zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - zavrnitev dokaznega predloga - trditveno breme - ugovor zoper sklep o izvršbi
Dolžnost tožene stranke je bila, da po tem, ko je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljila in tudi predložila dokazila o njegovem obstoju, dokaže, da je vtoževane terjatve plačala oziroma da naj jih iz kakšnih drugih razlogov ni bila dolžna plačati. Ker ni bilo nikakršnih trditev in tudi nikakršnih predloženih dokazov, ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika dolžnika; če niso zatrjevana nikakršna dejstva, se jih z zaslišanjem ne da nadomestiti. Samo nasprotovanje zahtevku v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa za izpolnitev zahtev iz 212. člena ZPP ne zadostuje. Kakršnekoli navedbe v ugovoru, kljub temu, da je resnično, da predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine listine niso predložene, pa so sicer resnične, vendar se tega ne dokazuje z zaslišanji.
pravica do izjave - delovna nesreča - neposlovna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost delodajalca - navodila za delo - navodila delodajalca - strokovno vprašanje - navedba dokazov - dokaz z izvedencem - izvedenec za varstvo pri delu - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov - vsebinsko neprepričljiva obrazložitev sodišča
Sodišče predlaganih dokazov ni dolžno izvesti, če ima za to sprejemljive, ustavno dopustne razloge. Vendar pa v obravnavani zadevi razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje izvedenca s področja varstva pri delu ne sodijo v okvir prepričljivih, utemeljenih in ustavno sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga.
V predsodnem postopku je prišlo do kršitve 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP, ker je v postopku na drugi stopnji sodelovala oseba, katere pisno mnenje je bilo upoštevano pri izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker je pri odločitvi o pritožbi sodelovala oseba, ki bi zaradi upoštevanja njenega pisnega mnenja pri izdaji prvostopenjske odločbe morala biti izločena. Izpodbijana drugostopenjska upravna odločba ni zakonita zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, zato bi jo že sodišče prve stopnje po ZDSS-1 moralo odpraviti.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - dokazna ocena sodišča - prosta dokazna ocena - razveza pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - namen pogodbe
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil s strani sodišča prve stopnje premalo upoštevan namen, zaradi katerega je pokojna sklenila izpodbijano pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Iz izpovedb prič, za katere pritožba utemeljeno izpostavlja, da jim sodišče neupravičeno ni pripisalo verodostojnosti, to je sester in nečakinje pokojne, izhaja, da je pokojni zelo veliko pomenilo, da je lahko po letu 2014, to je po smrti njenega moža, ostala na domačiji, kar ji je omogočila toženka, ki se je skupaj s svojima otrokoma preselila k pokojni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00066032
ZPP člen 7, 116, 116/1, 117, 117/2, 117/3, 117/4, 212. OZ člen 6, 6/2, 768. ZOdv člen 11. ZIZ člen 29b, 29b/5.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost zamude - komunikacija med odvetnikom in stranko - informacijska tehnologija - skrbnost dobrega strokovnjaka - kršitev načela skrbnosti dobrega strokovnjaka - neplačilo sodne takse - domneva umika pritožbe
Po pooblastitvi odvetnika je na stranki in na odvetniku odgovornost, da zagotovita nemoteno in potrebno komunikacijo med njima, zato gredo načeloma zamude, ki so nastale zaradi težav v komunikaciji, v breme stranke, saj je odnos med stranko in njenim pooblaščencem stvar njunega mandatnega razmerja, ki navzven nima nobenega vpliva, predvsem pa nima nobenega vpliva na sodišče. Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je torej stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.
Sistemske napake v informacijski tehnologiji so sicer običajno res izven sfere stranke in nanje načeloma ne more vplivati, vendar pa je treba ob tem upoštevati, da komunikacija preko informacijske tehnologije ne predstavlja edine možnosti komunikacije med stranko in njenim pooblaščencem. Bistveno pri tem je tudi, da je pooblaščenka v obravnavanem primeru odvetnica, ki mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). V tem normativnem okviru je sodišče prve stopnje dolžnikovi pooblaščenki utemeljeno očitalo, da bi ob dejstvu, da od dolžnika ni prejela povratne informacije o prejemu elektronske pošte, in ob zavedanju posledic neplačila sodne takse morala kljub zatrjevanemu siceršnjemu ustaljenemu načinu komunikacije z dolžnikom preko sporočil po elektronski pošti s ponovnim sporočilom pred iztekom roka ali na kakšen drug primeren način (telefon ipd.) preveriti, ali se je dolžnik s plačilnim nalogom pravočasno seznanil in bo oziroma je sodna taksa kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe tudi pravočasno plačana.
Pooblaščenkina opustitev take poizvedbe ob opisanem ne pomeni potrebne skrbnosti, ki bi jo bilo od pooblaščenca pričakovati v sklenjenem mandatnem razmerju s stranko. V konkretnem primeru zato ni mogoče govoriti o naključju, ki se je pripetilo stranki, niti o dogodku, ki ga stranka ali njena pooblaščenka kljub zadostni skrbnosti ne bi mogla predvideti niti preprečiti. Posledično dolžnikova zamuda s plačilom sodne takse ni opravičljiva, saj že tudi najnižja stopnja krivde - majhna malomarnost ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje.
izvršba - odločba o stikih - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - največja korist otroka
V konkretnem primeru je šlo za enkratno 45 minutno zamudo zaradi udeležbe mld. otroka na podelitvi medalj v okviru zaključka smučarske šole v naravi. Upnik je bil o navedenem predhodno obveščen tako s strani šole, kot s strani dolžnice preko SMS sporočila. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, se morejo stiki izvajati tako, da so v otrokovo največjo korist in v kolikor pride do situacije, kot je konkretna (smučarski tečaj), staršem ne sme biti vodilo togo vztrajanje do minute natančno pri določenih stikih, ampak maksimalna korist otroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066895
ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 360, 360/1. ZVO člen 26.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - dejavnost posebnega družbenega pomena - gospodarska javna služba - komunalna dejavnost - infrastrukturni objekt - ugovor prekluzije - upoštevanje pripravljalne vloge - pravočasnost navedb in dokazov - priposestvovanje nepremičnine - priposestvovalna doba - dobra vera - odpoved lastninski pravici - pravni interes - lastništvo tretjega - učinek pravnomočne sodne odločbe - razmerje inter partes
Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00065722
SPZ člen 33, 33/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
motenje posesti - sodno varstvo posesti - opis motilnega ravnanja - določenost tožbenega zahtevka - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo in njegove meje - posesorna in petitorna pravda - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - zadnje posestno stanje - posestno varstvo javnega dobra - opuščeno javno dobro - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
Pritožba sicer opozarja, da pozorno branje tožbe privede do zaključka, da je tožeča stranka tudi na parceli 0002 99/55 zatrjevala motenje posesti in zahtevala, da se gradbiščna ograja tudi v tem delu postavi nazaj, a pritožbeno sodišče ne deli takšnega mnenja. Tožbene navedbe morajo namreč biti jasne, kar pa v obravnavanem primeru glede parcele 0002 99/55 ni izpolnjeno.
Na javnem dobru posestno varstvo ni mogoče, saj na njem tudi posest ni mogoča. Mogoče pa je dokazovati, da je določena nepremičnina dejansko izgubila lastnost, značaj in namen javnega dobra (opuščeno javno dobro). Na takšnem (opuščenem) javnem dobru je možna zakonsko varovana posest.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji - dodatni sklep o prodaji - izklicna cena
Pomen morebitnega splošnega zvišanja cen nepremičnin v letih 2021 in 2022, na katero se sklicuje pritožnica, v konkretnem primeru povsem zbledi ob dejstvu, da so bile ravno v teh letih neuspešne javne dražbe dolžničinega deleža, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine.
Nedvomno predstavlja opustitev zavarovanja hruške s strani toženke protipravno ravnanje, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost nasproti tretjim. Vendar pa mora zavarovalnica za uspeh s svojim regresnim zahtevkom trditi in dokazati, da je toženka vozila vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno. Dejansko stanje v obravnavanem pa se po presoji višjega sodišča ne sklada z zakonskim besedilom. Tehnična neustreznost vozila mora biti njegova lastnost sama po sebi in ne more takšno postati zaradi opustitve varnostnih ukrepov voznika. Položaj, ki bi utemeljeval uporabo navedene zakonske določbe, bi bil podan npr., če vozilo v času nesreče ne bi imelo opravljenega tehničnega pregleda ali če bi voznik vedoma vozil vozilo z neustreznimi ali pokvarjenimi deli (npr. zavorami), tudi če bi imelo opravljen tehnični pregled.
nadomestna vročitev - sodne počitnice / poletno poslovanje - tek pritožbenega roka - prepozna pritožba
Pritožnica je pritožbo vložila priporočeno po pošti 24. 8. 2022, torej po izteku pritožbenega roka, zato je njena pritožba prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP).
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - kršitev sodelovalne dolžnosti - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju
Odpust obveznosti predstavlja po eni strani pravno dobroto za dolžnika, po drugi strani pa pomeni poseg v ustavno varovane pravice upnikov. Zato je potrebno poiskati ustrezno ravnovesje med nasprotujočimi si interesi obeh strani. Dolžnik v pritožbi ne navaja, da z obveznostjo sodelovanja z upraviteljem ni bil seznanjen, niti ne izpodbija zaključkov prvostopenjskega sodišča o številnih pozivih upravitelja, na katere se ni odzval oziroma se je nanje odzval nedopustno pozno. Glede na seznanjenost dolžnika z obveznostjo mesečnega poročanja upravitelju vsako nadaljnje pozivanje upravitelja pomeni, da dolžnik svojih obveznosti ne izpolnjuje. Nepošiljanje oziroma (pre)pozno pošiljanje zahtevanih listin upravitelju s strani dolžnika pa predstavlja oviranje teka postopka osebnega stečaja. V skladu z ustaljeno sodno prakso je institut odpusta obveznosti namenjen temu, da se prezadolženi dolžnik reši primeža dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov, vendar ne brez njegovega truda, in to ne glede na zmožnost poplačila upnikov. Dopusten je zgolj v primerih, ko dolžnik v celoti izpolnjuje svoje obveznosti, ne pa tudi v primeru, ko jih očitno krši. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je dolžnik kršitve ponavljal nedopustno dolgo.
ZFPPIPP člen 299, 299/1, 299/4, 299/5, 330, 330/1, 330/3.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o prodaji - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - ovira za prodajo premoženja - prijava izločitvene pravice - pravočasna prijava izločitvene pravice - sodna praksa
Zakon omogoča upniku uveljavitev izločitvene pravice do določene faze stečajnega postopka (prodaja premoženja) na način, da doseže izročitev predmeta, na katerem uveljavlja izločitveno pravico, v kasnejših fazah postopka pa mu omogoča, da pridobi pravico do izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice. Sodna praksa tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP v zvezi z 299. členom ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, enotno in ustaljeno razlaga tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji.
ZPP člen 311, 311/1, 337, 337/1. OZ člen 288, 312, 312/2. Posebne gradbene uzance (1977) člen 22, 32.
pritožbene novote - gradbena pogodba - končna situacija - končni obračun - enotna cena - dodatna dela - nepredvidena dela - zadržanje sredstev - bančna garancija za odpravo napak - pobot terjatev - vračunavanje
Ne glede na to, da obe pravdni stranki obe situaciji imenujeta "končna situacija", je iz obravnavane zadeve očitno, da vsebinsko predstavlja končni obračun, torej obračun vseh opravljenih del, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, zmanjšan za zahtevke tožene stranke.
Tako v pogodbi kot v splošnih določilih se je tožeča stranka zavezala, da enotne cene vsebujejo vse, da bo izdelek služil svojemu namenu, torej vsa nepredvidena, spremenjena in dodatna dela. Da nekaj predstavlja dodatno delo ob tako določenih enotnih cenah, pa mora predstavljati tudi nepredvidljivo delo, kar pa za konstrukcijo, na katero bo pritrjen mavčno kartonski strop, ne more veljati.
Ker je pravico do zadržanja sredstev tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, o tem pa se je tudi nadalje razpravljalo, ne gre za nedovoljene pritožbene novote.
Namen bančne oziroma zavarovalniške garancije iz pogodbe dovolj jasno izhaja, tudi sicer pa je pri gradbenih delih običajen dogovor za izstavitev (predvsem) bančne garancije, ki se uporabi za odpravo skritih napak, torej napak, ki se pojavijo v garancijski dobi in ki jih izvajalec ne odpravi. Dejstva, da nobene od teh garancij ni mogla predložiti zaradi okoliščin na strani tožene stranke, tožeča stranka ni dokazala.
Ta znesek terjatve tožeče stranke sploh še ni zapadel v plačilo. Tega zneska tako (še) ni mogoče toženi stranki naložiti v plačilo, zato v tej višini terjatev tožeče stranke (še) ne obstaja.
Višje sodišče pri plačilih ne more upoštevati pravil o vračunavanju iz 288. člena OZ, saj bi s tem odločilo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila.
ZDR-1 člen 162, 162/1, 162/3, 162/4. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno uporabi ta člen Direktive.
Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je določitev obdobja za prenos v pristojnosti držav članic in zato določba nacionalnega prava o 12-mesečnem obdobju za prenos ni v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU.
Pravilni so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o trajanju delovnega dne na misiji in da je tožnik v Afganistanu delo opravljal vse dni v tednu, pri čemer je bil ritem dela enak od ponedeljka do nedelje. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka tožniku na misiji ni zagotovila dnevnega počitka med dvema delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju 11 ur, do katerega je bil tožnik upravičen, temveč zgolj v nepretrganem trajanju 9,5 ur.
V skladu z drugim odstavkom 98. člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174).
Zahtevek tožnika na plačilo odpravnine zaradi odpoklica s funkcije direktorja zadeva njegov statusnopravni oziroma korporacijskopravni položaj, zato ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, kot to določa točka b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Ob ugotovitvi, da je tožena stranka reorganizirala delovni proces na način, da je delo, ki ga je dotlej opravljala tožnica, prerazporedila med tri druge zaposlene in da nihče od njih tožničinih delovnih nalog ni prevzel v celoti, temveč zgolj delno in poleg svojih rednih delovnih nalog, je utemeljen zaključek, da je zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je takšen utemeljen razlog onemogočil nadaljevanje delovnega razmerja med strankama pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00066885
ZDR-1 člen 154. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 18. ZNDM-2 člen 2. ZNPPol člen 4.
odmor med delovnim časom - odškodnina za neizkoriščen odmor - policist - mejna kontrola
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da mejni prehodi niso bili tako obremenjeni, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel izkoristiti pripadajočega odmora.
URS člen 22. ZPP člen 115, 115/1, 214, 214/1, 236. ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - dejanski razlog - utemeljenost odpovednega razloga - delo na projektih
Toženka je sprejela poslovno odločitev, da tečajev ne bo več izvajala, s tem pa je dokazala, da je odpadla potreba po delu tožnika, ki je edini izvajal izobraževanja za toženko. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za poslovno odločitev delodajalca, smiselnost in smotrnost katere sodišče ne more presojati. Sodišče lahko preveri le, ali je res prišlo do ukinitve izobraževanj, kar je toženka dokazala z izpovedbo direktorja ter prič, smotrnosti takšne odločitve pa niso podvržene sodni presoji.