Toženka bi bila na predlog tožnika pri izračunu točk glede na vrednost spornega predmeta dolžna upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 12. člena OT, na katero se sklicuje tožnik. Vendar iz spisa Bpp 244/2023, ne izhaja, da je tožnik podal takšen predlog. V pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I P 23/2018 z dne 6. 12. 2022, je tožnik sicer res priglasil stroške v višini 625 odvetniških točk, a to samo po sebi ne more šteti kot (smiseln) predlog na podlagi četrtega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena OT.
Toženka je kršila določbo prvega odstavka 213. člena ZUP, ker v izreku izpodbijanega sklepa ni odločila tudi o delu tožnikovega predloga, ki mu ni ugodila. Podana je bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ker toženka tega ni storila, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. V upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Zakonodajalec je jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.
Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka kršila njegovo pravico do izjave glede dokaznega uspeha in ugotovitev toženke, ki je svojo negativno odločitev oblikovala na podlagi domnevnih protislovij in domnevnih nekonsistentnih izjavah tožnika. Na podlagi načela zaslišanja stranke, se mora dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva. Toženka je kršila pravila upravnega postopka s tem, da pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je toženka štela za malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. Kršitev načela zaslišanja stranke se šteje za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala toženka tožnika soočiti z ugotovljenimi neskladji, ugotovitvami in mu dati možnost, da jih pojasni. To možnost je dobil šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, ko se je torej upravni postopek na prvi stopnji že končal. Načelo zaslišanja stranke vključuje tudi pravico stranke, da se izjavi o uspešnosti dokaznega postopka, česar tožniku v upravnem postopku ni bilo zagotovljeno. Organ pa odločbe ne sme opreti na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, in ki so pomembna za odločbo.
V tovrstnih postopkih obstoji obveznost toženke, da v ta postopek v skladu s 143. členom ZUP povabi osebo, za katero se je v okviru inšpekcijskega postopka izkazalo, da bo prevzemnik dokumentacije, ki vsebuje tajne podatke, česar prvostopenjski organ nesporno ni storil. Udeležbo v postopku je tožniku sicer omogočil z vročitvijo odločbe in zagotovitvijo pravice do pritožbe, pri čemer drugostopenjski organ, četudi je iz obrazložitve odločbe moč razbrati, da naj bi tožnik v takih postopkih imel pravico priglasiti udeležbo v postopku, tovrstne kršitve ni saniral.
Toženka (prvostopenjski organ) je z vročitvijo odločbe očitno ocenila, da tožnik pravni interes za udeležbo v postopku ima, le-ta pa s tekom postopka in izdajo določbe ni bil seznanjen prej, zato je bila na toženki obveznost pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Tako bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe, zlasti pa po sprejetju odločitve, da se bo dokumentacija prenašala k tožniku, slednjega obvestiti o začetku navedenega postopka, ga seznaniti z odgovorom Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov in E. ter morebitnih drugih dokazih, mu omogočiti, da se o njih izjavi ter predloži svoje dokazno gradivo. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tožnik je je v obravnavanem postopku in v postopku Bpp 1366/2024 prosil za dodelitev BPP za vložitev dveh različnih odškodninskih zahtevkov, ki temeljita na različnih dejanskih podlagah. Zgolj okoliščina, da gre v obeh primerih za vložitev odškodninske tožbe zoper RS na podlagi 26. člena Ustave RS in torej za isto pravno podlago, ne zadostuje za ugotovitev, da gre za isto upravno zadevo v smislu 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Odločitev upravnega organa mora vedno temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (načelo zakonitosti), pri čemer mora normo, ki jo v posameznem primeru uporabi, vedno razlagati skladno z vsebinskim pomenom, ki ga omejuje njena jezikovna razlaga. Jezikovna razlaga določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti.
Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.
Tožnika ne moreta ugovarjati primernosti ali smotrnosti ureditve števila in sedežev notarskih mest, določenih z izpodbijano Odredbo ministra za pravosodje o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest št. 007-108/2022, saj gre za presojo, ki je v pristojnosti in odgovornosti ministra, skladno s politiko, ki jo vodi na tem področju.
Z Razpisom prostega notarskega mesta ni bilo odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, prav tako postopek odločanja o zadevi ni bil končan. Sodno varstvo bo drugotožniku zagotovljeno zoper odločbo o imenovanju notarja na prosto delovno mesto ali zoper morebitni sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja, medtem ko prvotožnica Razpisa, na podlagi katerega se vodi postopek za imenovanje novega notarja v kraju, v katerem prvotožnica že opravlja notarsko službo, ni legitimirana izpodbijati, saj na njem ne kandidira, niti nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem.
Ne glede na ugovor toženke, da je bila vloga v predmetni zadevi nepopolna, sodišče poudarja, da je v času vložitve predmetne vloge tožnice veljavni prvi odstavek 67. člena ZUP določal, da je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika v roku petih delovnih dni pozvati, naj pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar ga kljub temu ni mogoče zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ z opustitvijo dolžnega ravnanja lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.
Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).
Kot določa peti odstavek 68. člena ZUP se nepopolna ali nejasna vloga šteje za pravočasno, če jo je vložnik vložil v predpisanem roku, ter je v roku, ki mu ga je določil organ, popravil pomanjkljivosti. To pomeni, da je vloga pravočasna, čeprav se bodo pomanjkljivosti lahko odpravile že po preteku roka za vložitev vloge, vendar v roku določenem za dopolnitev. Po povedanem bi morala toženka šteti, da je tožnik vlogo za dodelitev BPP vložil 18. 8. 2025 in ne šele 22. 8. 2025, ko je tožnik svojo vlogo dopolnil z obrazcem za dodelitev BPP.
Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti.
Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.
Stranka (tožnik) ne more neposredno s tožbo v upravnem sporu zahtevati ugotovitve ničnosti upravne odločbe.
Ničnost upravne odločbe mora najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele zoper morebitno zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku ima možnost sodnega varstva v upravnem sporu, v katerem sodišče skladno z drugim odstavkom 37. člena ZUS-1 tudi samo po uradni dolžnosti pazi na ničnost upravnega akta. Ugotovitev ničnosti upravnega akta je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP (279. člen ZUP in naslednji), o tem izrednem pravnem sredstvu pa skladno s tretjim odstavkom 280. člena ZUP odloča pristojni upravni organ.
Ker tožnik v tožbi ne prereka zaključka toženke, da je neločljiv del elektronskega poštnega predala ... tudi kopija lastnoročnega podpisa, ki je nastala julija 2020, je toženka utemeljeno zaključila, da tudi navedeni podatek predstavlja osebni podatek v smislu opredelitve iz 4. člena Splošne uredbe.
V primeru zasega elektronske naprave se zaradi oprave preiskave po prvem odstavku 219.a člena ZKP, skladno s prvim odstavkom 223.a člena ZKP podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov, in sicer na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku. Tožnik s prenosom kopije, ki vsebuje podatke, ki so bili del elektronskega poštnega predala ... na svoj disk ali drug podatkovni medij, ne bi poškodoval ali uničil dokaznega gradiva.
Odločitev v postopku ustanavljanja organizacijske enote Javnega zavoda Lekarna Ljubljana, v katerega želi tožnica vstopiti, ne vpliva na pravne koristi tožnice v smislu neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (43. člen ZUP).
Ker tožnica nesporno nima koncesije v občini Vrhnika, njen interes za širjenje dejavnosti v tej občini, ne da bi tožnica prehodno pridobila koncesijo, ni v skladu z zakonsko ureditvijo lekarniške dejavnosti.
Za varovanje ustavnega položaja zasebnikov, ki izvajajo lekarniško dejavnost ni pomembno, da je po prvem odstavku 5. člena ZLD-1 lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, saj se tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarniško dejavnost, nanašajo jamstva iz 74. člena Ustave. Vendar to ne pomeni, da na tem področju ni mogoče omejiti svobode ustanavljanja, če ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splošnem interesu, če zagotavlja uresničitev želenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti).
Določitev pristojnosti občin za organizacijo mreže lekarn na primarni ravni je po svoji vsebini geografska omejitev. Po stališču SEU, so take omejitve dopustne, če gre za nujne razloge, utemeljene v splošnem interesu, primerne za njegovo doseganje, in če so sorazmerne. Pri tem je SEU presodilo, da so predpisi, ki omejujejo število lekarn, da so enakomerno porazdeljene, primerni za uresničitev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne oskrbe prebivalstva z zdravili, da se prepreči podvajanje struktur in zagotovi pokrivanje celotnega ozemlja.
Izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP.
Upravna organa bi morala podati razloge o tem, ali je elektrooperater dolžan redno posodabljati oziroma razvijati obstoječ sistem v skladu s standardi, v katerih primerih pride v poštev reden razvoj obstoječega sistema, za katerega krije stroške razvoja elektrooperater, pojasniti, na kateri pravni podlagi in v katerih primerih lahko nastanejo nesorazmerni stroški ter zakaj so nastali v obravnavani zadevi.
Ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP) in ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka 214. člena ZUP), ni možen preizkus zakonitosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do BPP je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom relevantna okoliščina.
Glede na namen ZBPP, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj prosilca, boniteta, ki je po davčni zakonodaji sicer opredeljena kot obdavčen dohodek, in ki ob enem ne povečuje mesečnih prejemkov v denarju ali naravi, ne more šteti kot (razpoložljiv) dohodek.