vrnitev v prejšnje stanje - zdravstveno stanje - komunikacijska tehnologija
Zdravstveno stanje je osebna zadeva pacienta, vendar brez podrobnih trditev v čem je bilo tako hudo, da zakonita zastopnica (ne le ob komunikacijskih možnostih, na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pač pa tudi ob drugih tehnoloških rešitvah) ni mogla v roku plačati sodne takse po vročenem plačilnem nalogu ne pomeni avtomatično opravičljivega razloga za zamudo.
Dolžnik opravlja plačila s pomočjo spletnega bančništva in za pravočasno plačilo sodne takse direktorici ni bilo potrebno zapuščati doma.
SPZ člen 31, 31/1, 33, 33/1, 33/3. ZTLR člen 51. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 365, 365/1-2, 366, 424, 426.
motenje posesti - posestno varstvo - zadnja mirna posest - ekonomski interes za posestno varstvo - zloraba pravic - služnostna pravica - izguba posesti - protipravnost motenja posesti
Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18. ZDR-1 člen 154, 154/1.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - dežurni policist - zamenjava delavca
Tožniku se ni bilo treba obračati na toženko z namenom, da bi mu priznala pravico do odmora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bila tožniku zamenjava za čas odmora zagotovljena. Njegov dogovor s sodelavcem je bil potreben le zaradi določitve časa koriščenja odmora oziroma zamenjave, medtem ko je osebo, ki je bila dolžna zamenjati dežurnega policista, toženka določila vnaprej z vsakokratnimi razporedi dela. Takšna ureditev koriščenja odmora oziroma realizacije priznane pravice ne pomeni kršitve pravil, ki jih našteva pritožba.
ZDR-1 člen 61, 61/1, 200. OZ člen 619. ZUTD člen 163, 163/3.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka je bila tožnikov dejanski delodajalec, saj je obstajala trajna potreba po njegovem delu, zato je njena odgovornost enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je tožnik delo za toženko opravljal kot napoteni delavec, ni ugotavljalo bistvenih dejstev, ki se nanašajo na tožnikov zahtevek v zvezi s prikrajšanjem pri prejemkih iz delovnega razmerja.
prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - preizkus pravilne uporabe materialnega prava - povrnitev škode - padec - večstanovanjska stavba - protipravna opustitev - pravila stroke - pohodna površina - pravni standard dolžne skrbnosti
Padci v notranjih prostorih, zaradi narave stvari (logičen argument razlikovanja, s katerim se poudarja, da so razlike med urejenostjo zunanjih in notranjih površin pogojene z njihovimi različnimi lastnostmi in vplivi nanje) terjajo upoštevanje različnih okoliščin (dejstev) in temu prilagojeno razlago materialnega prava, a osnovna izhodišča te razlage so bistveno podobna - odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti odgovorne osebe prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana; ravnanje oškodovancev pa se primerja z običajnim (normalnim) pešcem, ki mora biti pozoren (skrben) pri hoji ("gledati predse"). V okoliščinah konkretnega primera in sicer, da je širina vhoda 3,10 m; da je bilo potrebno premostiti višinsko razliko 1 cm zelo ozkega (po širini) kovinskega roba, torej je bil potreben povsem normalen, običajen korak tudi v dolžino; tožnica živi v tem bloku že več let, takšno stanje je trajalo dve leti, ob padcu ni bilo nobenih drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno zaznavanje in hojo, je zato pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.
ZPP člen 343a. OZ člen 131, 131/1, 165, 168, 168/3, 179, 299, 299/1,299/2, 352, 352/3. ZGD-1 člen 268, 268/2.
nepravilna vročitev sodnega pisanja - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje pravilnosti izpolnjene vročilnice - nadomestni sklep - odpoklic predsednika uprave - nezakonita razrešitev - nezakonitost razrešitve in odškodnina - nepremoženjska škoda - kršitev dobrega imena in časti - protipravnost - trditveno in dokazno breme - prenehanje pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja - premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - preteklo poslovanje - izkaz verjetnosti - normalen tek stvari - zakonske zamudne obresti od premoženjske škode - opomin upnika - nastanek zamude - zastaranje poslovne odškodninske terjatve
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih povečanem (oz. zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih. Dopustno je sicer dokazovati, da bi lahko zaradi določenih posebnih okoliščin prišlo do bistvene spremembe pri obsegu oškodovančevega poslovanja v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček.
Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila tožnica z mesta predsednice uprave toženke odpoklicana iz neutemeljenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s tem, ko tožnici ni omogočila opravljanja funkcije predsednice uprave do izteka mandata, je toženka kršila svoje obveznosti do tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Toženka ne more uspeti s poudarjanjem, da je Pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito prenehala. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru predstavlja le izvršitev nezakonite izvršitve. Dejstvo, da nezakonitost sklepa o odpoklicu v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, za toženkino presojo odškodninske odgovornosti ni relevantno.
IZVRŠILNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00066255
ZIZ člen 272, 272/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - izpodbijanje sklepa skupščine - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe
Pogoji oziroma predpostavke za izdajo tovrstne začasne odredbe (in ki morajo biti podani kumulativno) so verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve, eden izmed pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, ni pa je mogoče izdati v primeru iz prve alineje drugega odstavka 272. člena (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena).
Glede na pravkar povedano je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v postopku ni bilo izkazano, da bi katerikoli stranki v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot nasprotni stranki in da sta v tem smislu v enakem položaju. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da za tožnika kot družbenika toženke ni povsem vseeno (to ga moti oz. temu nasprotuje), ali bo skrben pregled poslovanja družbe s strani konkurenta opravljen ali ne, ampak to samo zase ne predstavlja oz. dokazuje (s stopnjo verjetnosti) obstoja "hujših neugodnih posledic" (vsaka neugodnost v tej zvezi seveda ni pravno relevantna). Le-te namreč morajo biti ustrezno konkretizirane in njihov obstoj izkazan na realni in ne zgolj na splošni in hipotetični ravni, česar pa tožnik ni v postopku ni uspel izkazati.
URS člen 22. SPZ člen 92, 92/2, 95, 96, 96/2. OZ člen 190, 346. ZPP člen 13, 206, 339, 339/2, 339/2-8.
prekinitev pravdnega postopka - izročitev in izpraznitev nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - nasprotna tožba - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - ugovor izključne lastnine - sodna poravnava - pogojna poravnava - (ne)izpolnjevanje pogojev - obseg uporabe - uporaba nepremičnine - stanje nepremičnine - začasna uporaba - površina zemljišča - oblikovanje tožbenega zahtevka - restitucijski zahtevek - uporaba SPZ - uporaba OZ - nadomestilo za uporabo nepremičnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - ugovor zastaranja - neupravičena obogatitev - metoda izračuna uporabnine - (ne)zazidano stavbno zemljišče - nacionalizacija stavbnega zemljišča - sodba presenečenja - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga lastninjenja - podržavljeno stavbno zemljišče - pripadajoče zemljišče k stavbi - pravica uporabe
Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče za presojo utemeljenosti zahtevka, ne glede na to, ali je bil toženec dobroveren ali nedobroveren posestnik, uporabiti tudi SPZ, ne soglaša pa s tem, da SPZ za ta zahtevek določa zastaralni rok. Iz sistematike 95. in 96. člena SPZ namreč izhaja, da zakon v okviru zahtevkov, ki jih imata lastnik in posestnik drug do drugega ob vrnitvi stvari, ločeno obravnava plodove in uporabo. Nadomestila za uporabo, ki ga mora plačati nedobroverni posestnik, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljevati z določilom drugega odstavka 96. člena SPZ, ki govori o povračilu vrednosti obranih in neobranih plodov, prav tako pa se posledično ni mogoče sklicevati na v njem določen zastaralni rok. Ker SPZ o zastaranju nadomestila za uporabo nima določb, je v tem pogledu treba uporabiti OZ, konkretno 346. člen, saj za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve poseben zastaralni rok ni predpisan.
Dejanska oblast tožene stranke je pogoj za utemeljenost vrnitvenega zahtevka po 92. členu SPZ.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji je o sodbi presenečenja, ki ni sprejemljiva z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave, mogoče govoriti tedaj, ko sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank v postopku ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Uporaba takšne pravne norme ima lahko namreč za posledico, da stranki svojih navedb ne moreta dopolniti z dejstvi in ugovori, ki jih po njunem mnenju kot upoštevno narekuje novo, presenetljivo pravno stališče, na katero se je pri odločanju oprlo sodišče. S tem pa je nedopustno poseženo v pravico strank do izjave. Pri tem ne gre le za varstvo pravice strank do izražanja pravnih naziranj v zvezi z zadevo, temveč tudi za povezavo te pravice s pravico strank, da v postopku navajata dejstva. Varstvo pravice do izjave namreč ne more biti učinkovito, če stranki določenih dejstev, pomembnih z vidika pravne norme, na katero se opre sodišče, ne navedeta v prepričanju, da za odločitev v sporu niso pomembna, pa jima v zvezi s tem ni mogoče očitati opustitve potrebne skrbnosti.
ZZ ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik v tožbi, ki jo vloži na podlagi prvega odstavka 39. člena tega zakona. Sodna praksa dopušča tako oblikovalne kot ugotovitvene tožbene zahtevke. V primeru, da bi sodišče v tem sporu tožničinemu oblikovalnemu zahtevku ugodilo, to ne pomeni, da bi bila korporacijskopravno reintegrirana nazaj na funkcijo direktorice toženca. Če je oseba nezakonito razrešena s funkcije direktorja zavoda, nima "reintegracijskega" zahtevka nazaj na to funkcijo, saj tega ne predvideva niti ZZ niti kakšen drug predpis. Posledice takšne nezakonite razrešitve spadajo v sfero statusnega prava in jih, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba, razen z odškodnino ni mogoče odpraviti.
Glede na obrazloženo bi sodišče prve stopnje v okviru presoje (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka za razveljavitev sklepa o razrešitvi / odpoklicu moralo raziskati in se opredeliti do tožničinih navedb, s katerimi je ta sklep izpodbijala.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pomanjkljiva trditvena podlaga - informativni dokaz z izvedencem - specifikacija materialnih stroškov
Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, vendar to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, aprilu in maju 2020 ni opravljala dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih, da bi bila upravičena do vtoževanega dodatka. Pravilno je ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena, in sicer po eni strani z navodili (delo od doma, uporaba mask in rokavic), po drugi strani pa z omejevanjem dostopa strank v prostore toženke (in tudi sprejemom strank na hodnikih).
zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - predlog za oprostitev plačila sodne takse - vpogled v podatke iz uradne evidence - zavrženje nedopolnjenega predloga - posledice nedopolnitve vloge
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni vseboval lastnoročnega podpisa stranke in njenih družinskih članov, pa tudi ne drugih obveznih sestavin, ki jih opredeljuje drugi odstavek 12. člena ZST-1. Zato sodišče ni smelo samo pridobivati podatkov iz javnih evidenc, saj za to ni imelo ustrezno podpisane privolitve. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da predloga za taksno oprostitev ni dopolnil s podatki, kot mu je bilo naloženo v pozivnem sklepu, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
CESTE IN CESTNI PROMET - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00065719
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-4. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 1.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - urbanistično mnenje - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - kategorizacija zemljišča kot javne ceste - kategorizirana javna cesta - prostorski akti - kategorizacija nepremičnine za javno dobro
Drži, da je parcela 685/9 danes javna cesta, saj jo je pritožnica z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v letu 2005 kategorizirala kot občinsko cesto. Drži tudi, da je ugovor javnega dobra relevanten za obseg pripadajočega zemljišča. Vendar pa pritožnica spregleda, da bi bil tak ugovor lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z dokazi, da je imela sporna parcela namembnost zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, že v času pred lastninjenem. Ni namreč pomembno, ali je bilo neko zemljišče razglašeno za javno dobro po sedaj veljavnih predpisih, bistveno je, ali je bilo zemljišče v času pred nastopom lastninjena namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar ali redni rabi stavbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00066268
OZ člen 190, 629, 631. ZPP člen 163, 163/3.
odstop terjatve (cesija) - pobot z odstopljeno terjatvijo - končni obračun - pravna narava končnega obračuna del - pravna narava izvensodne poravnave - enostranski akt - pasivnost stranke - prerekanje trditev - actio directa podizvajalca - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - izpolnjevanje kumulativnih pogojev - priznanje obstoja podizvajalčeve teratve - razmerje med podizvajalcem in naročnikom - neupravičena obogatitev - stroški postopka - rok za uveljavljanje zahteve za povrnitev stroškov - podaljšanje roka
Sodna praksa priznava dokončnemu računu naravo izvensodne poravnave ravno zato, ker pri njegovi sestavi sodelujeta obe stranki in tako ugotovita katera opravljena dela so nesporna. Dokončni obračun ni enostranski pravni akt, pač pa predstavlja dogovor med strankama. Zato v primeru, ko dokončni obračun izda enostransko ena stranka zaradi pasivnosti druge stranke, končni obračun nima narave izvensodne poravnave.
Takrat, kadar podizvajalec zaupa izvršitev posla drugemu, se ne prenaša tudi pravica zadnjega podizvajalca v tej verigi do uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. Določilo 631. člena OZ namreč predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretje osebe, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem odnosu. Izjeme pa je treba obravnavati utesnjujoče. Te izjeme zato ni mogoče razlagati tako, da bi tudi podizvajalec podizvajalca imel do glavnega izvajalca neposreden zahtevek po 631. členu OZ.
Zakon o sodnih taksah (1990) tarifna številka 4021, 4022.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za ugovor - višina sodne takse
Tar. št. 4021 ZST-1 zajema vse oziroma oba ugovora zoper sklep o izvršbi, torej tako na podlagi izvršilnega naslova kot na podlagi verodostojne listine.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066005
ZKP člen 129.a, 129.a/1. KZ-1 člen 86, 86/4, 86/12. ZIKS-1 člen 12.
vikend zapor - zapor ob koncu tedna - nadomestna izvršitev kazni zapora - zavrženje predloga - spolna nedotakljivost
Sodišče prve stopnje je ureditev v 12. členu ZIKS-1 in četrtem odstavku 86. člena KZ-1 pravilno tolmačilo ter po ugotovitvi, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, torej kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, utemeljeno ni dopustilo izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.
Sodišče prve stopnje je zmotno zgolj na podlagi vsebine mnenja sodnega izvedenca kriminalistično tehnične stroke, da je potrditev identitete tožnice na videoposnetkih zaradi slabe kvalitete, oddaljenosti od kamer in nošenja maske neizvedljiva, štelo, da toženka očitka v odpovedi ni dokazala. Izvedba dokaza s sodnim izvedencem (vsaj v tem delu) niti ni bila potrebna, saj je tožnica sama, ko je bila zaslišana kot stranka na naroku za glavno obravnavo, potrdila, da je na spornih videoposnetkih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00069574
KZ-1 člen 116, 116/4.
poskus umora - zakonski znaki - nizkotni nagibi - ljubosumje - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji
Ljubosumje je bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe ter tudi nezadovoljnost zaradi uspehov ali prednosti koga, kot to določa tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil obtoženec ljubosumen. Sodišče prve stopnje sklepa na ljubosumje obtoženca na podlagi zaljubljenosti obtoženca in na podlagi izpovedbe izvedenca. Na podlagi zaljubljenosti obtoženca še ni mogoče z gotovostjo sklepati tudi na ljubosumje, saj gre za različna čustva. V primeru zaljubljenosti gre za stanje, ko prevlada čustvena navezanost z upoštevanjem le dobrih, lepih strani, navedeno pa ne more z gotovostjo kazati na ljubosumje. Tudi izpovedba izvedenca, kot jo povzema sodišče prve stopnje, zgolj dopušča možnost obstoja ljubosumja glede na druge ugotovitve izvedenca, ne predstavlja pa prepričljivega zaključka izvedenca na podlagi njegovega dela.
Obtožencu se očita, da naj bi dejanje storil iz drugih nizkotnih nagibov v smislu 4. točke 116. člena KZ-1, ki naj bi ga predstavljalo ljubosumje. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugačne presoje že ugotovljenih dejstev ugotovilo, da ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil zaradi ljubosumja in s tem tudi ne zaradi drugih nizkotnih nagibov ter je posledično navedene očitke izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izrecna odklonitev operativnega posega - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba prvostopne sodbe - ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom
Utemeljen je pritožben očitek, da sodišče prve stopnje razlog o neizvedeni operaciji v Sloveniji zmotno utemeljuje z odpovedjo sodelovanja UKC A. z dr. B. B., menjavo kirurgov in dejstvom, da kardiokirurg ni bil na razpolago. Zgolj v primeru, da posega v Sloveniji ne bi bilo mogoče opraviti, ker ne bi bilo ustreznih izvajalcev ali tehničnih pripomočkov, je mogoča ugotovitev, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in je poseg treba opraviti v tujini ter priznati zavarovancu pravico do zdravljenja v tujini. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako.
V obravnavani zadevi ni pomembno, da operacije ne bi zagotovila domača institucija, temveč je bila zagotovljena s sodelovanjem referenčnih centrov v tujini. To namreč še vedno pomeni zagotovitev posega v okviru javnega zdravstva.
Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da zavarovanec v okviru javnega zdravstvenega sistema poda soglasje za poseg, in ne soglasja, da bo poseg opravil točno določen kirurg.
Ker je tožnica v mesecu aprilu 2017 izrecno odklanjala izvedbo operacijo in se za operacijo v okviru javne zdravstvene mreže ni odločila, čeprav je bila seznanjena z možnostjo operacije najprej pri dr. B. B. in nato na Češkem, ter se je raje že v mesecu novembru oziroma decembru 2017 odločila za operacijo v F. (Anglija), sodišče prve stopnje pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni pravilno zapolnilo in je zmotno uporabilo materialno pravo.
ZDru-1 člen 7, 7/1, 13, 13/1, 13/3. ZPP člen 154, 154/3.
društvo - volitve organov društva - zavrnitev predloga - interni akt - stroški postopka
Že zato, ker je poslovnik izraz volje večine članov tožene stranke kot zveze društev, ravnanja njenega predsednika na volilni skupščini 17. 6. 2020 ni mogoče označiti kot protipravnega (samovoljnega).