sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - predlog za obnovo postopka - novo dejstvo - nov dokaz - sodna odločba - predlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - ničnost odločbe
Sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 (iz katerega izhaja, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar) ne predstavlja novega dejstva oziroma dokaza v smislu razloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP. S tem sklepom je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, upravna stvar. Presojalo je, ali je odločanje o tem v pristojnosti upravnih organov ali sodišč splošne pristojnosti, kar pa ni ne novo dejstvo ne nov dokaz.
Res je, kot zatrjuje drugostopenjski organ, da je bil prvostopenjski organ pristojen za izdajo spremembe okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi določb ZVO-1 in Uredbe, vendar drugostopenjski organ pri tem ne upošteva, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016, na katerega se tožnica pravilno sklicuje, izrecno presodilo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar ter da je sodišče splošne pristojnosti stvarno pristojno za odločanje o zahtevku, da sodišče stranki naloži, da v skladu s sklenjeno pogodbo od druge stranke prevzame in odvaža odpadno mešano embalažo.2 To pomeni, da o tem prvostopenjski organ v okviru postopka spremembe okoljevarstvenega dovoljenja, ki se je zaključil z izdajo odločbe, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018, ne bi smel odločati, ker za to ni bil stvarno pristojen. To bi posledično res kazalo, da je izpolnjen razlog za odpravo odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 po nadzorstveni pravici iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Vendar pa je takšna odločba nična po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Takšna odločba se torej izreče za nično in, kot to izrecno določa drugi stavek 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, se ne odpravi po nadzorstveni pravici.
Odločbe prvostopenjskega organa, številka 35472-18/2018-2 z dne 4. 6. 2018 sodišče ni moglo izreči za nične, saj zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti že pravnomočnega upravnega akta.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - nepopolna vloga - molk - domneva umika - obrazložitev odločbe
Tožena stranka v konkretnem primeru ni navedla, katerih zahtevanih dokumentov tožnik ni predložil niti ni opredelila kako posamezni manjkajoči dokument vpliva na postopek na način, da se brez določenega dokumenta postopek ne more končati. Ker v izpodbijanem sklepu o tem ni nobenega razloga, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo celo navedla, da za obrazložitev izpodbijanega sklepa ni pomembno navajanje manjkajočih dokumentov, ker so bili ti že našteti v pozivih (na dopolnitev vloge).
davek na motorna vozila - vrednost vozila - cenitev vozila (EUROTAX) - davčna osnova - ugotovitveni postopek - dokazovanje - zavrnitev dokazov - vnaprejšnja dokazna ocena - listinski dokaz - bistvena kršitev določb postopka
Dokazi, ki jih je v konkretnem primeru predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili po mnenju sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.
Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev ne vsebuje relevantnih razlogov za zavrnitev višjega zahtevka tožnice in da v tem delu obrazložitev ne ustreza standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP, posledično sodišče ne more preizkusiti razlogov tožnice, ki zatrjuje, da je šlo vsebinsko za pripravljalni narok in posledično za napačno uporabo materialnega prava, to je določbe prve alineje tar. št. 3/1 OT.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik je že na osebnem razgovoru povedal, da v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izjavil se je tudi o tem, kako je z njim postopala hrvaška policija in kakšne so razmere v hrvaških kampih. Kljub temu se toženka do njegovih izjav ni opredelila. Le povzela jih je, ni pa napravila nobene dokazne ocene o pravno pomembni okoliščini ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ali ne. Prav tako ni navedla in obrazložila razlogov za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev v omenjeno državo. Tudi glede te odločilne okoliščine je dokazna ocena toženke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
V primeru vročitve odločbe na podlagi fikcije gre za zakonsko pravno domnevo, da je bilo naslovniku, ki mu pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno, pisanje vročeno po poteku z zakonom določenega roka, v katerem je imel naslovnik možnost pisanje dvigniti. Pri tem vprašanje, kdaj je naslovnik pisanje dejansko prejel, pravno ni pomembno.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - uporaba kmetijskih zemljišč - kmetijsko zemljišče - namenska raba zemljišč - nenamenska raba - ogled - ustna obravnava - pravica do izjave
V obravnavanem primeru je bil opravljen inšpekcijski ogled predmetne sporne parcele na kraju samem, vendar brez prisotnosti tožeče stranke kot inšpekcijske zavezanke, katera na ogled ni bila vabljena. Tožeči stranki je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem inšpekcijskem ogledu in je tožeča stranka bila pozvana, da lahko v roku 8 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar pa ne more nadomestiti možnost izjave o ugotovitvah po opravljenem ogledu.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87, 87/4. ZBPP člen 34, 34/2, 34/4. ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-9.
brezplačna pravna pomoč - rok za vložitev tožbe - fikcija vročitve - prepozno vložena tožba - zavrženje tožbe
Četudi bi sodišče štelo, da je bila izpodbijana odločba tožnici, kot sama navaja, vročena 11. 8. 2023 (in ne že 10. 8. 2023), je tožba zoper izpodbijano odločbo vložena prepozno, saj se je v obeh primerih 30-dnevni rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo (ker je bila 9. 9. 2023 sobota, 10. 9. 2023 pa nedelja) tožnici iztekel v ponedeljek, 11. 9. 2023. Tožbo pa je vložila šele 14. 9. 2023 (s tega dne sodišču poslano priporočeno poštno pošiljko), to pa je po izteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe.
izterjava davčnega dolga - davčna izvršba na denarna sredstva - rok za pritožbo
Ker je tožnik pritožbo prepozno vložil je organ ni mogel vsebinsko obravnavati, pravilno je ravnal, ko jo je skladno z drugim odstavkom 240. člena ZUP zavrgel.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2. ZUP člen 293, 293/2, 293/3.
upravni spor - dopustnost upravnega spora - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odlog upravne izvršbe - zavrženje tožbe
V tem upravnem sporu tožnica izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ na podlagi določb 293. člena ZUP zavrnil njen predlog za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 7. 12. 2021. V zvezi s tozadevnim sklepom pa je Vrhovno sodišče RS že večkrat, nazadnje v sklepu, št. I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023,1 zavzelo stališče, da sklep, s katerim je odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni upravni akt oziroma drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V obrazložitvi citiranega sklepa je Vrhovno sodišče navedlo, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Ena od značilnosti upravnega akta je torej vsebinska odločitev o v predpisu določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba njenega pravnega položaja. Navedeni učinki sprejete odločitve morajo torej nastati z upravnim aktom. Vrhovno sodišče je še navedlo, da odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava, to upravičenje ne izhaja iz materialnega prava in ne predstavlja podlage za varstvo tožnikovih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da zakon tožniku daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.
naziv specialist - priznanje naziva specialista na podlagi dela - zavrženje vloge - obnova postopka - bistvena kršitev določb postopka
Toženka je z napačno opredelitvijo tožničine vloge (nova vloga namesto predlog za obnovo postopka) in posledično napačno obravnavo in odločanjem o tej kršila pravila postopka. To pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.
status vojnega veterana - priznanje statusa - pogoji za priznanje statusa - ugotovitveni postopek - kršitev pravil postopka
Ker tožnik ne razpolaga z javno listino iz prvega odstavka 26. člena ZVV, v zadevi pa ni sporno, da se po takrat veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali naloge obrambe v vizualni opazovalnici, ni vodila, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru moral organ prve stopnje postopati po četrtem odstavku 26. člena ZVV in izpeljati ugotovitveni postopek v skladu z določili 145. člena ZUP ter v njem tudi izvesti predlagane dokaze (zaslišati predlagane priče in tožnika) oziroma jih obrazloženo zavrniti.
ZUS-1 člen 16, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 43, 142, 229.
stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - položaj stranke v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Položaj stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.
Tožeča stranka je v upravnem postopku vložila zahtevo za vstop v postopek kot stranska udeleženka in je tožena stranka njeno zahtevo zavrnila. Zoper sklep o zavrnitvi zahtevka za vstop v postopek je vložila tožbo v upravnem sporu, ki je bila s sodbo zavrnjena. O udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku je torej odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. To pomeni, da v tem upravnem sporu ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalen objekt - gradnja brez gradbenega dovoljenja - pravna podlaga - načelo zakonitosti - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Do tožnikovih navedb o tem, kdaj sta bila nadstreška postavljena, se upravni organ v izpodbijani odločbi ni vsebinsko opredelil, niti ni tega v pritožbeni odločbi storil drugostopenjski organ. Očitno je sicer, da sta oba štela, da sta bila nadstreška postavljena v času veljavnosti GZ, saj sta se oprla le na ta zakon, nista pa pojasnila, zakaj tako menita kljub spremenjenim tožnikovim trditvam. Sodišče zato glede časa gradnje izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti. Prav tako sodišče na podlagi listin v upravnem spisu ni moglo samo ugotoviti, kdaj je bila izvedena obravnavana gradnja nadstreškov, saj za to v njem ni zadostnih podatkov. To pomeni, da je dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno.
Pri presoji nelegalnosti gradnje je bil inšpektor dolžan upoštevati tako predpise, ki so veljali v času gradnje, kakor tudi predpise, ki so veljali v času izdaje odločbe. Povedano drugače: preizkusiti je moral, ali je tožnik takrat, ko je nadstreška postavil, to lahko storil brez gradbenega dovoljenja, in ali bi to lahko brez gradbenega dovoljenja storil v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe, to je, ali je objekt ob odločanju še vedno nelegalen.
ZVO-1 člen 15, 15/1, 94. Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup (2005) člen 3, 3/5, 6, 6/4, 6/6, 9. ZUP člen 213, 237.
dovoljenje za začasno čezmerno obremenitev okolja - hrup - stranka z interesom - pravni interes - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Toženka bi morala presoditi, ali Poročilo vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati po Uredbi 1, in stranko z interesom pozvati, naj predloži poročilo, ki bo vsebovalo vse, kar Uredba 1 zahteva, ter izdati tako dovoljenje, ki bi vsebovalo vse z Uredbo 1 predpisane sestavine. Po 213. členu ZUP mora namreč izrek vsebovati vse pogoje, ki so določeni v zakonu in so povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. Četudi pogoje v obravnavanem primeru določa uredba in ne zakon, pa zakon določa ustrezno pooblastilo izvršilni veji oblasti, da take pogoje določi v podzakonskem aktu. Ker izpodbijano dovoljenje vseh zahtevanih pogojev v izreku ne vsebuje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je akt iz tega razloga nezakonit.
ZBPP člen 30. ZUP člen 214. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19. URS člen 14, 22.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - bistvena kršitev določb postopka - načelo enakosti - ustavnost zakonske ureditve
Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.
davek na promet nepremičnin - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP)
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Z nadzorstveno pravico glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava.
ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 39, 39/4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - kazenski postopek - napačna uporaba materialnega prava - bistvena kršitev določb postopka
Za kaznivo dejanje po šestem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 je zagrožena kazen zapora od treh do petnajstih let. 1. točka 25. člena ZKP pa jasno določa, da na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki, torej petčlanski senat. Posledično bi po presoji sodišča tožena stranka morala za opravljeno storitev po 1. točki tarifne številke 11 OT uporabiti 4. točko tarifne številke 10 OT, ker gre v obravnavani zadevi za predpisano kazen zapora do 15 let.
ZUJIK člen 100, 100/1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - kulturni projekt - neobrazložena odločba - kršitev materialnega prava
Podrobnejših pravil o obrazložitvi odločbe ZUJIK ne vsebuje. Sodišče se je zato naslonilo na prvi odstavek 214. člena ZUP (prvi odstavek 100. člena ZUJIK). Poleg ostalega, obrazložitev obsega razloge, ki v oziru na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ne enih, ne drugih (razlogov) glede na posamezne kriterije v izpodbijani odločbi ni mogoče zaslediti. Posledično odločbe (tudi) ni mogoče preizkusiti. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Pomanjkljiva obrazložitev ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.
Za manjše število točk po treh povsem različnih kriterijih (in merilih) je iskati vzrok v odsotnosti „vidnejšega prispevka slovenskih glasbenikov“. To bode v oči, saj niti eden od kriterijev ne vsebuje merila prispevka slovenskih glasbenikov. Z drugimi besedami, Ministrstvo ni pretehtalo Projekta po razpisnih kriterijih (in merilih). To pomeni, da ni pravilno uporabilo materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).