Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.
Sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ tudi v izpodbijani odločbi ni obrazložil zaključka, zakaj se je odločil za izrečeni ukrep in ne za kakšen drug po zakonu predviden ukrep, ki bi bil milejši in hkrati primeren. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je le ponovil, da spornega zidu ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo. Kot že navedeno, je naslovno sodišče v sodbi in sklepu III U 12/2018 z dne 25. 4. 2018 takšno obrazložitev izrečenega ukrepa ocenilo kot preskopo, presplošno in nezadostno za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu.
Po tem, ko pristojni organ izda glavno odločbo, s katero razveljavi začasno odločbo in sprejme končno odločitev v zadevi, ni več podan pravni interes za izpodbijanje začasne odločbe s pritožbo v pritožbenem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu. Spremembo pravnega položaja, ki ga je vzpostavila začasna odločba, je torej mogoče doseči le, če se jo izpodbije še v času njene veljavnosti, ko je še podan pravni interes za njeno izpodbijanje.
ZUP člen 43, 142. ZKZ člen 19, 19/2, 19/2-b, 22, 22/2.
kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - potrdilo upravne enote, da odobritev pravnega posla ni potrebna - upravni postopek - izdaja odločbe - položaj stranke v postopku - stranski udeleženec
Sodišče se strinja z razlago toženke, da bi tožniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od (materialnih) predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine (materialnega) predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. ZKZ, ki je v konkretnem primeru materialni predpis, pa ne določa, da bi tožnik kot upnik in kot oseba, ki je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 11. 2019, glede katere se zahteva izdaja odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, imel pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Tega ne določa niti kakšen drug materialni predpis.
priključitev na javno cesto - soglasje občine - molk organa prve stopnje - pritožba zaradi molka - predlog za obnovo postopka
Toženka je po presoji sodišča s soglasjem/2014 lahko posegla (tudi) v zasebni interes tožnikov oziroma v njuno pravno korist, kot jo opredeljuje drugi odstavek 43. člena ZUP. Posledično odločitve o zavrženju pritožbe tožnikov zaradi molka organa ni mogoče utemeljiti na zaključku, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Tožnika sta kot vlagatelja predloga za obnovo postopka upravičena vložiti pritožbo zaradi molka organa, če o njunem predlogu ni bilo pravočasno odločeno. V obravnavanem primeru sta vložila pritožbo na podlagi četrtega odstavka 222. člena ZUP, po katerem je pritožba dopustna, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku.
GZ člen 10, 10/4. ZCes-2 člen 109. Odlok o občinskih cestah v Občini Ljutomer (1998) člen 28. Odlok o razveljavitvi dela Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del, ki se nanaša na enoto urejanja prostora SL-191 (2016) člen 52, 52/7, 52/10, 52/10-15. ZUP člen 74, 74/1, 74/2, 233, 233/1.
inšpekcijski postopek - ukrep medobčinskega inšpektorja - stvarna pristojnost za odločanje o pritožbi - poseg v varovalni pas občinske ceste - poseg v varovalni pas - časovna veljavnost predpisa - ogled - zapisnik o ogledu
Upoštevajoč dejstvo, da so se predpisi, ki se nanašajo na dopustnost gradnje na kmetijskem zemljišču, v času od sklenitve zakupne pogodbe do izdaje izpodbijane odločbe večkrat spremenili, pri čemer pa je prvotno veljavna določba občinskega odloka izjemoma dopuščala gradnjo nezahtevnega ali enostavnega objekta iz skupine pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov, sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da bi inšpekcijski organ moral ugotavljati in upoštevati, ali so bili sporni objekti v času postavitve dopustni, kakor tudi, za kakšno vrsto objektov gre.
Ob prikazani sistematiki zakona, ki v ločenih podpoglavjih ureja obe vrsti likvidacije zavarovalnice, eno kot redno odločitev skupščine zavarovalnice in drugo kot prisilni ukrep nadzora, se sodišče ne strinja s tožnikom, da se 74. člen ZZavar-1, ki je del poglavja 2.7., nanaša tudi na postopek prisilne likvidacije. Četudi toženka skladno z drugim odstavkom 330. člena ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice, v prvem odstavku 74. člena ZZavar-1 nima pooblastila za to, da sprejme odločitev, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje, saj določba za prisilno likvidacijo ne velja. Za prisilno likvidacijo pa velja 331. člen ZZavar-1, ki našteva, katere določbe ZGD-1 se smiselno uporabljajo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Po presoji sodišča, saj tako izhaja iz besedila 1. točke 331. člena ZZavar-1, gre za taksativno naštevanje določb ZGD-1, med katerimi pa ni naštetega 422. člena ZGD-1,2 kar tudi med strankama ni sporno. Sporno pa je, kako dejstvo, da zakonodajalec v besedilo 1. točke 331. člena ZZavar-1 ni vključil 422. člen ZGD-1 (oziroma naslova tega člena), vpliva na možnost, da se to določilo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice vendarle smiselno uporabi.
Odločba o odvzemu dovoljenja predstavlja oblikovalno (konstitutivno odločbo), s katero je med zavarovalnico in toženko vzpostavljeno novo pravno razmerje. Gre za t.i. oneorozno odločbo, s katero organ nalaga stranki določene obveznosti oziroma ji prepoveduje opravljanje določene dejavnosti.
Posledica materialne pravnomočnosti odločbe je vezanost stranke in organa na vsebino odločitve. V pravno razmerje, vzpostavljeno s pravnomočno odločbo, je mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi iz razloga spremenjenega dejanskega stanja, kot je bilo ob sprejemu konstitutivne odločbe, je možno v odločbo posegati le, če to specialni predpis izrecno predvideva, saj takšno ponovno odločanje, navkljub spremenjenim okoliščinam, prav tako predstavlja poseg v materialno dokončno in pravnomočno odločbo.
Sodišče tožnikovemu stališču (in s tem stališčem iz obeh pravnih mnenj) o obstoju pravne praznine v ZZavar-1 glede možnosti nadaljevanja poslovanja zavarovalnice, ki je v postopku prisilne likvidacije, ne sledi in sodi drugače. Postopek prisilne likvidacije je ukrep nadzora toženke (7. točka prvega odstavka 281. člena ZFPPIPP), ki ga toženka mora začeti, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Toženka je v postopku prisilne likvidacije sicer res v položaju skupščine zavarovalnice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1), vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da toženki ta določba in dejstvo, da se 331. člen ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, daje pooblastilo za vse odločitve, kot jih lahko sprejme skupščina delniške družbe v redni likvidaciji. Toženka je namreč javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 486. člena ZZavar-1), ki je sicer samostojna in neodvisna a še vedno vezana na zakonsko določene pristojnosti in pravila upravnega prava. Da bi toženka lahko sprejela odločitev, s katero bi posegla v materialno pravno pravnomočno odločbo, bi morala imeti za to izrecno zakonsko pooblastilo.
Sodišče sodi, da odsotnost sklicevanja 331. člena ZZavar-1 na 422. člen ZGD-1 pomeni, da toženka tega pooblastila nima. Sodišče dejstvu, da se 331. člen ZGD-1 ne sklicuje na ZFPPIPP temveč na ZGD-1, ne daje takšnega pomena kot tožnik v okviru svojih pravnih mnenj (češ da to kaže na večjo podobnost prisilne likvidacije po ZZavar-1 z redno likvidacijo po ZGD-1 in ne s prisilno likvidacijo po ZFPPIPP, zaradi česar naj bi imela toženka enake pristojnosti kot skupščina delniške družbe v redni likvidaciji), saj tudi ZFPPIPP v 421. členu napotuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, kar pomeni, da bi tudi drugačen nomotehničen pristop zakonodajalca (če bi se torej ZZavar-1 skliceval na ZFPPIPP) vodil v smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji. Ob tem pa tudi 421. člen ZFPPIPP ne našteva 422. člena ZGD-1, kar kaže na enako ureditev prisilne likvidacije po ZFFPPIPP s prisilno likvidacijo po ZZavar-1 glede vprašanja možnosti nadaljevanja poslovanja družbe. Sodišče torej ugotavlja, da poglavje 7.9. ZZavar-1 ne določa pristojnosti toženke, da kot skupščina zavarovalnice v prisilni likvidaciji odloči o nadaljevanju opravljanja dejavnosti.
Čeprav 115. člen ZZavar-1 res nima negativnega pogoja, pa bi upravičenje tožnika oziroma zavarovalnice, da ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, moralo biti v ZZavar-1 izrecno določeno, saj bi izdaja takšnega dovoljenja posegla v materialno dokončno in pravnomočno odločbo o odvzemu dovoljenja, zaradi česar bi odločitev toženke o ponovni izdaji dovoljenja učinkovala kot izredno pravno sredstvo zoper odločbo o odvzemu dovoljenja. Ker tega ZZavar-1 izrecno nikjer ne ureja, se sodišče strinja z razlago toženke, da vstop novega delničarja v lastniško strukturo zavarovalnice, ko je ta v prisilni likvidaciji, ne ustvarja novega upravičenja za pridobitev. Vstop novega delničarja tako ni okoliščina, zaradi katere bi naknadno odpadel razlog za prisilno likvidacijo, saj je ta razlog v materialno dokončni in pravnomočni odločbi o odvzemu dovoljenja.
GZ člen 79, 79/1, 79/3, 82, 82/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - ustavitev gradnje - nov dokaz - soglasje občine - nov dokaz v pritožbenem postopku - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Četudi je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da se do Soglasja ni dolžan vsebinsko opredeljevati, je to vendarle, čeprav v omejenem obsegu, storil s pojasnilom, da Soglasja ne more šteti kot zadostno predpisano upravno dovoljenje, saj iz njega ni razvidna pravna podlaga za izdajo, v 4. točki pa je določeno, da si mora stranka sama pridobiti vsa eventualno potrebna druga soglasja merodajnih organov. Sodišče meni, da je tako pojasnilo (ob upoštevanju, da se je drugostopenjski organ do Soglasja opredeljeval po vsebini) nepopolno in ga ni mogoče preizkusiti. Drugostopenjski organ namreč ni pojasnil, kaj naj bi bilo zadostno predpisano upravno dovoljenje in katera druga soglasja bi morala biti še pridobljena. Njegove odločitve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Tudi po presoji sodišča je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči formalno pomanjkljiva, in sicer že samo zaradi nepopolnih podatkov o zadevi, saj zgolj na podlagi navedbe, da želi brezplačno pravno pomoč, ne da bi podrobneje navedla opravilno številko zadeve, sodišče, pred katerim se vodi postopek/želi sprožiti postopek, ali drugih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo zadeve, v zvezi s katero zaproša za brezplačno pravno pomoč, presoja utemeljenosti ali neutemeljenosti njene prošnje ni mogoča.Ker tožnica prošnje ni dopolnila, je tožena stranka svojo odločitev o zavrženju prošnje pravilno oprla na drugi odstavek 67. člena ZUP.
status vojnega veterana - odprava po nadzorstveni pravici - specialni predpis - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Čeprav ZVojI kot lex specialis ne govori posebej o očitni kršitvi materialnega prava, temveč o kršitvi materialnega prava nasploh, je sodna praksa tudi glede razlage in uporabe 105. člena ZVojI zavzela stališče, ki je bistveno enako sodni praksi glede nadzorstvene pravice po ZUP. Tako je treba tudi pri odločanju po nadzorstveni pravici v okviru 105. ZVojI izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim organom, ne da bi organ, ki je pristojen za izvajanje nadzorstvene pravice (v tem primeru toženka), sam preverjal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja iz odločbe prvostopenjskega organa.
Kot izhaja iz ugovora tožnika, namen komasacije zanj ni bil dosežen, saj v komasaciji prejeto zemljišče zaradi nepravilne oblike otežuje obdelavo. Iz prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ne izhajajo razlogi, zaradi katerih komasacijska komisija ni sledila pripombam oziroma predlogu tožnika, niti v izpodbijani odločbi niso bile obravnavane okoliščine, da nova razdelitev ne ustreza usmeritvi gospodarjenja tožnika kot enemu izmed kriterijev in pogojev nove razdelitve. Te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, saj se je (zmotno) skliceval izključno na kriterij čim večje zaokroženosti zemljšč, medtem ko je kriterij čim boljšega upravljanja štel za prvemu podrejen in ga ni upošteval.
ZKUASP člen 13, 13/1, 13/1-12, 22, 22/1, 25, 25/1, 25/1-16. ZUP člen 43. ZUS-1 člen 17, 20, 20/3, 20/4, 20/7, 36, 36/1, 36/1-3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - priznanje statusa stranskega udeleženca
Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ.
ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.
Edina dejavnost te organizacije je za kolektivno upravljanje vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za račun več imetnikov.
V obravnavanih zadevi je bila dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper dovoljenje zavrglo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravnomočno odločena zadeva
Ker tožnik z nobeno doslej izdano odločbo pravice do brezplačne pravne pomoči za zastopanje v obnovljenem postopku še ni pridobil, organ v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ni imel pravne podlage za zavrženje njegove prošnje kot nedopustne iz razloga, ker naj bi bila za postopek na prvi stopnji tožniku brezplačna pravna pomoč že dodeljena.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pomoči - načelo kontradiktornosti - sodna poravnava - delitev skupnega premoženja - zmotna uporaba materialnega prava
Toženka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav bi morala na podlagi 9. v zvezi s 146. členom ZUP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnico seznaniti z ugotovljenih dejanskim stanjem (da je ugotovila, da je tožnica s Poravnavo pridobila premoženje, kakšna je vrednost premoženja, itd) in ji dati možnost, da se o tem izjavi.
Dolžnost vračila sredstev brezplačne pravne pomoči je le v primeru pridobitve premoženja, to pomeni, ko upravičenec na podlagi poravnave pridobi premoženje, ki ga pred tem ni imel (novo premoženje). Premoženje upravičenca mora biti torej zaradi uspeha v postopku, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, večje, kot bi bilo brez uspeha v tem postopku, njegov premoženjsko pravni položaj se mora na tej podlagi izboljšati.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 3, 3/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
sistemske pomanjkljivosti - shizofrenija - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca - začasna odredba - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).
Že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU.
Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 19. 9. 2024, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, ne pa tudi individualno zagotovilo, da bo po predaji ustrezno poskrbljeno za tožnikove zdravstvene težave. Zato se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi tožniku dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Glede na to, da tožnik v upravnem postopku o svojih psihičnih težavah ni ničesar navajal, izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Upoštevaje njegove sedanje trditve o zdravstvenem stanju in izvedenih dokazih je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena v izpodbijanem sklepu pa ne omogoča preizkusa izpodbijanega sklepa.
Izdaja začasne odredbe ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik predan drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, temveč lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi mu lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.
Tožnik v pritožbi in tudi v tožbi pa ne zatrjuje, da bi sporni nadstrešek in zid z vrati odstranil in da bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljna, niti ne zatrjuje nobenega drugega pravno upoštevanega razloga, ki bi se nanašal na postopek izvršbe.
nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do izjave - načelo zaslišanja strank - skrajšani ugotovitveni postopek
Po stališču sodne prakse mora stranka imeti realno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Torej ni dovolj, da se zavezanca zgolj pisno poziva in ga seznanja s postopkom, temveč predvsem pomeni, da se v dokaznem postopku neposredno pred organom odločanja izvedejo dokazi, ki so tudi v korist zavezanca (kot je na primer neposredno zaslišanje prič), kakor tudi, da se zavezancu omogoči neposredno soočenje z razlogi davčnega organa.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS.
GZ člen 36, 36/1, 36/2-1, 36/2-2, 37, 37/1, 39, 39/5, 43. ZUP člen 9.
ugovori stranskega udeleženca - trditveno breme - pravni interes - gradbeno dovoljenje - stranka v postopku - stranski udeleženec
Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023 pojasnilo, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Stranski udeleženci v upravnih postopkih namreč nimajo enakega položaja kot stranke. Imajo sicer enake procesne pravice in dolžnosti, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi. Zato ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo.
brezplačna pravna pomoč - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - vračilo brezplačne pravne pomoči - pravica do izjave - dolžnost obveščanja
Pravica do izjave omogoča stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka.
Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnici je bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku oz. možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.