ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.
Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18. ZDR-1 člen 154, 154/1.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - dežurni policist - zamenjava delavca
Tožniku se ni bilo treba obračati na toženko z namenom, da bi mu priznala pravico do odmora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bila tožniku zamenjava za čas odmora zagotovljena. Njegov dogovor s sodelavcem je bil potreben le zaradi določitve časa koriščenja odmora oziroma zamenjave, medtem ko je osebo, ki je bila dolžna zamenjati dežurnega policista, toženka določila vnaprej z vsakokratnimi razporedi dela. Takšna ureditev koriščenja odmora oziroma realizacije priznane pravice ne pomeni kršitve pravil, ki jih našteva pritožba.
ZDR-1 člen 61, 61/1, 200. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/3.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka je bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je obstajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00069574
KZ-1 člen 116, 116/4.
poskus umora - zakonski znaki - nizkotni nagibi - ljubosumje - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji
Ljubosumje je bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe ter tudi nezadovoljnost zaradi uspehov ali prednosti koga, kot to določa tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil obtoženec ljubosumen. Sodišče prve stopnje sklepa na ljubosumje obtoženca na podlagi zaljubljenosti obtoženca in na podlagi izpovedbe izvedenca. Na podlagi zaljubljenosti obtoženca še ni mogoče z gotovostjo sklepati tudi na ljubosumje, saj gre za različna čustva. V primeru zaljubljenosti gre za stanje, ko prevlada čustvena navezanost z upoštevanjem le dobrih, lepih strani, navedeno pa ne more z gotovostjo kazati na ljubosumje. Tudi izpovedba izvedenca, kot jo povzema sodišče prve stopnje, zgolj dopušča možnost obstoja ljubosumja glede na druge ugotovitve izvedenca, ne predstavlja pa prepričljivega zaključka izvedenca na podlagi njegovega dela.
Obtožencu se očita, da naj bi dejanje storil iz drugih nizkotnih nagibov v smislu 4. točke 116. člena KZ-1, ki naj bi ga predstavljalo ljubosumje. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugačne presoje že ugotovljenih dejstev ugotovilo, da ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja in s tem tudi ne zaradi drugih nizkotnih nagibov ter je posledično navedene očitke izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066731
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - konkretizacija - privolitev - mladoletna oseba
Ugotavljanje zavesti obdolženke v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja in s tem povezana presoja vprašanja, ali je resnično ravnala zlonamerno ali morebiti v želji po varovanju največjih koristi otroka, predstavlja predmet dokazne ocene in s tem predmet obrazložitve sodne odločbe. Privolitev mladoletne osebe praviloma ne izključuje protipravnosti storilčevega ravnanja. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, zato sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri. Zlonamerno onemogočanje stikov je ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je zmotno zgolj na podlagi vsebine mnenja sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, da je potrditev identitete tožnice na videoposnetkih zaradi slabe kvalitete, oddaljenosti od kamer in nošenja maske neizvedljiva, štelo, da toženka očitka v odpovedi ni dokazala. Izvedba dokaza s sodnim izvedencem (vsaj v tem delu) niti ni bila potrebna, saj je tožnica sama, ko je bila zaslišana kot stranka na naroku za glavno obravnavo, potrdila, da je na spornih videoposnetkih.
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - vpogled v podatke iz uradne evidence - zavrženje nedopolnjenega predloga - posledice nedopolnitve vloge
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni vseboval lastnoročnega podpisa stranke in njenih družinskih članov, pa tudi ne drugih obveznih sestavin, ki jih opredeljuje drugi odstavek 12. člena ZST-1. Zato sodišče ni smelo samo pridobivati podatkov iz javnih evidenc, saj za to ni imelo ustrezno podpisane privolitve. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da predloga za taksno oprostitev ni dopolnil s podatki, kot mu je bilo naloženo v pozivnem sklepu, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - preizkus pravilne uporabe materialnega prava - povrnitev škode - padec - večstanovanjska stavba - protipravna opustitev - pravila stroke - pohodna površina - pravni standard dolžne skrbnosti
Padci v notranjih prostorih, zaradi narave stvari (logičen argument razlikovanja, s katerim se poudarja, da so razlike med urejenostjo zunanjih in notranjih površin pogojene z njihovimi različnimi lastnostmi in vplivi nanje) terjajo upoštevanje različnih okoliščin (dejstev) in temu prilagojeno razlago materialnega prava, a osnovna izhodišča te razlage so bistveno podobna - odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti odgovorne osebe prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana; ravnanje oškodovancev pa se primerja z običajnim (normalnim) pešcem, ki mora biti pozoren (skrben) pri hoji ("gledati predse"). V okoliščinah konkretnega primera in sicer, da je širina vhoda 3,10 m; da je bilo potrebno premostiti višinsko razliko 1 cm zelo ozkega (po širini) kovinskega roba, torej je bil potreben povsem normalen, običajen korak tudi v dolžino; tožnica živi v tem bloku že več let, takšno stanje je trajalo dve leti, ob padcu ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno zaznavanje in hojo, je zato pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6, 12a, 12a/2. ZBPP člen 13, 13/2. ZSVarPre člen 8, 8/1, 27, 27/1. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - ugotavljanje premoženjskega stanja prosilca - finančno stanje prosilca - dohodek, ki se upošteva - denarna sredstva na bančnem računu - prihranki prosilca - posojilo - pravni pouk o pritožbi - napačen pravni pouk - dovoljenost pritožbe zoper sklep o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, znesek 6.155,11 EUR predstavlja sredstva na računu drugega tožnika. Pri tem pa ZUPJS niti ZSVarPre ne določata nobene izjeme, da se tak znesek (tudi če ga je nakazala na račun mati taksnega zavezanca) ne bi upošteval kot premoženje taksnega zavezanca.
ZPP člen 343a. OZ člen 131, 131/1, 165, 168, 168/3, 179, 299, 299/1,299/2, 352, 352/3. ZGD-1 člen 268, 268/2.
nepravilna vročitev sodnega pisanja - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje pravilnosti izpolnjene vročilnice - nadomestni sklep - odpoklic predsednika uprave - nezakonita razrešitev - nezakonitost razrešitve in odškodnina - nepremoženjska škoda - kršitev dobrega imena in časti - protipravnost - trditveno in dokazno breme - prenehanje pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - preteklo poslovanje - izkaz verjetnosti - normalen tek stvari - zakonske zamudne obresti od premoženjske škode - opomin upnika - nastanek zamude - zastaranje poslovne odškodninske terjatve
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih povečanem (oz. zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih. Dopustno je sicer dokazovati, da bi lahko zaradi določenih posebnih okoliščin prišlo do bistvene spremembe pri obsegu oškodovančevega poslovanja v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček.
Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila tožnica z mesta predsednice uprave toženke odpoklicana iz neutemeljenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s tem, ko tožnici ni omogočila opravljanja funkcije predsednice uprave do izteka mandata, je toženka kršila svoje obveznosti do tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Toženka ne more uspeti s poudarjanjem, da je Pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito prenehala. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru predstavlja le izvršitev nezakonite izvršitve. Dejstvo, da nezakonitost sklepa o odpoklicu v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, za toženkino presojo odškodninske odgovornosti ni relevantno.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, aprilu in maju 2020 ni opravljala dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih, da bi bila upravičena do vtoževanega dodatka. Pravilno je ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena, in sicer po eni strani z navodili (delo od doma, uporaba mask in rokavic), po drugi strani pa z omejevanjem dostopa strank v prostore toženke (in tudi sprejemom strank na hodnikih).
Sicer pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi ta priča imela kakršen koli interes obdolženca po krivem obremeniti, zato s takšnimi posplošenimi in z ničemer podkrepljenimi trditvami zagovornik ne more prepričati v nasprotno, zlasti ker prvostopenjsko sodišče niti za oškodovanca ni ugotovilo, da bi imel slednji interes po krivem obremeniti obdolženca (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe).
ZDru-1 člen 7, 7/1, 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 154, 154/3.
društvo - volitve organov društva - zavrnitev predloga - interni akt - stroški postopka
Že zato, ker je poslovnik izraz volje večine članov tožene stranke kot zveze društev, ravnanja njenega predsednika na volilni skupščini 17. 6. 2020 ni mogoče označiti kot protipravnega (samovoljnega).
SPZ člen 31, 31/1, 33, 33/1, 33/3. ZTLR člen 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 365, 365/1-2, 366, 424, 426.
motenje posesti - posestno varstvo - zadnja mirna posest - ekonomski interes za posestno varstvo - zloraba pravic - služnostna pravica - izguba posesti - protipravnost motenja posesti
Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 7, 8, 212. KZ-1 člen 177, 177/1, 314, 314/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali tožnikovo ravnanje ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju, če je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega odstavka 177. člena KZ-1. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikova (priznana) kršitev izolacije izpolnjuje npr. znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, je preuranjena ugotovitev, da očitana kršitev ne izpolnjuje znakov nobenega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066203
KZ-1 člen 86.
nadomestitev izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebne okoliščine na strani storilca
Sodišče, kot je že navedeno namreč izrečeno zaporno kazen nadomesti z zaporom ob koncu tedna le, če meni, da bo tak ukrep glede na težo, okoliščine in vzroke za dejanje ter glede na nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. V obravnavani zadevi pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da okoliščine na strani obsojenca niso takšne, da bi opravičevale nadomestitev izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna. Zato je prvostopno sodišče predlog obsojenca tudi utemeljeno zavrnilo.
pregled in prepis sodnega spisa - predlog tretjega - pravica do izjave
S tem ko predloga tretje (predlagateljice) za pregled in prepis spisa (drugi odstavek 150. člena ZPP) ni vročilo pravdnima strankama, da se o njem (predhodno) izjavita, je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Citirana zakonska določba je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave R Slovenije. Če ima pravdna stranka v okviru tega načela med drugim pravico, da se opredeli do navedb in dokazov nasprotne stranke, ji še toliko bolj pripada pravica, da se opredeli do navedb in predloga tretjega, ki ni stranka postopka in se zavzema za pregled ter prepis spisa, ki je dovoljen pod pogoji iz drugega odstavka 150. člena ZPP.
odpoklic člana uprave delniške družbe - sklep nadzornega sveta - ničnost in izpodbojnost - poslovnik nadzornega sveta - kršitev določil poslovnika - kršitev statuta - hujše kršitve obveznosti - kršitev obveznosti poročanja - pravica člana uprave do izjave na seji nadzornega sveta
Vse formalne kršitve avtomatsko ne pomenijo neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Presoja formalne neveljavnosti terja glede na navedeno predvsem odgovor na vprašanje, kako pomembne so posamezne formalne napake.
Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je korporacijskopravni akt, pravna posledica katerega je prenehanje korporacijskega razmerja. Pri tem gre za postopek znotraj delniške družbe, ki ima naravo zasebnega prava, samo korporacijsko razmerje pa je sklenjeno izključno za zagotavljanje delovanja delniške družbe. Kot prostor za uveljavljanje individualnega interesa odpoklicanega člana uprave je zato le skozi morebitno zaslišanje (pravica do izjave) v drugih pravnih razmerjih in ne na sami seji nadzornega sveta. Ni najti pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave oziroma direktorju v postopku razrešitve (oziroma odpoklica) dana možnost obrambe glede razlogov za odpoklic.
Poslovodne funkcije tožnica ne more avtomatično kar izključiti iz svoje osebnosti in se predstavljati le kot delničarka. Nenazadnje je pomembno kako so drugi udeleženci sestanka dojemali položaj tožnice in ne v kakšnem svojstvu se jim je tožnica predstavila.
Intenziteta nadzora nadzornega sveta je odvisna od konkretne situacije. Če določen posel oziroma poslovni dogodek pomeni občutno tveganje za družbo in je zanjo eksistenčnega pomena bodisi zaradi narave posla bodisi zaradi razmer, v katerih se sklepa, se intenziteta nadzora poveča in mora nadzorni svet narediti tudi lastno analizo tveganja v konkretni situaciji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066518
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 356, 356/2, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-9, 371/2. URS člen 39.
žaljiva obdolžitev - razžalitev - obsodilna sodba - sprememba sodbe - oprostilna sodba - zmanjšana kriminalna količina - napačna pravna opredelitev dejanja - članek v medijih - pravica do obrambe - popolna rešitev predmeta obtožbe - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - negativna vrednostna ocena - pravica do svobode izražanja - žaljiva izjava - sredstvo javnega obveščanja - novinar - javna oseba - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do zasebnosti - namen zaničevanja - resna kritika dela javnih oseb
Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev.
Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.