Tožnica je z zahtevkom z dne 11. 12. 2020 zaprosila za dostop do vse možne dokumentacije. Ko je v dopolnitvenem postopku (prvič) prejele še dodatno gradivo občine, pa je šele imela možnost da dokumente, za katere je menila, da vsebujejo zahtevane informacije glede ceste, tudi določno opredeli. S tem zahteve ni razširila, pač pa jo le konkretizirala. Toženec je zato napačno uporabil določbo 133. člena ZUP in se v tem delu ni opredelil do vsebinske utemeljenosti zahteve tožnice glede tam predlaganih dokumentov.
Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
Tožnik je imel na podlagi veljavno vročenega poziva že tekom upravnega postopka možnost podati trditve v tej smeri in obrazložiti svoje stališče. Stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), zato tožnik s temi trditvami, podanimi šele v upravnem sporu, ne more uspeti.
Tožnik torej pozivu organa za BPP za dopolnitev vloge za brezplačno pravno pomoč ni sledil in dopolnil vloge za brezplačno pravno pomoč niti mu ni ugovarjal. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tako ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zaradi česar jo je organ za BPP na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP utemeljeno zavrgel.
V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. S poročilom socialne službe azilnega doma je vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti.
Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.
V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.
Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sicer vsebuje pravno podlago, po kateri je toženka prošnjo tožnice zavrnila (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretji odstavek 24. člena ZBPP), vendar toženka po presoji sodišča ne poda konkretne razlage na tej pravni podlagi in ne pojasni, zakaj konkretno je tožničina zadeva očitno nerazumna (oziroma zakaj je tožničino pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem) oziroma zakaj tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh.
Pravilnost strokovnega ocenjevanja znanja ne more biti predmet presoje v upravnem sporu; ocenjevanje znanje je strokovno opravilo. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi jo zakon tožniku varoval.