ZNB člen 22a, 22a/4, 22a/9, 22č, 22č/1. ZUP člen 138, 138/1, 214, 214/1.
cepljenje - opustitev cepljenja - zavrženje predloga - nepopoln predlog - komisija za cepljenje - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Zavrženje predloga tožnikov za opustitev cepljenja brez strokovne (medicinske) presoje dokumentacije in v tem oziru odsotnost konkretizirane obrazložitve, ob dejstvu, da je tožnica v postopku podala zahtevo za razgovor pred komisijo, da je v predlogu za opustitev cepljenja navedla nezaželene učinke in bolezenska stanja, ki so po njenih opažanjih neporesredna posledica cepljenja in izrecno izpostavila tudi, da resnično dejansko stanje hčere ni zajeto v zdravstvenem kartonu otroka, po presoji sodišpča ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.
davek od dohodka iz dejavnosti - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - nakup nepremičnin - prodaja nepremičnin - darilna pogodba - navidezen pravni posel - subjektivni element - pripombe na zapisnik - objektivne okoliščine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - napačna uporaba materialnega prava - kršitev pravil postopka - procesne kršitve - pravica do izjave v postopku
Dejstvo, da je v prodajni pogodbi naveden napačen TRR ne dokazuje, da gre za navidezno pogodbo. Za pravilno kvalifikacijo predmetne Prodajne pogodbe kot navidezne bi bila potrebna dejanska ugotovitev, da prodajalka (v času sklepanja te pogodbe) ni imela namena odsvojiti predmetne nepremičnine oziroma prenesti lastninske pravice na kupca. Poleg navedenega bi bila potrebna tudi ugotovitev, da v času sklenitve predmetne Prodajne pogodbe tudi kupec ni imel namena pridobiti lastninske pravice na obravnavani nepremičnini. V konkretnem primeru pa iz dejanskega stanja izhaja, je bila predmetna Prodajna pogodba izvršena in prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini iz prodajalke na kupca vpisan v zemljiško knjigo. Nadaljnje razpolaganje s predmetno nepremičnino ne predstavlja objektivne okoliščine oziroma indica, ki bi kazal na navideznost posla.
Zapisnik je procesni akt, izdan v davčnem postopku, v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami davčnega organa. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ pa ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).
ZUP člen 9, 9/1, 138/1, 146, 146/3, 146/3-5, 214. Odlok o reji malih domačih živali na območju občine Trbovlje (1996) člen 24, 25.
inšpekcijski ukrep - reja živali - domača žival - kmetija - obrazloženost odločbe - pravica do izjave - zmotna uporaba materialnega prava
Po določbi 24. člena Odloka o reji malih in domačih živali na območju občine Trbovlje je na ožjem območju Trbovelj prepovedano rediti govedo, konje, prašiče, koze, ovce, zajce in perutnino.
Po presoji sodišča tožnik upravičeno uveljavlja, da se izpodbijanega akta ne da preizkusiti glede na to, kar je tožnik uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjski akt, in sicer da zemljišče ne spada pod naselje Španski borci - Topoletovo, pač pa pod naselje Ojstro, ki pa ne spada med ožje območje Trbovelj. Hkrati pa tožniku pred izdajo ni predložila dokazil, zakaj meni, da velja ravno obratno, da bi se ta o tem lahko izrekel in je s tem bistveno kršila določbe postopka.
To, da komasacijski udeleženec vlaga zemljišča v komasacijski sklad sicer še ne pomeni, da bo zemljišča iz komasacijskega sklada pridobil na istem mestu, kot jih je imel prej, vendar pa morajo biti razlogi za razdelitev zemljišč pojasnjeni, predvsem pa utemeljeni s kriteriji, ki morajo biti vnaprej določeni in spoštovani za vse udeležence enako. Tega pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati in je zato ni mogoče preizkusiti.
GZ člen 43. ZUP člen 37, 43, 279, 279/1-3, 279/1-4. ZUS-1 člen 37, 37/2.
gradbeno dovoljenje - prekinitev postopka - stranski udeleženec - pravna korist - izločitev uradne osebe - ustna obravnava v upravnem postopku - pravica do izjave stranke - ponovno odločanje o isti upravni zadevi - ničnost
Nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.
V ZUP ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu, česar so se tožniki tudi poslužili.
disciplinski postopek - zapisnik - javna listina - ogled
V izreku izpodbijanega sklepa bi morale biti navedene konkretne dejanske okoliščine, to je ravnanja, dopustitve ali opustitve z navedbo, za ravnanje v nasprotju s katerimi zakonskimi oziroma podzakonskimi določbami gre, ter na koncu ugotovljeno za katero disciplinsko kršitev gre. Vse navedeno mora biti seveda tudi ustrezno obrazloženo.
Ker je denarna sankcija v 21. členu Disciplinskega pravilnika predvidena za storjeno disciplinsko kršitev, tožnik ne more uspeti z očitkom, da je bilo kršeno načelo predvidljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožniku za enako kršitev v letu 2019 že izrečena pogojna kazen začasnega izbrisa iz imenika Inženirske zbornice Slovenije in glede na njegov status mirovanja v času izreka sankcije, se sodišče strinja s toženko, da je izrečena denarna kazen primerna oblika sankcije.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4, 45. ZUP člen 238, 238/3. ZDavP-2 člen 5, 73, 76.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - stroški v zvezi z delom - dohodek iz delovnega razmerja - službeno potovanje - napoteni delavec - nova dejstva in novi dokazi - stroški prehrane med delom - stroški prevoza - načelo materialne resnice
Stroški tistih davčnih zavezancev, ki so prejeti od tujega delodajalca v zvezi z delom, morajo biti obravnavani enako kot vsebinsko primerljivi stroški davčnih zavezancev, prejeti od slovenskega delodajalca po splošni določbi 44. člena ZDoh-2.
Če je glede na okoliščine posameznega primera ugotovljeno, da delavec ni bil le na službenem potovanju v tujini, pač pa je po pogodbi o zaposlitvi njegovo delovno mesto dejansko v tujini (npr. v poslovni enoti njegovega delodajalca ali pri njegovih pogodbenih partnerjih v drugi državi), delavec do dnevnic ni upravičen. Navedeno pomeni, da se navedena izplačila (ne glede na svoje poimenovanje) ne morejo obravnavati kot neobdavčen del dohodka, ki se ne všteva v davčno osnovo, ampak se morajo obravnavati kot del dohodka iz naslova zaposlitve, ki ga je treba všteti v osnovo za odmero dohodnine.
Na predložitev pogodbe o zaposlitvi, ki je ključna za to, da se v obravnavani zadevi ugotovi narava oziroma vsebina tožnikovega dela v tujini, od česar je odvisna tudi davčna obravnava stroškov, prejetih v zvezi s tem delom, davčni organ na prvi stopnji tožnika ni pozval. Pritožbi priložena pogodba o zaposlitvi zato po presoji sodišča ne predstavlja nedovoljenega dokaza, ki ga pritožbeni organ v postopku odločanja glede na določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP ne bi smel upoštevati.
Davčni organ je po prvem odstavku 5. člena ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Dokazno breme v davčnem postopku je sicer res porazdeljeno med davčnim organom in zavezancem za davek (76. člen ZDvaP-2), vendar pa bi moral davčni organ tožnika pred odločitvijo v obravnavani zadevi v skladu z načelom materialne resnice v davčnih postopkih pozvati na predložitev pogodbe o zaposlitvi in tožnika o naravi njegovega dela pri tujem delodajalcu po potrebi tudi zaslišati, saj bi se lahko le na tak način ugotovilo pravilno dejansko stanje, ki je ključno za pravilno davčno obravnavo stroškov, ki so bili tožniku izplačani v zvezi z delom pri tujem delodajalcu.
Odločba se šteje za obrazloženo zgolj kadar organ pravno relevantni del člena/predpisa subsumira pod dejansko stanje iz obravnavanega primera, torej ko dejansko stanje obravnavanega primera obrazloži tako, da je iz obrazložitve razvidno sovpadanje z dejanskim stanjem, ki ga ureja izbrani člen predpisa. Glede konkretnega izračuna to pomeni, da mora biti pojasnjeno, kako je upravni organ prišel do vsake posamezne številke oz. do seštevka, kako je številko/seštevek uporabil in kako je na njegovi podlagi izračunal znesek kazni oz. zmanjšanja v evrih. Zgolj sklicevanje na člen ali tabelo, prilogo in preglednico uredbe ne pomeni vsebinske obrazložitve. Za stranko in pritožbeno sodišče mora biti izračun in znesek pojasnjen v obrazložitvi v celoti, brez iskanja tabel, preglednic, prilog in uredb. Obrazložitev mora biti še posebej natančna v strokovnih in zapletenih primerih/izračunih kot je predmetni.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/3-5, 22, 28. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/3, 10/3-b, 16, 16-1. ZUP člen 9, 9/1, 138, 138/1.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - utemeljen strah pred preganjanjem - prosilec iz Maroka - splošna verodostojnost prosilca - informacije o stanju v izvorni državi - dokazna ocena - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zamolčanje dejstev
Izvedena dokazna ocena tožene stranke je v nasprotju z uveljavljeno shemo kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Po tej shemi velja, da mora pristojni organ upoštevati tako elemente, ki gredo prosilcu v škodo, kot tudi elemente, ki gredo prosilcu v korist glede (ne)verodostojnosti njegovih navedb. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, gre hkrati ob kršitvi materialnega prava v tem primeru tudi za kršitev pravice do obrambe v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP in prvega odstavka 138. člena ZUP v povezavi z interpretacijo pravice do obrambe v upravnem postopku, kot je to pravico opredelilo Sodišče EU.
Prošnja se ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času, ampak se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko. Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje namreč pomeni tudi to, da ne more biti odločilen razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni ob prvi priložnosti razkril razloga za preganjanje, če gre pri tem za občutljivo osebno okoliščino (istospolna usmerjenost).
Tožena stranka v dokazno oceno ni vključila informacij o stanju v Maroku, ki jih je predložil tožnik, in njegovih navedb glede odnosa Amazighov do istospolno usmerjenih, ta kršitev pomeni tudi kršitev pravice do obrambe v upravnem postopku in kršitev sodelovalne dolžnosti, ki ima 2 vidika, in sicer 1) pridobitev relevantne oziroma bolj kakokovstne informacije o stanju v izvorni državi glede ravnanja z istospolno usmerjenimi osebanmi v tej državi oziroma v določenem predelu te države in morebiti o zaščiti teh oseb in 2) kakovostno izveden osebni razgovor, v katerem mora uradna oseba aktivno in s pravno relevantnimi vprašanji v polni meri razčistiti dejansko stanje.
ZMat člen 27. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
matura - status kandidata s posebnimi potrebami - pravica opravljati maturo na podlagi prilagojenega načina opravljanja ali ocenjevanja - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja stranke v postopku
Tožnica se je izrecno sklicevala na delno odločbo in tam opisane oziroma navedene zdravstvene razloge, vendar se toženka do tega ni vsebinsko opredelila, temveč je navedla zgolj, da so razlogi, na katere se sklicuje tožnica, enaki razlogom, zaradi katerih ima že po zakonu pravico do opravljanja mature v dveh delih v dveh zaporednih izpitnih rokih. To pa po presoji sodišča ne pomeni, da se toženki do uveljavljenih razlogov ni treba opredeliti.
ničnost - predlog za izrek ničnosti - odločba, izdana brez zahteve stranke - vpis v razvid zasebnih športnih delavcev - ugoditev tožbi
Toženka ni obravnavala tožnikovega predloga za ničnost odločbe in je kot predlog za izrek ničnosti upoštevala le kasnejši predlog. Pristojni organ mora zahtevo stranke obravnavati in na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izdati odločbo o zadevi, ki je predmet postopka. To velja tudi pri presoji predloga stranke, naj se odločba izreče za nično na predlog stranke, ki ga mora organ obravnavati in izdati odločbo, s katero se odločba izreče za nično ali pa zavrniti takšen predlog stranke, naj se odločba izreče za nično.
ZFO-1 člen 26. ZUP člen 4, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
sofinanciranje iz javnih sredstev - skupna občinska uprava - delna zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev - financiranje občin - javnopravna stvar - obrazložitev odločbe
Predmet upravnega spora je toženika odločitev glede sofinanciranja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, sicer ne pomeni upravne zadeve, temveč gre za drugo javnoupravno stvar, za katero se ZUP smiselno uporablja.
Izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Toženka v izreku izpodbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.
pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest - zavrženje vloge - odpis davka - kriterij obrazloženosti
Če je organ mnenja, da pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po petem odstavku 101. člena ZDavP-2 more biti predmet odpisa, ker dolgovana obveznost ne izpolnjuje pogojev za predlagani odpis, bi mora organ vlogo kot neutemeljeno iz vsebinskih razlogov zavrniti, svojo odločitev pa mora tudi ustrezno pojasniti, torej navesti razloge, zaradi katerih po navedeni zakonski določbi odpis davčne obveznosti ni mogoč.
Stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.
Glede dopustnosti umeščanja in dvigovanja terena se prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zgolj na splošno sklicuje na pridobljeno mnenje občine, da je nameravana gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To pa ni ustrezen odgovor na tožnikove ugovore. Skladnost predvidene gradnje z občinskimi prostorskimi akti je na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena GZ namreč dolžan opraviti upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja.
ZFO-1 člen 26. ZUP člen 4, 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
sofinanciranje iz javnih sredstev - skupna občinska uprava - financiranje občin - obrazložitev odločbe - javnopravna stvar - delna zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev
Predmet upravnega spora je toženkina odločitev glede sofinanciarnja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, pomeni drugo javnoupravno stvar, za katero se po ZUP smiselno uporablja. Tudi v tovrstnih zadevah pa velja, da mora biti sprejeta odločitev obrazložena,tako, da so iz nje razvidni konkretni dejanski in pravni razlogi za odločitev.
Izrek izpodbijane odločbe ni jasno zasnovan, saj v izreku odločbe ni navedeno, da je bil sporni del zahtevka zavrnjen. Toženka v izreku izpdbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizukusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je sodišče samo v tem sodnem postopku ne more odpraviti.
ZUP člen 87, 98, 103. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-7.
upravna izvršba - izvršitev inšpekcijske odločbe - denarna kazen - pritožba - pravočasnost pritožbe - vročitev - fikcija vročitve - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o zavrženju pritožbe - opravičen vzrok za zamudo - napake pri vročanju
Ker je bila pritožba, ki jo je zoper v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o denarni kazni vložil tožnik, iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o izrečeni denarni kazni vsebinsko sploh ni presojal, kar pomeni, da pritožba ni bila vsebinsko izčrpana, akt, izdan v postopku na prvi stopnji, pa ni postal materialnopravno dokončen. V takšnem primeru zoper upravni akt, izdan v upravnem postopku na prvi stopnji, tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti, dokler stranka s tožbo uspešno ne izpodbije procesnih ovir za vsebinsko obravnavo pritožbe.
Opravičenost vzroka za zamudo roka pa lahko organ po prvem odstavku 103. člena ZUP po vsebini presoja šele, ko ugotovi, da je stranka rok za opravo dejanja (npr. za vložitev pritožbe) zamudila zaradi vzroka, ki je na strani stranke. V primeru, če se ugotovi, da pisanje stranki ni bilo vročeno skladno s predpisi (t. i. pomota pri vročanju), gre za napako organa oziroma za procesno kršitev, zaradi katere se vročitev šteje za opravljeno šele tisti dan, za katerega se ugotovi, da je naslovnik pisanje dejansko prejel. Stranka zato v primeru ugotovljene napake pri vročanju pred dnevom, za katerega je bilo ugotovljeno, da je pisanje dejansko prejela in pred potekom roka za pritožbo, ki začne teči od dneva dejanskega prejema dokumenta, ne more biti v zamudi, ki je ena od predpostavk za odločanje predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je zamuda ena od predpostavk za vrnitev v prejšnje stanje, mora organ v primeru, ko stranka izpodbija pravilnost vročitve, pred odločitvijo o predlogu odgovoriti na vprašanje, ali je bila stranki odločba sploh pravilno vročena.
industrijska lastnina - veljavnost patenta - plačilo pristojbine - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
Tožnica je v zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da je vzrok za zamudo epidemija covida-19 in da je ta vzrok prenehal 30. 7. 2020. V skladu z 68. členom ZIL-1 bi morala toženka zato najprej presoditi, ali je tožnica vsaj verjetno izkazala, da je (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal 30. 7. 2020 ter nato (ob tej ugotovitvi) presoditi, ali je tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložila v 3-mesečnem roku od dneva, ko je ta (upravičen) vzrok, ki je povzročil zamudo, prenehal (subjektivni rok), in v enem letu letu od dneva zamude (objektivni rok). Namesto tega je toženka, za začetek teka 3-mesečnega subjektivnega roka vzela dan zamude, to je 15. 3. 2020. Pri tem se do tožničinega zatrjevanja, da je vzrok za zamudo prenehal 30. 7. 2020 ni opredelila. S tem je zagrešila bistveno kršitev določb postopka.