Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnila vsebine posameznih maloprodajnih stroškov proizvoda, tj. v zvezi s katerimi aktivnostmi tožnika nastajajo stroški prodajnih provizij, novih priključitev in aktivacij, sprememb obstoječih priključkov, idr., torej zakaj sploh nastajajo oziroma za katere storitve jih tožnik plačuje. Prav tako v odločbi ni pojasnila, v čem se tožnikove maloprodajne ponudbe razlikujejo in kateri so tisti uporabniki, ki se štejejo za nove in kateri za obstoječe (tj. ali velja enako merilo, kot pri stroških modema in STB ali drugačno) in zakaj. Poleg tega ni pojasnjen razlog, zaradi katerega se novi in obstoječi uporabniki (njihovo število) pri stroških istega sektorja obravnavajo različno. Iz tabel a.4.3., b.4.3. in c.4.3. je razvidno le to, koliko je vseh strank tožnika, koliko je novih strank in to, da je pri eni od postavk sicer skupnega sektorja stroški pridobivanja novih strank ter upravljanja in vzdrževanja obstoječih upoštevano večje število novih strank kot pri vseh drugih postavkah, ki se delijo med nove in obstoječe stranke.
Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.
Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega akta imela možnost izjave in predložitve dokazov, pa tega ni storila. V upravnem sporu se ni udeležila naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila, da bi na njem lahko pojasnila, čemu dokazil ni predložila pravočasno, zato je sodišče štelo, da so dokazi v upravnem sporu predloženi prepozno in so zato nedovoljeni.
Denarne kazni, izrečene po ZUP, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. Davčni organ postopka po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
Nepravilno je stališče toženke, da jo v celoti zavezuje časovni okvir prejemanja podatkov ZZZS iz uradne evidence, torej prejem podatkov najkasneje do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec. V primeru obstoja potrdila iz uradne evidence je možno drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.
Tožnik je sledil (napačnemu) pravnemu pouku izpodbijanega sklepa in pritožbe zoper 1. točko izreka, čeprav je ta dovoljena, ni vložil. Ker pritožba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu ni bila izčrpana, izpodbijani sklep ni dokončen v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, tožnikova tožba v upravnem sporu pa je vložena prezgodaj. Ker tožba v takšnem primeru ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Napačen pravni pouk, ki ga je toženka dala v izpodbijanem sklepu, za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic, zato ima tožnik pravico, da pri organu, ki je izpodbijani sklep izdal, vloži pritožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa v roku 15 dni, ki pa prične teči šele od dneva vročitve tega sklepa.
Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zakaj šteje zatrjevana dejstva za dokazana. Zgolj golo navajanje zaključkov brez obrazložitve, kako je organ do njih prišel, ne zadosti kriterijem 214. člena ZUP.