sklep o dovolitvi izvršbe - neizvršljivost odločbe - način izvršbe - neobrazložen sklep
Utemeljeno tožnica uveljavlja neizvršljivost obveznosti iz 3. točke izreka inšpekcijske odločbe. S to točko je bilo tožnici odrejeno vodenje evidence odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, kar (kot izhaja že iz samega izreka) je tožnica dolžna delati že na podlagi predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki. Na podlagi tako splošno opredeljene obveznosti, ki jo vsebuje že predpis, pa res ni mogoče ugotoviti, kaj mora tožnica storiti, da bo mogoče na podlagi izreka inšpekcijske odločbe preveriti, ali je naloženo obveznost izpolnila. To še zlasti velja, ker iz razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja, da ne gre za to, da tožnica ne bi vodila nobene evidence, temveč da evidenca, ki jo vodi oziroma na način kot jo vodi, ni v skladu s predpisi.
Tožnica ima prav, da upravni organ ni povsem prost pri izbiri načina izvršbe. Omejen je namreč z določbo prvega odstavka 285. člena ZUP, ki v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a da se z njim doseže namen izvršbe. Iz sodne prakse izhaja, da mora ob upoštevanju teh dveh kriterijev upravni organ navesti razloge, s katerimi obrazloži izbiro načina izvršbe.
ZDIJZ člen 5a, 5a/2, 6, 6/1, 6/1-2, 6/1-11. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
dostop do informacij javnega značaja - informacije javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - Banka Slovenije - obrazložitev odločbe
Sodišče se strinja s tožniki v delu, da toženka za stališče, da je podan objektivni kriterij poslovne skrivnosti, ki ga sicer toženka, kot sama zapiše, ni ugotavljala, ga pa je ugotovila, ni navedla zadostnih razlogov, zato Odločbe IP v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Odločbe IP se ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na izjemo po drugem odstavku 5a. člena ZDIJZ. Odločba IP o ugotovljeni izjemi po drugem odstavku 5a. člena ZDIJZ nima razlogov.
Direktiva Sveta z dne 15. julija 1975 o odpadkih člen 8, 8a. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 12, 13, 20, 20/9, 157, 157/1, 157/1-1.
ukrep inšpektorja za varstvo okolja - odpadki - ravnanje z odpadki - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.
ZUP člen 146, 146/4, 154, 154/1, 237, 237/2, 237/2-3.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - načelo zaslišanja strank - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
V primeru, če organ zavzame določena stališča o dejanskem stanju, mora stranko o tem seznaniti in ji dati možnost izjave, sicer krši temeljna načela upravnega postopka, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, med katere spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta. Tožena stranka pa ni vsebinsko utemeljila, kateri kriteriji so bili upoštevani pri določanju števila točk. Izpodbijana odločba torej ne vsebuje obrazložitve, zakaj je komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu podelila določeno število točk.
Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik objekta na parc. št. 583/45 k. o. ... ter da nepremičnina s parc. št. *367 in 583/44 ne obstaja. Tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da je pravilna nova številka parcele 583/45, vendar ne obrazloži, s čem utemeljuje ugotovitev tega dejstva, ne sklicuje se na kakšno listino upravnega spisa ali drug dokaz, in prvostopenjsko odločbo, ki se glasi na parc. št. *367 in 583/44, potrdi kot pravilno in zakonito, pri čemer se tudi ne opredeli do vprašanja njene izvršljivosti. Glede na to preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni v zadostni meri obrazloženo. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe pa je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Organa sta gradnjo pravilno obravnavala kot samostojno, vendar pri tem nista obrazložila, zakaj sta jo opredeljevala kot nelegalno, saj sta se le nedoločno sklicevala na prvi odstavek 4. člena GZ in 5. člen tega zakona, pri čemer nista navedla, upoštevaje določbe 3. člena GZ, katere so tiste karakteristike gradnje, zaradi katerih štejeta, da gre za enega od gradbenih posegov iz prvega odstavka 4. člena GZ, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in za kateri poseg naj bi šlo, ter tudi nista navedla razlogov, glede na katere sta se opredelila, da ne gre za primere iz 5. člena GZ, v katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Bistvena pravno relevantna dejstva v odločbi tako niso navedena, zato se materialne zakonitosti odločbe tudi glede na to ne da preizkusiti ter gre tako za nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev organa.
predlog za obnovo upravnega postopka - pravniški državni izpit (PDI) - dopolnilna odločba
Toženka je z odločbo 2 zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo 1. Iz njene obrazložitve izhaja, da je toženka pri svojem odločanju upoštevala navedbe tožnika iz tč. I.c njegovega predloga za obnovo. Vendar pa po presoji sodišča, glede na to, da je bil tožnikov predlog za obnovo z dne 6. 10. 2020 torej podan z enovitim zahtevkom, kot opisano zgoraj, drži, kot to argumentira toženka v izpodbijani odločbi, namreč da je bilo z odločbo 2 o tožnikovem predlogu za obnovo že v celoti odločeno. To izhaja tako iz izreka odločbe 2, kot tudi iz konstrukcije tožnikovega predloga za obnovo z dne 6. 10. 2020, v katerem je tožnikov (enoviti) predlog oz. zahtevek jasno razmejen od razlogov zanj (ki pa jih tožnik podaja členjeno v tč. I.a-I.c). Zato je bil tožnikov zahtevek z dne 27. 4. 2021 tudi po presoji sodišča z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnjen. V tč. I.a in I.b tožnikovega predloga za obnovo z dne 6. 10. 2020 namreč ni vsebovanega nobenega posebnega oz. ločenega zahtevka za obnovo, o katerem bi z odločbo 2 še ne bilo odločeno.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za brezplačno pravno pomoč - dopolnitev vloge - poziv za odpravo pomanjkljivosti - datum oddaje pošiljke na pošto
Tožnik je bil na dopolnitev prošnje za dodelitev BPP pozvan skladno z določili 67. člena ZUP, pri čemer mu je bila pošiljka vročena prav tako skladno z določili ZUP. V pozivu Organa za BPP je bil tožnik, skladno z določili ZUP, opozorjen tudi na posledice morebitne nedopolnitve vloge. Navedeno pomeni, da je treba tudi pri presoji pravočasnosti podaje dopolnitve vloge upoštevati določila ZUP, in sicer njegovega 68. člena, ki v drugem odstavku med drugim določa da “če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.“ Na podlagi navedenega določila je tako skladno z oddajno teorijo šteti, da se za vlogo poslano priporočeno po pošti šteje, da jo je organ prejel na dan, ko je bila na pošti oddana
dodelitev brezplačne pravne pomoči - subjektivni pogoj - vrednost premoženja - vrednost nepremičnega premoženja - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Čeprav tožnik s svojo družino v vlogah za dodelitev BPP ni navedel, da bi (poleg plače, lastništva hiše, v kateri živijo, ter osebnega vozila partnerke) imel še kakšno premoženje, organ tožnika ni seznanil s svojimi ugotovitvami v postopku in mu ni dal možnosti, da se do navedenega izreče, pač pa je štel navedene nepremičnine za premoženje tožnikove partnerke in s tem za premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, ki je posledično presegalo cenzus. S tem toženka storila aboslutno bistveno kršitev postopka, saj tožniku ni bil dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Vlagateljica bi morala pogoj prebivališča v RS izpolnjevati na zadnji dan roka za oddajo vlog, nikakor pa ne na kakšen kasnejši datum. Tudi določilo prvega odstavka 12. člena ZŠtip-1 določa, da če ta zakon ne določa drugače, se štipendija dodeli državljanom RS (in njihovim vzdrževanim družinskim članom) s prebivališčem v Republiki Sloveniji.
Napačno pojasnilo odgovorne osebe ne more spreminjati ali vplivati na uporabo načela zakonitosti v upravnem postopku in v tem upravnem sporu.
Organ za BPP ni opravil ustrezne presoje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, kar pomeni, da ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Čeprav prosilka v prošnji sploh ni podala podatkov, ki bi omogočalo presojo objektivnega razloga za dodelitev BPP, je organ sklenil, da prosilka izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki pa ga glede na razloge izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.
zahteva za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - vročitev odločbe - fikcija vročitve - napaka pri vročanju
Stranka lahko vselej dokazuje, da v primeru vročitve odločbe s fikcijo vročitev ni bila pravilna.
Zaradi izkazanega resnega dvoma v pravilnost in zakonitost vročitve odločbe je treba šteti, da je rok za pritožbo zoper odločbo začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.
ZIN člen 312. ZUP člen 8, 9, 146, 154. ZPDZC-1 člen 2, 4, 19, 19/2.
delo na črno - poseben ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja strank - kontradiktornost postopka - pravica do izjave - inšpekcijski postopek
V postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je oseba, ki je dejansko omogočila delo na črno A. A. Organ bi moral navedeno razjasniti pred izdajo izpodbijane odločbe (ali vsaj organ druge stopnje po vloženi pritožbi) še posebej, ker izjava A. A. tekom postopka sploh ni bila pridobljena.
postavitev prometne signalizacije - uradna oseba - pooblastilo za odločanje - pravica do izjave
Župan do zaposlenih v upravi samoupravne lokalne skupnosti ne nastopa v vlogi predstojnika v smislu prvega odstavka 30. člena ZUP, saj ta položaj pripada direktorju občinske uprave.
Nevročitev elaborata tožnikoma v obravnavanem primeru ni vplivala na njuno pravico do izjave in s tem tudi ne na pravilnost in zakonitost odločitve v zadevi. Na ustni obravnavi sta imela tožnika možnost seznaniti se z relevantnimi dejstvi in okoliščinami ter z vsebino elaborata. Poleg tega sta bila v vabilu na ustno obravnavo seznanjena, da je elaborat objavljen na spletni strani toženke oziroma, da ga je možno vpogledati na njeni oglasni deski.
Toženka bi morala ravnati skladno s 49. členom ZUP in ugotoviti, kdo tožnico sploh lahko zastopa, ter tudi, ali je to dejansko oseba, ki v tem primeru opravlja procesna dejanja. Navedeno bi morala v izpodbijanem sklepu pojasniti, tako da bi bil v tem pogledu mogoč preizkus. Obrazložiti bi morala, ali A. A., ki je (edini) vložil umik z dne 19. 10. 2021, lahko nastopa kot tožničin zakoniti zastopnik. Toženka je bila namreč, še pred izdajo izpodbijanega sklepa obveščena, da A. A. ni bil pooblaščen za vložitev umika prijave z dne 19. 10. 2021.
Po mnenju sodišča sklicevanje na razpisne pogoje in podatke FURS, da je imelo podjetje na dan oddaje vloge dne 21. 4. 2022 neplačan odlog NUSZ, ne zadostuje za odločitev o vlogi, temveč mora biti raziskano dejansko stanje, v konkretnem primeru o višini teh obveznosti, ne pa zgolj pavšalno navajanje. Izpodbijan sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče torej ne more preizkusiti ali je utemeljeno, zakaj tožnik kot prijavitelj ni bil izbran na javnem razpisu, saj zatrjevane neporavnane obveznosti niso konkretizirane.
Tožena stranka v konkretnem primeru, ne le da v obrazložitvi ni navedla razlogov, zaradi katerih ni ugodila kakšnemu tožnikovemu zahtevku, temveč se v izpodbijanemu sklepu niti ni opredelila do njegovega zahtevka glede priglašenih zakonskih zamudnih obresti, niti tega ni zavrnila. Glede na to, da o teh v izpodbijanem sklepu sploh ni govora, tožena stranka ni zadostila zahtevam, ki izhajajo iz 214. člena ZUP.
Glede obnove postopka, ki je sicer urejena v ZUP (260. člen in naslednji), vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v omenjenem 89. členu, glede vseh ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva. V prvem odstavku 89. člena je tako določen poseben rok za uveljavljanje najpogostejšega razloga za obnovo postopka, tj. če se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi lahko vodili k drugačni odločitvi. V šestem odstavku pa so urejena pravna sredstva zoper sklep o obnovi, ki odstopajo od splošne ureditve, po kateri je zoper takšen sklep dopustna obnova; po tej določbi namreč zoper sklep o obnovi ni dovoljena (posebna) pritožba, temveč se takšen sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo.
89. člen ZDavP-2 ureja posebnosti obnove v davčnem postopku kot takšne, ne pa zgolj posebnosti obnove davčnega postopka v primeru novih dejstev oz. dokazov, tudi iz tega razloga ni mogoče slediti naziranjem tožnice. Tudi po presoji sodišča se šesti odstavek 89. člena ZDavP-2 ne nanaša na izključitev posebne pritožbe zgolj v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-9, 263, 263/1, 263/1-5, 265, 267.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - predlog za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - začetek teka roka - prekluziven rok - trditveno in dokazno breme - dokazni standard verjetnosti - nedokazane trditve - prepozno vložen predlog za obnovo postopka
Tožnica je predlog za obnovo postopka vložila iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, saj meni, da bi morala biti stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2018. Po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP lahko stranka obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP predlaga v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Novejša teorija in sodna praksa (glej sodbi tega sodišča, št. I U 1035/2020-8 z dne 16. 12. 2023 in II U 372/2019 z dne 31. 1. 2023) zavzemata stališče, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka z verjetnostjo izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog, kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje, postane sporna, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi predlagatelj izkazuje pravočasnost predloga, kot tistih, iz katerih izhaja nasprotno (primerjaj sodbi tega sodišča v zadevah II U 245/2015 in I U 969/2019). Tožnica svoje trditve, da se je z gradbenim dovoljenjem seznanila šele 27. 2. 2019, ni z ničemer dokazovala. Njene navedbe, da so zaposleni elektronsko pošto pregledali šele naslednjega dne, tako pomenijo zgolj golo trditev, ki ne more biti podlaga za sklep, da je tožnica predlog vložila v zakonskem roku. Zato je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je bil predmetni predlog za obnovo postopka vložen prepozno, to je po poteku subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP.