Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.
Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik tega v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine konkretizirano ni uveljavljal. Četudi bi sodišče štelo, da je takšen ugovor smiselno podal z navedbami, da davek plačuje v Nemčiji, pa za izkaz navedenega ni predložil ustreznih dokazil, ki jih predvideva 273. člen ZDavP-2.
Zgolj navedba, da je določen rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas in dejstvo, da sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno).
O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti.
V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Toženka je ugotovila, da je bilo o tožnikovih zahtevkih za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 že pravnomočno odločeno, v zvezi s tožnikovim zahtevkom za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje oziroma za vložitev ZVZ, pa se je v času odločanja toženke, o isti zadevi že vodil upravni postopek.
S tem, ko je upravni organ tožnici dal možnost, da se o mnenju Občine Ajdovščina izjavi, je postopal v skladu z določbami ZUP, ki v 9. členu določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), v četrtem odstavku 146. člena pa določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Upravni organ je tako ravnal pravilno in zakonito, saj je tožnici v skladu z določbami ZUP dal pravico do izjave, na tožnici pa je bila nato odločitev, ali bo to možnost izkoristila.