O dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, zato ponovno odločanje v pravnomočno rešeni stvari ni dopustno (ne bis in idem). V kolikor tožnik želi spremembo izvajalca brezplačne pravne pomoči lahko, kot je to pravilno v obrazložitvi sklepa o zavrženju navedla toženka, vloži predlog za razrešitev odvetnika, ne more pa z novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevati ponovne (druge) odobritve brezplačne pravne pomoči za isti pravdni postopek.

Naloga znamke je ravno razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega.

Kadar je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, je prvi načeloma bolj razlikovalni kot drugi, ker se povprečni potrošnik lažje sklicuje na zadevne proizvode tako, da navede ime znamke, in ne da opiše figurativni element te znamke. Iz tega sicer ne izhaja, da je treba besedne elemente znamke vedno šteti kot bolj razlikovalne od figurativnih elementov. Pri sestavljeni znamki ima namreč figurativni element enakovredno mesto kot besedni element. Torej je treba za opredelitev prevladujočega sestavnega dela znamke preučiti bistvene lastnosti figurativnega elementa in bistvene lastnosti besednega elementa izpodbijane znamke in njuna položaja. Presojo podobnosti zgolj na podlagi prevladujočega elementa, je mogoče opraviti le, če je mogoče vse preostale sestavine znamke zanemariti.

Celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost nasprotujočih si znamk, mora biti utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavnih delov. Zaznava znamk, ki jo ima povprečni potrošnik glede zadevnih proizvodov ali storitev, ima glavno vlogo pri celoviti presoji navedene verjetnosti. Povprečni potrošnik v zvezi s tem navadno zaznava znamko kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti. Verjetnost zmede obstaja, če sta stopnja podobnosti zadevnih znamk in stopnja podobnosti proizvodov ali storitev, določenih z znamkama, skupaj dovolj visoki.

Sodišče sodi, da zgolj to, da nekatera čistila oziroma sredstva za čiščenje (kar vključuje detergente oziroma sredstva za pranje), dišijo, ne zadostuje za zaključek, da je to blago podobno eteričnim oljem in dišavam.

Kar se tiče ostalih elementov, iz katerih naj bi izhaja podobnost oziroma dopolnilni značaj (tj. komplementarnost) in jih toženka našteva v izpodbijani odločbi, pa sodišče ugotavlja, da toženka zgolj na splošno našteta kriterije, po katerih se presoja podobnost blaga in storitev. Razlogov, iz katerih naj bi vse to v konkretnem primeru izhajalo, pa toženka ni pojasnila. Zato sodišče odločbe v tem delu ne more preizkusiti.

V takšnih okoliščinah, ko je torej laična stranka zaradi svoje nevednosti znotraj prekluzivnega roka za opravo procesnega dejanja, vložila prošnjo za BPP osebno na nepristojni organ, za katerega ni jasno, ali je stranko na svojo nepristojnost opozoril, na pristojni organ pa je, čeprav je bilo očitno, da se zaradi teka kratkega (zgolj 8-dnevnega roka) mudi, prošnjo odposlal po pošti šele čez 5 dni, tako da jo je ta prejel šele 7 dni po njeni vložitvi, tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odlašanja oziroma zamude z vložitvijo prošnje za BPP, pač pa zgolj nevednost glede pristojnega organa, kar smiselno zatrjuje v tožbi. Poleg tega ne more biti razlog za zavrženje niti ocena tožene stranke, da ne bi mogla pravočasno zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, saj je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku roka za opravo pravnega dejanja v postopku, za katerega je BPP odobrena, lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na izrazito pravno laičnost in glede na zelo kratek rok, določen v pozivu I U 1950/2024-4 z dne 15. 11. 2024, tudi očitek tožniku, da ni zaprosil za podaljšanje roka, ni utemeljen, saj je uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje mogoča tudi glede rokov, ki bi jih bilo mogoče podaljšati, pa tudi sicer je treba upoštevati, da je tožnik v treh dneh po prejemu poziva odšel na (sicer nepristojni) organ za BPP in zaprosil za BPP. V tem smislu ima težo tožbena navedba, da je tožnik v najkrajšem možnem času naredil vse, kar je mogel.

Na podlagi treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni.

Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Izpodbijana odločitev posega v tožnikov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.

Toženka je nepravilno in nezakonito odločila o odškodninski obveznosti tožnika kot delodajalca upravičenca in določila višino odškodnine, za kar ji ZOPDA ne daje pristojnosti. Iz njegovih zgoraj navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi upravne odločbe, kot je predmetni izpodbijani akt.