Prizadetost posameznikove zunanjosti, ki je ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe, je vsaka vidna sprememba na poškodovančevem telesu, ki ni samo neznatna, vendar tudi ne presega praga skaženosti. Sem spadajo zlasti vidnejše podplutbe, odrgnine in manjše rane na vidnih delih telesa, predvsem obraza.
Posebno pozornost bo moralo sodišče prve stopnje nameniti ugotavljanju, ali (ter na kakšen način) se je oškodovančeva poškodovanost (udarnina brade in dlesni) odražala navzven, ter s tem v zvezi ugotoviti, ali prizadejana poškodba dosega standard lahke telesne poškodbe, ki bi se glede na opis dejanja v obtožnem predlogu morala kazati v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti.
odločitev o stroških postopka - načelo vestnosti in poštenja
Res je, da je pri odmeri stroškov postopka, v okviru presoje njihove potrebnosti za postopek, treba upoštevati tudi določbo 11. člena ZPP, ki uzakonja načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku. V skladu s tem načelom mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela z zahtevkom. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne očita toženi stranki, da je priglasila za pravdo nepotrebne stroške, sodišče pa jih je priznalo, ampak očita sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (načinom vodenja postopka) povzročalo nepotrebne stroške. Presoja, ali to drži, ni predmet tega postopka, dejstvo pa je, da ravnanje sodišča (način vodenja postopka), ne glede na to, ali je ustrezno ali ne, ne vpliva pravico stranke, da priglasi stroške, potrebne za pravdo. Da bi tožena stranka priglasila stroške, ki niso bili potrebni za pravdo, pa tožeča stranka konkretno ne zatrjuje.
Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
ZOdv člen 36, 37/3, 40. ZGD-1 člen 402, 402/1-6, 403, 403/3, 404.
prenehanje družbe (d.o.o.) - odvetniška družba - likvidacija - likvidacija družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) po določbah ZGD
Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.
Ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve (blokade računov v spornem obdobju, kasneje pa plačevanje upnikovih dolgov s strani dolžnika brez listin, ki bi dokazovale asignacijo, povezanost družb, kratko obdobje, v katerem je upnik odsvajal svoje nepremičnine povezanim družbam, oziroma nanje preusmerjal denarni tok, usklajeno delovanje povezanih oseb), verjetno kažejo, da je bila posledica očitanih pravnih dejanj zmanjšanje premoženja upnika in preusmeritev njegovega premoženja na povezane osebe. Tako ravnanje pa je nemoralno in v nasprotju za namenom gospodarske družbe.
Pritožbe tožečih strank zoper navedeni sklep so bile pritožbenemu sodišču predložene v reševanje dne 18.02.2020. Ob njihovem obravnavanju je Višje sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, in ponovno odredilo prekinitev začetih pravdnih postopkov do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnopravni skladnosti ZPSVIKOB. Iz tega razloga je Višje sodišče spis s pritožbami vrnilo prvostopnemu sodišču, da odloči oz. ugotovi, da je postopek v tej zadevi (ponovno) prekinjen.
Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
vzgoja in varstvo otrok - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - sprememba odločitve o varstvu in vzgoji otroka - spremenjene razmere - stroški v postopkih za varstvo koristi otroka - odločanje o stroških po prostem preudarku
Samo v primeru, ko bi obstajale kakšne posebne okoliščine, ki bi vplivale na možnost izražanja volje skoraj polnoletnega najstnika, bi sodišče lahko odločilo proti njegovi volji. V obravnavani zadevi jih ni. Nerazrešena premoženjska razmerja staršev (delitev skupnega premoženja) in druga materialna vprašanja, ki niso v neposredni zvezi z A. A., za ugotavljanje koristi A. A. niso relevantna.
V zvezi z navedbami o skrbi za korist sina tudi v bodoče višje sodišče opozarja predlagatelja, da ni več sinov zakoniti zastopnik, saj je A. A. polnoleten. To pomeni, da ga ne more zastopati in v njegovem imenu uveljavljati pravice.
Za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF zadostuje presoja, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo.
Iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pojasnilo potrošniku o vrstah kredita, ki jih banka odobrava, primerjalna predstavitev drugega kredita v EUR, opozorilo o možnostih bodočega neugodnega nihanja tečaja in tuje obrestne mere, grafična predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja, opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega tveganja, fiksni izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja, da banka ni "reklamirala" kreditov v CHF, pogodbeno določilo o valutnem tveganju, možnost konverzije kredita v evrskega, ne zadoščajo za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti.
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi (oziroma ohrani) dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama in povzroči tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; oboje ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost kreditne pogodbe.
oprostitev plačila sodnih taks - pravna oseba - materialni položaj
Določilo devetega odstavka 12.a člena ZST velja za podatke o materialnem položaju stranke in njenih družinskih članov, se pravi fizične osebe, kar ni tožena stranka, ki je pravna oseba d.o.o. Zato sodišče prve stopnje ni moglo opravljati poizvedb pri tujih bankah, temveč bi jih morala predložiti tožena stranka, česar ni storila.
ukrepi po zpnd - podaljšanje veljavnosti ukrepov - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - časovna omejitev trajanja ukrepov - nujno potrebni ukrepi - nujnost in sorazmernost ukrepa - jezikovna razlaga - zgodovinska razlaga - varstvo lastninske pravice
Iz besedne zveze "lahko podaljša … še za največ 12 mesecev" nedvoumno izhaja, da je ukrep mogoče izreči za največ 24 mesecev. Tako razumevanje podpira tudi zgodovinska razlaga. V prvotnem zakonu je bila odločitev o trajanju ukrepa prepuščena sodišču, kasnejša sprememba zakona pa je vnesla časovno omejitev. Sprememba temelji na prepoznavi potrebe po bolj določnem uravnoteženju varstva žrtve in varstva lastninskih upravičenj. Zakonodajalec je ocenil, da 24-mesečno obdobje žrtvi zagotavlja zaščito in hkrati ne posega nesorazmerno v lastninska upravičenja povzročitelja nasilja. Pravilen je tudi argument v izpodbijanem sklepu o začasnosti varstva po ZPND. Namen zakona je omogočiti žrtvi, da se odmakne od povzročitelja nasilja (tudi tako, da določeno obdobje ostane v dotedanjem bivališču) in s tem pridobi možnost, da poišče dolgoročnejšo rešitev. Dolgoročno varnost zagotavlja zakon prek načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. Taki naravi in vsebini varstva je prilagojen ustroj postopka. Ker gre za začasno varstvo, za izrek ukrepov zadostuje nižji dokazni standard verjetnosti.
pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili - solastninska skupnost - delitev solastnih nepremičnin - načini delitve solastnine - postopek za delitev skupnega premoženja - delitev stvari v naravi
Pravil za razdružitev solastninske skupnosti zakon izrecno ne določa, s tem, ko je pri ugotavljanju deljivosti in upravičenega interesa sodišče izhajalo iz celote nepremičnin, pa je v danem primeru v največji možni meri upoštevalo zakonsko primarnost razdružitve v naravi. Pritožbene navedbe ne nudijo podlage za sklepanje, da s sprejeto odločitvijo ne bi bilo vzpostavljeno ustrezno ravnotežje med interesi udeležencev ali da bi bila spregledana katera od prvin ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).
Pri iskanju rešitve, ki bo v največji možni meri upoštevalo nasprotna interesa udeležencev, je sodišče pravilno kot primarno upoštevalo, naj vsak od njiju dobi del parcel v naravi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
listinski dokaz - dogovorjena krajevna pristojnost - obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Dolžnika v ugovoru zoper sklep o izvršbi nista uveljavljala dogovorjene krajevne pristojnosti sodišča v Ljubljani.
Zato pritožbena navedba o dogovorjeni krajevnosti pristojnosti sodišča v Ljubljani predstavlja novoto.
Dolžnika predlagata kot dokaz zaslišanje direktorjev strank, kar ni primeren dokaz za dogovor o krajevni pristojnosti, saj mora v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ priložiti (se pravi listinski) sporazum o krajevni pristojnosti.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00072056
SPZ člen 39. ZD člen 32, 141. OZ člen 15, 18, 346, 350, 557. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 19/2-d.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - izločitev iz zapuščine - dednopravna pravica - dednopravni zahtevek - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zakoniti dedič - stvarnopravni zahtevek - stvarna pravica na nepremičnini - stvarna pravica na predmetu iz zapuščine - oblikovanje tožbenega zahtevka - ugotovitveni tožbeni zahtevek - listine, ki so podlaga za vknjižbo - pravnomočna sodna odločba - ugovor zastaranja - pogodbena volja
Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.
Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - vknjižba solastninske pravice - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobra vera posestnika - opravičljiva zmota - dolžna skrbnost
V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.
neupravičena obsodba - neutemeljen odvzem prostosti - prestajanje zaporne kazni - odškodninska odgovornost države za neupravičeno obsodbo - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - odškodnina zaradi neupravičene obsodbe - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - standard pravične denarne odškodnine - nedovoljena pritožbena novota
Ker siceršnji razpon odškodnin v podobnih primerih znaša med 4 in 7 povprečnih mesečnih neto plač, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku prisojena odškodnina odraža primerno umeščenost v okvir sicer prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Po prepričanju pritožbenega sodišča so s konkretno določeno odškodnino tudi zadostno upoštevane tožnikove posebnosti (načelo individualne pogojenosti odškodnine), iz česar sledi, da dosojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.