načelo zaslišanja stranke v postopku - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - skrajšani ugotovitveni postopek
Z vidika načela kontradiktornosti ne zadostuje le pisna seznanitev strank z vsebino zapisnika inšpekcijskega postopka ali njuna prisotnost oziroma sodelovanje pri inšpekcijskem postopku, zlasti ob upoštevanju, da tožnici nista imeli možnosti neposredne seznanitve z dokazi, ki jih je prvostopenjski organ pridobil naknadno.
Sodišče poudarja, da je namen zaslišanja stranke tudi v tem, da organ "sliši" navedbe stranke in jih bodisi upošteva ter sprejme njene navedbe ali ugovore bodisi jih zavrne z vsebinsko in individualizirano argumentacijo; v nasprotnem primeru je pravica do izjave izvotljena oziroma obstaja zgolj navidezno.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjeten izgled za uspeh - dopolnitev vloge - trditveno in dokazno breme
Tožena stranka je pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi določene listine o nastali škodi, o tem, da je odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, o odklonitvi plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice.
Tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje z dne 18. 7. 2024 ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino.
Ker pa so bile predpostavke za odškodninsko odgovornost zgolj zatrjevane, ne pa kakorkoli izkazane, tožena stranka ni mogla ugotoviti, da zadeva ne bi bila očitno nerazumna oziroma, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna prošnja - poziv na dopolnitev prošnje - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Ker je tožnik vložil nepopolno in pomanjkljivo prošnjo za dodelitev BPP in ker kljub pozivu toženke na njeno dopolnitev v danem mu roku in do izdaje izpodbijanega sklepa pomanjkljivosti ni odpravil, česar tožnik v tožbi ne prereka, je odločitev toženke v izpodbijanem sklepu o zavrženju nepopolne prošnje zakonita.
davek na dodano vrednost (DDV) - vračilo DDV - zahteva za vračilo davka - poziv na dopolnitev - pravočasna predložitev dokazov - prekluzija dokazov - elektronsko vročanje
Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.
davčna izvršba - pravica do izjave - izvršljivost izvršilnega naslova - skrajšani ugotovitveni postopek - potrdilo o izvršljivosti
Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - odstranitev nelegalne gradnje - izvršilni postopek - sklep o dovolitvi izvršbe - pravica do doma
Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.
ZDavP-2 člen 146, 146/2. ZUP člen 229, 229/1. ZBPP člen 46.
davčna izvršba - stranka v postopku - RS kot stranka v postopku - pravica do pritožbe - formalni preizkus pritožbe
ZBPP jasno loči obveznosti in pravice Republike Slovenije od obveznosti in pravic pristojnega organa za BPP. Prvi tožnik je tako organ, ki preko svoje predsednice in strokovne službe odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in opravlja druga strokovna in administrativna opravila, ni pa (končni) upravičenec iz materialnega razmerja. To je po izrecnih določbah ZBPP država, torej Republika Slovenija. Pravico do pritožbe ima oseba, ki je (dejansko) imela položaj stranke postopka pred organom prve stopnje (formalni kriterij). Ne gre torej zgolj za to, kateri subjekt bi moral imeti položaj stranke kot upravičeni predlagatelj v skladu s 46. členom ZBPP, temveč kateri subjekt je tak položaj dejansko imel.
Kot upnik je v predlogu davčne izvršbe navedena Republika Slovenija, brez nadaljnjih identifikacijskih podatkov, kot sta matična številka ali naslov. Tako zgolj na podlagi (nepopolne) označbe upnika v predlogu ni mogoče zanesljivo sklepati na to, ali je upnik država ali njen organ, ki v svojem imenu nosi naziv "Republika Slovenija".
ZTP člen 25b, 25c, 27, 27/2. ZUP člen 9, 9/3, 10, 138.
dostop do tajnih podatkov - varnostni zadržek - kaznivo dejanje - pravica do izjave v postopku - odločanje upravnega organa po prostem preudarku
Bistveno za sprejeto odločitev je predstavljal sprejeti zapisnik z generalnim direktorjem policije, glede katerega se tožnik tekom postopka sploh ni mogel izjasniti. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, načelo kontradiktornosti pa je eno temeljnih načel upravnega postopka. Organ mora pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - zavrženje vloge - pravdna sposobnost stranke
Tožnica za odločitev v zadevi relevantnih dejstev v tožbi ne prereka. Tožnica tako ne prereka ugotovitev toženke, da je bila njena prošnja ob vložitvi nepopolna, da jo je toženka ustrezno pozvala k dopolnitvi ter da prošnje v postavljenem roku (ali kasneje, do izdaje izpodbijanega sklepa) ni dopolnila. V bistvenem tožnica v tožbi pojasnjuje zgolj svoje zdravstvene in socialne okoliščine, ki pa z vidika presoje zakonitosti ravnanja toženke pri zavrženju tožničine prošnje (do vsebinske obravnave katere pred toženko še ni prišlo) niso relevantne. Tožnica sicer navaja tudi, da zaradi zdravstvenih razlogov in strahu ni pravočasno odgovorila, pri čemer pa bi s tem povezane okoliščine (kolikor je mogoče razumeti, da se nanašajo na toženkin poziv k dopolnitvi vloge) lahko predstavljale kvečjemu razloge za predlog za vrnitev v prejšnje stanje oz. za obnovo postopka, ki bi ju tožnica v skladu s 103. členom oziroma 266. členom ZUP lahko vložila pri toženki, ne predstavljajo pa razlogov, ki bi jih tožnica lahko uspešno uveljavljala v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa.
ZUP člen 6, 9, 281, 281/1. ZZDej člen 42, 44a. URS člen 155.
časovna veljavnost - uporaba veljavnega predpisa - ex tunc učinek - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - dodelitev koncesije
Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.
Če izvršilni naslov vsebuje več (denarnih in nedenarnih) obveznosti, je glede na določbe 224. člena ZUP potrebno za vsako od njih ugotoviti izvršljivost.
Organ, ki je izdal sklep o izvršbi, in sodišče ne smeta presojati postopka do izdaje izvršilnega naslova ali njegove pravilnosti ali celo posegati v njegovo vsebino.
sofinanciranje iz javnih sredstev - višina sredstev - obrazložitev
Odločitev o izpolnjevanju razpisnih pogojev mora tožena stranka v izdani upravni odločbi vsebinsko utemeljiti. Sklicevanje na številke odstavkov dokumentacije javnega razpisa, kakor tudi citiranje pravil javnega razpisa, ne zadosti standardu obrazloženosti upravnega akta iz 214. člena ZUP.
ZUP člen 4, 213, 213/6, 214, 214/1. ZFO-1 člen 26, 26/3.
financiranje občin - naloge občine - javnopravna stvar - obrazložitev odločbe - neobrazloženost
Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.
ZTro-1 člen 93, 93/1, 93/2. ZUP člen 7, 9. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 3, 3/3, 6, 6/2.
trošarina - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogonsko gorivo za komercialni namen - vnaprejšnja dokazna ocena - preuranjena odločitev - dokazni postopek - zavrnitev dokaznega predloga - interni servis za točenje goriv - evidenca
Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.
Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
ZIntPK člen 4, 13. ZUP člen 213, 213/1, 237, 237/2, 237/2-7.
korupcija - preprečevanje korupcije - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - funkcionar - stroški nočitve - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izrek odločbe
Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe.
Ugotovitve toženke so nejasne, zato se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
URS člen 3, 3/a, 8. ZTuj-2 člen 56, 56/1. ZZSDT člen 38, 38/2. ZUP člen 9, 9/1, 138, 138/1, 214.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU.
Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru.
Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžine prebivanja, morebiti šoloobvezni otroci, družinske ali druge socialne vezi). To isto mora veljati tudi za tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU. To pomeni, da je bilo z izpodbijanim aktom oziroma načinom odločanja poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika.
Dejstva, ki se glede na čas svojega nastanka nanašajo na obveznosti prodajalcev po tem, ko do dejanskega prenosa lastninske pravice ni prišlo, ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - zdravstveno stanje - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka
Toženka je (ob zgrešenem pristopu, kaj bi moral oceniti zdravnik) le s pavšalnim sklepom, da zdravniški izvidi tožnika ne nosijo posebne dokazne teže in da ni prejela gradiva, iz katerega bi bilo mogoče razbrati posebej hudo bolezen tožnika, ni zadostila presoji zdravstvenega stanja tožnika, niti morebitnih nepopravljivih posledic, ki bi mu zaradi tega lahko nastale ob predaji. Sodišče takega zaključka ne more niti preizkusiti.
Zdravnik ni tisti, ki bi sprejemal odločitev o tem, ali bi stanje prosilca lahko v primeru predaje povzročilo okoliščine, ki bi predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP). Zdravnik lahko ugotavlja zdravstveno stanje prosilca in prognozo tega v primeru določenih okoliščin, ki jim bo prosilec izpostavljen, oceno in odločitev, ali bi to za prosilca predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU (3. člena EKČP) pa je v rokah toženke.