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je toženec v razmerju do banke vseskozi nastopal kot (edini pogodbeni) dolžnik, iz česar sledi, da tožnica ni prevzela dolga. V tem smislu ta določila OZ, četudi toženec med postopkom omenja domnevni prevzem dolga oz. kreditne obveznosti, niso relevantna.
Njun dogovor bi lahko predstavljal le zavezo prevzema izpolnitve kreditne obveznosti (434. člen OZ).
ZPP člen 98, 98/4. Statut Odvetniške zbornice Slovenije (1994) člen 28, 73, 73/3.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - izbris iz imenika odvetnikov - prevzemnik odvetniške pisarne - obstoj pooblastilnega razmerja - novo pooblastilo odvetnika - poziv na predložitev pooblastila - odobritev dejanj po pooblaščencu - pasivnost stranke
Statut Odvetniške zbornice Slovenije v tretjem odstavku 73. člena, na katerega se posredno sklicuje tožeča stranka v pritožbi, sicer določa, da je prevzemnik pisarne dolžan in upravičen, da do izjave stranke zastopa njeno korist tudi brez posebnega pooblastila, vendar je stališče sodne prakse jasno, da mora prevzemnik pisarne v vsakem primeru predložiti novo pooblastilo stranke, ki jo je prej zastopal odvetnik, čigar pisarno je prevzel. Določitev prevzemnika odvetniške pisarne v skladu s Statutom OZS ne pomeni avtomatičnega prevzema zastopanja strank izbrisanega odvetnika, saj je podlaga za zastopanje novo pooblastilno razmerje.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrženje ugovora - varščina namesto začasne odredbe
Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.
Opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. Če se s tožbo zahteva storitev, mora biti ta v tožbi opredeljena po vsebini in obsegu. Tudi opustitve in dopustitve morajo biti določno opredeljene. Kot del zahtevka se lahko upošteva tudi priloga, na kateri je npr. prikazana natančna skica poteka poti, po kateri poteka služnost, ki naj se ugotovi.
zavrnilna sodba - država kot stranka v postopku - odškodninska odgovornost države - protipravna opustitev - odgovorna oseba - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje - splošni zastaralni rok - sprememba naslova za vročanje - predčasni odpust s prestajanja kazni zapora - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pritožba zoper sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks - kreditna obveznost
Protipravno ravnanje (opustitev), ki se očita toženki v tej pravdi, je nekaj povsem drugega kot dejanje neposrednega storilca – povzročitelja škode. Država v razmerju z neposrednim povzročiteljem škode (storilcem kaznivega dejanja) ni v razmerju sostorilca, napeljevalca ali pomagača, prav tako za njegovo ravnanje neposredno ne odgovarja ne na pogodbeni ne na zakonski podlagi (njena odgovornost je drugačna kot npr. odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju odgovornosti ali odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je delavec povzročil s kaznivim dejanjem pri svojem delu). Toženki oziroma njenim organom se ne očita storitve nobenega kaznivega dejanja. Tako je evidentno, da je odgovornost toženke drugačna od odgovornosti samega storilca, zato zanjo ne more veljati zastaralni rok za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določen v prvem odstavku 353. člena OZ. Toženka ni povzročila škode s kaznivim dejanjem. Odškodninska obveznost toženke torej zastara v splošnem zastaralnem roku, ki za odškodninske terjatve znaša tri oziroma pet let (352. člen OZ). Tožba je bila vložena 12 let po storjenem kaznivem dejanju, ki je tožnici povzročilo škodo, zato je zahtevek zoper toženko brez dvoma zastaral.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071284
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 269, 269/1, 269/1-2, 277, 277/1, 277/1-1.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis dejanja - preslepitveni namen - sklenitev pogodbe
Pravno napačna je teza izpodbijanega sklepa, da sta obdolženkin predlog in nepodpis pogodbe o plačilu obveznosti na obroke izven obravnavanega časovnega okvira izvajanja posla (pri tem sodišče prve stopnje spregleda še nedosegljivost obdolženke za predstavnike oškodovanca), torej da gre za irelevantne okoliščine v luči konkretizacije namena preslepitve. Vrhovno sodišče je že zavrnilo stališče, da je preslepitev mogoča le do zapadlosti terjatev oškodovanca (v predmetni zadevi je zadnji račun zapadel v plačilo 28. 1. 2020). Judiciralo je, da so za konkretizacijo subjektivnega elementa oziroma storilčevega preslepitvenega namena lahko relevantne tudi post festum spremljajoče dejanske okoliščine, ki za nazaj kažejo na storilčev prejšnji namen preslepitve in na zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zadostna trditvena podlaga - presoja odpovednega razloga - dejanski razlog za odpoved
Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Toženca nista prepozno predlagala dokazov, saj sta bila ob vročitvi tožbe poučena, da jih lahko predlagata do konca prvega naroka za glavno obravnavo, torej že iz tega razloga ni mogoče šteti, da je s predložitvijo obširne listinske dokumentacije na tem naroku prišlo do zavlačevanja postopka.
Trditvena podlaga strank na naroku 5. 4. 2023 še ni bila dokončno postavljena, saj so si stranke vloge izmenjevale še po tem naroku, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko na naroku 5. 4. 2023 strank ni zaslišalo.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
vpogled v poslovno dokumentacijo - pravica družbenika do vpogleda - obseg pravice - fotokopije listin
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je ustaljeno stališče sodne prakse, da predlagatelj ni upravičen do tega, da mu je dolžna nasprotna udeleženka (družba) na svoje stroške predložiti fotokopije zahtevane dokumentacije. Morebitno neizpolnitev obveznosti, naloženih z izpodbijanim sklepom, bo predlagatelj lahko uveljavljal v izvršilnem postopku in zgolj predlagateljeva bojazen, da nasprotna udeleženka svoje obveznosti ne bo izpolnila, ne more spremeniti izpodbijanega dela odločitve sodišča prve stopnje.
pogodba - kupoprodajna pogodba - kršitev pogodbe - rok za izpolnitev pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - pogodbena kazen
Fiksne pogodbe so le tiste, za katere je rok določen kot fiksen: pogodbena stranka izrazi voljo, da izpolnitev z zamudo zanjo nima nobenega pomena, nasprotna stranka pa to sprejme. V konkretnem primeru sta pravdni stranki v 4.4. točki 4. člena Pogodbe tako voljo izrecno in vnaprej izrazili, saj sta soglašali, da sta rok in način plačila bistveni sestavini pravnega posla. Po presoji sodišča druge stopnje tako soglasje pravdnih strank vsebuje izrecno voljo tožnika, da je izpolnitev po dogovorjenem roku zanj brez pomena, ter na drugi strani izrecno voljo tožene stranke, da izpolnitev pod takimi pogoji sprejema.
Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati.
Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih …
Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval.
SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) posamična hipoteka, ki je nastala (znotraj maksimalne hipoteke) v zavarovanje te terjatve.