V izreku bi namreč moral Organ za BPP točno navesti, kateri so tisti stroški nudenja brezplačne pravne pomoči, ki jih je uveljavljal tožnik, pa jih ni priznal oziroma jih je zavrnil. Organ za BPP je to sicer res pojasnil v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pa ne more nadomestili ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka. Če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka ni ugodila zahtevku stranke v celoti, mora biti to razvidno tudi v izreku odločbe, kar pa v konkretnem primeru iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ (zgolj) sklicevala na mnenje komisije, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence. Iz odločb pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik nima pravice niti do 30 ur osebne asistence na teden.

Upravna organa se v obrazložitvah upravnih odločb nista opredelila do tožničinih zatrjevanj, saj sta kot bistvene štela le podatke iz uradnih evidenc organa. Upravna organa nista izvedla nobenega od predlaganih dokazov, s katerimi je tožnica poskušala v upravnem postopku ovreči ugotovitve o pravno pomembnem dejstvu, za koga je oseba v spornih dneh opravljala delo oziroma kdo ji je tega dne dejansko omogočil delo.

Ker v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka, v posledici česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek.