Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja Švici lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Tožniku kot predstavniku delavcev neposredno ni naložena nobena obveznost ali poseženo v njegovo korist, ampak obveznosti in pravice delavcev nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta. To pomeni, da tožnik nima neposrednega ampak posredni pravni interes, kar ne zadostuje za obnovo postopka po določbah ZUP.
Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Podrejanje pravnemu redu RS je nedoločen pravni pojem. Nedoločeni pravni pojmi so na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma. Ocena o obstoju domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS je torej primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Pri tem upravni organ ne sme ugotavljati le dejstev, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.
Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe.
Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi.
Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes.
Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško dejavnost na njenem območju.