Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba tožniku ni bila (pravilno) vročena.
davki - odmera - prekluzija - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
vstop stranke v postopek - zavrnitev zahteve - stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - tožbene novote - prekluzija dejstev - glavna obravnava - materialno procesno vodstvo - zavrnitev tožbe
Tožnikove nepremičnine ne ležijo v območju gradnje. Tožnik ni mejaš investitorjevega gradbenega posega. Tožnik torej ni utemeljil svoje udeležbe v upravnem postopku po 1. ali 2. alineji drugega odstavka 36. člena GZ. Prav tako ni utemeljil vpliva nameravane gradnje na njegove pravice ali pravne koristi oz. na nepremičnino. Brez konkretnih navedb o vplivu nameravane gradnje pa ni izkazan pravni interes za udeležbo v tujem upravnem postopku. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo tudi iz razloga, da bi v okviru materialno procesnega vodstva tožnika spodbudilo k pojasnilu, zakaj teh dejstev ni navedel že v upravnem postopku.
gradbeno dovoljenje - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo - zavrženje tožbe
V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijano odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljeno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da to ne obstaja več (drugi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja še ni bilo odločeno. Prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bo moral o tožnikovem zahtevku odločati ponovno in izdati novo odločbo. To pa pomeni, da z izpodbijano odločbo postopek v tej zadevi ni bil končan. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse.
Ker bo torej moral prvostopenjski upravni organ o zahtevi ponovno odločati, bo tožnik v tem postopku lahko uveljavljal ugovore, ki jih navaja v tožbi. Zoper ponovno odločitev prvostopenjskega organa bo imel pravico do pritožbe in ko bo odločeno o njej, ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1, tudi pravico do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo torej tožniku ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.
ZUP člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-4, 237/2-7. ZVO-1 člen 110g, 110g/1.
okoljska škoda - sanacija - ustavitev postopka - seznanitev - možnost izjave - bistvena kršitev določb postopka
Ker bi na podlagi ZVO-1 tožnica lahko zahtevala uvedbo postopka, jo je bila toženka skladno s četrtim odstavkom 135. člena ZUP dolžna seznaniti z namero, da bo postopek ustavila, in ji omogočiti, da se v določenem roku izjavi o nadaljevanju postopka na njeno zahtevo.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
15-dnevni rok za vročitev se je iztekel na dan 18. 10. 2019, pri čemer ni pomembno, kdaj je bilo pisanje vloženo v hišni predalčnik, saj se vročitev pošiljke šteje za vročeno z dnem izteka 15-dnevnega roka, kot je bil tožnik kot stranka opozorjen z opozorilom sporočila o prispelem pismu.
ZDavP-2 člen 63, 63/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
dohodnina - napoved za odmero dohodnine - rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine - zavrženje - samoprijava - informativni izračun dohodnine - zavrnitev tožbe
Ker je tožeči stranki informativni izračun dohodnine bil vročen, se ta ne more uspešno sklicevati na zakonsko dolžnost vložitve napovedi za odmero dohodnine do 31. 7. tekočega leta za preteklo leto, saj je ta predpisana zaradi izpodbijanja domneve vročitve (85. člen ZDavP-2) za primere, ko davčni zavezanec informativnega izračuna dohodnine sploh ni prejel.
S tem, ko je informativni izračun dohodnine pridobil učinek vročene davčne odločbe, ni mogoče več vložiti samoprijave. Zato je sklep o zavrženju napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, vložene po vročitvi (in dokončnosti ter pravnomočnosti) odmerne odločbe, pravilen in utemeljen na zakonu.
ukrep inšpektorja - inšpekcijski postopek - ravnanje z odpadki - skrajšani ugotovitveni postopek - poseben ugotovitveni postopek - pravica do izjave - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Inšpekcijski postopek je toženka začela po prejemu prijave javnega podjetja, da tožnik ni vključen v sistem ravnanja z odpadki, in sicer je bil postopek začet po uradni dolžnosti. Dejstva, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ ne izhajajo iz uradnih evidenc. V predmetni zadevi tako niso bili podani pogoji za vodenje skrajšenega ugotovitvenega postopka. Izpodbijana odločba je nezakonita in jo je treba odpraviti ter zadevo vrniti v ponoven postopek.
pritožba - zamuda roka - zamuda pritožbenega roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - fikcija vročitve - vročanje
Rok za pritožbo je prekluzivne narave, kar pomeni, da gre za rok, s katerim je v predpisu določeno, do kdaj stranka lahko uveljavlja določeno pravico. Zamuda takšnega roka ima za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, ki ga stranka ne more več opraviti, v konkretnem primer pritožbe, učinek prekluzije pa nastopi po samem zakonu in ga mora uradna oseba, v konkretnem primeru davčni organ, upoštevati po uradni dolžnosti.
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 27, 36. ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/12, 20/13, 157, 157/1, 157/1-1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - delež prevzemanja odpadne embalaže - bistvena kršitev določb postopka
DROE so po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
Deleže prevzemanja odpadne embalaže, ki so določeni s sklepom Vlade, niso obračunani od celotne količine zbrane embalaže, ampak od tiste količine zbrane embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznsoti PRO.
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik že v upravnem postopku ugovarjal vhodnim količinam zbrane odpadne embalaže. Glede na določbe Uredbe 1, po katerih naj bi morale DROE v nasprotju z Direktivo in zakonom zagotavljati ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero proizvajalci za ravnanje z njo niso bili dolžni pooblastiti DROE, bi morala toženka na ta ugovor tožnika ustrezno odgovoriti. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
ZKZ člen 23, 23/1, 24, 24/2, 24/6. ZUP člen 147, 147/3.
odobritev pravnega posla - kmetijsko zemljišče - predkupni upravičenec - status kmeta - predhodno vprašanje - vezanost na pravnomočno upravno odločbo
Ker je v konkretni zadevi o predhodnem vprašanju statusa kmeta za relevantno obdobje že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom pred izdajo izpodbijane odločbe, je bil organ na ta posamični akt vezan. Pravno zmotno je naziranje, da lahko organ v drugem upravnem postopku (za odobritev pravnega posla) samoiniciativno ali zaradi zagotavljanja kontradiktornega postopka poseže v pravnomočno upravno odločbo in o istem vprašanju odloči drugače.
sklep o dovolitvi izvršbe - neizvršljivost odločbe - način izvršbe - neobrazložen sklep
Utemeljeno tožnica uveljavlja neizvršljivost obveznosti iz 3. točke izreka inšpekcijske odločbe. S to točko je bilo tožnici odrejeno vodenje evidence odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, kar (kot izhaja že iz samega izreka) je tožnica dolžna delati že na podlagi predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki. Na podlagi tako splošno opredeljene obveznosti, ki jo vsebuje že predpis, pa res ni mogoče ugotoviti, kaj mora tožnica storiti, da bo mogoče na podlagi izreka inšpekcijske odločbe preveriti, ali je naloženo obveznost izpolnila. To še zlasti velja, ker iz razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja, da ne gre za to, da tožnica ne bi vodila nobene evidence, temveč da evidenca, ki jo vodi oziroma na način kot jo vodi, ni v skladu s predpisi.
Tožnica ima prav, da upravni organ ni povsem prost pri izbiri načina izvršbe. Omejen je namreč z določbo prvega odstavka 285. člena ZUP, ki v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a da se z njim doseže namen izvršbe. Iz sodne prakse izhaja, da mora ob upoštevanju teh dveh kriterijev upravni organ navesti razloge, s katerimi obrazloži izbiro načina izvršbe.
V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov odpravljen in čeprav je bila zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovni postopek, to ne pomeni, da izvršba ni bila neupravičena. Z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek je bilo vzpostavljeno stanje, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. V sistemu nesuspenzivnosti pritožbe, kot velja na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, to pomeni, da je bila izvršba (v odvisnosti od nadaljnjih odločitev davčnega organa v ponovljenem postopku) najmanj preuranjena, kar po presoji sodišča sodi pod pojem neupravičene izvršbe, kot je definirana v 152. členu ZDavP-2. Posledično to pomeni, da bi moral davčni organ ob pravilni razlagi navedene zakonske določbe tožniku vrniti stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi.
ZDIJZ člen 5a, 5a/2, 6, 6/1, 6/1-2, 6/1-11. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
dostop do informacij javnega značaja - informacije javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - Banka Slovenije - obrazložitev odločbe
Sodišče se strinja s tožniki v delu, da toženka za stališče, da je podan objektivni kriterij poslovne skrivnosti, ki ga sicer toženka, kot sama zapiše, ni ugotavljala, ga pa je ugotovila, ni navedla zadostnih razlogov, zato Odločbe IP v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Odločbe IP se ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na izjemo po drugem odstavku 5a. člena ZDIJZ. Odločba IP o ugotovljeni izjemi po drugem odstavku 5a. člena ZDIJZ nima razlogov.
Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 12, 13, 20, 20/9, 157, 157/1, 157/1-1.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
ZUP člen 146, 146/4, 154, 154/1, 237, 237/2, 237/2-3.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
V primeru, če organ zavzame določena stališča o dejanskem stanju, mora stranko o tem seznaniti in ji dati možnost izjave, sicer krši temeljna načela upravnega postopka, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev organa.
V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, med katere spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta. Tožena stranka pa ni vsebinsko utemeljila, kateri kriteriji so bili upoštevani pri določanju števila točk. Izpodbijana odločba torej ne vsebuje obrazložitve, zakaj je komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu podelila določeno število točk.
Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik objekta na parc. št. 583/45 k. o. ... ter da nepremičnina s parc. št. *367 in 583/44 ne obstaja. Tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da je pravilna nova številka parcele 583/45, vendar ne obrazloži, s čem utemeljuje ugotovitev tega dejstva, ne sklicuje se na kakšno listino upravnega spisa ali drug dokaz, in prvostopenjsko odločbo, ki se glasi na parc. št. *367 in 583/44, potrdi kot pravilno in zakonito, pri čemer se tudi ne opredeli do vprašanja njene izvršljivosti. Glede na to preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni v zadostni meri obrazloženo. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe pa je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Organa sta gradnjo pravilno obravnavala kot samostojno, vendar pri tem nista obrazložila, zakaj sta jo opredeljevala kot nelegalno, saj sta se le nedoločno sklicevala na prvi odstavek 4. člena GZ in 5. člen tega zakona, pri čemer nista navedla, upoštevaje določbe 3. člena GZ, katere so tiste karakteristike gradnje, zaradi katerih štejeta, da gre za enega od gradbenih posegov iz prvega odstavka 4. člena GZ, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in za kateri poseg naj bi šlo, ter tudi nista navedla razlogov, glede na katere sta se opredelila, da ne gre za primere iz 5. člena GZ, v katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Bistvena pravno relevantna dejstva v odločbi tako niso navedena, zato se materialne zakonitosti odločbe tudi glede na to ne da preizkusiti ter gre tako za nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za brezplačno pravno pomoč - dopolnitev vloge - poziv za odpravo pomanjkljivosti - datum oddaje pošiljke na pošto
Tožnik je bil na dopolnitev prošnje za dodelitev BPP pozvan skladno z določili 67. člena ZUP, pri čemer mu je bila pošiljka vročena prav tako skladno z določili ZUP. V pozivu Organa za BPP je bil tožnik, skladno z določili ZUP, opozorjen tudi na posledice morebitne nedopolnitve vloge. Navedeno pomeni, da je treba tudi pri presoji pravočasnosti podaje dopolnitve vloge upoštevati določila ZUP, in sicer njegovega 68. člena, ki v drugem odstavku med drugim določa da “če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.“ Na podlagi navedenega določila je tako skladno z oddajno teorijo šteti, da se za vlogo poslano priporočeno po pošti šteje, da jo je organ prejel na dan, ko je bila na pošti oddana