izvršba - izvršilni naslov - ugovor - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - trditveno breme - obrazloženost ugovora - predlog za odlog izvršbe - predlog za dopustitev revizije - razlogi za odlog izvršbe
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje o neobrazloženosti ugovora. Dolžnik v ugovoru ni zanikal obstoja upničine terjatve, ki sicer izhaja iz izvršilnega naslova, in je sam navedel, da upničine denarne terjatve še ni v celoti poravnal, v ugovoru pa tudi ni navedel navedel nobenih pravno pomembnih dejstev in nobenega izmed ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Zato je pravilen zaključek sodišča prva stopnje, ki je dolžnikov ugovor v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ zavrnilo.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik ponavlja navedbe v predlogu za odlog in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno pojasnilo, da predlog za dopustitev revizije, na katerega se je skliceval v predlogu za odlog in se ponovno sklicuje v pritožbi, ni izredno pravno sredstvo po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, ampak bi to bila šele pravočasno vložena revizija po sklepu o dopustitvi revizije. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen noben drug pogoj za odlog izvršbe, saj sporna nepremičnina ni dolžnikov dom, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s vprašanjem sorazmernosti denarne terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, dolžnik pa tudi ni izkazal drugih posebno upravičenih razlogov za odlog.
ZDavPR člen 18, 18/1, 18/1-7a, 19, 19/1, 19/1-9. ZP-1 člen 21.
obročno plačilo globe - poslovni prostor - izrek opomina
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo.
Kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pri prekršku po 19. členu ZDavPR za hujši prekršek, storilec še vedno ni prijavil poslovnega prostora in svoje dejavnosti, sete računov je naknadno potrdil z veliko zamudo, poleg tega pa je storilec že predkaznovan zaradi prekrška po ZFU. Glede na navedeno je kot pravilen potrditi zaključek v izpodbijani sodbi, da pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave niso podani.
Pritožbena zatrjevanja, da ne gre za hujši prekršek, saj ni storil prometne nesreče in ni nikogar življenjsko ogrožal, niso utemeljena, saj zgoraj povzeta določba 23. člena ZP-1 kot hujši prekršek določa vsak prekršek zoper varnost cestnega prometa, v zvezi s katerim je storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 KT, s pravnomočnim plačilnim nalogo pa je bilo storilcu izrečenih 8 KT.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 39/1, 39/1-4, 40, 40/1, 40/1-3, 42.
odmera nagrade in stroškov izvedenca - kriteriji za presojo zahtevnosti izvedenskega mnenja - zelo zahtevno izvedensko mnenje - spor iz razmerij med starši in otroki
Ob primerjavi drugih primerov izvedenskih mnenj sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za zelo zahtevno, ne pa izjemno zahtevno izvedensko mnenje, kot je (zmotno) zaključilo sodišče prve stopnje. Običajna klinično psihološka izvedenska mnenja o običajnem dejanskem vprašanju v sporih iz razmerij med starši in otroki sodna praksa ocenjuje kot zahtevna, v primeru bolj kompleksne problematike, kot je podana v konkretnem primeru (dodatna vprašanja glede morebitne stiske mld. A. A., znakov nasilnih dejanj, travmatiziranosti, znakov spolne zlorabe, o morebitnih odklonih pri starših) pa gre za zelo zahtevno mnenje.
ZST-1 člen 12, 12/2, 34, 34/1, 34/4. ZPP člen 105a, 105a/3.
pritožba - pravica do pritožbe - pravni pouk - vsebina pravnega pouka - dolžnost plačila sodne takse - opozorilo na pravne posledice neplačila sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - vsebina plačilnega naloga - višina sodne takse - neplačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - sodna taksa za umik pritožbe - plačilo nižje takse
Pritožnik navaja, da v pravnem pouku sklepa ni bil opozorjen na konkretno višino sodne takse in na to, da če sodne takse ne plača, se mu kljub temu zaračuna nek znesek. V 105.a členu ZPP je določeno, da mora sodišče stranko (udeleženca) obvestiti zgolj o tem, da mora biti ob vložitvi pritožbe plačana taksa in na posledice neplačila iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP, to je, da se bo štelo, da je pritožba umaknjena. Zakon nikjer ne določa, da bi moral biti že pravnem pouku sklepa naveden znesek sodne takse. Ta se določi v plačilnem nalogu.
Kot je v točki 12 obrazložitve navedlo že sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka, če bi želela, da je tožba popolna in vsebinsko sposobna za obravnavo, najprej navesti in določno opredeliti poškodovane/uničene stvari, v zvezi s katerimi postavlja tožbeni zahtevek (navesti ID znake zemljiških parcel kmetijskih zemljišč, navesti naslove stavb, navesti odseke lokalnih cest). V nadaljevanju bi morala navesti, kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem določno opredeljenem kmetijskem zemljišču oziroma na posamezni zaokroženi celoti kmetijskih zemljišč, nato pa navesti kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posamezni določno opredeljeni stavbi in kolikšen znesek odškodnine zahteva za škodo na posameznem odseku ceste. Soglašati je treba s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna zahteva odraz načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče ne sme razporejati odškodnine po posameznih zahtevkih oziroma po posameznih postavkah premoženjskih škod, ampak je to (temeljna) pravica in obveznost tožeče stranke, ki mora v trditveni podlagi navesti, koliko odškodnine zahteva za vsako poškodovano stvar. Tožeča stranka bi morala po pravilnem stališču izpodbijane sodbe navesti tudi izvedena/potrebna sanacijska dela in stroške za odpravo škode poškodovanih/uničenih stvari, in sicer posebej za vsako posamezno določno opredeljeno kmetijsko zemljišče oziroma za posamezno zaokroženo celoto kmetijskih zemljišč, za vsako posamezno določno opredeljeno stavbo in za vsako posamezno določeno opredeljeno cesto. Sodišče prve stopnje je v točkah 28 in 29 ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom z dne 16. 8. 2018 in z dne 11. 3. 2022 ni zatrjevala in v posledici tega tudi ne dokazala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo aktivno stvarno legitimacijo tožeče stranke za povračilo te škode. Tožeča stranka ni navedla, da je oziroma je bila v času škodnega dogodka lastnica poškodovanih objektov (Gasilskega doma v N. in Športnega parka S.) ali pa da ima oziroma je imela na teh stvareh katero drugo stvarno ali obligacijsko pravico ali interes, zaradi česar je poškodovanje teh nepremičnin predstavljalo poseg v njene pravice oziroma v njeno pravno sfero. Tožeča stranka je celo v prvem odstavku točke VIII tožbenih navedb navedla, da je zaradi posledic poplavnega dogodka prišlo na nepremičninah, "last oškodovancev", do zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnin in v posledici tega iz enakih razlogov do zmanjšanja kvalitete bivanja. Že iz njenih navedb torej izhaja, da so poškodovani objekti v lasti tretjih oseb, zato je tožba neodpravljivo nesklepčna. Sicer pa tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je lastnik Športnega parka v S. Športno društvo S., lastnik Gasilskega doma v N. pa Prostovoljno gasilsko društvo N., pri čemer imata omenjeni društvi samostojno pravno subjektiviteto, ki je ločena od tožeče stranke, zaradi česar slednja nima aktivne stvarne legitimacije za zahtevek na povračilo škode zaradi poškodb športnega parka oziroma gasilskega doma. Enako velja za zahtevek z naslova "zmanjšanje kvalitete bivanja", pri čemer je tožeča stranka pravna oseba, za katero takšen zahtevek ne more predstavljati pravno priznane škode.
Sodišče prve stopnje je zmotno zgolj na podlagi vsebine mnenja sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, da je potrditev identitete tožnice na videoposnetkih zaradi slabe kvalitete, oddaljenosti od kamer in nošenja maske neizvedljiva, štelo, da toženka očitka v odpovedi ni dokazala. Izvedba dokaza s sodnim izvedencem (vsaj v tem delu) niti ni bila potrebna, saj je tožnica sama, ko je bila zaslišana kot stranka na naroku za glavno obravnavo, potrdila, da je na spornih videoposnetkih.
pravno priznana nepremoženjska škoda - smrt starša - starost oškodovanca - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - smrt mame - avstrijska sodna odločba
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v tej zadevi podane materialnopravne predpostavke, ki ustrezajo tisti vrsti pravno priznane nepremoženjske škode, ki se umešča v pojem "škoda zaradi žalovanja" oziroma v nemškem jeziku "Trauerschmerzensgeld". Primer, ki ga tožnik navaja v pritožbi, pa je umeščen v drugo pravno priznano vrsto nepremoženjske škode in sicer "škoda zaradi šoka" oziroma "Schockschadenschmerzensgeld".
V skladu z razlago v avstrijski sodni praksi, se pri odločanju o višini denarne odškodnine škode zaradi žalovanja, primarno upošteva intenziteta medsebojnih odnosov; kot dokazno pomembna dejstva (indici) pa še starost oškodovanca in pokojnega ter obstoj življenjske skupnosti. Poudarja se tudi, da je odmera denarne odškodnine odvisna od okoliščin konkretnega primera in se zato "izmika posplošenemu vrednotenju"
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066668
SPZ člen 8, 256, 256/1, 271, 271/1, 271/2, 271/4. GZ-1 člen 150, 150/1. ZBPP člen 46, 46/3.
stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pravica uporabe za gradnjo - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe stavbnega zemljišča - odstop od načela povezanosti stavbe in zemljišča - upravna dovoljenja - legalizacija objekta - zakonita gradnja - gradnja na tujem svetu - venire contra factum proprium - brezplačna pravna pomoč
Namen določbe drugega odstavka 271. člena SPZ je urediti položaje, ko lastnik stavbe ni pridobil (po ZLNLD) lastninske pravice na zemljišču.
Stavbna zemljišča v družbeni lastnini je upravljala občina, z njimi pa je razpolagala tako, da jih je dala v uporabo pravnim ali fizičnim osebam, in sicer z odločbo ali neposredno pogodbo proti plačilu.
Ker je sistem družbene lastnine dopuščal različen pravni režim na zemljišču in stavbi, zgrajeni na njem, dejstvo, da tožničin pravni prednik pred gradnjo ni pridobil pravice uporabe (za graditev) na zemljišču v družbeni lastnini, ne pomeni, da z gradnjo ni pridobil stavnopravnih upravičenj na stavbi.
Čeprav izdani (lokacijsko in gradbeno) dovoljenji ne predstavljata pravnega akta o prenosu pravice uporabe (akta o dodelitvi pravice gradnje), oziroma nimata takšne pravne moči kot jo ima dodeljena pravica uporabe (za graditev), velja kot pravno odločilno izpostaviti okoliščino, da je obe upravni dovoljenji izdal organ občine, torej organ subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066518
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-9, 371/2. URS člen 39.
žaljiva obdolžitev - razžalitev - obsodilna sodba - sprememba sodbe - oprostilna sodba - zmanjšana kriminalna količina - napačna pravna opredelitev dejanja - članek v medijih - pravica do obrambe - popolna rešitev predmeta obtožbe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - negativna vrednostna ocena - pravica do svobode izražanja - žaljiva izjava - sredstvo javnega obveščanja - novinar - javna oseba - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do zasebnosti - namen zaničevanja - resna kritika dela javnih oseb
Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.
Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izrecna odklonitev operativnega posega - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba prvostopne sodbe - ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom
Utemeljen je pritožben očitek, da sodišče prve stopnje razlog o neizvedeni operaciji v Sloveniji zmotno utemeljuje z odpovedjo sodelovanja UKC A. z dr. B. B., menjavo kirurgov in dejstvom, da kardiokirurg ni bil na razpolago. Zgolj v primeru, da posega v Sloveniji ne bi bilo mogoče opraviti, ker ne bi bilo ustreznih izvajalcev ali tehničnih pripomočkov, je mogoča ugotovitev, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in je poseg treba opraviti v tujini ter priznati zavarovancu pravico do zdravljenja v tujini. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako.
V obravnavani zadevi ni pomembno, da operacije ne bi zagotovila domača institucija, temveč je bila zagotovljena s sodelovanjem referenčnih centrov v tujini. To namreč še vedno pomeni zagotovitev posega v okviru javnega zdravstva.
Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zavarovanec v okviru javnega zdravstvenega sistema poda soglasje za poseg, in ne soglasja, da bo poseg opravil točno določen kirurg.
Ker je tožnica v mesecu aprilu 2017 izrecno odklanjala izvedbo operacijo in se za operacijo v okviru javne zdravstvene mreže ni odločila, čeprav je bila seznanjena z možnostjo operacije najprej pri dr. B. B. in nato na Češkem, ter se je raje že v mesecu novembru oziroma decembru 2017 odločila za operacijo v F. (Anglija), sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je zmotno uporabilo materialno pravo.
actio pro socio - predujem za kritje stroškov postopka - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - status družbenika - pasivna legitimacija
Presoji zakonitosti vpisov v sodni register je namenjen registrski postopek, za presojo zakonitosti odločitev (npr. sklep skupščine), ki so bili podlaga tem vpisom, pa so namenjeni drugi postopki, pri čemer (morebitno) ugotovljena ničnost v takih primerih načeloma učinkuje ex tunc, saj je pomembno, da se družba in tretji v pravnem prometu lahko zanesejo na veljavno opravljanje funkcije tistega, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register.
Če so preostale tožnice družbeniki pritožnice, pa vložena družbeniška tožba mora „obstati“. Dejstvo, da drugi tožnik ni družbenik, še ne pomeni, da takšnega položaja nimajo ostale tožnice, ki so tožbeni zahtevek zoper toženke uperile v svojem imenu in na račun družbe. Pritožnica mora zato v konkretnem primeru predujem za stroške postopka založiti ne glede na korporacijski status (le) drugega tožnika.
Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu in ne po procesnem pravu, saj je to stvar presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku.
Stroške postopka v primeru actio pro socio krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in ne glede na to, ali je predlog podala tudi stranka postopka. Zato na predlog stranke ni vezano.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066203
KZ-1 člen 86.
nadomestitev izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebne okoliščine na strani storilca
Sodišče, kot je že navedeno namreč izrečeno zaporno kazen nadomesti z zaporom ob koncu tedna le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter glede na nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. V obravnavani zadevi pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da okoliščine na strani obsojenca niso takšne, da bi opravičevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna. Zato je prvostopno sodišče predlog obsojenca tudi utemeljeno zavrnilo.
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - vpogled v podatke iz uradne evidence - zavrženje nedopolnjenega predloga - posledice nedopolnitve vloge
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni vseboval lastnoročnega podpisa stranke in njenih družinskih članov, pa tudi ne drugih obveznih sestavin, ki jih opredeljuje drugi odstavek 12. člena ZST-1. Zato sodišče ni smelo samo pridobivati podatkov iz javnih evidenc, saj za to ni imelo ustrezno podpisane privolitve. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da predloga za taksno oprostitev ni dopolnil s podatki, kot mu je bilo naloženo v pozivnem sklepu, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
CESTE IN CESTNI PROMET - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00065719
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-4. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 1.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - urbanistično mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - kategorizirana javna cesta - prostorski akti - kategorizacija nepremičnine za javno dobro
Drži, da je parcela 685/9 danes javna cesta, saj jo je pritožnica z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v letu 2005 kategorizirala kot občinsko cesto. Drži tudi, da je ugovor javnega dobra relevanten za obseg pripadajočega zemljišča. Vendar pa pritožnica spregleda, da bi bil tak ugovor lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z dokazi, da je imela sporna parcela namembnost zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, že v času pred lastninjenem. Ni namreč pomembno, ali je bilo neko zemljišče razglašeno za javno dobro po sedaj veljavnih predpisih, bistveno je, ali je bilo zemljišče v času pred nastopom lastninjena namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar ali redni rabi stavbe.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
vrnitev v prejšnje stanje - zdravstveno stanje - komunikacijska tehnologija
Zdravstveno stanje je osebna zadeva pacienta, vendar brez podrobnih trditev v čem je bilo tako hudo, da zakonita zastopnica (ne le ob komunikacijskih možnostih, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pač pa tudi ob drugih tehnoloških rešitvah) ni mogla v roku plačati sodne takse po vročenem plačilnem nalogu ne pomeni avtomatično opravičljivega razloga za zamudo.
Dolžnik opravlja plačila s pomočjo spletnega bančništva in za pravočasno plačilo sodne takse direktorici ni bilo potrebno zapuščati doma.
SPZ člen 31, 31/1, 33, 33/1, 33/3. ZTLR člen 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 365, 365/1-2, 366, 424, 426.
motenje posesti - posestno varstvo - zadnja mirna posest - ekonomski interes za posestno varstvo - zloraba pravic - služnostna pravica - izguba posesti - protipravnost motenja posesti
Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.