Oseba, ki trdi, da bi bil njen pravni interes lahko prizadet, mora možnost posega v svoj pravni interes utemeljiti s stopnjo verjetnosti. Obstoj pravnega interesa se sicer lahko izkaže za kompleksno pravno vprašanje, ki bistveno vpliva na potek upravnega postopka, vendar pa organ pri odločanju o tem vprašanju ne sme spregledati ene od bistvenih značilnosti pravne ureditve, in sicer, da mora oseba svoj pravni interes utemeljiti le toliko, da lahko organ brez nepotrebnega odlašanja odloči o njegovem obstoju. Dejanska presoja posega v pravno korist stranskega udeleženca (ne le možnost takega posega) je namreč po naravi stvari lahko šele predmet odločbe.8 Stališče, da se o utemeljenosti morebitnih ugovorov stranskega udeleženca ne presoja v postopku odločanja o položaju stranke, ampak v postopku meritornega odločanja o samem predmetu postopka, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali bi bile pravice drugih oseb z nameravano gradnjo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko prizadete, se je presojalo upoštevaje drugi odstavek 36. člena GZ, ali bi bile pravice drugih oseb lahko prizadete v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa po 68. členu GZ. Materialni predpis je torej drug. Toženka je zato s tem, ko je presojo interesa za udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja opravljala na podlagi določb, ki se nanašajo na udeležbo tretjih oseb v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, zmotno uporabila predpis. Posledično relevantnega dejanskega stanja za odločitev o predlogu za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja ni posebej ugotavljala.

Utemeljeni so tožbeni ugovori, da je obrazložitev izpodbijane odločbe glede presoje objektivnega (vsebinskega) pogoja za dodelitev BPP, kot je predpisan v 24. členu ZBPP, bistveno pomanjkljiva in zato odločbe ni mogoče preizkusiti.

Utemeljene so tožbene navedbe o tem, da je toženka zmotno uporabila določbo prve alineje 8. člena ZBPP in da ni pravilno in popolno ugotovila ne obrazložila okoliščin, vsled katerih je mogoče skladno s to določbo dodeliti BPP. Prva alineja 8. člena ZBPP določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Iz navedene določbe izhaja, da mora prosilec za BPP ne le zatrjevati, pač pa tudi s stopnjo verjetnosti dokazati, da mu je s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve nastala pravno priznana škoda.

Prav tako so utemeljene navedbe tožnice, da imajo vse izpodbijane odločbe zelo skope razloge glede t.i. objektivnega (vsebinskega) pogoja, ki mora biti podan za dodelitev BPP, oziroma teh razlogov sploh nimajo. Ker v nobeni od izpodbijanih odločb toženka ni navedla, kakšno je konkretno protipravno ravnanje, ki se očita obdolžencem, iz njih ni razvidno, na podlagi česa je zaključila, da naj bi šlo v obravnavnih zadevah za razumne zadeve oziroma da ima stranka z interesom v vseh kazenskih zadevah verjetne izglede za uspeh. Iz istega razloga iz izpodbijanih odločb tudi ni razvidno, na kakšni podlagi je toženka zaključila, da je vsaka od zadev pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj stranke z interesom oziroma da je zanjo pričakovani izid zadeve življenjskega pomena.