ZZVZZ člen 44a, 44a/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
odobritev zdravljenja - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.
Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.
postopek proti mladoletnikom - predlog za izločitev sodnika - pripravljalni postopek - predlog za kaznovanje
O pritožbi zoper meritorno odločbo (sklep o izreku vzgojnega ukrepa) ne sme odločati sodnik le tedaj, če je vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
ZIZ člen 201, 201/1, 201/3, 207/1, 207/2, 207/3, 208, 208/1. ZPP člen 365, 365-2.
izvršba - poplačilo upnikov - sklep o poplačilu - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - razdelitveni narok - izpodbijanje terjatve - izvršba na nepremičnino - upoštevanje delnega plačila
Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca.
Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.
ZIZ člen 38, 38/5, 81, 81/1, 291, 291/3, 291/4. ZPP člen 365, 365/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 38, 60, 60/1, 61, 61/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 8. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16-1.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - vpis v evidenco - potrebni stroški - predčasni obračun izvedenih del - čas oprave
Izvršitelj v obravnavani zadevi do izdaje obračuna z dne 31. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja (ampak je po prejemu sklepa samo vpisal spis v evidenco in nato takoj za tem izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja), zato izdaja delnega obračuna v tej fazi postopka ni bila upravičena, upnikovi priglašeni stroški v zvezi s tem obračunom pa niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).
razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
Pritožbe tožečih strank zoper navedeni sklep so bile pritožbenemu sodišču predložene v reševanje dne 18.02.2020. Ob njihovem obravnavanju je Višje sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, in ponovno odredilo prekinitev začetih pravdnih postopkov do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnopravni skladnosti ZPSVIKOB. Iz tega razloga je Višje sodišče spis s pritožbami vrnilo prvostopnemu sodišču, da odloči oz. ugotovi, da je postopek v tej zadevi (ponovno) prekinjen.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili - solastninska skupnost - delitev solastnih nepremičnin - načini delitve solastnine - postopek za delitev skupnega premoženja - delitev stvari v naravi
Pravil za razdružitev solastninske skupnosti zakon izrecno ne določa, s tem, ko je pri ugotavljanju deljivosti in upravičenega interesa sodišče izhajalo iz celote nepremičnin, pa je v danem primeru v največji možni meri upoštevalo zakonsko primarnost razdružitve v naravi. Pritožbene navedbe ne nudijo podlage za sklepanje, da s sprejeto odločitvijo ne bi bilo vzpostavljeno ustrezno ravnotežje med interesi udeležencev ali da bi bila spregledana katera od prvin ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
Pri iskanju rešitve, ki bo v največji možni meri upoštevalo nasprotna interesa udeležencev, je sodišče pravilno kot primarno upoštevalo, naj vsak od njiju dobi del parcel v naravi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
listinski dokaz - dogovorjena krajevna pristojnost - obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi nista uveljavljala dogovorjene krajevne pristojnosti sodišča v Ljubljani.
Zato pritožbena navedba o dogovorjeni krajevnosti pristojnosti sodišča v Ljubljani predstavlja novoto.
Dolžnika predlagata kot dokaz zaslišanje direktorjev strank, kar ni primeren dokaz za dogovor o krajevni pristojnosti, saj mora v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ priložiti (se pravi listinski) sporazum o krajevni pristojnosti.
zamudna sodba v odškodninskem sporu - višina denarne odškodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v spolno nedotakljivost - spolno nasilje - poseg v spolno integriteto - objektivna pogojenost višine odškodnine - sodna praksa
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se v primerih iz 181. člena OZ odmeri enotna odškodnina, razen če se posamezna škoda izkaže v posebej izraziti obliki.
V primeru protipravnega in nasilnega posega v spolno integriteto posameznika sodišča prisojajo višje zneske odškodnine kot jih prisojajo „le za fizično nasilje“.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - materialni položaj
Določilo devetega odstavka 12.a člena ZST velja za podatke o materialnem položaju stranke in njenih družinskih članov, se pravi fizične osebe, kar ni tožena stranka, ki je pravna oseba d.o.o. Zato sodišče prve stopnje ni moglo opravljati poizvedb pri tujih bankah, temveč bi jih morala predložiti tožena stranka, česar ni storila.
Glede na navedeno in glede na to, da je izvedenka kmetijske stroke izpovedala, kot izpostavlja pritožba, da so izvedenci opravili matematično delitev in da ni bila opravljena delitev glede na kulturo posameznih nepremičnin, ter potrdila, da si s predlagano delitvijo predlagateljica na zemljiščih, ki so ji dodeljena, ne more urediti niti vrta, predlagateljica, ki je interes za to, da pridobi tudi vsaj del kmetijskih zemljišč v ravninskem delu, ki jih je mogoče obdelovati, v postopku nedvomno izrazila, upravičeno v pritožbi trdi, da odločitev sodišča ni skladna z drugim odstavkom 70. člena SPZ. Sodišče si mora v postopku za delitev nepremičnin v solasti pri sodni delitvi prizadevati, da se čim bolj približa volji lastnikov, in šele, če ni mogoče upoštevati vseh nasprotujočih si interesov, izvrši delitev po lastni oceni, glede na vse okoliščine primera.
odgovornost prodajalca za stvarne napake - odgovornost za stvarne napake na vozilu - odstop od pogodbe - zahtevek za vrnitev kupnine - izrecno dogovorjena lastnost vozila - bistvena lastnost blaga - odločilno dejstvo - neizvedba dokaza - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z zapisom delovnih ur v pogodbi sta pravdni stranki izrecno dogovorili lastnost traktorja. Že po naravi stvari je tako nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.
Tožeča stranka ves čas predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem dr. C. C. kot priče. Glede na razliko v izvedeniškem mnenju izvedenca E. E. in dr. C. C., je treba dopustiti ta dokaz, saj gre za ugotavljanje bistvene lastnosti prodanega predmeta, kar je pravno odločilno dejstvo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
Pri vzročni zvezi je treba uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed vseh okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, po rednem teku stvari, pripelje do enake posledice. V obravnavanem primeru je torej treba ugotoviti, ali ravnanja toženca po rednem teku stvari, običajno, pripeljejo do enake posledice. Kot dolžnostno ravnanje je sodišče prve stopnje štelo 73. člen oz. 75. člen SPZ. Pritožbeno sodišče glede tega pritrjuje pritožbenemu pomisleku, saj dejstva, da je A. A. pirotehnično sredstvo uporabil na toženčevi nepremičnini, ni mogoče povezati z uporabo toženčeve nepremičnine, prav tako pa uporabe pirotehničnega sredstva ni mogoče obravnavati kot prepovedano imisijo v smislu 75. člena SPZ: ne gre za vzrok, ki bi izviral iz toženčeve nepremičnine. Do nastanka škode tako ni prišlo zaradi uporabe nepremičnine.
Samo dejstvo, da je bila ognjemetna baterija, iz katere je ena od raket zanetila požar v tožnikove delavnici, izstreljena s toženčeve nepremičnine, upoštevaje določbe SPZ ne more pomeniti toženčeve odgovornosti za škodno posledico. Tudi dejstvo, da je nesporno ognjemetno baterijo postavil na delovni pult v garaži, kjer je potekala zabava ob rojstvu njegove hčerke in kjer je bila vsem dostopna, ne. Kot je bilo ugotovljeno, so bili gostje na zabavi vsi polnoletni, s temu ustreznimi življenjskimi izkušnjami, ki med drugim pomenijo tudi zavedanje, da je treba pri uporabi pirotehnike ravnati pazljivo. Tudi če je bil toženčev namen, da bodo med zabavo uporabili pirotehniko (kar je izpovedal policistoma), to ne pomeni, da je lahko predvideval, da bo nekdo od gostov samovoljno in očitno na neustrezen način uporabil pirotehniko. Ob pravilni uporabi namreč ni mogoče pričakovati oz. predvideti škodne posledice, kot je nastala v tem primeru. Splošno znano je namreč, da je treba pri uporabi ognjemetno baterijo pritrditi, saj se sicer lahko zgodi, da se baterija prevrne in začel streljati v stran, kot se je zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Tudi dejstvo, da tožnik po tistem, ko je slišal pokanje ognjemeta, ni takoj pritekel iz kuhinje v garažo, kjer je potekala zabava, ne pomeni njegove krivde – ugotovljeno namreč ne pomeni, da je soglašal z neustrezno/nepravilno uporabo pirotehnike, kar je bil neposredni vzrok za nastanek škodne posledice.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - vknjižba solastninske pravice - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - opravičljiva zmota - dolžna skrbnost
V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.