odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - načelo zaslišanja stranke v postopku - ustna obravnava - prednostni vrstni red predkupnih upravičencev - izbira prodajalca
V luči pomena ustne obravnave bi moral upravni organ na prvi stopnji na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in strankam omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavijo. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena. Navedeno pomeni, da bi moral tudi prodajalec kmetijskega zemljišča ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto, izjavo po 3. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ o tem, komu želi prodati zemljišča, podati na ustni obravnavi potem, ko je seznanjen z ugotovitvijo organa o prednostnem vrstnem redu predkupnih upravičencev in o tem, med katerimi predkupnimi upravičenci glede na vrstni red iz 23. člena ZKZ lahko opravi izbiro.
Organ ni pojasnil kako je ugotovil oziroma niti ne ali je sploh ugotavljal ali se kemične lastnosti predelanih materialov razlikujejo (ali morda ne) od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih, določene za inertne odpadke. Odpadki namreč tudi po določilu 8. člena Uredbe o odpadkih prenehajo biti odpadki s predelavo (in ne šele s pridobitvijo harmoniziranega standarda).
V predmetni zadevi je bistveno, ali gre za v tla vnesene odpadke ali pa za predelan material po metodi R5, ki je s predelavo izgubil status odpadka. Sama lastnost materiala se je namreč po predelavi po metodi R5 nedvomno spremenila, kakšna pa je ta lastnost, pa bi bilo treba ugotoviti v okviru ugotovitvenega inšpekcijskega postopka, saj ni nujno, da je material tudi po predelavi še mogoče šteti za odpadek, kar je kot ključno navedel tudi organ II. stopnje v svoji odločbi, pri tem pa spregledal, da bi moral to bistveno okoliščino inšpekcijski organ ugotoviti še pred izdajo ukrepa odstranitve v tla vnesenega materiala. V kolikor je namreč predelan material s predelavo izgubil status odpadka, pa več ne gre za vnos odpadka v okolje, kar je očitek tožene stranke tožeči stranki in tudi razlog za inšpekcijsko ukrepanje.
V tej zadevi je sporno, ali je bilo tožnici v njenem hišnem predalčniku skladno z zakonom puščeno obvestilo - pisno sporočilo o prispelem pismu in torej o poskusu vročitve izpodbijane odločbe. Tožnica, ki to dejstvo zanika, ni dolžna dokazovati negativnih dejstev, je pa na njeni strani dolžnost, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito. Po presoji sodišča s svojimi navedbami ni vzbudila resnega dvoma v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.
Ob odsotnosti prepričljivih trditev in dokazov o nasprotnem se je sodišče oprlo na obvestilo vročevalca kot listinski dokaz o izvedbi vročitve, ki je v celoti izpolnjeno, podpisano in žigosano. Tako je štelo, da je bila skladno z ZUP tožnici odločba vročena s fikcijo.
ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 7, 7/4, 18. ZUP člen 96, 96/3.
ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - prijava stalnega prebivališča - pravica prebivanja na naslovu novega stalnega prebivališča - vročanje z javnim naznanilom
Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima tožnik pravico do prebivanja na naslovu, ki ga je organ sam določil kot novo stalno prebivališče. Navedeno določilo mora po mnenju sodišča v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča upoštevati tudi upravni organ, ko določa novo stalno prebivališče po uradni dolžnosti in ne zgolj posameznik, ki se prostovoljno odloči, da bo prijavil drugo stalno prebivališče.
Vročitev z javnim naznanilom se lahko v skladu z 96. členom ZUP opravi ob izpolnjevanju kumulativnega pogoja, da vročevalec, ki ugotovi, da se je oseba iz prvega odstavka odselila iz naslova, o tem obvesti organ in mu sporoči naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. V obravnavanem primeru pa je vročevalec označil naslovnika kot neznanega in je drugostopenjski organ v zvezi s tem v svoji odločbi navedel, da te pristojnosti nima. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožnik navedel, da naj bi D. D. in E. E. vročevalcu napačno izpovedala, da je na tem naslovu neznan. S tem v zvezi je v pritožbi tudi navedel, da naj bi imenovana iz nabiralnika trgala nalepko z njegovim imenom in da zato določenih pošiljk ni mogel sprejeti. Sodišče se sicer ne opredeljuje do tega, ali naj bi imenovana dejansko trgala nalepko z njegovim imenom, dopušča pa možnost, da v času vročanja dopisa nalepke ni bilo, saj sicer vročevalec ne bi navedel, da je tožnik „neznan“. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je bilo vabilo, poslano tožniku na ta naslov, uspešno vročeno, prav tako pa tudi prvostopenjska odločba.
tožba zaradi molka organa - rok za izdajo odločbe - poziv na dopolnitev vloge - instrukcijski rok
S pozivi na dopolnitev vloge, ki so posredovani stranki šele v relativno daljšem časovnem obdobju po tem, ko je stranka vložila vlogo, kot je bilo to obravnavanem primeru, se namreč lahko poseže v pravico stranke, da je o njeni zahtevi odločeno v doglednem času, na način, da je ta pravica de facto izvotljena.
ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-1. ZSVarPre člen 27. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7.
prošnja za dodelitev BPP - finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - lastništvo nepremičnine - zavrnitev prošnje - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Organ je v postopku dodelitve BPP ugotovil solastništvo nepremičnin tožničinega moža, pri tem pa očitno spregledal, da se podatki o solastniku navedenih nepremičnin, ki jih je dobil iz zemljiške knjige, ne nanašajo na moža tožnice, saj se (poleg naslova prebivališča) ne ujemajo rojstni podatki navedene osebe z rojstnimi podatki tožničinega moža. Ne glede na to pa je organ brez pojasnila štel navedene nepremičnine za premoženje tožničinega moža in s tem za premoženje prosilke in njenih družinskih članov. S tem je toženka storila absolutno bistveno kršitev postopka, saj se odločbe v tem delu ne da preizkusiti (zakaj naj bi bilo navedeno premoženje prav last tožničinega moža).
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - vročitev - fikcija vročitve - javna listina
V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožnica navedla ter z zaslišanjem prokurista ter sklepom Tržnega inšpektorata predložila dovolj konsistentna dejstva in dokaze, ki vzbujajo resen dvom v pravilnost vročitve.
Tožniku so bila iz naslova izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana sredstva ter mu je FURS z izpodbijano odločbo naložil, naj ta sredstva vrne. Ker je FURS sporno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti, ni pa pri odločanju ugotavljal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, ki so določeni v drugem odstavku 37. člena ZIUZEOP, materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.
odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - komunalni prispevek - odločba - materialno pravo
Odločba temelji na očitno napačni uporabi materialnega prava, saj v postopku za izdajo upravnega akta ni uporabila pravilnega predpisa, ki bi se v konkretnih okoliščinah moral uporabiti.
ukrep gradbenega inšpektorja - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - začetek teka roka za obnovo postopka - seznanitev
Ustrezna razlaga pete točke prvega odstavka 263. člena ZUP je, da je v vsaki konkretni zadevi treba ugotoviti, ali je s tem, ko je predlagatelj izvedel za izdajo odločbe, lahko razbral tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Besedilo „izvedel za izdajo odločbe“, torej ne vsebuje le vedenja o tem, da je bila odločba izdana, pač pa tudi, da je stranka seznanjena z vsebino, ki jo lahko poveže s svojim pravnim interesom.
Dokazni predlog zaslišanja prič, ki ga je tožnica predlagala v dokaz svojim trditvam v postopku, ni bil izveden in ne zavrnitev obrazložena, kar pomeni, da stranki ni bila dana možnost, da se v celoti izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper zapisnik, ki ni nič od zgoraj navedenega, pritožba oziroma ugovor ni dovoljen. Z zapisnikom o inšpekcijskem ogledu se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, zato je odločitev, da se ugovor kot neutemeljen zavrže, pravilna in zakonita.
ZRud-1 člen 50, 50/1, 50/1-1. ZUP člen 68, 68/2, 129, 129/1, 129/1-3.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - zavrženje vloge za podaljšanje rudarske pravice - zamuda roka - prekluzivni materialni rok - pravočasnost vloge - priporočena poštna pošiljka
V obravnavani zadevi je rok iz 1. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 določen za uveljavitev pravice do podaljšanja koncesijske pogodbe, kar je po presoji sodišča rok, ki se nanaša na uveljavljanje materialnopravnega upravičenja, torej materialni rok. Ta rok je prekluziven, kar pomeni, da pravica po njegovem izteku ugasne.
Stališče Vrhovnega sodišča je, da se pravočasnost v tej zadevi obravnavanega materialnega roka, presoja po določbah 68. člena ZUP, po katerem velja za pravočasno vložena zahteva, ki jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Domneva iz drugega odstavka tega člena velja le, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali pa brzojavno pristojnemu organu.
legalizacija - objekt daljšega obstoja - ponovna vloga - zadeva, o kateri je bilo že odločeno - ista upravna zadeva
Vsebinsko odločanje o zahtevi stranke z interesom za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Čeprav si je stranka z interesom v obeh postopkih prizadevala za legalizacijo istega objekta, sta bila s strani stranke z interesom postavljena dva različna zahtevka na dveh različnih pravnih podlagah, ki ju je bilo treba samostojno vsebinsko presojati.
Ni logično in bi bilo v nasprotju z namenom 117. člena GZ, da bi zakonodajalec možnost legalizacije objektov daljšega obstoja predvidel le v primeru, ko vlagatelj ne bi že predhodno vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in si prizadeval za legalizacijo objekta na drugi pravni podlagi, npr. v rednem postopku za pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor. Če je legalizacija na podlagi 117. člena GZ možna za lastnike objektov, ki so bili predhodno popolnoma pasivni, potem je možna tudi za tiste, ki so si pred sprejetjem GZ prizadevali za pridobitev gradbenega dovoljenja na drugih pravnih podlagah. Temu nasprotno stališče bi pomenilo, da lastniki, ki so si prehodno prizadevali za legalizacijo objektov, pa pri tem niso bili uspešni, ker so bili objekti zgrajeni v nasprotju z veljavnimi prostorskimi predpisi, na podlagi 117. člena GZ ne bi mogli pridobiti dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki daje „odpustek“ lastnikom ravno v tem pogledu. Takega cilja pa zakonodajalec s sprejetjem 117. člena GZ nedvomno ni zasledoval.
davčna izvršba - izvršilni naslov - načelo zaslišanja strank - posebni ugotovitveni postopek
Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.
ZUS-1 člen 40, 40/3. KZ-1 člen 88. ZUP člen 214, 214/5.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - spor polne jurisdikcije - obrazloženost odločbe
Iz vsebine 88. člena KZ-1 je razvidno, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen, skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1.
Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča ne vsebuje vseh elementov, da bi se odločitev glede datuma pogojnega odpusta dalo preizkusiti. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da je treba tožnika še spremljati v njegovem stabilnem delovanju v zavodu glede izpolnjevanja osebnega načrta in spoštovanja hišnega reda, to pa po presoji sodišča ne zadostuje vsem kriterijem iz petega odstavka 214. člena ZUP in zaradi tega odločbe glede uporabe prostega preudarka ni mogoče preizkusiti. Pri tem ni mogoče spregledati, da je zavod izrecno predlagal, da se tožnika lahko odpusti z dnem 31. 3. 2023, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni navedeno, zakaj tožena stranka ni sledila predlogu zavoda.
Glede na naravo upravne stvari je odločanje o prošnji za pogojni odpust presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Sodišče ne more v upravnem sporu polne jurisdikcije samo odločiti o tem, da se obsojenca pogojno odpusti, temveč lahko v primeru uspeha s tožbo izpodbijani akt zgolj odpravi.
ZUP člen 8, 9, 9/1, 164, 164/1, 164/2, 154, 154/1.
ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta - načelo zaslišanja strank
Tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, sodišče ne sledi. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi.
Sodišče sodi, da je treba v obravnavanem primeru z uporabo pravne analogije pravno praznino zapolniti s smiselno uporabo pravil, ki veljajo v primeru strankinega umika zahtevka v teku pritožbenega upravnega postopka, to je z uporabo določb tretjega odstavka 132. člena ZUP/86.
Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.