ZDR-1 člen 9, 9/3, 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127. ZPP člen 286, 286a.
plačilo dodatkov - dodatki za manj ugodne pogoje dela - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - avtonomija pogodbenih strank - osnovna plača - pobotni ugovor v pravdi - pravočasnost ugovora pobotanja
Tožnik se v pogodbah o zaposlitvi ni mogel veljavno zavezati k temu, da se de facto vnaprej odpoveduje plačilu za opravljeno delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden. Stališče, da se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, velja tudi za pravico do dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden (torej tudi za plačilo za delo preko polnega delovnega časa). Enako nedopusten je dogovor med delavcem in delodajalcem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovno plačo delavca, prav tako dogovor, da so v osnovno plačo zajeti tudi vsi ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden. Varstvo delavca v delovnem pravu namreč temelji na logiki, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, ki potrebuje posebno varstvo.
V osnovno bruto plačo, ne glede na njeno višino, torej citiranih dodatkov ni dovoljeno vštevati. Ni pa ovir za to, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se določen dodatek ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja mesečna bruto plača, ki pa poleg pripadajoče osnovne bruto plače (ki mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena v nominalnem znesku (EUR)- 8. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1, njena višina pa skladno s 127. členom ZDR-1 določena glede na zahtevnost delovnega mesta) vsebuje tudi ta dodatek. Vendar pa mora ta del tako dogovorjene mesečne (bruto) plače najmanj dosegati znesek, kot bi delavcu sicer iz naslova določenega dodatka pripadal za dejansko opravljeno delo, upoštevajoč veljavne predpise (ZDR-1, kolektivne pogodbe).
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se za skrbnika v prvi vrsti postavi res oseba, ki jo predlaga center za socialno delo ali sorodniki (kot izhaja iz 243. člena DZ, za takšen primer pa gre tudi v predmetni zadevi), vendar le, če je predlagani skrbnik tudi osebnostno primeren in če je to v skladu z varovančevimi koristmi. Osebnostna primernost predlaganega skrbnika pa v predmetni zadevi ni podana, ker je dovzeten za vplive preživljalke in njenega soproga in ne bi vestno skrbel za koristi varovanke (preživljanke), kot izhaja iz pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00080676
URS člen 22, 25. ZIZ člen 15, 239, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZJU člen 1, 21, 149. ZDR-1 člen 31, 43, 49, 172. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogodba o zaposlitvi - sklep o premestitvi - dejavnost vzgoje in izobraževanja - premestitev na delovno mesto nižjega kariernega razreda - razlogi za premestitev in podaljšanje premestitve - soglasje delavca - mobing - javni zavod - državna uprava - pravica do izjave - pravica do pravnega sredstva - verjetno izkazana terjatev - trditveno in dokazno breme
Ker upničina pravica in dolžnost vrnitve na prejšnje delovno mesto učitelj izhaja že iz same pogodbe o zaposlitvi št. 001, ki jo je upnica podpisala, je zmotno pritožbeno stališče, da naj bi bila premestitev nezakonita tudi v procesnem smislu oziroma zato, ker upnica ob premestitvi nazaj na prejšnje delovno mesto učitelj ni prejela nikakršnega sklepa, odredbe, aneksa k pogodbi o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pisne dokumentacije.
Tako upnica kot tudi samo sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicujeta na določilo 149. člena ZJU, ki ureja premestitev javnega uslužbenca zaradi delovni potreb. Navedena zakonska določba se namreč v konkretnem primeru sploh ne uporablja, saj se za javne uslužbence v javnih zavodih, kar je dolžnik v obravnavani zadevi, uporablja le prvi del ZJU, to je le členi od 1 do 21, vsi ostali členi, zajeti v drugem, posebnem delu ZJU, pa se uporabljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnost.
načelo ekonomičnosti postopka - načelo dispozitivnosti - pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - pravnomočna vmesna sodba - delna vmesna sodba - dokazi in izvajanje dokazov - pisno materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena odškodninska odgovornost - plačilo odškodnine - upravljanje z gozdovi - višina premoženjske škode - sodni izvedenec - izvedenec gozdarske stroke - izvedensko mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pripombe na izvedensko mnenje - pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje - zakonsko dopustna omejitev pravice do izjave - prekluzija - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - preložitev naroka
Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244. člena v zvezi z 245. členom ZPP izbira in določitev izvedenca v pristojnosti sodišča. Čeprav skuša pritožba prikazati drugače, ni prav nič neobičajnega, da sodišče za izvedenca izbere strokovnjaka, ki v imenik sodnih izvedencev ni vpisan (prav za določeno podpodročje).
DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 100, 108. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razveza zakonske zveze in dodelitev otrok v vzgojo in oskrbo - predlog za izdajo začasne odredbe - določitev stikov med staršem in otrokom - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - režim izvajanja stikov - obseg in način izvajanja stikov - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - varstvo koristi otroka - dogovor o začasnem izvajanju stikov - razširitev stikov - postopek za izdajo začasne odredbe - odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti
Čeprav iz mnenj CSD izhaja, da trenuten obseg stikov ni optimalen, tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem ni verjetno izkazana takšna stopnja ogroženosti otrok, ki bi (že) utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je zagotavljanje optimalnega obsega stikov, ki je v največjo korist otrok, v tej fazi postopka dolžnost staršev. Zmotno je tudi pritožnikovo enačenje neoptimalnega izvajanja stikov z ogroženostjo otrok.
zapuščinska zadeva - napotitev na pravdo - sodni register - javna knjiga - vrnitev darila v zapuščino - napotitveni sklep
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je sodni register javna knjiga in je zato po ustaljeni sodni praksi manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga oziroma sodni register družbe. Na sodedinji pa je, da v pravdnem postopku dokaže v kakšen namen je denarne zneske s strani pokojnika prejela oziroma, da prejeta denarna sredstva ne predstavljajo daril zapustnika. Tožbeni zahtevek tako lahko postavijo ne glede na to kako se glasi napotitveni sklep, torej tudi o spornih dejstvih, ki v njem niso bila zajeta (nakup stanovanja, plačilo potovanj, zneski iz pokojnikovega seznama, itd.), s tem pa očitana kršitev ni podana.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma
Sodišče prve stopnje je podrobno navedlo dejstva in okoliščine, ki sum storitve kaznivega dejanja utemeljujejo tudi pri obdolženih A. A. in B. B. Dejstvo je, da je bil obdolženemu A. A., ki naj bi kot voznik osebnega vozila Golf spremljal vozilo obdolženega C. C., v katerem so bili pribežniki, zasežen račun Hrvaških avtocest, kar potrjuje sklep, da so skupaj potovali. Prav tako pa je sodišče glede obdolženega B. B. konkretno navedlo, da mu ne verjame, da se je v vozilu nahajal zgolj kot turist. Navedenih ugotovitev oba pritožnika tudi argumentirano ne izpodbijata, temveč zgolj na načelni ravni menita, da ne zadoščajo za oceno obstoja utemeljenega suma. Glede na to, da se je obdolženi B. B. nahajal v vozilu, ki naj bi kot predhodnica spremljalo vozilo, v katerem so bili prebežniki, pa v sedanji fazi postopka tudi ni bistven očitek zagovornika, da temu obdolženca ni dokazana kakršnakoli vloga pri storitvi kaznivega dejanja.
Oba obdolženca sta se znašla v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana relativno stroga zaporna kazen in zato že ta okoliščina sama po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora pobegnila in se s tem skušala izogniti kazenskemu postopku. Navedba, da imata oba obdolženca v tujini zaposlitev in družino, še ne pomeni, da odreditev oziroma podaljšanje pripora ni neogibno potrebna zaradi izvedbe kazenskega postopka, saj je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da obstoj mednarodnopravnih instrumentov za izročitev obdolžencev sam po sebi ne izključuje begosumne nevarnosti. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker obdolženega A. A. tudi na ozemlje Nemčije ne vežejo trdnejše okoliščine, kolikor pa bi obdolženi B.B. odšel v Turčijo, upoštevajoč tudi, da se mu izteka dovoljenje za bivanje v Nemčiji, bi naši državi ostal nedosegljiv.
URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8. DZ člen 7, 138, 138/3, 171, 171/1, 171/3, 183, 183/1, 186.
posebno ustavno varstvo otrokovih pravic - načelo otrokove koristi - pravice in dolžnosti staršev - vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno starševstvo - stiki v korist otroka - ukrep omejitve starševske skrbi - dolžnost starša, da se vključi v družinsko terapijo - določitev preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena
Edino merilo pri odločanju je, ali je skupno varstvo in vzgoja v otrokovo največjo korist (7. člen DZ). Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno izvedena, torej ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zato ji višje sodišče v celoti sledi, izhaja, da je v danih okoliščinah v otrokovo največjo korist, da je zaupan v varstvo in vzgojo obema udeležencema postopka ter da ohrani način prehajanja med staršema, na katerega je že navajen in ki zmanjšuje število medsebojnih stikov udeležencev postopka.
Starši morajo preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 183. člena DZ). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka.
ZST-1 člen 11, 11/6, 17, 19, 19/3. ZST-1 tarifna številka 9621. ZBPP člen 13, 13/2.
sodna taksa za pritožbo - takse glede na vrednost predmeta - ugotovitev vrednosti predmeta postopka - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - obročno plačilo sodne takse - brezplačna pravna pomoč
Po šestem odstavku 11. člena ZST-1 je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je prosilec upravičen do brezplačne pravne pomoči, če njegov lastni dohodek ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka določenega z ZSVarPre, kar znaša 843,78 EUR. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predlagatelj prejema pokojnino v višini, ki presega navedeni cenzus. Te dejanske ugotovitve predlagatelj ne prereka, ampak se ne strinja z višino omenjenega cenzusa, ki pa je zakonsko določen. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za oprostitev plačila sodne takse je že zato pravilna. Ker pa je bilo predlagatelju določeno obročno plačilo sodne takse, je pritožbeno sodišče glede na nižje odmerjeno sodno takso ustrezno spremenilo izpodbijani sklep tudi v odločitvi o njenem obročnem plačilu.
skupno starševstvo - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - primernost posameznega starša - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - izvrševanje starševskih pravic - največja korist otroka
Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato je skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje. Če sta skupno varstvo in vzgoja otroku v korist, mora sodišče izreči skupno varstvo kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju. Le takrat, ko med staršema obstaja zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko na primer en starš otroka zanemarja ali zlorablja (in je zaradi tega otrok pri njem ogrožen), lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno in zaupa otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu. Otrok se šteje za ogroženega pri enem od staršev, če ta starš ni primeren za izvajanje varstva in vzgoje.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sicer praviloma za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, vendar pa določitev skupnega varstva in vzgoje nikakor ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enako količino časa.
DZ člen 138, 138/3, 139, 141, 141/1, 141/2, 141/5.
zaupanje otroka v vzgojo in varstvo - skupno starševstvo - določitev stikov med staršem in otrokom - obseg in način izvajanja stikov - telefonski stiki z otrokom - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - mnenje otroka - preprečevanje stikov - korist mladoletnega otroka - izvršitev denarne kazni za primer nespoštovanja začasne odredbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - stalno prebivališče otroka
Preštevanje, koliko ur, vikendov in tednov A. A. preživi pri enem in drugem staršu, ni na mestu. Namen stikov je predvsem v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj, pa tudi, da lahko tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe. To se zagotavlja z uravnoteženimi stiki, ki pa ne pomenijo nujno polovice časa preživetem pri enem in polovice časa pri drugem staršu.
Do posameznih kršitev začasne odredbe je prišlo zato, ker se nasprotni udeleženec ni zavedal, da ne sme A. A. prepustiti odločitve, ali se bosta z mamo po telefonu slišali ali ne, sicer pa začasno odredbo spoštuje. Zato izrek denarne kazni ni na mestu. Zakonska dolžnost nasprotnega udeleženca je, da si mora prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev (drugi odstavek 141. člena ZD). Njegova skrb in odgovornost do A. A. se mora odražati tudi v zvezi s (telefonskimi) stiki. V tej luči ji mora nuditi primerno vzgojno vodstvo in spodbudo, da jo na tovrstni stik pripravi. Ne le, da odločitve o izvedbi telefonskega stika ne sme prepuščati A. A., še več, te stike mora tudi aktivno spodbujati (in jih v primeru opravičene nezmožnosti sedaj tudi v 48 urah nadomestiti).
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 14, 19. ZPP člen 242, 242/1.
stroški priče - izgubljeni zaslužek priče - obrazloženost zahteve
Pri odmeri izgubljenega zaslužka, o katerem sodišče sicer odloča na podlagi prostega preudarka (14. člen v zvezi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), morajo biti konkretne navedbe stranke o višini izgubljenega zaslužka izkazane. Prosti preudarek tako ne pomeni, da sodišče ugodi kateremukoli znesku, ki ga stranka iz naslova izgubljenega zaslužka uveljavlja.
Priča svojega izračuna ni obrazložila in ga tudi ni dokazno podprla. Navedb priče o višini izgubljenega zaslužka tako sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, prav tako jih ni moglo preveriti na podlagi javno dostopnih podatkov iz poslovnega izida, ker ti še niso bili objavljeni. Ker priča navedb o izgubljenem zaslužku ni obrazložila, niti dokazno podprla, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo utemeljeno zavrnilo.
Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.
Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00071639
ZKP člen 168, 168/3, 169, 169/7.
opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zahteva za preiskavo
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zatrjuje tožilec in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoči pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in po drugi strani omogoči uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri substancirani.
Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je preslepitev drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene.
Pritožbeni navedbi, da so v takšnem opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, vključno s preslepitvenim namenom obeh osumljenih, ni mogoče slediti. V opisu dejanja niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na preslepitveni namen.
Ker je izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča ugotovil, da v opisu kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije in da posledično dejanje, ki je opisano v zahtevi za preiskavo, ni kaznivo dejanje, se je po nepotrebnem spuščal tudi v presojo obstoja utemeljenega suma, da sta oba osumljenca in osumljena pravna oseba storili očitano kaznivo dejanje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073543
ZDR-1 člen 159, 162, 162/4. ZDR-1D člen 23. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 31. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7. ZDUPŠOP člen 34, 34/1. ZPP člen 2, 2/1.
koriščenje letnega dopusta - neposredna uporaba direktive - referenčno obdobje - sprememba izpodbijane sodbe - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navedene direktive, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo, ampak je uporabilo neposredno 7. člen navedene direktive.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00075559
ZPP člen 181, 181/2, 187, 188, 188/2, 212, 226, 226/3, 227, 227/5. ZZK-1 člen 243, 243/1. OZ člen 40, 40/2.
umik tožbe - privolitev v umik tožbe - nedopustni nagib - kavza pogodbe - izbris hipoteke - predložitev listine s strani nasprotne stranke - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Prvo in drugo toženec sta sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj.
Za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - razlog za razvezo zakonske zveze - pooblaščenec za sprejem pisanj
Zadošča že, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, zato zgolj nestrinjanje nasprotnega udeleženca z razvezo in opustitev njegovega zaslišanja na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.
sprememba odločbe o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - otrok staršev, ki so se odpovedali roditeljski pravici - posvojitev otroka - privolitev starša v posvojitev - pravni interes za pritožbo - stike odklanja starš, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo - zavračanje stikov - izvedenec klinične psihologije - presoja primernosti staršev za dodelitev otroka - mnenje izvedenca psihologa - pripombe strank na izvedensko mnenje - preživninska obveznost staršev - korist mladoletnega otroka
Ne glede na to, da se je nasprotna udeleženka „odpovedala“ otroku oziroma stikom z otrokom, ima pravni interes za pritožbo. Vsak starš načeloma deluje v korist otroka. V primeru, da bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, to lahko nasprotni udeleženki (posredno pa otroku) prinese konkretno in neposredno pravno korist.
Obveznost plačevanja preživnine ne preneha niti z ukinitvijo stikov niti zaradi odvzema starševske skrbi.
Ne glede na njen slab finančni položaj je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka, saj je v pravdi v celoti propadla, odločitev o temelju stroškov postopka pa je tudi postala pravnomočna.
Dolg lahko tožnici odpusti le toženec, ne pa tudi sodišče, saj za odpust dolga ni zakonske podlage.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - zadostna trditvena podlaga - presoja odpovednega razloga - dejanski razlog za odpoved
Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.