Tožena stranka bi morala tožnico ob prejemu njene vloge skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP najprej pozvati na dopolnitev oziroma popravo na način, da bi ta postala razumljiva in popolna. Le tako bi lahko z gotovostjo ugotovila kaj tožnica s svojo vlogo dejansko želi in šele na tej podlagi bi lahko skladno s prvim odstavkom 23. člena5 ZUP preverila ali je za odločanje v konkretni upravni zadevi sploh pristojna in kasneje ali je tožnica stranka postopka.
Formalna popolnost in razumljivost vloge sta namreč prvi pogoj za presojo, ali ta izpolnjuje procesne predpostavke po 129. členu ZUP.
Izrek izpodbijane odločbe nima (izrecnega) zavrnilnega dela, temveč negativna odločitev samo implicitno izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Izrek tako ni skladen z 213. členom ZUP, ker ni oblikovan tako, da bi jasno vseboval tudi zavrnilni del.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj toženec določenih stroškov ni priznal kot upravičenih, še več - iz obrazložitve sploh ni jasno razvidno, da določeni stroški, ki jih je tožnica (očitno) štela kot upravičene, niso bili priznani, temveč lahko do takšnega sklepa pripelje šele vsebina tožničine vloge, s katero se je prijavila na Javni poziv.
Sodišče ugotavlja, da v OT ni nikjer določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave ali v predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan, za razliko odZOdvT, ki je v tarifni številki 4102 izrecno določal, da več narokov ali dejanj na isti dan šteje za en narok ali eno dejanje. Glede na navedeno bi moral toženec zaslišanja prič, ki so bila opravljena istega dne, šteti za posamezno preiskovalno dejanje in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-7. ZUP člen 238, 238/3.
davek od drugih dohodkov - prenos lastništva na vozilu - neodplačen pravni posel - drug dohodek - davčni odtegljaj - pravna narava pogodbe - prekluzija
Tožnik zaradi nevložitve pripomb na zapisnik oziroma zaradi svoje neaktivnosti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni prekludiran, da ugovarja odločitvi davčnega organa nasploh, kar velja tako za pritožbeni postopek kot za postopek upravnega spora. Prekludiran je, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, kot pravilno navaja toženka, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati pravni in dejanski presoji dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
Tožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava in dokazno oceno davčnega organa glede pravne kvalifikacije pogodbe o najemu, ko navaja, da je šlo v predmetni zadevi za poslovni najem (operativnem leasingu) vozila, katerega namen po njegovem izteku ni v odkupu vozila, ki je predmet uporabe, temveč je v sami uporabi vozila, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, in nasprotuje dokazni oceni davčnega organa, da je šlo za finančni najem. Kakšna je pravna narava konkretne pogodbe pa je vprašanje uporabe materialnega prava in ne zgolj dejanskega stanja. Glede tega pa se toženka ni izrekla.
GZ člen 82. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-4, 146, 200.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - pravica stranke do izjave v postopku - nujni postopek - ogled
Tožeči stranki je sicer bil posredovan prepis zapisnika o inšpekcijskem pregledu, vendar pa s tem - glede na to, da ni bilo pogojev za izvedbo skrajšanega postopka oziroma izdajo nujnega ukrepa v smislu 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP - ni bilo zadoščeno postopkovnemu pravilu iz 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora biti stranki omogočeno, da sodeluje pri izvedbi dokazov. Tudi po določbi 200. člena ZUP imajo stranke pravico biti navzoče pri ogledu, ki je evivalent inšpekcijskemu pregledu na kraju samem, s tem pa je strankam omogočeno, da na ugotovitve ogleda podajo vsebinske pripombe.
Organ odločanja najverjetneje nima medicinskih znanj, zaradi česar (ob predloženi zdravstveni dokumentaciji) ne more brez ustrezne strokovne podlage oceniti ali gre za ustrezno zdravstveno dokumentacijo, torej ali je po njeni vsebini (materialna formalnost vloge) ustrezna, da se postopek sploh lahko začne. Ne gre namreč prezreti zakonski določil, da mora komisija pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja, skladno z določilom prvega odstavka 22. c člena ZNB, šele proučiti predlog in razloge za opustitev cepljenja, in če oceni za potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede.
Komisija je namreč v tovrstnih postopkih strokovni pomočnik organa, na podlagi ugotovitev katere lahko nato organ, ob strokovno podanih medicinskih razlogih in ustrezni uporabi zakonskih določil, odloči o predlogu za opustitev cepljenja.
denacionalizacija - predlog za obnovo postopka - razlogi za obnovo postopka
Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ, ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja.
V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.
Odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - substanciranje dokaznega predloga
12. člen ZDDPO-2 ne vsebuje dokaznega pravila, po katerem bi se za ugotavljanje dejstev, relevantnih za odmero davka od odhodkov pravnih oseb, lahko uporabilo zgolj verodostojne knjigovodske listine. Posledično sodišče, glede na to, da iz obeh davčnih odločb izhaja, da je tožnik podal tudi dokazne predloge za zaslišanje prič, pritrjuje tožniku, da bi bil prvostopenjski davčni organ moral te priče ob odsotnosti utemeljenih razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov zaslišati. Obveznosti substanciranja predloga za zaslišanje priče pri tem davčni organ ne sme razlagati prestrogo, saj ni povsem očitno, da bi se od strank morala zahtevati enaka stopnja substanciranja, kot velja za sodne postopke, formalna pomanjkljivost pa se lahko razreši tudi prek ustreznega procesnega vodstva
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 274, 274/1, 274/1-2, 274/2. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 1a, 1a/1, 1a/1-6, 3, 3/3, 3/3-1.
vplivi na okolje - okoljevarstveno soglasje - pravilnost in zakonitost odločbe - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - isto dejansko stanje - ne bis in idem - očitna kršitev materialnega predpisa
Odločitev toženke je napačna oziroma vsaj nejasna (ni namreč jasno, ali gre za spremembo posega v okolje ali ne, in na kakšni podlagi), to pa ima za posledico nemožnost njenega preizkusa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki že sama po sebi terja odpravo izpodbijane odločbe.
Pri ugotavljanju, ali gre za isto dejansko stanje ali ne, bi bilo treba upoštevati materialni predpis, ki velja v tem primeru, tj. Uredbo, in na tej podlagi ugotoviti, ali gre za spremembo posega v okolje glede na podane dejanske okoliščine. Ker te presoje toženka ni opravila odločitve tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kaeri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
davčni inšpekcijski nadzor - davčni obračun - obračun davčnega odtegljaja - plačnik davka - stranski udeleženec - priznanje lastnosti stranke v postopku - pravna korist - pravica do izjave
Tožnika utemeljeno opozarjata, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnika, ne bosta imela možnosti, da se udeležujeta postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.
upravni postopek - denarna kazen zaradi kršitve reda oziroma zagrešitve večje nedostojnosti - žalitev v vlogi
Iz odločbe tožnice je razvidno, da je bil očitek prosilcu ta, da je odločitev organa označil kot nonšalantno norčevanje iz navedb prosilca in odločitev IP. Bistveno je, da je toženka naredila presojo ali (celotna) sporna izjava, žali tožnico ali ne. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, se je toženka opredelila in ugotovila, da ne gre za žalitev organa v smislu določbe tretjega odstavka 111. člena ZUP.
Tožena stranka ravnala napačno, ko je po ugotovitvi, da je vloga tožeča stranke nepopolna, namesto da bi ravnala v skladu s 67. členom ZUP in jo pozvala na dopolnitev vloge, vlogo zavrnila. Res je, da v 10. točki javnega razpisa piše, da dopolnjevanje ponudb ni dovoljeno in da bo koncedent nepopolne ponudbe zavrnil z upravno odločbo. Vendar je iz navedenega razloga že besedilo javnega razpisa v nasprotju z ZUP, saj določa drugačno ravnanje z nepopolnimi vlogami, kot pa jo veleva zakon. Čeprav 10. točka javnega razpisa res določa, da se nepopolne vloge zavrnejo z upravno odločbo in da jih ni možno dopolnjevati, bi moral pristojni organ po prejemu ponudbe postopati v skladu z ZUP.
Tožnica v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ni ničesar dolžna, ne navede pa konkretno, kdaj naj bi dolgovani znesek plačala in v kakšni višini, ter za svoje navedbe tudi ne predloži nobenih dokazov. Pri tem pa v tožbi tudi sama priznava, da je morda dolžna plačilo za NUSZ za leto 2013. Pavšalnih ugovorov tožnice pa sodišče ne more presoditi. Na podlagi 20. člena ZUS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta zgolj v okviru tožbenih navedb.
V upravnem sporu se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov in ne pravilnost strokovne ocene. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Javni razpis predstavlja materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
legalizacija objekta - trditveno breme - ogled - sporno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Glede na to, da je geodetski posnetek dejanskega stanja, torej stanja na terenu, izdelal za to ustrezen strokovnjak, tj. geodet, se sodišče strinja s toženko, da tožnik zgolj s fotografijo mejnega prostora, ne more vzbuditi dvoma v ta del projektne dokumentacije. To še posebej velja, ker gre v obravnavanem primeru za zelo majhne odmike objektov od meje, ki pa jih, kot je pravilno ugotovila toženka, dovoljujejo urbanistični pogoji Odloka OPN MOL ID za enoto urejanja prostora VI-400.
Ker je med strankama sporno tudi to, ali ima stranka z interesom na svoji nepremičnini urejeno ponikovalnico, sodišče sodi, da je bil že s tem, ko je MKČN v DGD vrisana, čeprav je na kraju samem ni, vzpostavljen dvom v to, ali DGD v tem delu pravilno prikazuje dejansko stanje ali pa je tudi glede ponikovalnice nepravilen. Po presoji sodišča je tako preveritev mogoče opraviti z ogledom na kraju samem oziroma tega pred izvedbo ogleda ni mogoče z gotovostjo izključiti, kot je to storila toženka.
Uredba o odpadkih (2022) člen 38, 38/2, 38/2-2, 38/2-3. ZUP člen 154, 154/1.
postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja - okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov - ustna obravnava - pravica do izjave - ogled
Sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da bi tožena stranka, v kolikor je kljub predloženim dokazilom imela pomisleke glede dejanskega nahajanja vseh tehnoloških enot za predhodno obdelavo odpadkov v manipulacijskem prostoru in glede spremembe načina skladiščenja t. i. suhe frakcije biorazgradljivih odpadkov (kar je tožeča stranka navedla v vlogi, prejeti dne 7. 12. 2022), morala opraviti ogled na kraju samem in se s tem prepričati o resničnosti navedb in dokazov. V primeru, ko je treba opraviti ogled, kakor tudi v primeru, če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, pa je po prvem odstavku 154. člena ZUP ustna obravnava obvezna.
Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 12/3, 14, 14/4.
stroški odvetnika - brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa
Drugi odstavek 12. člena OT določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 12. člena OT je res določena izjema od tega pravila, in sicer, da je stranka izjemoma dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 odstotkov. Vendar četrti odstavek 14. člena OT, ki ureja uporabo tarife, določa, da so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife na predlog odvetnika.
RTV prispevek - plačilo RTV prispevka - potrdilo o izvršljivosti - razveljavitev potrdila o izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - dvom v pravilnost vročitve - obvestilo o prispelem pismu - fikcija vročitve - kontradiktoren postopek
Glede na dejstvo, da je tožnik že v upravnem postopku izkazal dvom o vročitvi odločbe RTV oziroma, da ni prejel obvestila o pošiljki, tožena stranka ni izvedla ugotovitvenega postopka in s tem ni zagotovila kontadiktornosti postopka.
sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - predlog za obnovo postopka - novo dejstvo - nov dokaz - sodna odločba - predlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - ničnost odločbe
Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz.
Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, na katerega se tožnica pravilno sklicuje, izrecno presodilo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar ter da je sodišče splošne pristojnosti stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, da sodišče stranki naloži, da v skladu s sklenjeno pogodbo od druge stranke prevzame in odvaža odpadno mešano embalažo.2 To pomeni, da o tem prvostopenjski organ v okviru postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ki se je zaključil z izdajo odločbe, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018, ne bi smel odločati, ker za to ni bil stvarno pristojen. To bi posledično res kazalo, da je izpolnjen razlog za odpravo odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 po nadzorstveni pravici iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Vendar pa je takšna odločba nična po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Takšna odločba se torej izreče za nično in, kot to izrecno določa drugi stavek 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, se ne odpravi po nadzorstveni pravici.
Odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 sodišče ni moglo izreči za nične, saj zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti že pravnomočnega upravnega akta.