Države članice, ki uvedejo "sistem razširjene odgovornosti proizvajalca", morajo zagotoviti, da finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda nosijo proizvajalci proizvodov. Koncept razširjene odgovornosti proizvajalca je izpeljan iz načela, da mora plačati povzročitelj obremenitve. To načelo predstavlja po drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije eno temeljnih načel evropske okoljske politike, v skladu katerim breme ravnanja z odpadki (vključno z odpadno embalažo) nosijo njihovi dejanski povzročitelji, torej proizvajalci izdelkov, zaradi katerih v življenjskem ciklu izdelka nastaja odpadna embalaža. Obveznosti iz naslova ravnanja z odpadno embalažo tako ni mogoče naložiti drugim subjektom, breme (finančno in/ali organizacijsko) odstranjevanja embalaže pa tudi ni dolžan financirati javni proračun oziroma skupnost. Obveznost ravnanja z odpadki je torej po pravu Evropske unije (v nadaljevanju: EU) obveznost proizvajalcev.

Po pravilih splošnega upravnega postopka, ki se uporablja glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena v ZIN ali v drugih posebnih zakonih, ki urejajo delovanje posameznih inšpekcij, je treba stranki (kar velja tudi za zavezanca v inšpekcijskem postopku) omogočiti sodelovanje pri izvedbi posameznih dejanj, tudi pri ogledu, kar pripomore k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja zadeve, stranki pa omogoča, da se neposredno seznani z ugotovitvami organa in učinkovito (še pred izdajo odločbe) udejanji pravico do izjave.

Kolikor toženec meni, da formalna dopolnitev vloge (ki konkretno predstavlja zgolj ustrezen podpis vloge) ni dopustna, bi moral v izpodbijanem sklepu navesti ustrezno pravno podlago za takšno odločitev in jo pojasniti, kar v obravnavanem primeru ni podano. Zgolj navedba Javnega poziva brez ustrezne navedbe materialnega predpisa, ki onemogoča formalno dopolnitev vloge, ne zadošča za zakonito odločitev. Takšna pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki je ni mogoče rešiti z odgovorom na tožbo in pripravljalno vlogo toženca, ne zadosti standardu obrazloženosti upravnega akta po 214. členu ZUP.

V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot subjektu nadzora, zato uporaba določb ZUP glede stranske udeležbe pri tem ne pride v poštev, saj po povedanem specialni predpis ZTFI-1 izključuje udeležbo v postopku nadzora vsaki drugi osebi, ki ni subjekt nadzora, torej tudi tisti, v katere pravice ali pravne koristi bi posegla izdana Odredba.

Tožnica ima prav, da bo povprečen potrošnik sestavljeno besedo sunroof lahko razumel v obliki dobesednega prevoda kot sončno streho. Sodišče pa meni, da jo bo tako razumel tudi že manj pozoren potrošnik s slabšim znanjem angleščine. Drži tudi to, da si bo pod to besedno zvezo, torej sončna streha, brez reference na konkretno blago in storitve, lahko predstavljal bodisi tendo za zaščito pred soncem, bodisi sončno elektrarno na strehi, vsekakor pa tudi pomično (panoramsko) streho na vozilu. Slednje pa je tudi najbolj verjetno, saj beseda sunroof v prevodu pomeni prav pomično streho, ne pa tende ali fotovoltaične strehe. To izhaja npr. iz Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford-DZS25, kjer je pod geslom sunroof zapisana samo ena razlaga, to je "[pri avtomobilu] pomična/sončna streha". V povezavi z vozili pa bo povprečen potrošnik besedo sunroof oziroma znak SunRoof nedvomno razumel kot pomični streho. Pri tem po presoji sodišča za razumevanje znaka ni relevantno, da je zapisan tako, da se črka "r" zapisuje z veliko.