Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.
Izpodbijana odločba je neustrezno in pomanjkljivo obrazložena, saj ne vsebuje javnih in nedvoumnih razlogov za sprejeto odločitev, izostala pa je tudi navedba, kako je toženka uporabila obseg in namen prostega preudarka z vidika razpoložljivosti proračunskih sredstev in teže regionalnih problemov na območju izvajanja projekta ter koliko je bilo razpoložljivih proračunskih sredstev in kdaj so bila ta porabljena. Toženka niti ni pojasnila razlogov, na podlagi katerih je zavrgla tožničino vlogo, oziroma svojega miselnega procesa, ki jo je vodil k sprejetju izpodbijane odločitve. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.
ZDoh-2 člen 44, 45. ZUP člen 214. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2017) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - zaposlitev pri tujem delodajalcu - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis - delo v tujini - znižanje davčne osnove - dokazna ocena - neobrazložena odločba - pravica do izjave
Iz predhodno navedene obrazložitve prvostopenjskega organa ni razvidno katero običajno prebivališče tožnika v tujini je davčni organ upošteval v predmetni odmerni odločbi, s tem v zvezi pa tudi ni razvidna dokazna ocena prvostopenjskega organa, kot to pravilno ugovarja tožnik v tožbi. Izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, kot to določa 214. člen ZUP.
Glede na navedeno iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa ni nedvoumno razviden razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga.
Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo zaslišanja predlaganih prič, bi moral pritožbeni organ opraviti ustno obravnavo in predlagane priče tudi zaslišati ali pa dokazni predlog zavrniti z jasno navedbo ustavno dopustnega razloga, česar pa ni storil. S tem je kršil tožnikovo pravico do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1, kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.
Utemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo napačno uporabljeno in sicer določbe 44. člena in 45. člena ZDoh-2 in 3. člena Uredbe.
Glede na zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je potrebno tožbi ugoditi. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je sporno in v bistvenem primerljivo: tožnik je zaposlen v tujini pri tujem delodajalcu, v napovedi za odmero dohodnine je uveljavljal tudi stroške prevoza na delo in z dela v tujino. Sporen pa je kraj iz katerega se je tožnik v letu 2018 vozil na delo v tujino. Tožnik zatrjuje, da se je na delo vozil iz Slovenije, davčna organa pa navajata, da se je na delo v Avstrijo vozil iz običajnega prebivališča v Avstriji, pri čemer pa dejansko stanje v zadevi ni razčiščeno. Davčna organa sta se pri utemeljitvi izpodbijane odmere dohodnine sklicevala na 45. člen ZDoh-2, pritožbeni organ pa tudi na 3. člen Uredbe. Slednjo pa je v spornem delu Vrhovno sodišče RS opredelilo za nezakonito, zaradi česar je ni dopustno uporabiti. Glede predmetnega zakonskega določila je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da imamo v Sloveniji sistem, ko se stroški pri odmeri dohodnine upoštevajo, njihovo upoštevanje se sicer lahko omeji, vendar je to pridržano zakonodajalcu. V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji.
ZDoh-2 člen 69, 69/1, 69/2, 69/13, 70. ZUP člen 214.
dohodnina - davek od dohodka iz kmetijstva - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - kmečko gospodinjstvo - stalno prebivališče - kmetijska dejavnost - gozdarska dejavnost
Ključna pogoja sta isto stalno prebivališče na dan 30. junija in da se vsaj za enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, iz katere dosega dohodek najmanj 200 EUR.
Za odločitev o obstoju kmečkega gospodinjstva niso relevantna dejstva, kot so bivanje na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov za del stavbe ter skupno zadovoljevanje življenjskih potreb.
Tožničini tožbeni ugovori o dveh ločenih stanovanjskih enotah niso relevantni. Iz uradnih evidenc je razvidno, da se na naslovu ... nahaja stavba št. 21, ki je enostanovanjska stavba. Fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbah ZDoh-2, četudi živi v ločenem gospodinjstvu na prijavljenem istem naslovu.
Tožnica ne prereka dejstva, da je v letu 2020 prejela obdavčljive subvencije, tj. druge dohodke v zvezi z opravljanje osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 4.774,02 EUR. Prav tako ne prereka, da je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom v višini 449,89 EUR. Tako ne drži, kot se uvodoma očita s tožbo, da ni pojasnjeno, za katere kmetijske in gozdarske dejavnosti se gre ter kdo jih opravlja. Teh ugotovitev pa ne spreminja sinov obračun v zvezi z dohodkov iz dejavnosti, saj se ta nanaša na dohodke iz druge dejavnosti, to je, po navedbah tožnice v tožbi, dejavnost posredništva, prodaje in drugih storitev.
Davčni organ je pravilno ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 69. člena ZDoh-2 in tudi, da v konkretnem primeru vsaj en člen kmečkega gospodarska opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, kot jo opredeljuje trinajsti odstavek 69. člena ZDoh-2.
Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti.
ZNISESČP člen 11, 11/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
verifikacija stare devizne vloge - rok za vložitev vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - materialni prekluzivni rok - ugasnitev pravice
Tožnica ne more uspeti z očitki, da je rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP zamudila, ker pred potekom roka še ni razpolagala s (pravnomočnim) sklepom o dedovanju, niti z navedbami (ki jih prvič poda šele v pripravljalni vlogi), da pred izdajo sklepa o dedovanju sploh ni vedela, da je bil njen pokojni oče imetnik devizne vloge oziroma, da bo po njem dedovala. Zamuda materialnega prekluzivnega roka pomeni, da pravica s potekom roka preneha ipso iure, kar ob ugotovitvi, da dolžina roka ni bila neustavna, pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati opravičljivosti razlogov, zaradi katerih je rok zamudila. Tožnica je zahtevo za verifikacijo devizne vloge nesporno vložila po izteku predpisanega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, zaradi česar je tožena stranka zahtevo v okviru predhodnega preizkusa po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla.
prisilna izterjava davčnega dolga - povezana oseba - poroštvo - prenos dejavnosti - pogoji - obresti
V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja.
V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove odgovornosti kot poroka ni in je ne more biti, ni pravilen oz. je preuranjen.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
tožba - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza "z dnem preteka tega roka" namreč kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 36, 36/1. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.
Zakonodajalec je v ZMedPri oblikoval osnovni zakonski okvir za določanje pristojbin, s tem ko je določil vrste postopkov, za katere se pristojbina plača, in zavezance za plačilo (tj. predlagatelj postopka). Ne ureja pa zakon podrobneje načina zaračunavanja pristojbine, ampak to prepušča podzakonskemu predpisu, na kar odkazuje tretji odstavek 62. člena ZMedPri, ki določa: "Višino pristojbin iz prvega in drugega odstavka tega člena določi minister." ZMedPri po navedenem daje podlago za določitev pristojbine za vpis oz. spremembo vpisa medicinskega pripomočka v register, medtem ko sta način obremenitve in višina javne dajatve določena z podzakonskim aktom.
Povezava odmere pristojbin z načinom vodenja registra ni nerazumna, ampak je sistemsko povezana z registracijo in identifikacijo medicinskih pripomočkov na ravni modela.
Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana. Iz istih razlogov tudi ni bilo kršeno načelo legalitete.
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka glede na zgoraj povzete podatke o tožničinem poslovanju in višini pristojbin na letni ravni, višina pristojbine za vpis v register medicinskih pripomočkov ni pretirana oziroma nesorazmerna glede na pridobljeno korist in posledično načelo ekvivalence ni bilo kršeno.
Tožnica se v razlogih tožbe sklicuje na ničnostne razloge iz 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, vendar jih ne konkretizira, ampak po vsebini dejansko zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Na te ugovore je sodišče predhodno že odgovorilo. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se taka kršitev lahko uporabila kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZMedPri). Sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), izpodbijani sklep ni ničen, saj je bil izdan v okviru toženkinih pristojnosti, je izvršljiv, ni bil izdan kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, kot že pojasnjeno, pa tudi ZMedPri ne določa posebnega razloga za izrek ničnosti odločb, izdanih na njegovi podlagi.
Ker je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Ker je bil vsakemu posameznemu tožniku izdan upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva po 2. členu ZUS-1, v okviru katerega lahko stranka uveljavlja vse kršitve, tudi kršitve ustavnih pravic, procesne predpostavke za tožbo po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene, zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo.
Čeprav toženka za izdajo sklepov o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu in napotitvi na izobraževanje na daljavo, v izreku katerih je posameznemu učencu od 17. 11. 2021 pa do dneva, ko bo starš oziroma zakoniti zastopnik podal soglasje k samotestiranju ali predložil dokazilo o izpolnjevanju izjeme o samotestiranju, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno-izobraževalnem zavodu, učenec pa je za čas začasne prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu napoten na izobraževanje na daljavo, ni imela izrecnega pooblastila v veljavnih pravnih normah, je z njimi s položaja moči, oblastveno, tožnikom onemogočila vstop v šolo in obiskovanje pouka v prostorih šole. Osnovnošolsko izobraževanje je ustavna pravica in dolžnost otrok, obiskovanje pouka in izobraževanje v šoli pa je tudi uzakonjena kot pravica in dolžnost učencev v osnovni šoli. Sodišče zato sodi, da bi toženka morala smiselno uporabiti določbe IV.A poglavja ZOsn, ki urejajo postopek odločanja o pravicah in dolžnostih učencev. Toženka je prezrla določbo, da o pritožbah v zvezi z uresničevanjem pravic in dolžnosti otroka oziroma učenca odloča pritožbena komisija, katere sestava je določena v 60.c členu ZOsn.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v obravnavanih sklepih, za tožnike ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato je sodišče v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZUP tožnikom omogočilo vložitev pritožbe zoper sklepe.
ZVoz-1 člen 20, 20/3, 20/3-3, 20/4. ZUP člen 2, 129, 129/1, 129/1-1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
avto šole - učitelj - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - upravna zadeva - upravni akt - zavrženje pritožbe - pisno opozorilo
Z izdanim pisnim opozorilom na podlagi 3. točke tretjega odstavka 20. člena ZVoz-1 se ni odločalo o kakšni materialnopravni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika in zato izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, prav tako pa tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bilo mogoče samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. ZVoz-1 tudi ne določa pravnega varstva zoper pisno opozorilo.
Pravilnosti odmere komunalnega prispevka ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločba nima razlogov o tem, alije za komunalno opremo, ki jo toženka šteje kot izboljšavo, pridobljeno uporabno dovoljenje, ali je kanalizacijsko omrežje zgrajeno in je priključitev nanj izvedljiva ter ali je komunalna oprema določena v programu opremljanja.
Ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega opisa dejanskega stanja v vseh materialnopravno bistvenih točkah, preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
Glede na takšno vsebino popravnega sklepa ni šlo za popravo očitne pisne pomote oziroma napake takšne vrste, da jih je bilo mogoče odpraviti s popravnim sklepom, zato je tožena stranka presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi s popravnim sklepom določa 223. člen ZUP. Ker je bilo s sklepom o popravi poseženo v pravni položaj strank, je bilo potrebno tudi zagotoviti pravno varstvo v upravnem sporu na podlagi 5. člena ZUS-1.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba nedenarne obveznosti - legalizacija objekta
Z vložitvijo tožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe tožnica ne more doseči presoje pravilnosti in zakonitosti pravnomočne Odločbe, ki je podlaga za izvršbo. Takih ugovorov zato ne more podati niti v tožbi zoper izpodbijani sklep. Sodno varstvo zoper sklep o dovolitvi izvršbe je namreč omejeno na ugovore, ki merijo nanj.
Postopek legalizacije in inšpekcijski postopek potekata neodvisno drug od drugega in zakonodaja ne predvideva, da bi zgolj vložitev zahteve za legalizacijo objekta avtomatično zadržala izvršitev inšpekcijske odločbe.
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12, 12/1, 12/1-a, 15. ZTFI-1 člen 469, 470, 471. ZUP člen 8, 9.
trg finančnih instrumentov - postopek nadzora - delnica - tržna manipulacija - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do izjave - pravica do izvajanja dokazov - kršitev pravil postopka
Četudi dajejo stranke v skladu s 469. členom ZTFI‑1 svoje izjave pisno in jim možnost podajanja pisnih izjav toženka v skladu s 470. členom ZTFI-1 mora zagotoviti, lahko v dokaz svojih trditev predlagajo tudi zaslišanje prič. V skladu s 1. točko drugega odstavka 471. člena ZTFI-1 Agencija razpiše ustno obravnavo, če je treba zaslišati priče ali izvedence. O tem, kdaj je treba zaslišati priče, pa ZTFI-1 nima posebnih določb, zato se na podlagi drugega odstavka 463. člena ZTFI-1 uporablja ZUP.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 293, 293/3.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - upravna izvršba - odlog upravne izvršbe - zavrženje predloga za odlog - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.
ZBPP člen 30, 30/9, 30/10, 30/11, 43, 43/2, 43/3. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 144, 144/1, 145, 145/1.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika na strani prosilca - vračilo prejete brezplačne pomoči - upravičeni razlogi - pravica do izjave - skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek
Čeprav drži, da enostranska odpoved pooblastila predstavlja razlog na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči, zaradi katerega postavljeni odvetnik več ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, pa je tožniku pred odločitvijo o razrešitvi odvetnika, ki obenem pomeni uporabo določb o vračilu brezplačne pravne pomoči, kljub temu treba dati možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi na način, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah konkretnega primera.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Prosilec mora v prošnji med drugim navesti tudi konkretne in jasne razloge, zaradi katerih želi vložiti pravno sredstvo, za katero uveljavlja brezplačno pravno pomoč. Zgolj s pavšalno navedbo, da želi zoper sodne odločbe vložiti pravno sredstvo, ker meni, da so odločitve sodišč, ki jih želi izpodbijati, napačne, prosilec zadeve ni opredelil do te mere, da bi organ za BPP lahko presodil razumnost zadeve oziroma verjetnost uspeha v zadevi, v zvezi s katero prosilec uveljavlja brezplačno pravno pomoč.