ZSPJS člen 49c, 49c/4. ZDPra člen 51, 51/1. ZUS-1 člen 64, 64/2.
določitev plače državnega pravobranilca - kršitev pravice do napredovanja - dejansko stanje ob izdaji odločbe - upravni spor - ugotovitev nezakonitosti upravnega akta
Ker 4. odstavek 49.c člena določa, da se nominalni znesek osnovne plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi moral biti tožnik uvrščen v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. Ker je bil uvrščen v 50. plačni razred, kar je prenizko glede na primerjavo nominalnega zneska osnovne plače z zneski iz priloge 1, je bila napačno uporabljena določba 4. odstavka 49. c člena ZSPJS.
Tožniku se plača s prevedbo ne bi smela znižati zaradi varovanja osnovne plače, določene v 49. f členu ZSPJS, prav tako mu po mnenju sodišča ni bila kršena pravica do že doseženih napredovanj, pač pa je bila tožniku po mnenju sodišča kršena pravica do bodočih napredovanj. Ko bi tožnik napredoval v višji plačni razred, bi napredoval le navidezno, zgolj po številki plačnega razreda iz 50. v 51. razred, znesek plače pa bi ostal isti, saj bi praviloma že od vsega začetka moral biti uvrščen v višji plačni razred.
Sodišče odločbe ni odpravilo in vrnilo zadeve v ponovno odločanje, temveč je zgolj ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita (2. odstavek 64. člena ZUS-1).
zahteva v upravnem postopku - preizkus zahteve - druga upravna stvar - upravni spor - tožba zaradi molka organa - nova odločba tožene stranke
Predmet tega upravnega spora je le presoja, ali je tožena stranka pravilno štela, da se zahtevek tožnika iz prvega postopka in zahtevek z dne 25. 2. 2008 nanašata na isto dejansko stanje in pravno podlago in da gre za isto upravno stvar, o kateri teče sodni postopek. V predmetni zadevi gre za drugo upravno zadevo v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, kajti gre za drugačno dejansko podlago, saj je bila predmet presoje v upravnem sporu opr. št. U 2439/2009-22 in X Ips 500/2007 okoliščina, ali je tožnik na dan uveljavitve ZNPosr dne 24. 5. 2003 izpolnjeval zakonske pogoje za nepremičninskega posrednika, med tem ko je tožnik v novi zahtevi uveljavljal, da je na dan uveljavitve ZNPosr-A, to je dne 24. 5. 2006, izpolnjeval izobrazbeni pogoj za nepremičninskega posrednika.
tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - ustavitev postopka
Ker je tožena stranka med sodnim postopkom izdala nov upravni akt, je bila tožeča stranka, skladno z 2. odstavkom 39. člena ZUS-1 pozvana, da v 15 dneh od dneva poziva sodišču sporoči ali tožbo razširja tudi na nov upravni akt. Tožeča stranka v postavljenem roku sodišču ni sporočila ničesar, zato je postopek ustavilo.
Če je tožeča stranka na isti strani letaka citirala vir, iz katerega izhaja njena trditev, da so najcenejši v Sloveniji, potem ji ni mogoče očitati zavajanja, saj je trditev podana ob hkratnem navajanju vira in torej velja ob predpostavki, da ima tudi vir resnične podatke. V inšpekcijskem postopku pa se ni izkazalo, da bi kdorkoli v Sloveniji te artikle prodajal ceneje. Zgolj zaradi enega samega izdelka, pri katerem je bila informacija nesporno nepravilna pa prvostopenjski organ ne more generalno prepovedati poslovne prakse s trditvijo „Najcenejši v Sloveniji!“ za vse izdelke.
Tožeča stranka je v letaku oglaševala cene z že upoštevanim bonusom, zraven pa niso navedene redne cene. Če ni zraven navedene redne cene, kupec ne more enostavno ugotoviti, kako priti do redne cene, saj je potreben opraviti ustrezen izračun, kar pa pomeni zavajajočo opustitev iz 6. člena ZVPNPP.
ZUreP-1 člen 85. ZUS-1 člen 5, 5/4. URS člen 153, 153/4.
predkupna pravica občine na nepremičninah - določitev območja - nezakonitost odloka
Občina bi morala z Odlokom natančno določiti območja izven poselitve, na katerih je predvidena gradnja infrastrukturnih objektov in omrežij, zato da bi bilo meje območij predkupne pravice mogoče prikazati v zemljiškem katastru in jih določiti v naravi, kar bi občini omogočalo zakonito uveljavljanje predkupne pravice, lastnikom zemljišč izven poselitvenih območij pa bi bila dana možnost vedeti, kako je omejena njihova lastninska pravica.
odločba o izbiri koncesionarja - upravni spor - pravni interes za tožbo - stranka, ki je oddala nepopolno vlogo
Tožeča stranka ugotovitvi tožene stranke, da ni vložila popolne vloge, v tožbi ni nasprotovala, zato po presoji sodišča izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na podelitev koncesije ne more posegati v pravico tožeče stranke in ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Tožeča stranka namreč ob tem, da sama ni vložila popolne vloge, tudi ob morebitni ugotovitvi nezakonitosti odločbe, ne bi mogla doseči, da se ji koncesija podeli.
brezplačna pravna pomoč - finančni položaj prosilca - vrednost premoženja - solastna nepremičnina - vrednost nepremičnine
Tožena stranka je kljub pisni napaki pri vrednosti celotne nepremičnine pravilno izračunala vrednost tožničinega solastniškega deleža do ene četrtine nepremičnine v višini 32.081 EUR. Po navedenem je pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja in se je pri tem oprla na 1. odstavek 12. člena in na 23. člen ZSV. Ugotovila je namreč, da ima tožnica oziroma njena družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
upravni postopek - nepopolna oziroma nerazumljiva vloga - odločanje na seji senata - pristojnost sodišča
Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka z dopisom pozvala tožnika, da svojo vlogo za izločitev ministra za pravosodje dopolni v roku 15 dni. V vlogi ga je pozvala, da navede konkretno zadevo, v kateri zahteva izločitev ministra za pravosodje in tudi opredeli in konkretno navede okoliščine, ki bi izločitev ministra utemeljevale in bi vzbujale dvom v njegovo nepristranost pri odločanju v zadevi. Ker tožnik z odgovorom ni odpravil pomanjkljivosti, je njegovo vlogo zavrgla. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno odločila, ko je vlogo tožnika zavrgla na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUP.
ZBPP člen 12, 13, 22, 11, 11/3. ZSV člen 27a, 27a/2, 27a/5. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-2.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - redna brezplačna pravna pomoč - izjemna brezplačna pravna pomoč - ugotavljanje višine lastnega dohodka - rubež - upravni spor - odločanje na seji senata
Na podlagi 2. odstavka 27.a člena ZSV se pri ugotavljanju lastnega dohodka vsi prejemki in dohodki upoštevajo v višini, s katero upravičenec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZSV se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživnine, medtem ko rubeži niso določeni kot zakonska izjema za priznanje brezplačne pravne pomoči, zato se ne morejo upoštevati.
Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji senata, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih argumentirano opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, tako da na podlagi dejstev, ki jih je v tožbi navedel tožnik, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.
Iz ZBPP ne izhaja, da je predsednik okrožnega sodišča, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči in je izdal sklep z dne 18. 9. 2009 (oziroma z dne 21. 9. 2009) in sklep z dne 4. 11. 2009, tudi nadzorni organ v smislu 1. odstavka 276. člena ZUP. V primeru, ko pride do spornih okoliščin med odvetnikom, ki je prijavil stroške in nagrado za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in ugotovljenimi dejstvi s strani pristojnega organa, mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč uporabiti določbe ZUP o pravici do izjave stranke o odločilnih dejstev pred izdajo upravne odločbe.
Ker brezplačna pravna pomoč ni bila dana le za svetovanje in zastopanje za razvezo zakonske zveze, ampak je bila dana za konkreten sodni postopek, ki se vodi po konkretno opravilno, „zaradi razveze“, in ker iz določila 58. člena ZZDR izhaja, da se „skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha,“ kamor spada tudi razveza zakonske zveze, to pomeni, da se že po zakonu lahko v okviru postopka za razvezo odloča, tudi o vprašanjih skupnega premoženja, obvezno pa je treba odločiti tudi o drugih vprašanjih, vezanih na razvezo, kar določata 78. člen ZZZDR ter 421. člen ZPP. Kako je bila zadeva evidentirana v elektronskem vpisniku tega sodišča, ne more imeti nobenega pomena pri odločitvi in uporabi 6. odstavka 30. člena ZBPP.
nepoštene poslovne prakse - zavajajoča dejanja - resnične informacije, ki ne zavajajo povprečnega potrošnika
Ker tožnica v svojem oglaševanju navaja to, kar je resnično, in hkrati ne navaja, da so njeni izdelki boljši v primerjavi s končnimi izdelki, se glede na vsebino nepoštene poslovne prakse, reklamni material tožnice ne more šteti kot tak, ki bi pri povprečnem potrošniku odločilno prispeval k odločitvi, da se bo zaradi oglaševanega sporočila odločil za nakup; to pa posledično pomeni, da se njen reklamni material za povprečnega potrošnika ne more šteti kot zavajajoč.
dostop do informacij javnega značaja - stranka v postopku - udeležba prizadetih strank - upravni spor - aktivna legitimacija - tožnik v upravnem sporu
Določba 4. odstavka 17. člena ZUS-1 se po ustaljeni sodni praksi nanaša le na primere, ko organ prve stopnje znotraj hierarhičnega sistema rednega upravnega postopka nasprotuje odločbi instančnega organa.
Na podlagi 1. odstavka 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže svoj pravni interes. Tožena stranka bi zato morala poskrbeti za to, da bi bile v pritožbenemu postopku udeležene tudi tiste osebe, ki jim je dal status stranke že prvostopenjski organ.
ZDen člen 66, 66/1. ZUP člen 209, 243, 243/1, 129, 129/1, 129/1-4. URS člen 22, 158.
zahteva za denacionalizacijo - začasna odredba - procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe
Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Tudi če iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja izrecno, da se z njim odloča tudi o zahtevku tožnice za izdajo začasne odredbe, pa odločitev o glavnem zahtevku (za vračilo predmetne parcele) implicira tudi odločitev o akcesornem zahtevku (za izdajo začasne odredbe), ki je zgolj kot tak v denacionalizacijskem postopku lahko podan, kajti če zaradi okoliščin, ki so v ZUP določene kot procesne predpostavke, ni mogoče meritorno odločati o glavnem zahtevku, ni mogoče meritorno odločati niti o akcesornem zahtevku.
ZDDPO člen 10, 32. Slovenski računovodski standardi (2001) standard 1.12, 25.32.
davek od dobička pravnih oseb - neevidentirani prihodki od prodaje trgovskega blaga - prikrito izplačilo dobička - gradnja osnovnega sredstva v lastni režiji - povečanje davčne osnove
Tožnik ne ugovarja ugotovitvam, ki so podlaga povečanju prihodkov iz naslova neevidentiranih prihodkov od prodaje trgovskega blaga. Na podlagi nespornih dejanskih ugotovitev pa je sklep davčnega organa, da gre za (prikrito) izplačilo dobička, od katerega je izplačevalec pod določbi 32. člena ZDDPO dolžan obračunati in plačati posebno akontacijo dohodnine (davek do dohodkov iz premoženja), tudi po presoji sodišča utemeljen. Stališče tožnika, da v navedeni določbi zakona ni podlage za obdavčitev, ker družba dobička ni imela in zato dividend ni izplačala, ni utemeljeno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno prav to, da je bil dobiček družbe tožnikoma kot družbenikoma izplačan na prikrit, torej formalno neizkazan način.
V zvezi z gradnjo osnovnega sredstva v lastni režiji med strankama ni spora o tem, da je davčni zavezanec opravil dela, ki povečujejo vrednost osnovnega sredstva. Sporna tudi ni vrednost vloženega dela. Stališče, da bi tožnik nabavno vrednost opredmetenega osnovnega sredstva v gradnji moral izkazovati skladno s SRS 1.12 in jo povečati za stroške njegove zgraditve ali izdelave, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da se tožniku na navedeni podlagi davčna osnova poveča. Se pa sodišče v tem delu z razlogi izpodbijane odločbe ne strinja. Povečanje davčne osnove je v primeru, kot je obravnavani, posledica previsoko izkazanih stroškov dela, ki se ob pravilnem evidentiranju poslovnih dogodkov usredstvijo s stornom in prenosom na konto osnovnih sredstev. Ugovor tožnika, da povečanje vrednosti osnovnega sredstva za zavezanca ne predstavlja prihodkov, je po navedenem utemeljen. To med drugim izhaja tudi iz določb SRS 25.32.
telekomunikacije - telekomunikacijske storitve - pravica do ugovora zoper odločitev ali ravnanja operaterja - zaračunavanje storitev
Sodišče se s toženko strinja, da tožnica z nedokazanimi navedbami o neopravljenih zaračunanih storitvah ni uspela dokazati, da bi ji bile na spornih računih storitve neupravičeno zaračunane, ob tem ko se s posamezne SIM kartice določene telefonske številke promet v centralah operaterja beleži avtomatsko ter se ti podatki avtomatsko prenesejo v obračunski sistem, pri čemer ni v nobenem postopku ugotovila nepravilnosti v delovanju centrale in obračunskega sistema. Toženka je utemeljeno izključila tudi možnost zlorabe SIM kartice tožnice, saj okoliščin odtujitve mobilnega telefona in SIM kartice tožnica ni ne zatrjevala ne dokazala.
ZDoh-2 člen 80, 81, 83. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (1997) člen 11, 23.
dohodnina - dohodek iz kapitala - dvojno obdavčenje - meddržavni sporazum s Švicarsko konfederacijo - obresti
Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenje, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.
ZPNačrt člen 96, 96/3, 103, 103/1. ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 93/1, 93/1-1, 95, 95/2, 98, 98/2, 103, 103/1. URS člen 69. Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Športno rekreacijskega parka Stožice (2008) člen 9.
uvedba razlastitvenega postopka - razlastitev - javna korist - izkazana javna korist - načelo sorazmernosti
Tudi s potekom roka, iz 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, ni prenehala veljavnost prostorskih aktov, tudi v času veljavnosti določbe o roku. S to določbo je bil uveljavljen splošen rok za uveljavljanje zahtev za razlastitev. S prenehanjem veljavnosti določbe 2. odstavka 95. člena ZUreP-1 pa so veljavni prostorski akti, ker je odpadla omejitev vezana na rok, podlaga za uresničitev gradbenih namenov, za katere je potrebna razlastitev.
Urejanje prostora je ustavno dopustno. Uživanje lastninske pravice je zagotovljeno v okviru njene gospodarske socialne ali ekološke funkcije. Lastninska pravica na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, je do odvzema oziroma uresničitve gradbenega namena bila tožečim strankam zagotovljena, kot izhaja iz njene dejanske rabe. Uresničitev poslovnih načrtov na nepremičninah pa je vezana na prostorsko načrtovanje in jih brez tega tožeča stranka ne bi mogla uresničiti, niti v obliki kot jo opisuje v tožbi izsiliti, tudi če do obravnavanega posega ne bi prišlo. Ugovor je zato sam po sebi kontradiktoren.
Obravnavane nepremičnine so namenjene za izgradnjo zunanjih površin – delov cest (oziroma zelenic, ki so del ceste), torej za objekt komunalne infrastrukture, ki je del gospodarske javne infrastrukture. Ob tej ugotovitvi pa je nerelevantno, da so športnemu objektu priključeni tudi drugi objekti (trgovine). Organ je bil dolžan presojati zgolj javno korist za razlastitev nepremičnin, ki so v postopku prizadete.
Po obstoječi praksi se pri tehtanju sorazmernosti ne tehta bodočih načrtov razlaščenca. Kot je sodišče navedlo že pri presoji Odloka pa prostorsko načrtovanje tudi ni v rokah tožeče stranke ter je zato tehtanje javne koristi z nekimi bodočimi negotovimi načrti razlaščenca tudi nemožno.
ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-1. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora (uradno prečiščeno besedilo) (2002) člen 17, 17/1, 17/2.
gradbeno dovoljenje - skladnost projektne dokumentacije s prostorskimi akti - samostojen objekt
Kdaj je objekt mogoče šteti za samostojen, je predvsem dejansko in ne pravno vprašanje. Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati bistvene lastnosti objekta, kot je njegova statična, funkcionalna in tudi arhitektonska zasnova, ki omogoča njegov obstanek oziroma rabo brez povezave z drugim objektom, zgrajenim na podlagi gradbenega dovoljenja. Zgolj dejstvo, da je več stavb zgrajenih na skupni kleti, zato še ne omogoča zanesljivega sklepanja o tem, ali gre za več ločenih objektov ali pa za enega samega, predvsem pa tudi ne o tem, da je dejansko stanje v čemerkoli identično z drugimi takimi gradnjami.
Po presoji sodišča črka „N“ v besedi izpodbijanega znaka „GEN“, ki je oblikovana kot črka „U“, obrnjena za 180 stopinj, ni podobna črki „A“ v besedi „GEA“ in kot taka s to črko tudi ni zamenljiva, kot navaja tožnik. Glede na to, da so najdominantnejši deli znakov, besedi „GEA“ in „GEN“, že sami po sebi dovolj različni, različen pa je tudi grafizem črk v prijavljenem znaku, pa tudi njegova barvna rešitev, tudi po presoji sodišča predstavlja povsem zadostno vizualno različnost primerjanih znakov, da ni verjetnosti zmede v javnosti ali povezovanja znamk zaradi vizualne podobnosti in posledično tudi fonetične.
vozniško dovoljenje - kontrolni zdravstveni pregled - napotitev na kontrolni zdravstveni pregled - sum o telesni ali duševni nezmožnosti
Napotitev na kontrolni zdravstveni pregled še ne pomeni, da tožnik ni sposoben upravljati z vozilom glede na svoje duševno stanje in posledično zdravljenje oziroma, da to že pomeni njegovo de facto telesno ali duševno nezmožnost za vožnjo, česar pa tudi ne trdi upravni organ. Pač pa se bo tožnikova sposobnost za upravljanje z vozilom s pregledom (ki ga bo opravila za to usposobljena oseba – zdravnik) šele lahko ugotovila. Iz 184. člena ZVCP-1 pa tudi ne izhaja, da bi moral upravni organ hkrati z izkazanim razlogom za sum o morebitni telesni ali duševni nezmožnosti za vožnjo motornega vozila tudi preveriti razumnost ravnanja napotene osebe in ali je ta oseba v tem času uporabljala motorno vozilo, temveč za napotitev na pregled zadostuje zgolj eden izmed zakonskih razlogov.
Namen določbe 184. člena ZVCP-1 je v preventivnem vplivu na odklanjanje nevarnosti v cestnem prometu, ki bi jo lahko povzročila oseba, ki predstavlja povečano tveganje za varno udeležbo v prometu, vendar pa se po presoji sodišča ta preventivni vpliv citirane določbe kaže ravno v zahtevanem izkazovanju taksativno določenih razlogov v tej določbi, ki dajejo podlago za preveritev telesne in duševne zmožnosti za vožnjo imetnika vozniškega dovoljenja.