Ker je toženka svojo odločitev, da ni več izpolnjen vsebinski pogoj za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, oprla izključno na tožnikov domnevni umik prošnje za BPP, ki ga tožnik v dopisu z dne 1. 9. 2025 (ob upoštevanju njegove celotne vsebine) ni podal, je odločitev o prenehanju BPP obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Drugih razlogov, ki bi narekovali odločitev o prenehanju odobrene BPP na podlagi 42. člena ZBPP, toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.
Ker v izreku toženka ni razrešila postavljene izvajalke BPP (odvetniške družbe), iz obrazložitve pa po drugi strani izhaja, da je bilo treba razrešiti postavljeno izvajalko, je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
Ker glede trenutka prenehanja upravičenosti do BPP obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe v tem pogledu ni mogoče preizkusiti.
Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan. Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje se namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Iz navedenega izhaja, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve.
Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.
Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.
Poziv tožene stranke tožniku, da dopolni prošnjo z dokazili z dne 15. 1. 2025 je vseboval rok za izpolnitev obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva. Ker je šlo za poziv, za katerega je potrebno osebno vročanje, bi tožena stranka lahko uporabila določbe o nesodelovanju tožnika v postopku (prvi odstavek 90. člena ZUP), o molku (tretji odstavek 90. člena ZUP) oziroma o implicitnem umiku vloge (prvi odstavek 135. člena ZUP) šele po tem, ko bi upoštevala in ravnala po tretjem in četrtem odstavku 87. člena ZUP. Takšno ravnanje pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, ampak je tožena stranka ravnanje iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena "preskočila" in uporabila kar določbo o javnem naznanilu v portalu eUprava iz 96. člena ZUP.
Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).
Bistvena pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjskega akta posega na področje prava EU ne samo zato, ker v pravu EU velja splošno pravno načelo, da morajo biti upravne odločbe v postopkih, kjer gre za izvajanje prava EU, ustrezno obrazložene, ampak izpodbijani akt temelji na procesni določbi ZUP, kar pa pomeni, da ima Slovenija kot država članica EU procesno avtonomijo, da odloči o zadevi, kjer gre za uporabo prava EU, na podlagi procesnih določb. V konkretnem primeru je to 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je potrebno preveriti, da se ta procesna avtonomija izvaja v skladu z načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ki sta sestavna dela določila 47. člena Listine. Načelo enakovrednosti glede izpodbijane odločitve v tem primeru ni problematično, ker pravila o zavrženju vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo. Izpodbijani akt pa je nezakonit z vidika načela učinkovitosti, kajti to načelo zahteva, da nacionalna pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije.
Obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Neobrazloženost izpodbijane odločbe ne pomeni le kršitve procesnih pravil, temveč onemogoča tudi učinkovit sodni nadzor nad uporabo prostega preudarka. Če obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov za odločitev in ne pojasni, kako so bile relevantne okoliščine tehtane, sodišče ne more preveriti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v zakonsko določenih mejah, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZUS-1.
Namen sodnega varstva v primeru zavrnjene prošnje za pogojni odpust je v tem, da obsojenec ni prikrajšan za možnost predčasnega odpusta iz zapora mimo razlogov, ki jih določa zakon.
Odločba z 2. 3. 2023, ki jo je tožnica brez dvoma prejela 16. 3. 2023, je dokončni upravni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal pred tem sodiščem. S to odločbo je namreč tožena stranka spremenila Odločbo Zavoda in odločila o upravičenju mladoletne B. B. do brezplačne oskrbe v CUDV D. in CUDV E. Če se tožnica s to odločbo ni strinjala, bi morala zoper njo pravočasno (t. j. pred iztekom 30-dnevnega prekluzivnega roka oziroma najkasneje do 17. 4. 2023) vložiti tožbo pred tem sodiščem. K takšnemu postopanju jo je pravilno napotila tudi tožena stranka v pouku o pravnem sredstvu v Odločbi z 2. 3. 2023, ki pa mu tožnica (pravočasno) ni sledila, saj je tožbo vložila šele 27. 10. 2023.
Dopolnilna odločba časovno gledano sledi predhodni izdaji druge odločbe, vsebinsko gledano pa se z njo odloči o vprašanjih, o katerih v že izdanih odločbah ni bilo odločeno, pa bi moralo biti. Določba 220. člena ZUP je torej podlaga za izdajo samostojne odločbe, s katero se odloči o še nerešenem zahtevku ali delu zahtevka tako, da je izrek te odločbe sam po sebi izvršljiv.
Pritožbo bi tožnici toženka morala vročiti v odgovor in ji določiti rok, v katerem bi se lahko seznanila s pritožbenimi razlogi in nanje odgovorila. S tem bi tožena stranka poskrbela, da bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišče Dopolnilne odločbe ne more preizkusiti.
Vlagateljeva vloga ni tožba. To ne izhaja niti iz njenega naslova niti iz njene vsebine. Gre za vlogo, naslovljeno na ZZZS, s katero uveljavlja zahtevo za izrek ničnosti dveh odločb. Četudi je ZZZS o ničnosti odločbe že odločal, to ne pomeni, da se v primeru, če stranka ponovno vloži tak zahtevek, ta šteje za tožbo v upravnem sporu, pač pa mora o njem presoditi ZZZS v skladu z določbami ZUP, ki urejajo to izredno pravno sredstvo oziroma opraviti preizkus vloge po 129. členu tega zakona.
Tožnikova zaposlitev v RS od leta 2006 dalje je ena izmed bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Slovenije, ki izkazuje njegovo materialno (ne le ozko ekonomsko) in socialno eksistenco ter poklicni interes njegovega dejanskega življenja v RS. Dejstvo je, da ima tožnik v Sloveniji izbranega zdravnika, opravljen izpit iz znanja slovenščine in tu zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, torej ima osebni interes biti v Sloveniji.
Okoliščina, da ima tožnik v Srbiji polnoletno hčer (ki živi v Angliji) in ženo (s katero sta ločena) ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni trajno in tesno povezan z RS. Tožnena stranka tudi ni obrazložiila, zakaj naj bi imela ta okoliščina večjo težo od ostalih vrst tožnikovih interesov in njegovega dejanskega življenja v RS.
Tožena stranka vloge v primeru, če upravičenec ne predloži zahtevanih listinskih dokazil, ne sme zavreči, kar bi moral v primerljivi situaciji storiti v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP, temveč mora o vlogi vsebinsko odločiti na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga. Že na podlagi jezikovne razlage drugega odstavka 12. člena ZNISESČP v primerjavi z drugim odstavkom 67. člena ZUP je mogoče brez dvoma ugotoviti, da ZNISESČP v enaki procesni situaciji določa drugačno postopanje upravnega organa kot ZUP.
Dejstvo, da je tožnica ta dokument predložila po poteku roka, ki ji ga je tožena stranka postavila v predhodnem postopku ne pomeni, da tožena stranka te listine v ponovljenem postopku ne bi smela ali mogla upoštevati. Nasprotno, po razveljavitvi prvotnega sklepa o zavrženju je bil upravni postopek odločanja o tožničini zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge ponovno odprt in tožena stranka bi morala v tem ponovljenem postopku odločiti v skladu s procesnimi pravili iz 12. člena ZNISESČP.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja Švici lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Odločba ni nična, če je izrek določen, natančen, jasen in kot tak ne dopušča različnih tolmačeni, vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) ima v upravnem postopku poseben pomen in zahteva, da je strankam dana realna možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Navedeno zajema, da je stranka pred izdajo odločbe v celoti seznanjena s strani upravnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, kar vključuje tudi oceno upravnega organa, ali je stranka uspela dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme (torej, da je seznanjena z uspešnostjo lastnih že predloženih dokazov in pojasnil). Tem zahtevam ni mogoče zadostiti zgolj s seznanitvijo stranke z vsebino nadzora in pozivi na predložitev dokumentacije.
Tožena stranka ni presojala vseh meril v 12. členu Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva glede določitve odgovorne države članice in ni ugotavljala, ali je imel tožnik v Republiki Hrvaški veljavni ali potekli dokument za prebivanje ali (veljavni ali potekli) vizum, od česar je ob upoštevanju navedenih izhodišč odvisna določitev pristojne države članice.