ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen ZUP) in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek. Organ je imel dovolj podatkov, glede na navedbo zadeve za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč izvesti ugotovitveni postopek (144. in 145. člen ZUP) za dosego namena, ki ga ima ta postopek.
V skladu z načelom zakonitosti, ki izhaja iz 6. člena ZUP, zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.
V postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev mora toženka svojo odločitev obrazložiti na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.
Obrazložitev toženke je nelogična in nejasna, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti njene odločitve o tem, da se tožničina operacija ne izbere v sofinanciranje. Ustrezna obrazložitev, ki obsega vse razloge za sprejeto odločitev, mora izhajati že iz samega akta.
Izpodbijani sklep o združitvi upravnih postopkov, izdan na podlagi 130. člena ZUP, ni upravni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sklep o združitvi postopkov je upravni akt procesne narave, s katerim je odločeno o načinu izvedbe postopka pred upravnim organom in torej ni upravni akt, s katerim bi bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa tudi ne akt, o katerem bi sodišče odločalo v upravnem sporu.
Čeprav je bil tožnik v pravnem pouku odločbe organa druge stopnje zmotno poučen, da lahko zoper sklep organa prve stopnje sproži upravni spor, sodišče še pojasnjuje, da napačen pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti.
Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.
Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe.
Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.
Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadaljevanju postopka kot napako v izjavi volje potem s sklepom o popravi toženka nepravilno popravila.
V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe. Sodišče lahko v predmetnem upravnem sporu presoja le zakonitost in pravilnost izdanega izpodbijanega sklepa o izreku denarne kazni, ne pa tudi inšpekcijske odločbe, niti sklepa o dovolitvi izvršbe.
Če tožena stranka trdi, da se sistemske kršitve izkazujejo med drugim tudi z odločbami ESČP, hkrati pa kljub obstoju odločbe, ki naj bi po mnenju tožnika te potrjevala, ne obrazloži, čemu ji slednje ni treba upoštevati, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti.