ZP-1 člen 52, 52/2, 55, 55/2, 113.a/1. ZPrCP člen 27, 107, 107/8, 107/12. ZUP člen 78, 78/1.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo z dne 20. 1. 2023 (priloga A1 spisa), iz katerega izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat, da obdolženi zapisnika ni podpisal, da mu je bil odrejen strokovni pregled ter da je obdolženi odrejen strokovni pregled odklonil, čeprav je bil opozorjen na posledice odklonitve.
Potrditi je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru izpostavljeni zapisnik z dne 20. 1. 2023 ni očitno nezakonit.
Preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega postopka v zvezi s preverjanjem psihofizičnega stanja udeležneca cestnega prometa in izpolnjenega zapisnika v zvezi z ugotovitvami tega posotpka zaključi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu prepovedane psihoaktivne snovi in če udeleženec tak zapisnik tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku.
ZST-1 člen 12, 12/2, 34, 34/1, 34/4. ZPP člen 105a, 105a/3.
pritožba - pravica do pritožbe - pravni pouk - vsebina pravnega pouka - dolžnost plačila sodne takse - opozorilo na pravne posledice neplačila sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - vsebina plačilnega naloga - višina sodne takse - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - sodna taksa za umik pritožbe - plačilo nižje takse
Pritožnik navaja, da v pravnem pouku sklepa ni bil opozorjen na konkretno višino sodne takse in na to, da če sodne takse ne plača, se mu kljub temu zaračuna nek znesek. V 105.a členu ZPP je določeno, da mora sodišče stranko (udeleženca) obvestiti zgolj o tem, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana taksa in na posledice neplačila iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, to je, da se bo štelo, da je pritožba umaknjena. Zakon nikjer ne določa, da bi moral biti že pravnem pouku sklepa naveden znesek sodne takse. Ta se določi v plačilnem nalogu.
predlog za zavarovanje dokazov - zavrnitev predloga - dokaz z zaslišanjem prič - oteženo dokazovanje - stopnja verjetnosti - starost - pričakovana življenjska doba - splošno znano dejstvo o trajanju življenjske dobe - podatki o zdravstvenem stanju
Pritožnici utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da dejstva, ki sta jih navedli in so bodisi dokazana bodisi splošno znana, ne utemeljujejo predlaganega zavarovanja. Tudi v primeru, da zdravstveno stanje obeh prič trenutno ni slabo (drugačnih trditev predlagateljici nista ponudili), je že zaradi njune starosti treba upoštevati (splošno znani) dejstvi, da s starostjo spomin peša in da so mogoča tudi nenadna in nepredvidljiva poslabšanja zdravstvenega stanja. Bojazen, da bo zaslišanje prič kasneje težje ali celo nemogoče, je zato vsaj objektivno izkazana.
dopustnost predloga - nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti - višina izrečene kazni
Ker prvi odstavek 19.a člena ZP-1 določa, da lahko storilec, ki zaradi svojega premoženjskega stanja oziroma zmožnosti za plačilo po kriteriju iz drugega odstavka tega člena, ne more plačati globe in stroškov postopka v višini najmanj 300,00 EUR, najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da se plačilo globe in stroškov postopka nadomesti z delom v splošno korist, je sodišče prve stopnje stopnje zakonito in utemeljeno zavrglo storilčev predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, saj izrečena globa ne dosega predpisanega cenzusa 300,00 EUR. Storilčev predlog je zato nedovoljen in ga je sodišče bilo dolžno zavreči na podlagi drugega odstavka 202.c člena ZP-1.
ZGD-1-UPB3 člen 50, 50/1, 50/1-13, 52, 52/2, 306, 512.
pravica družbenika do informacij in obveščenosti - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - zloraba pravice - izvršljivost sklepa
Razlaga, da bi v primeru, ko sta v družbi samo dva družbenika in je eden hkrati tudi poslovodja, o poslovodjevi zavrnitvi pravice do informacije morala odločati še skupščina, je v nasprotju z namenom pravice do informacije in pomeni nesorazmerno omejitev pravice do sodnega varstva. Ker mora poslovodja na zahtevo družbenika odreagirati nemudoma, v predmetni zadevi pa je sodišče ugotovilo, da je predlagateljica zahtevo podala 21.9.2021 in da nanjo ni dobila odgovora vse do vložitve predmetnega predloga 22.12.2021, so zato izpolnjene predpostavke za obravnavo predloga.
Prav zato, ker morajo biti informacije, ki jih zahteva predlagateljica, predvsem zaradi jasnosti in preglednosti podane čim bolj celovito, je predlog utemeljen v celoti, kljub temu, da morda s posameznimi dokumenti predlagateljica že razpolaga.
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 365-3.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - prepoved razpolaganja z nepremičninami - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - objektivna nevarnost - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala upnika zatrjevati in dokazati aktivno dolžnikovo ravnanje v smeri odtujevanja zatrjevanega skupnega premoženja z namenom onemogočanja izterjave njune terjatve. Po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve objektivna in ne subjektivna nevarnost, upnika pa v obravnavani zadevi začasno odredbo predlagata za zavarovanje nedenarne terjatve (in ne denarne).
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, aprilu in maju 2020 ni opravljala dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih, da bi bila upravičena do vtoževanega dodatka. Pravilno je ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena, in sicer po eni strani z navodili (delo od doma, uporaba mask in rokavic), po drugi strani pa z omejevanjem dostopa strank v prostore toženke (in tudi sprejemom strank na hodnikih).
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
IZVRŠILNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00066255
ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izpodbijanje sklepa skupščine - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).
Glede na pravkar povedano je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo izkazano, da bi katerikoli stranki v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot nasprotni stranki in da sta v tem smislu v enakem položaju. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da za tožnika kot družbenika toženke ni povsem vseeno (to ga moti oz. temu nasprotuje), ali bo skrben pregled poslovanja družbe s strani konkurenta opravljen ali ne, ampak to samo zase ne predstavlja oz. dokazuje (s stopnjo verjetnosti) obstoja "hujših neugodnih posledic" (vsaka neugodnost v tej zvezi seveda ni pravno relevantna). Le-te namreč morajo biti ustrezno konkretizirane in njihov obstoj izkazan na realni in ne zgolj na splošni in hipotetični ravni, česar pa tožnik ni v postopku ni uspel izkazati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00066268
OZ člen 190, 629, 631. ZPP člen 163, 163/3.
odstop terjatve (cesija) - pobot z odstopljeno terjatvijo - končni obračun - pravna narava končnega obračuna del - pravna narava izvensodne poravnave - enostranski akt - pasivnost stranke - prerekanje trditev - actio directa podizvajalca - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - izpolnjevanje kumulativnih pogojev - priznanje obstoja podizvajalčeve teratve - razmerje med podizvajalcem in naročnikom - neupravičena obogatitev - stroški postopka - rok za uveljavljanje zahteve za povrnitev stroškov - podaljšanje roka
Sodna praksa priznava dokončnemu računu naravo izvensodne poravnave ravno zato, ker pri njegovi sestavi sodelujeta obe stranki in tako ugotovita katera opravljena dela so nesporna. Dokončni obračun ni enostranski pravni akt, pač pa predstavlja dogovor med strankama. Zato v primeru, ko dokončni obračun izda enostransko ena stranka zaradi pasivnosti druge stranke, končni obračun nima narave izvensodne poravnave.
Takrat, kadar podizvajalec zaupa izvršitev posla drugemu, se ne prenaša tudi pravica zadnjega podizvajalca v tej verigi do uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. Določilo 631. člena OZ namreč predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu. Izjeme pa je treba obravnavati utesnjujoče. Te izjeme zato ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca imel do glavnega izvajalca neposreden zahtevek po 631. členu OZ.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 7, 8, 212. KZ-1 člen 177, 177/1, 314, 314/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali tožnikovo ravnanje ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju, če je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega odstavka 177. člena KZ-1. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikova (priznana) kršitev izolacije izpolnjuje npr. znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, je preuranjena ugotovitev, da očitana kršitev ne izpolnjuje znakov nobenega kaznivega dejanja.
ZGD-1 člen 41, 42, 505, 510, 510/1, 516, 516/1, 516/3. ZSReg člen 34.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - sprememba družbene pogodbe - obveznosti družbenika - izključitev družbenika iz družbe - konkurenčna prepoved - kršitev prepovedi konkurence - sprememba družbene pogodbe v d.o.o. - prevzem dodatnih obveznosti - sklep družbenikov - potrebna večina za sprejem sklepa - soglasje
Kot poostritev prepovedi konkurence je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi sankcije za kršitev prepovedi, ki presegajo okvir v 42. členu ZGD-1 zakonsko določenih sankcij oziroma upravičenj, ki jih navedena norma daje - zahteva za odškodnino, za prepustitev poslov, sklenjenih za svoj račun kot posle, sklenjene za račun družbe, prenos koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun ali odstop pravice do odškodnine. Možnost izključitve družbenika v 18. členu družbene pogodbe, če krši pravila ZGD-1 o konkurenci pa je strožja sankcija od tistih, ki jih določa ZGD-1 v 42. členu. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da gre za tako spremembo družbene pogodbe, ki pomeni dodatno grožnjo oziroma bremenitev družbenika za ohranitev njegovega poslovnega deleža oziroma njegovega statusa v družbi. Šlo je torej za spremembo družbene pogodbe, ki za njeno veljavnost narekuje soglasno sprejetje sklepa vseh družbenikov o spremembi družbene pogodbe skladno s tretjim odstavkom 516. člena ZGD-1.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pomanjkljiva trditvena podlaga - informativni dokaz z izvedencem - specifikacija materialnih stroškov
Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, vendar to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.
Kot je v točki 12 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da je tožba popolna in vsebinsko sposobna za obravnavo, najprej navesti in določno opredeliti poškodovane/uničene stvari, v zvezi s katerimi postavlja tožbeni zahtevek (navesti ID znake zemljiških parcel kmetijskih zemljišč, navesti naslove stavb, navesti odseke lokalnih cest). V nadaljevanju bi morala navesti, kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem določno opredeljenem kmetijskem zemljišču oziroma na posamezni zaokroženi celoti kmetijskih zemljišč, nato pa navesti kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posamezni določno opredeljeni stavbi in kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem odseku ceste. Soglašati je treba s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna zahteva odraz načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče ne sme razporejati odškodnine po posameznih zahtevkih oziroma po posameznih postavkah premoženjskih škod, ampak je to (temeljna) pravica in obveznost tožeče stranke, ki mora v trditveni podlagi navesti, koliko odškodnine zahteva za vsako poškodovano stvar. Tožeča stranka bi morala po pravilnem stališču izpodbijane sodbe navesti tudi izvedena/potrebna sanacijska dela in stroške za odpravo škode poškodovanih/uničenih stvari, in sicer posebej za vsako posamezno določno opredeljeno kmetijsko zemljišče oziroma za posamezno zaokroženo celoto kmetijskih zemljišč, za vsako posamezno določno opredeljeno stavbo in za vsako posamezno določeno opredeljeno cesto. Sodišče prve stopnje je v točkah 28 in 29 ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom z dne 16. 8. 2018 in z dne 11. 3. 2022 ni zatrjevala in v posledici tega tudi ne dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke za povračilo te škode. Tožeča stranka ni navedla, da je oziroma je bila v času škodnega dogodka lastnica poškodovanih objektov (Gasilskega doma v N. in Športnega parka S.) ali pa da ima oziroma je imela na teh stvareh katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico ali interes, zaradi česar je poškodovanje teh nepremičnin predstavljalo poseg v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero. Tožeča stranka je celo v prvem odstavku točke VIII tožbenih navedb navedla, da je zaradi posledic poplavnega dogodka prišlo na nepremičninah, "last oškodovancev", do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega iz enakih razlogov do zmanjšanja kvalitete bivanja. Že iz njenih navedb torej izhaja, da so poškodovani objekti v lasti tretjih oseb, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je lastnik Športnega parka v S. Športno društvo S., lastnik Gasilskega doma v N. pa Prostovoljno gasilsko društvo N., pri čemer imata omenjeni društvi samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od tožeče stranke, zaradi česar slednja nima aktivne stvarne legitimacije za zahtevek na povračilo škode zaradi poškodb športnega parka oziroma gasilskega doma. Enako velja za zahtevek z naslova "zmanjšanje kvalitete bivanja", pri čemer je tožeča stranka pravna oseba, za katero takšen zahtevek ne more predstavljati pravno priznane škode.
actio pro socio - predujem za kritje stroškov postopka - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - status družbenika - pasivna legitimacija
Presoji zakonitosti vpisov v sodni register je namenjen registrski postopek, za presojo zakonitosti odločitev (npr. sklep skupščine), ki so bili podlaga tem vpisom, pa so namenjeni drugi postopki, pri čemer (morebitno) ugotovljena ničnost v takih primerih načeloma učinkuje ex tunc, saj je pomembno, da se družba in tretji v pravnem prometu lahko zanesejo na veljavno opravljanje funkcije tistega, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register.
Če so preostale tožnice družbeniki pritožnice, pa vložena družbeniška tožba mora „obstati“. Dejstvo, da drugi tožnik ni družbenik, še ne pomeni, da takšnega položaja nimajo ostale tožnice, ki so tožbeni zahtevek zoper toženke uperile v svojem imenu in na račun družbe. Pritožnica mora zato v konkretnem primeru predujem za stroške postopka založiti ne glede na korporacijski status (le) drugega tožnika.
Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu in ne po procesnem pravu, saj je to stvar presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku.
Stroške postopka v primeru actio pro socio krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in ne glede na to, ali je predlog podala tudi stranka postopka. Zato na predlog stranke ni vezano.
ZS člen 5, 5/1. ZKP člen 7, 7/1, 7/3. ZP-1 člen 59, 59/3, 62, 62-2, 65, 65/9, 67, 67/1, 67/1-1, 155, 155/2.
zahteva za sodno varstvo - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - uporaba jezika v postopku - uporaba slovenskega jezika v vlogah - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Ker je tujec praviloma dolžan pravno sredstvo vložiti v slovenskem jeziku, storilec pa je v obravnavanem primeru tako ravnal, ni mogoče le na podlagi tega dejstva sklepati, da tudi razume in govori slovenski jezik ter na tej podlagi zavrniti zatrjevano kršitev pravice do uporabe jezika. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1 najprej ugotoviti, ali je bila storilcu kršena pravica do uporabe jezika v postopku in če bi kršitev ugotovilo, bi to kršitev moralo odpraviti tako, da bi storilcu omogočilo uporabo jezika v postopku, kar pa praviloma lahko stori le na način, da storilcu omogoči pravico do zagovora.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066668
SPZ člen 8, 256, 256/1, 271, 271/1, 271/2, 271/4. GZ-1 člen 150, 150/1. ZBPP člen 46, 46/3.
stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pravica uporabe za gradnjo - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe stavbnega zemljišča - odstop od načela povezanosti stavbe in zemljišča - upravna dovoljenja - legalizacija objekta - zakonita gradnja - gradnja na tujem svetu - venire contra factum proprium - brezplačna pravna pomoč
Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču.
Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu.
Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi.
Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066518
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-9, 371/2. URS člen 39.
žaljiva obdolžitev - razžalitev - obsodilna sodba - sprememba sodbe - oprostilna sodba - zmanjšana kriminalna količina - napačna pravna opredelitev dejanja - članek v medijih - pravica do obrambe - popolna rešitev predmeta obtožbe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - negativna vrednostna ocena - pravica do svobode izražanja - žaljiva izjava - sredstvo javnega obveščanja - novinar - javna oseba - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do zasebnosti - namen zaničevanja - resna kritika dela javnih oseb
Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.
Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.
ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.
Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.