Sodišče izpostavlja tudi, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku.
Tožnica namreč ni imela možnosti, izjaviti se o ugotovitvah komisije, saj ji izvid in mnenje navedene komisije, ni bil vročen pred izdajo odločbe, temveč mu je bil (kot to izhaja tudi iz upravnega spisa), vročen hkrati z odločbo organa prve in druge stopnje, torej šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka.
Tožba zaradi molka organa je bila vložena, preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi.
Univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na tej pravni podlagi je urejena tudi obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti iz naslova dohodnine v primeru, ko je davčni zavezanec umrl po odpremi informativnega izračuna dohodnine oziroma potem, ko je že vložil davčno napoved.
Organ na prvi stopnji je dolžan tudi v primeru, ko v pritožbenem postopku na podlagi zakonskega pooblastila svojo pred tem izdano odločbo nadomesti z novo odločbo, s katero zadevo reši drugače, svojo odločitev ustrezno obrazložiti oziroma navesti razloge za odločitev, so ga vodili pri odločanju in narekovali sprejem drugačne odločitve od pred tem sprejete.
Po določbi prvega odstavka 31. člena ZZZiv vse stroške v zvezi z zapuščeno živaljo plača dosedanji skrbnik, kar v konkretnem primeru pomeni, da je to dolg zapuščine.
Stroški oskrbe konja so nastali v predmetnem postopku veterinarske inšpekcije, ko je bil tožnik postavljen za začasnega skrbnika konja z odločbo v skladu z zgoraj navedenimi zakonskimi predpisi (ZVMS in ZZZiv), vendar je bila pravna podlaga, na kateri je to storitev izvajal, pogodbena, to je civilnopravna. Predmetni stroški so torej stroški postopka, ki so nastali z izvajanjem storitve (v konkretnem primeru storitve oskrbe konja), in jih je treba plačati izvajalcu te storitve. Gre za tako imenovane predhodne stroške, to je stroške, ki nastanejo tekom postopka, preden je ta končan, in jih v primeru, ko se postopek začne po uradni dolžnosti, predhodno trpi organ. Po koncu postopka pa upravni organ s sklepom odloči o tem, komu se ti stroški naložijo v plačilo. Če takšnega subjekta ni, nosi stroške organ.
Po presoji sodišča posledično ni korektno obrazloženo, zakaj tožnikova vloga pri merilu 3. ni prejela 15 točk, kot je to glede na vsebinsko oblikovanje svoje vloge in glede na razpisne kriterije pričakoval ter uveljavlja tožnik.
Ne prvostopenjski ne organ druge stopnje se nista opredelila do najpomembnejšega tožničinega ugovora, da relevantna zakonodaja ne pozna izraza privatni dovoz in da bi bilo treba sporni cestni priključek opredeliti skladno s pogoji in zahtevami ZC in Pravilnika o projektiranju cest. Upravni organ bi se moral opredeliti do tožničinih navedb in jih ovrednotiti ob upoštevanju vseh treh izvedeniških mnenj vloženih v upravni spis samostojnih parcel in spejeti dokazni dokazni sklep, zakaj je sledil projektni dokumentaciji, da gre za privatni dovoz in s tem za uporabo določbe iz OPN.
Pristojni upravni organ za gradbene zadeve mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Odmiki od parcelnih mej so namenjeni preprečevanju negativnih vplivov na sosednjo posest.
Ker je bila ob izdaji inšpekcijske odločbe vsebina projekta za izvedbo opredeljena že v zakonu, podrobneje pa tudi v podzakonskem aktu, in je torej bila oziroma bi vsaj morala biti znana vsem pravnim naslovljencem (tudi tožniku kot izvajalcu gradnje po izdanem gradbenem dovoljenju), zahtevi inšpekcijskega organa, naj tožnik v določenem roku predloži projekt za izvedbo v zvezi z gradnjo, ki jo izvaja, ni mogoče očitati nekonkretiziranosti in s tem neizvršljivosti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
Obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločanje v upravnem postopku. Enako velja v davčnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi postopka ni mogoče obnoviti med drugim zaradi neupoštevanja materialnopravnih predpisov v prejšnjem postopku in tudi nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo zase ni obnovitveni razlog. Tudi naknadno pridobljena stališča in mnenja med drugim upravnih organov niso niti novo dejstvo niti nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, saj drugačna razlaga, ki temelji na istem dejanskem stanju, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo pravil, kar pa ni nov dokaz.
V tem upravnem sporu je sporna pravilnost in zakonitost odločbe toženke, s katero je zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev BPP za vložitev pritožbe iz razloga, ker ta ni uspela s pritožbo na instančnem sodišču ter je zaključila, da je dodelitev BPP očitno nerazumna. Ker je toženka svojo odločitev nerazumnosti dodelitve BPP gradila le na dejstvu, da je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno, je ugotoviti, da je toženka glede na uporabljeno materialno pravno podlago to nepravilno uporabila, prav tako svoje odločitve ni ustrezno pojasnila in ni pravilno upoštevala opisano mejo očitne ne/razumnosti predloga za dodelitev BPP.
Pravni standard očitne nerazumnosti mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.