Tožeča stranka je s svojimi navedbami ugovarjala zaključku organa, da ureditvene inšpekcijske odločbe, s katero je bila stranki odrejena obveznost, da mora urediti ustrezno zaščito pred vremenskimi vplivi nad vrati sprejema mesnice ni izvršila. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu posredovan dopis, iz katerega smiselno izhaja način izvršitve odločbe, tako, da se je "sistemsko onemogočilo naročanje artiklov, ki so v prometu kot neembalirana živila". Prvostopenjski organ se do vsebine navedenega dopisa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil, niti se do teh ugovorov ni opredelil pritožbeni organ. S pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova, so pa relevantni ugovori, ki se nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe. Izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, namreč ni potrebna, ker je obveznost izpolnil.
Zakonsko prebivališče je stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. Če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Ker je tožena stranka ugotovila, da ni znano, kje tožnica prebiva, je po presoji sodišča pravilno odločila, da določitev zakonskega prebivališča na tej podlagi ni možna.
Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ, ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja.
V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.
Odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno.