Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.
Informativni dokaz je po sodni praksi samo izjemoma dopusten, če stranka ni poznala konkretnih dejstev, ki bi jih sicer morala zatrjevati iz razloga, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja, kar pa ni konkretni primer.
Pritožbeno stališče, da bi morala biti vrednost spora (vedno) enaka vrednosti predmeta izpodbijanega pravnega posla, ni utemeljeno. Tretji sme v tuj pravni posel poseči z izpodbojnim zahtevkom le v takšnem obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve (260. člen OZ). Vrednost spora je zato praviloma enaka vrednosti upnikove terjatve. Tožnica bi nižjo navedeno vrednost spora lahko opravičila le s (pravočasno) trditvijo, da se glede na vrednost predmeta izpodbijanega pravnega posla kljub tožbi ne bo mogla v celoti poplačati. Tega pa tožnica doslej ni navajala.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa - sprememba sklepa
Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje stroškov za ponovni študij spisa. Član izvedenskega organa, ki je podal dopolnilno izvedensko mnenje, je spis že preštudiral, in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Sodišče izvedenskemu organu ni posredovalo dodatne dokumentacije, prav tako pa tudi član izvedenskega organa v dopolnilnem mnenju ne navaja, da bi preštudiral drugo dokumentacijo, kot je bila uporabljena že pri izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. V tem primeru pa za ponovni študij dokumentacije ni upravičen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00065193
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 42, 43, 44, 44/3. ZIZ člen 267, 277, 277/1, 278, 278/1. ZPP člen 11, 11/1, 70, 70-6, 213, 213/2, 245, 245/1, 270, 270/3, 300, 300/1. ZNP člen 4, 4/1. Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (1972) člen 3.
skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - originarna pridobitev lastninske pravice - stavbno zemljišče v družbeni lastnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - pravni promet s funkcionalnim zemljiščem - dejanska raba - zelene površine - prostori za počitek in rekreacijo - uporaba vrta - prenos pravice uporabe - javne površine - trajanje začasne odredbe - pravni interes v pritožbenem postopku - dokazovanje z izvedencem - naloga izvedenca - združitev dveh postopkov v enotno obravnavanje - sklep procesnega vodstva - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - izločitev sodnika - pravica do izjave - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja
Zaradi odločilnega pomena, ki ga ima strokovno mnenje izvedenca urbanistične stroke za ugotovitev pripadajočega zemljišča in za odpravo dvomov pritožnikov o strokovni primernosti izvedenca (geodetske stroke) za izdelavo mnenja s področja urbanizma, je sodišče njegovo izvedeniško mnenje dodatno preverilo še z mnenjem izvedenke urbanistične stroke (prvi odstavek 245. člena ZPP). Po ugotovitvi in oceni, da je mnenje obeh izvedencev skladno glede prikazanega obsega skupnega pripadajočega zemljišča znotraj naselja in glede parc. št. 312, ter da so bili obravnavani in upoštevani vsi prostorski dokumenti, na katere se je skliceval drugi nasprotni udeleženec, je predlog za nadaljevanje izvajanje dokaza z izvedenko urbanistične stroke (dopolnitev izvedeniškega mnenja) utemeljeno in obrazloženo zavrnilo.
Izvedenec ne določa obsega pripadajočega zemljišča. Njegova naloga je odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki so pomembna pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1. Naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni skupaj z drugimi dokazi in na podlagi uspeha celotnega postopka ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (8. člen ZPP), kar je sodišče tudi storilo.
Etažni lastnik večstanovanjskih hiš v naselju (v delu pa tudi lastniki garaž, ki niso etažni lastniki blokov) so pridobili pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču originarno na podlagi zakonskih določb, navedenih v točki 10. obrazložitve, in akcesorno s pridobitvijo lastninske pravice (prej pravico uporabe) na stanovanjih oziroma delih stavb.
Namen zakonodajalca je bil ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno rabi stavbe oziroma se je dejansko uporabljalo za normalno funkcioniranje stavbe, in presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil lastninsko pravico in ali jo je obdržal do trenutka izdaje sodne odločbe, na katerega se nanašajo časovne meje pravnomočnosti.
Funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče stavbam se je vedno lahko prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu. Razpolaganje s predmetom, ki ni v samostojnem pravnem prometu, ni dopustno. Pogodba s takšnim predmetom je nična, ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja.
Zgolj naknadna sprememba prostorskega akta po stališčih sodne prakse sama po sebi še ne zadostuje za spremembo obsega pripadajočega zemljišča, če pred uveljavitvijo ZLNDL ni bila tudi udejanjena v naravi z dejanskim odvzemom zemljišča lastniku stavbe, s spremembo njegove ureditve oziroma s spremembo rabe.
Ni mogoče slediti naziranju pritožnikov, da vrtički po svoji vsebini ne morejo predstavljati funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestnem naselju.
Obravnavano zemljišče vse od izgradnje stavb do lastninjenja družbene lastnine ni bilo namenjeno javni rabi niti stanovalcem sosednjih stavb zunaj naselja oziroma drugim objektom.
ugotavljanje invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Sodna izvedenka je upoštevaje prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2 in predloženo medicinsko dokumentacijo prepričljivo pojasnila, zakaj vztraja pri tem, da je pri tožniku potrebna tudi časovna razbremenitev. Ob že podanih stvarnih razbremenitvah, ki niso sporne, je tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno.
Sodna izvedenka se je opredelila do vseh bistvenih vprašanj v tem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o pomanjkljivem oziroma neprepričljivem izvedenskem mnenju.
Neutemeljeno je obširno pritožbeno zavzemanje, da pri spornem poslu ni bilo spoštovano načelo ekvivalence nasprotnih izpolnitev, ker so bili trije obroki kupnine (op. zadnji z neizpodbijano asignacijsko pogodbo) poravnani v različnih časovnih okoliščinah. Upoštevanje »časovne komponente« ne kaže na neekvivalentnost izpodbijanega posla. Na to tudi ne kaže dejstvo, da je bil tretji obrok kupnine plačan po asignacijski pogodbi. Enako velja za zatrjevano slab premoženjski položaj dolžnika, s katerim naj bi bila toženka seznanjena. Do neenakovrednosti nasprotnih dajatev pri spornem poslu ni prišlo in je drugačno pritožbeno zavzemanje (tudi s sklicevanjem na tožničine težave pri izterjavi terjatev do dolžnika) neutemeljeno.
Čeprav v tožničinem primeru že ob priznanju niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje 40 % starostne pokojnine, ni podlage za ustavitev izplačevanja za nazaj. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je izplačevanje mogoče ustaviti le za naprej.
Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bil tožnici med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni pomotoma izplačan del starostne pokojnine, do katerega ni bila upravičena. Ker je do izplačila prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami toženca, pomotno izplačilo nedolga ne izključuje utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih pokojninskih dajatev. Tudi v teoriji velja stališče, da za pravico zahtevati vrnitev pomotoma plačanega ni treba, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena.
ZKP člen 60, 60/1, 60/2, 60/6, 144, 144-6, 371, 371/1, 371/1-5. ZD člen 132.
oškodovanec kot tožilec - oškodovanec - smrt oškodovanca - dediči - ipso iure dedovanje - obtožba upravičenega tožilca - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Ker naj bi bilo s kaznivimi dejanji goljufije prizadeto premoženje A. A., ki je kot del zapuščine že po samem zakonu v trenutku njene smrti prešlo na njena potomca, je utemeljeno trditi, da naj bi bila s kaznivimi dejanji oškodovana tudi onadva.
tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - prepozen ugovor - zavrženje ugovora - postopek zavarovanja - nujna zadeva - rok za vložitev ugovora
Pritožbeni očitek, da osemdnevni ugovorni rok v času sodnih počitnic ni tekel, je neutemeljen, saj v zadevah zavarovanja, kamor sodijo tudi začasne odredbe (upnik je v postopku predlagal izdajo začasne odredbe za varstvo koristi otrok), tudi v času sodnih počitnic procesni roki tečejo.
V zadevi je najprej sporno priznanje 225 točk za pripravljalno vlogo, s katero je tožnica odgovorila na odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. Iz vloge izhaja, zakaj se tožnica ne strinja z podanim odgovorom in zakaj vztraja pri podani tožbi. Do zadeve se je torej vsebinsko opredelila. V tem primeru gre nedvomno za pripravljalno vlogo, ki je bila tudi potrebna za sam postopek.
ZUPJS člen 34, 51, 51/2, 51/2-11. ZSVarPre člen 20. ZUP člen 140, 177.
izredna denarna socialna pomoč - denarna socialna pomoč - nepredložitev listinske dokumentacije
Ker je upravni organ ocenil, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka glede ugotovitev dejanskega stanja potrebuje prevode listin v tujem jeziku, je imel v 177. členu ZUP podlago to zahtevati.
neplačilo sodne takse - zahteva za oceno ustavnosti - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Sodišče prve stopnje je odmerilo sodno takso za ugovor 44,00 EUR in da dolžnik ne navaja, da ne bi zmogel plačila te sodne takse. Ta je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna, ni nesorazmerna in zato ni nepremostljiva stroškovna ovira. Zakaj dolžnik ni plačal sodne takse v roku ne pojasni.
materialni in formalni udeleženci nepravdnega postopka - postopek za delitev solastnine - delitev solastne nepremičnine - udeleženec v nepravdnem postopku - odtujitev nepremičnine med postopkom
Tako materialni kot formalni udeleženci nepravdnih postopkov imajo enak položaj v postopku.
Višina solastninskih deležev na predmetu delitve na procesni položaj udeležencev postopka ne vpliva, saj za presojo položaja udeleženca ni relevantno, ali je ta oseba subjekt materialnopravnega razmerja. Ker ima druga predlagateljica že od začetka postopka položaj udeleženke, je bila presoja, ali lahko vstopi v postopek kot udeleženka ob smiselni uporabi 190. člena ZPP, nepotrebna. Le tistim osebam, ki niso (formalni) udeleženci postopka, pa se nanje sodna odločba neposredno nanaša in osebam, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, sodišče z odločbo prizna položaj udeleženca.
Formalnemu udeležencu nepravdnega postopka po naravi stvari ni mogoče podeliti še statusa materialnega udeleženca postopka.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00063620
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - bolnišnično zdravljenje - duševna bolezen - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja
Pri zadržani, ki je bila že večkrat na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici (gre za peto hospitalizacijo), gre za koordinacijo dveh duševnih bolezni, in sicer blodnjave motnje ter Alzheimerjeve demence. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa huje ogroža svoje zdravje in življenje. Nadalje je ugotovilo, da zadržana za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposobna, saj je njeno bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ni pripravljena sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritična do svojega stanja.
ZD člen 174, 174/2. DZ člen 267, 279. ZPP člen 79, 82, 83.
zapuščinski postopek - stroški postopka - plačilo stroškov postopka - skrbnik stranke - začasni zastopnik
Pritožba pravilno navaja, da se v skladu s 279. členom DZ izdatki za izvajanje ukrepov, ki nastanejo v zvezi s skrbništvom za otroke in odrasle osebe v korist varovancev, in nagrada za delo skrbnika krijejo najprej iz varovančevih dohodkov, nato iz sredstev, dobljenih od oseb, ki morajo varovanca preživljati, nato iz varovančevega premoženja in končno iz proračuna Republike Slovenije. Vendar to ne pomeni, da je začasni zastopnik, ki je postavljen na podlagi 82. člena ZPP, zavezan k plačilu izpodbijanih stroškov iz lastnega premoženja. K temu ga tudi določbe 82., 83. in 79. člena ZPP (in tudi ne 267. člen DZ) ne zavezujejo. Stroške mora primarno plačati dedič D. A., sicer pa se bodo krili po vrstnem redu, ki ga določa 279. člen DZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074176
KZ-1 člen 29, 29/2, 29/3, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2, 258, 265. URS člen 29, 29/1. ZKP člen 18, 18/1, 367, 367/4, 378, 378/4.
seja pritožbenega senata - nenavzočnost obdolženca - kaznivo dejanje umora - zakonski znaki kaznivega dejanja - umor na zahrbten način - grozovit način - koristoljubnost - drugi nizkotni nagibi - direktni naklep - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - eventualni naklep - prištevnost obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do obrambe - imenovanje novega sodnega izvedenca - izvid in mnenje izvedenca - odmera kazenske sankcije - teža kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine - olajševalne okoliščine - zmanjšana prištevnost - enotna kazen zapora - pritožba oškodovanca - nedovoljena pritožba - stopnja krivde
Zahrbten način kot zakonski znak kaznivega dejanja umora je ustrezno konkretiziran v opisu kaznivih dejanj v 1. alineji 2. točke izreka sodbe z navedbo, da je obdolženec obravnavanega dne v popoldanskem času samovoljno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovancev, kjer sta tedaj imela v varstvu njegovega otroka in ko njegovega napada, saj sta slišala, da bi naj izrečene grožnje s smrtjo uresničil prav na dan 24. 12. 2020, torej prejšnji dan, nista pričakovala in ju je tako nepripravljena, z nožem, ki si ga je prinesel od doma, večkrat zabodel in porezal.
Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec, ker svojih groženj ni uresničil na obletnico vselitve v hišo, kot je grozil in kot so pričakovali oškodovanci, namerno pri njih vzbudil občutek zaupanja, da je nevarnost mimo in da jim ne bo ničesar storil, v takšnem prepričanju pa je A. A. in B. B. obiskal nepripravljena na njegov prihod in napad, medtem ko sta imela v varstvu njegovega otroka. Podan je tako subjektivni element kaznivega dejanja umora, ki se kaže v obdolženčevem ustvarjanju zaupanja pri oškodovancih, kot objektivni, ki se kaže v njegovi taktiki delovanja, ko je pred tem napadel njuno hčerko, česar nista vedela, saj je to storil skrito njunim očem, na ta način pa si je olajšal dostop do njiju v njuni hiši, kjer mu izvršitve načrtovanega ravnanja nihče ni mogel preprečiti.
V opisu kaznivega dejanja je tako ustrezno konkretizirana tudi koristoljubnost kot nagib, iz katerega je ravnal obdolženec pri odvzemu življenja oškodovanke C. C., v napadeni sodbi pa so razlogi za ta očitek (predvsem v točkah od 67 do 77 obrazložitve) tehtno, pravilno in obširno obrazloženi in jim ni potrebno prav ničesar dodati.
Izvedeni dokazi so nedvomno potrdili, da je bilo njegovo odločno zavračanje delitve njunega premoženja, pri čemer se oškodovanka ni strinjala s tem, da v nepremičnini ostane, temeljni motiv, ki ga je, ob maščevanju in močnem sovraštvu, ki ga je čutil do oškodovanke, vodil pri tem, da ji je odvzel življenje.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je kazniva dejanja umora načrtoval in da se je pri odvzemanju življenja oškodovancema A. A. in B. B., do katerih je čutil močno sovraštvo, izživljal ter ju je umoril na grozovit način, ko jima je zadal večje število vbodov in potegov in jima brezčutno povzročal hude bolečine, pri čemer je A. A. 25 krat, B. B. pa 13 krat brezbrižno zabodel in ju porezal ter jima povzročal močan strah in hudo psihično trpljenje, ko je dejanji izvrševal v prisotnosti njunega vnuka D. D., ki je ob tem kričal in ga prosil naj preneha, vendar s tem, kljub temu da ga je rotil lastni štiriletni sin, ni prenehal, A. A. pa je med napadom nanjo tudi izvedela, da je pred tem napadel njuno hčerko C. C.
Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dvomiti v popolnost in strokovnost podanih mnenj in da je bilo obrambi omogočeno, da s pomočjo lastnega strokovnjaka pripravi dodatna vprašanja ter ji je bila dana možnost, da ta vprašanja na narokih razčisti. Iz poteka kazenskega postopka je razvidno, da so imele stranke in zagovornik možnost, da izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja postavijo ustna in pisna vprašanja in da so to tudi storili ter da je podal zagovornik obdolženca številne pisne pripombe na mnenje izvedencev, na katere so izvedenci podrobno in izčrpno odgovorili.
Obramba zagovornika obdolženega E. E. ni podala predloga, da metode dela in dokumentacijo v zvezi z delom izvedenca klinične psihologije pregleda drugi strokovnjak s tega področja in da izvedenec, ki je podal izvedensko mnenje, teste, preizkuse in drugo gradivo, ki ga je uporabil pri izdelavi mnenja, predloži sodišču, da jih bo drugi strokovnjak lahko preizkusil in o tem podal mnenje. Obramba pa tudi sama ni predlagala strokovnjaka, ki bi na tak način preizkusil mnenje izvedenca klinične psihologije. Tudi potem ko so izvedenci pisno odgovorili na njene pripombe in na glavni obravnavi odgovarjali na vprašanja, med drugim tudi glede metod in načina njihovega dela, zagovornik predloga, da se izvedensko mnenje preizkusi na naveden način, ni podal in je tudi po zadnjem zaslišanju izvedencev izjavil, da dodatnih dokaznih predlogov nima. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obdolžencu prekršilo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave.
Težo obravnavanih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pri odmeri kazni ustrezno ocenilo, prav tako obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri posameznih in izreku enotne zaporne kazni. V zakonsko določenem razponu kazni od 15 do 30 let zapora je za posamezna kazniva dejanja odmerilo po 29 let zapora in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se teža obravnavanih kaznivih dejanj, stopnja obdolženčeve krivde in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v posameznih določenih in izrečeni enotni kazni ustrezno odražajo. V določenih posameznih kaznih 29 let zapora, ki jih je odmerilo, prav tako v enotni kazni, pa se v zadostni meri odražata predvsem olajševalni okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to je težko otroštvo in mladost obdolženca v primarni družini in dejstvo, da je ravnal v stanju zmanjšane prištevnosti, za katero pritožba državne tožilke neutemeljeno navaja, da je kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati.
izvršitev odločbe o stikih - stroški - povrnitev preplačil - nasprotna izvršba - sklep o ustavitvi izvršbe - namen denarne kazni
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, sicer pa pritožnica v pritožbi temelja in odmere višine stroškov niti ne izpodbija. Višje sodišče je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, prav tako pa izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na način poplačila teh stroškov in morebitni pobotni zahtevek, v okviru tega pritožbenega postopka niso pravno relevantne in nanje višjemu sodišču ni potrebno odgovarjati. Ko je namreč izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil. O nasprotni izvršbi pa odloča sodišče prve stopnje.
Namen sredstva izvršbe, torej izreka denarne kazni po 226. členu ZIZ v primeru nenadomestne storitve, je doseči izpolnitev upnikove terjatve. Ko je namen dosežen, se izvršba zaključi, kot v tem konkretnem primeru, ko je upnik z vlogo z dne 13. 10. 2022 sam sporočil, da od 1. 8. 2022 dalje stiki potekajo v skladu s sodno poravnavo in sklepom o izvršbi se izvršba zaključi. Sklep o izvršbi je tako izčrpan tudi, če se kasneje ne izpolnjuje več obveznosti po izvršilnem naslovu in v istem izvršilnem postopku ni mogoče potem izrekati nove denarne kazni oziroma nadaljevati izvršbe. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep, da se izvršilni postopek v delu uveljavitve nedenarne terjatve izvršitve odločbe o osebnih stikih z otrokom ustavi. Če je dolžnica začela izpolnjevati obveznost po sklepu o izvršbi, v konkretnem izvršilnem postopku namreč ni več pogojev za novi izrek nove denarne kazni. Pravno relevantno za odločitev o pritožbi je le dejstvo, ki je izhajalo iz dopisa upnika z dne 13. 10. 2022, in izpodbijanega sklepa, to je, da se stiki sedaj izvršujejo, s čimer se ta del izvršbe ustavi. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo delno ustavitev postopka, je zgolj deklarativne narave ter morebitne kasnejše kršitve izvršilnega naslova tudi v času pred pravnomočnostjo tega sklepa na drugačno odločitev ne morejo vplivati.