odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - sestavine odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral. Iz njega na primer ni razviden pouk o pravnem sredstvu, niti ne vsebuje obrazložitve.
ZDoh-2 člen 90. ZDDPO-2 člen 74. ZDavP-2 člen 10, 138, 138/1. ZUP člen 238, 238/3.
davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - sodelovalna dolžnost
Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke.
Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.
Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prepričljive, zato je v tem delu sodišče presodilo, da je davčni organ preuranjeno odločil, da celoten kompenzirani znesek iz naslova kupnine za stanovanje pomeni prikrito izplačilo dobička družbenici.
ZČmIS člen 10, 11, 11/2, 27. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 12, 12/2.
napoteni delavec - izdaja potrdila - pogoji za izdajo potrdila - dejansko opravljanje dejavnosti - pravica do izjave
Glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.
Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo izjeme iz drugega odstavka 12. člena Uredbe št. 883/200431. Utemeljeno tožencu očita tudi, da je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
Toženec je tako že neposredno na podlagi Uredbe št. 883/2004 in Uredbe št. 987/2009 pristojen za odločanje o veljavnosti potrdil A1, ki jih je izdal in glede katerih je pristojni nosilec države članice napotitve izrazil dvom. Niti Uredba št. 883/2004 niti Uredba št. 987/2009 pa ne zavezujeta nosilca, ki je izdal potrdilo A1, da avtomatično sledi bodisi zahtevi bodisi prošnji nosilca druge države članice po preklicu potrdil A1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obrazložitev odločbe
Obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega navedbe nobene določbe, niti predpisa, na katere se odločba opira, prav tako ne obsega razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno pravno podlago narekujejo odločbo, kot jo je sprejela toženka. Navedene pomanjkljivosti sodišču tako povsem onemogočajo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, stranki namreč ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
telekomunikacije - nadzor nad izvajanjem obveznosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Za toženko so zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v regulatorni odločbi, saj predstavljajo materialno pravo. Ker ostali parametri niso pravnomočno določeni, pa lahko tožnik v postopku nadzora ugovarja, da niso bili predvidljivi, kot tudi temu, da niso pravilni ali da niso pravilno uporabljeni. Sodišče pa lahko tak tožnikov ugovor preizkusi le, če toženka vse parametre, ki jih uporabi obrazloži.
sofinanciranje iz javnih sredstev - kultura - zavrnitev - pomanjkljiva obrazložitev
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.
ZEKom-1 člen 224. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - inšpekcijski postopek - operater s pomembno tržno močjo - neobrazložena odločba - ničnost odločbe
Izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s previsoko ceno storitve, za katero mu je agencija z regulacijsko odločbo naložila, da je za to storitev v pogodbah, sklenjenih z ostalimi operaterji, dolžan uveljaviti določeno ceno, je lahko predmet upravnega - inšpekcijskega postopka.
Toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih je razporejala stroške pridobivanja novih strank ter upravljalnja in vzdrževanja obstoječih na nove in obstoječe uporabnike tako kot jih je, ter ni obrazložila kateri so novi in kateri so obstoječi uporabniki, in zakaj se eni obravnavajo kot novi in drugi kot obstoječi. Utemeljila tudi ni, na čem taka obravnava temelji. Za toženko so zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v regulatorni odločbi, saj predstavljajo materialno pravo. Ker ostali parametri niso pravnomočno določeni, pa lahko tožnik v postopku nadzora ugovarja, da niso bili predvidljivi, kot tudi temu, da niso pravilni, ali da niso pravilno uporabljeni. Sodišče pa lahko tak tožnikov ugovor preizkusi le, če toženka vse parametre, ki jih uporabi obrazloži.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - mobilno omrežje - naročniška pogodba - odpoved pogodbe - splošni pogoji - pravica do izjave
Toženka je s tem, ko je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na njegovo 1. točko izreka, v bistvenem oprla na Splošne pogoje uporabe, hkrati pa tožniku pred izdajo izpodbijanega akta glede vsebine in relevantnosti Splošnih pogojev uporabe za odločitev v zadevi ni omogočila izjasnitve, kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem pa bistveno kršila pravila postopka.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - pravica do izjave stranke - obrazložitev odločbe
V obravnavanem primeru organ tožnici ni omogočil, da bi se o citiranem dokumentu Občine Radovljica, na katerega je oprl svojo odločitev, izjavila in ker niso podani razlogi za odstop od načela zaslišanja stranke (na primer razlogi iz prvega odstavka 144. člena ZUP), je s tem bistveno kršil pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), tožnici pa tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - legalizacija objekta - ugotovljeno dejansko stanje
Plačilo komunalnega prispevka s strani njenih pravnih prednikov lahko tožnica dokazuje na druge načine. To je tožnica tudi storila. Navedla je več dejstev in predložila več dokazov, ki vsa po vrsti kažejo na to, da je bil komunalni prispevek v višini, kot izhaja iz pogodbe, v preteklosti že plačan.
davčna izvršba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot prepozne - fikcija vročitve - datum vročitve
Ker se osebna vročitev v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP ni dala opraviti, je vročevalec vložil v tožnikov hišni predalčnik sporočilo o poizkusu vročitve, v katerem je pritožniku v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP obvestil, kje lahko v roku 15 dni zadevni sklep prevzame. Glede na to, da tožnik pošiljke v navedenem roku ni prevzel, se šteje, da je bil sklep tožniku osebno vročen s potekom 15-dnevnega roka za prevzem pisanja na pošti.
Opomin pred začetkom davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUP, niti se z njim ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti davčnega dolžnika. Opomin pred izvršbo je po svoji vsebini fakultativni poziv k izpolnitvi že zapadle davčne obveznosti. Podane niso niti zatrjevane procesne kršitve, saj davčni organ z izdajo opomina (še) ni začel postopka davčne izvršbe zoper tožnika. Da bi moral pred zavrženjem nedovoljene pritožbe organ v okoliščinah konkretnega primera izvesti posebni ugotovitveni postopek, pa ne določata ne ZDavP-2 ne ZUP.
Tožeča stranka je dne 18. 3. 2019 v osnovi vlogi podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, prizidavo pokritega vhoda v garažo. V vmesnem postopku (v postopku faze izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja) se je namreč izkazalo, da tovrstna izdaja gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj je glede na zapisnik potrebna legalizacija celotnega objekta in je bila 15. 7. 2019 tožnica iz tega razloga pravilno pozvana k dopolnitvi/popravi vloge na način, da poda vlogo na ustreznem obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" skladno s 114. členom GZ, in da predloži dokumentacijo za legalizacijo, izdelano na podlagi 115. člena GZ.
Dopolnjeni tožbeni zahtevki pusti objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, in sicer uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.
Okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan.
Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
Davčni organ se sklicuje na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, zato se ta odločba šteje za dokončno in pravnomočno. To pa tudi po presoji sodišča, pomeni, da je bilo vprašanje rezidentstva ugotovljeno v postopku, ki je dokončno oziroma pravnomočno končan, in je zato davčni organ pri odmeri dohodnine utemeljeno upošteval omenjeno odločitev. Gre namreč za vprašanje, ki je predhodno pri izdaji odmerne odločbe in je o njem že pravnomočno odločeno.
Navedbe tožeče stranke se lahko kvečjemu razume, da je Upravna enota oziroma njen uradnik storil kaznivo dejanje v upravnem postopku. To pa ni ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Slednji se nanaša na vprašanje, ali bi z izvršitvijo odločbe prišlo do kaznivega dejanja. Določnih trditev v tem okviru pa tožeča stranka ni postavila.
Kar pa se tiče prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, velja, da je vsebina izdane odločbe njihova posledica. Med nedovoljenimi ravnanji in odločbo je vzročna zveza. Samo ravnanje, torej kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je storil in na koga je pritiskal, pa mora biti izkazano. Prisila je konkretna in se je vršila na določen organ. Nič od naštetega Upravna enota ni zaznala, tožeča stranka pa ne izkazala. Ta je dala ponudbo za prodajo svojega gozdnega zemljišča, stranka z interesom pa jo je sprejela. Upravna enota je, po tem ko je preverila, ali so izpolnjene predpostavke po ZKZ, ta pravni posel odobrila.
Sicer pa se da iz tožbenih navedb razbrati, da je srž nesoglasij v gradnji cestnega križišča. To bi morda sodilo na področje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi o odobritvi pravnega posla. S tem v zvezi je Ustavno sodišče Republike Slovenije oblikovalo naslednje stališče. Ugotovljeno dejansko stanje v prvotnem postopku ni predmet (ponovne) presoje v postopku za izrek ničnosti te odločbe.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za dodelitev BPP - neskladja v prosilčevi izjavi - prosta presoja dokazov
Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno in argumentirano pojasnila, na kakšni podlagi je pri ocenjevanju opisanega neskladja med predmetno prošnjo za brezplačno pravno pomoč ter tožnikovimi vlogami v kazenskem postopku, v katerih se je izrekal glede zagovornika, poklonila svojo vero slednjim.
Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta (in njegovega izreka) izhajati. V obravnavani zadevi pa to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe.
Iz odločbe bi moralo izhajati, na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej odloča o temelju zahtevka. Razlogi za to pa morajo biti razvidni iz akta, ki ga izda.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ničnost - vračilo - upravna izvršba - izterjava denarne kazni - izvršljivost
Ugovor zavezanca, da izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti, je v izvršilnem postopku pomemben. Ugovor, da odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, lahko zavezanec uveljavlja zoper uvedbo izvršbe oziroma sklep o izvršbi, prav tako tudi zoper ostale odločitve, ki jih organ sprejema v postopku izvršbe, v tem primeru zoper sklepe, s katerimi izreka denarne kazni. Glede na navedeno je upravni organ dolžan presojati ustrezno substanciran ugovor, da je odločba (postala) neizvršljiva.