OZ člen 619, 649, 649/2. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2-6, 339/2-14, 451, 454, 454/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - oblika pogodbe - ustna pogodba - veljavnost pogodbe - gradbena pogodba - oblika gradbene pogodbe - nepodpis pogodbe - namen obličnosti - forma ad probationem - dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - izostanek odgovora na navedbe nasprotne stranke - domneva priznanja nezanikanih dejstev - nesporno dejansko stanje - nepotreben dokaz z izvedencem - neizvedba dokazov nasprotne stranke - narok v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog - pritožbena novota - nedovoljene pritožbene novote
Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z izvedencem. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na kršitve ZPP zaradi neizvedbe dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka. Vsaka stranka mora namreč dokaze, katerih izvedbo želi, predlagati sama. Pred tem pa mora navesti dejstva, ki se bodo s temi dokazi dokazovala.
Ker v skladu z drugim odstavkom 202.e člena ZP-1 sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (med drugim tudi), če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom člena 23 ZP-1 prekršek, za katerega se storilcu izreče stranska sankcija najmanj 3 (treh) kazenskih točk (KT) v cestnem prometu ali pa stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je prvo sodišče ob zgoraj navedenih ugotovitvah storilcu utemeljeno in povsem zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj za preklic zadošča že pravnomočno izrečena sankcija 3 KT v zvezi s prekrškom zoper varnost cestnega prometa.
ZP-1 člen 17, 26, 26/6, 27. ZP-1 člen 17, 26, 26/6, 27.
posebne olajševalne okoliščine - omilitev sankcije - enotna sankcija
V predmetni zadevi gre nedvomno za stek prekrškov, zato je v primeru izreka omiljene sankcije potrebno upoštevati tudi določbo 27. člena ZP-1 v zvezi z določbo 17. člena ZP-1. Tako mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka tega člena določiti sankcijo najprej za posamezen prekršek, nato pa izreči kot enotno sankcijo vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, se izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Če to opravičujejo okoliščine iz drugega, tretjega in petega odstavka prejšnjega člena, se za istovrstne prekrške v steku, za katere je izdana ena odločba o prekršku (56. člen ZP-1), lahko storilcu izreče enotna sankcija, ki ne dosega seštevka določenih sankcij ali ne presega največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu.
prekršek - kršitev cestnoprometnih predpisov - uporaba mobilnega telefona med vožnjo
Telefoniranje med vožnjo zmanjšuje voznikovo zaznavanje in tudi zmožnost obvladovanja vozila. Zato je načeloma prepovedano, izjemo pa določa tretji odstavek 35. člena ZPrCP.
Pritožnica sicer meni, da je uporaba funkcije vklopa zvočnika in mikrofona enaka uporabi naprave za prostoročno telefoniranje, kar pa ne drži. Najprej zato, ker je treba izjeme razlagati ozko, nato pa zato, ker vklop zvočnika in mikrofona zahteva, da voznik najde telefon, se javi na klic in nato na telefonu še vklopi ustrezno funkcijo. V času, ko izvaja ta opravila, pa je njegova osredotočenost na promet nedvomno zmanjšana. Zato uporaba funkcije zvočnika in mikrofona ne pomeni uporabe naprave za prostoročno telefoniranje v smislu tretjega odstavka 35. člena ZPrCP.
pritožba zoper odločitev o stroških - zmotna uporaba materialnega prava - odločitev o pravdnih stroških - odločitev o izvršilnih stroških - ugotovitveni zahtevek - obstoj terjatve
Tožničini pravdni (strošek sodne takse in materialni stroški za fotokopije in poštnino) in izvršilni stroški so nastali pred začetkom postopka osebnega stečaja, ki teče zoper toženca, zato gre za terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase. V tem postopku se obstoj terjatve le ugotovi (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP).
URS člen 29, 29-3. ZKP člen 248, 249, 249/1, 371, 371/2.
pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - pravica do predlaganja in izvedbe razbremenilnih dokazov - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - sodni izvedenec - strokovni pomočnik - soočenje - izvedena priča - zaslišanje razbremenilnih prič - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - kršitev pravice do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Z zavrnitvijo predlaganega dokaza - soočenja izvedenca in strokovnjaka obrambe - je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe kot to določa 3. alineja 29. člena Ustave RS, obdolženemu ni bilo omogočeno strokovno izvajanje dokazov v njegovo korist in je s tem prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.
Postopek pred sodiščem je praviloma usten. Sodišče bi moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov obeh strokovnjakov izpodbijala izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem obeh strokovnjakov in njunim soočenjem z odrejenim izvedencem preizkusi mnenje izvedenca. Mnenje je bilo za obdolženega obremenilno. Obramba ima pravico zasliševati avtorja izvedenskega dela, ki obdolženca obremenjuje. To pa lahko opravi s pomočjo strokovnjakov in tako, da tudi doseže zaslišanje za obdolženca razbremenilnih prič.
Drži pritožbena navedba, da je Energetski zakon določal zahtevo, da morajo dobavitelji imeti licenco, vendar je kot sankcijo določal prekršek in ne ničnosti pogodb. Samo dejstvo, da naj tožena stranka ne bi izpolnjevala pogojev po zakonu, pa ne zadošča za ugotovitev ničnosti. Ničnost je namreč skrajna sankcija, pravni posel se praviloma skuša obdržati v veljavi. Razlog temu je, da se za nične pravne posle šteje, da že od začetka niso bili učinkoviti in načeloma ne morejo konvalidirati, kar ima lahko (pre)hude posledice za obstoječa razmerja. Sporna pogodba se po neprerekanih navedbah izvaja že od leta 2006, objekt, v katerem so tudi poslovni prostori tožene stranke, se ves čas ogreva na podlagi Pogodbe. Pogodba je bila glede na določbe Stvarnopravnega zakonika in Stanovanjskega zakona veljavno sklenjena in zavezuje vse etažne lastnike. Pogodba na podlagi povedanega ni nična.
obračun dolga - povratni odkup - dokazovanje trditev - zavrnitev dokazov - prepozno predlagan dokaz - pavšalne navedbe - trditvena podlaga za izvedbo dokaza z izvedencem
Sodišče prve stopnje je tudi (dodatne) razloge glede tega, zakaj ni dopustilo dokaza z mnenjem FURS-a in dokaznega predloga za angažiranje izvedenca davčne stroke, prepričljivo in logično obrazložilo. Navedbe tožene stranke v tem delu so namreč povsem pavšalne. Tožena stranka tako ni specificirala, pri katerih postavkah tožbenega zahtevka bi morala tožeča stranka upoštevati neto oziroma bruto vrednost, kje ju je upoštevala napačno in kakšni (končni) zneski so po oceni tožene stranke pravilni. Tudi v zvezi s predloženim mnenjem FURS-a (po oceni višjega sodišča sploh ne gre za izvedensko mnenje o problematiki v konkretni zadevi, temveč le za navodilo uporabnikom za pravilno obračunavanje DDV) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ob predložitvi navedene listine ni konkretno utemeljila, katere navedbe naj bi s predloženim pravnim mnenjem utemeljevala. Tožena stranka bi morala (glede na obsežne obračune, ki jih je navajala tožeča stranka in obsežne priloge) svoje navedbe specificirati tako, da bi navedla, na katere konkretne zneske se nanašajo in s katerimi členi pogodbe so povezani. Iz istih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem davčne stroke.
ZD člen 9, 130, 219. SPZ člen 39, 41. Uredba o ureditvi nekaterih vprašanj glede pridobivanja premoženja države iz naslova dedovanja (2019) člen 7, 7/2, 7/2-1.
zapuščina brez dediča - prehod zapuščine na republiko slovenijo - derivativni način pridobitve - odgovornost države za zapustnikove dolgove - deklaratorna narava sklepa - varstvo lastninske pravice
Tako kot pri prehodu dediščine na dediče tudi zapuščina brez dediča preide v državno lastnino v trenutku zapustnikove smrti, v celoti z aktivo in pasivo ter neposredno od zapustnika (9. člen ZD). Ne gre torej za originarno pridobitev lastninske pravice (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom SPZ, saj država ne pridobi le zapustnikovega premoženja, pač pa odgovarja tudi za zapustnikove dolgove.
Zaradi takšnega položaja države pri prevzemu premoženja brez dedičev, tudi sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, ni konstitutivne, temveč tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. To pomeni, da se v njem samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti, to je univerzalno nasledstvo celotnega premoženja na državo.
Motorno kolo je tako postalo last države že z zapustničino smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno.
Ker tožeča stranka ni dokazala, da je soseda neutemeljeno izročila denar toženki, saj je zapustnik hčerki denar podaril, ne gre za neupravičeno obogatitev tožene stranke.
URS člen 23. ZIZ člen 15, 55, 55/1, 55/1-9, 71, 71/1, 71/2, 71/2-1, 71/2-4,74, 74/6,178. ZPP člen 7, 212.
izvršba na nepremičnino - dom dolžnika - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - pogoji za odlog izvršbe - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - ugovor dolžnika - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - pravnomočna odločitev o ugovoru - trditveno in dokazno breme - varstvo mladoletnih otrok - ugotovljena vrednost nepremičnine - pravica do sodnega varstva
V konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski pogoj očitne nesorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine oziroma dolžnikovega solastnega deleža do 1/2 na njej. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev, na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašala skupaj 37.944,25 EUR, vrednost nepremičnine št. 1 pa po GURS znaša skupaj 186.099,00 EUR, pri čemer je predmet izvršbe le polovični delež dolžnika na njej. O tem, da bi bila navedena višina terjatve očitno nesorazmerna, glede na vrednost dolžnikovega solastnega deleža na nepremičnini, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče govoriti. Obstoj očitnega nesorazmerja je po določbi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ ena od v zakonu izrecno določenih predpostavk.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje samo presojalo in določalo vrednost nepremičnine ter razmerje med vrednostjo nepremičnine in višino dolga, čeprav sodišče za tako analizo in določitev vrednosti nepremičnine nima ustreznega znanja. Določilo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ namreč od sodišča terja primerjanje višine izterjevane terjatve ter vrednosti nepremičnine, pri čemer v obravnavani zadevi vrednost nepremičnine s sklepom še ni bila ugotovljena (prim. 178. člen ZIZ), zato se je sodišče prve stopnje lahko oprlo le na podatke GURS, saj drugih podatkov o vrednosti dolžnik niti ni ponudil.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dolžnik ni izkazal niti kakšnih drugih posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Odlog izvršbe po tej določbi je predviden zlasti za primere, ko so na strani dolžnika podane kakšne posebej težke, izjemne okoliščine, zlasti zdravstvene in socialne narave, zaradi katerih bi takojšnja izvršba predstavljala prekomeren in s tem nedopusten poseg v dolžnikov položaj. Ker pa je odlog na navedeni podlagi možen najdlje za tri mesece, mora iti obenem za okoliščine kratkotrajne narave, ki so odpravljive v navedenem času. Kot pravilno izhaja že iz izpodbijanega sklepa, iz dolžnikovih navedb v predlogu za odlog izvršbe ne izhaja, da bi šlo v konkretnem primeru za tak položaj. Prodaja nepremičnine, ki je edini dom dolžnika in njegove družine, tudi dveh mladoletnih otrok, bi bil vsekakor zelo hud poseg v njihov položaj, o tem ni dvoma. Vendar pa, po drugi strani, po veljavni izvršilno pravni ureditvi, izvršba na nepremičnino, pa čeprav je dom, ni že vnaprej izključena. Zaradi varstva dolžnika sicer ZIZ v takem primeru predvideva dodatne možnosti odloga, tudi mimo pogojev po prvem odstavku 71. člena ZIZ, a od dolžnika terja, da izkaže obstoj posebno upravičenih razlogov po drugem odstavku istega člena.
stroški pravdnega postopka - ustavitev pravdnega postopka - spor majhne vrednosti - umik tožbe - krivdno povzročeni stroški postopka - izpolnitev zahtevka - pravica do izjave - skrbnost dobrega strokovnjaka
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da pri ugotavljanju predpostavk za povrnitev stroškov tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP ni relevanten le datum plačila, temveč predvsem, kdaj je bila tožnica seznanjena s tem, na kaj se plačilo nanaša. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da tožnica opravlja gospodarsko dejavnost na trgu, zato zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Tožnica bi pred sprožitvijo izvršilnega postopka morala kot dobra strokovnjakinja preveriti plačila in nakazane vsote s strani toženca. Če bi to storila, bi lahko kljub napačnemu sklicu ugotovila, da je toženec ob nakazilu 19. 11. 2021 navedel svoje ime in priimek in da je takrat tožnici nakazal 68,48 EUR, kar predstavlja točen znesek glavnice, ki naj bi ga toženec (po zmotnem prepričanju tožnice) dolgoval na dan vložitve predloga za izvršbo.
Pogodbena razmerja tožnika s prvo, tretjo in četrto toženko so bila preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, kot že navedeno, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca prve, tretje ali četrte toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Druga toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec prve, tretje in četrte toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00080784
ZPP člen 7, 11, 212, 286, 286/1. DZ člen 67, 68, 74.
skupno premoženje - obseg in deleži na skupnem premoženju - dokazi in dokazovanje - dokaz z zaslišanjem prič - prekluzija dokaznega predloga - umik dokaznega predloga - posebno premoženje - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje
Pritožbeno stališče, da je zahtevek glede stanovanja na A. treba zavrniti zato, ker sta pravdni stranki v zemljiški knjigi že navedeni kot polovična lastnika, ni utemeljen. Predmet ugotavljanja je skupno premoženje, ne glede na zemljiškoknjižne podatke. Ker je skupno premoženje pridobljeno na originaren način, je delež izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju lahko drugačen, kot ga izkazujejo zemljiškoknjižni podatki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00065590
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/2, 299/3, 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 279.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - pravna opredelitev - nevezanost na pravno opredelitev dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretni opis - zakonski znaki - dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja - grožnja - sila - nevarno sredstvo
KZ-1 v prvem odstavku 299. člena grožnjo in silo določa kot dve samostojni izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja, zatorej zadostuje, da storilec kaznivo dejanja stori bodisi z grožnjo, bodisi s silo. Ker iz konkretnega opisa izhaja uporaba sile, t. j. razpršitev čistila v obraz (oči) in telo obeh policistov, manjko opisa grožnje, ki sicer izhaja iz abstraktnega dela obtožbe, na ustrezen opis znakov predmetnega kaznivega dejanja ne vpliva, saj opis uporabe sile zadostuje. Sila ne pomeni zgolj fizične sile. Sila je, med drugim, ravnanje, s katerim je posamezniku onemogočen ali vsaj otežen voljni nadzor. Teorija grožnjo in silo povezuje na način, da grožnja prerase v kompulzivno silo, če je podkrepljena z uporabo nevarnega sredstva ali s telesnim gibom, ki lahko pomeni začetek uporabe sile. Pršenje čistila v oči in telo, ki ga tožilec v konkretnem delu opiše kot nevarno sredstvo, je ustrezen in potreben opis zakonskega znaka sile. Ali je konkretno čistilo res nevarno sredstvo, glede na njegove kemične sestavine in učinkovanje, je stvar presoje zbranih dokazov, ki je v fazi ugovornega postopka ni moč dati, saj je pridržana razpravnemu senatu, če in ko bo prišlo do glavne obravnave.
Pritrditi je tudi pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo znaki nobenega kaznivega dejanja, saj je v opisu prepoznati tudi vse znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 300. člena KZ-1, če bi se izkazalo, da policista obdolžencu še nista uspela povedati, zakaj sta prišla in z uradnim dejanjem, torej zbiranjem obvestil, še nista začela. In nazadnje je moč pršenje nevarnega sredstva v oči prepoznati tudi v drugih kaznivih dejanjih, saj se z očitanim ravnanjem posega v telesno integriteto, življenje in telo posameznika.
ZEPDSV člen 12. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/2, 159, 159/1.
plačilo razlike v plači - evidenca o izrabi delovnega časa - regres za letni dopust - odpoved pravicam iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je glede predloženih evidenc pravilno ugotovilo, da niso verodostojne, čeprav se število opravljenih ur ujema s številom ur iz plačilnih list, ker prihaja do vsebinskih razhajanj glede praznikov, letnega dopusta in bolnišniškega staleža. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo podatkom iz knjižice delovnega časa za leto 2020 in 2021, ampak je ugotavljalo dejansko opravljeno število ur na podlagi drugih dokazov.
Delavec z zaposlitvijo pridobi pravico do regresa za letni dopust, vendar pa vsakokratni regres za letni dopust zapade v plačilo s 1. julijem tekočega leta. To pomeni, da se tožnik maja 2018 ni mogel odpovedati terjatvi iz naslova regresa za leto 2018.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/6. ZBPP člen 14, 14/2. ZSVarPre člen 11. ZUPJS člen 9.
predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo - prihranki prosilca - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - izpolnjevanje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Zakon o brezplačni pravni pomoči v drugem odstavku 14. člena določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Način ugotavljanja materialnega položaja je predpisan v ZUPJS.
plačilo plače - odtegljaji od plače - pobot terjatev - pisno soglasje - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - trditveno in dokazno breme - negativno dejstvo
Tožnik je zatrjeval, da toženka od njega ni pridobila pisnega soglasja za pobot plače z njeno terjatvijo. Tožnik je torej zanikal podajo pisnega soglasja za pobot, kar predstavlja negativno dejstvo. Dejstva, da ni podal pisnega soglasja za pobot, tožnik ne more dokazovati. Se pa je s takšno tožnikovo trditvijo trditveno in dokazno breme preneslo na toženko, ki je trdila nasprotno od tistega, kar je tožnik zanikal, in sicer je trdila, da je tožnik s pobotom soglašal. Obširne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno preneslo breme dokazovanja obstoja pisnega soglasja za pobot na toženko, so tako neutemeljene.
Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pisno soglasje za pobot ne izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v tej odpovedi navedel, da toženka z dnem odpovedi do njega nima več nobenih obveznosti iz kakršnegakoli naslova. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta izjava vsebinsko ne ustreza pisnemu soglasju pobota in da je bila dana že pred vtoževanima odtegljajema od plač, zato se tožnik s takšno izjavo tudi ni mogel (vnaprej) odpovedati plačilu odtegnjenih zneskov plač.
neupravičena obogatitev - izdatek za drugega - razmerja med etažnimi lastniki - zastopanje etažnih lastnikov - način odločanja etažnih lastnikov - poslovodstvo brez naročila - nujna gestija
Dejstvo, da ima en etažni lastnik zadostno večino lastniških deležev za sklepanje določenih poslov (rednega ali izrednega upravljanja), ki bi zavezovali tudi preostale etažne lastnike (peti odstavek 30. člena SZ-1), ki bi sklenitvi takšnih poslov sicer nasprotovali, še ne pomeni, da lahko tak etažni lastnik ravna mimo drugih pravil iz SZ-1, na katera je opozorilo sodišče prve stopnje. To pa je v prvi vrsti pravilo, da mora biti jasno vzpostavljena podlaga, na kateri en etažni lastnik pogodbo sklepa v imenu in za račun drugih etažnih lastnikov, kakor tudi pravilo, da mora biti odločitev etažnih lastnikov sprejeta po ustreznem postopku (zbor etažnih lastnikov, sprejetje sklepa o izvedbi posla itd.).
Sodna praksa je glede nujne gestije že zavzela stališče, da je dopustna le, kadar obstajajo dejanske okoliščine, zaradi katerih je ukrep tako nujen, da ga ni mogoče odložiti, saj sicer preti neposredna in konkretna škoda oziroma ta že nastaja. Gre za izjemo od splošne prepovedi vmešavanja v tuje posle, zato je treba nujnost presojati restriktivno. Potencialni nastanek škode v obliki znižanja vrednosti nepremičnin zaradi njihovega potencialnega propadanja v daljšem časovnem obdobju (tožeča stranka je sama navedla več 10 let trajajoč postopek) restriktivnemu pojmovanju nujnosti ne ustreza.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00066206
DZ člen 197, 197/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 340, 341.
zvišanje preživnine - spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca - zmotna uporaba materialnega prava - spremenjene okoliščine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - preživninske možnosti staršev in potrebe otrok
Sodišče druge stopnje v tej zvezi še dodaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom preživninsko obveznost nasprotnega udeleženca zvišalo za skupno 174,48 EUR mesečno (t.j. 87,24 EUR za vsakega otroka), kar predstavlja znesek, ki je nižji od zneska mesečne najemnine v višini 180,00 EUR za najemniško stanovanje v Šoštanju, ki ga uporablja zgolj vsakih 14 dni, da si "spočije živce" in ga ima za primer, če ga partnerka A. A. prežene. Dejstvo, da je zmožen plačevati najemnino v višini 180,00 EUR in približno toliko obratovalnih stroškov za najemniško stanovanje, ki ga uporablja le dvakrat mesečno, kaže na to, da bo zmožen plačevati tudi zvišano preživnino. Ker so starši dolžni potrebe otrok postaviti pred svoje potrebe, je tudi pritrditi sodišču prve stopnje, da bo nasprotni udeleženec v primeru svojih finančnih težav moral razmisliti o smiselnosti najema stanovanja v Šoštanju, če živi pri partnerki v Celju.