Ker gre pri vrednotenju vpetosti v aktivnosti družbenega življenja za stopnjevanje oblik udeležbe oziroma vključenosti v posamezne organizacije, je po presoji sodišča v primeru, če vlagatelj hkrati izpolnjuje dva ali več pogojev, treba točkovanje izvesti na način, da se vlagatelju prizna najvišja stopnja udeležbe v organizaciji.
Akt o razrešitvi direktorja je upravni akt in toženka stranka je pri odločanju vezana na pravila ZUP. Zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima.
Iz obrazložitve odločitve mora biti razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitvev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.
Toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve.
Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.
Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno.
Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in navedbah prič izjasni, po potrebi pa tudi izvesti soočenje.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič E. E. in F. F. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.