inšpekcijski ukrep - sklep o dovolitvi izvršbe - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe
Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Tožničine tožbene navedbe se ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba in je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo. To pa so navedbe, ki presegajo okvir prvega odstavka 292. člena ZUP in zato niso pravno relevantne za odločitev v zadevi, medtem ko tožnica bistvenim dejstvom za presojo izpodbijanega sklepa (da je inšpekcijska odločba postala pravnomočna in izvršljiva ter da je ni izvršila v celoti) ne oporeka.
Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 7, 54, 54/2.
denacionalizacija - smrt stranke - ustavitev postopka - načelo materialne resnice
Denacionalizacijski postopek ni postopek, ki ga po smrti stranke po naravi stvari ni mogoče nadaljevati. Tako je po oceni sodišča upravni organ v izpodbijani odločbi nepravilno uporabil materialni predpis (drugi odstavek 54. člena ZUP/86), s tem, ko je postopek po smrti vlagateljice zahteve ustavil.
Upravni organ načelu materialne resnice ni zadostil s tem, ko je pooblaščenca vlagateljice zahteve pozival, da navede, kateri so pravni nasledniki vlagateljice zahteve, saj v primeru molka pooblaščenca ali v primeru, da pooblaščenec z navedeno informacijo ne razpolaga, to še ne pomeni, da dediči po vlagateljici zahetve ne obstajajo, niti da volje za nadaljevanje postopka na strani vlagateljice zahteve niso izrazili, kot je to napačno zaključil upravni organ.
ZVO-1 člen 20, 20/9, 20/10, 20/12, 157, 157/1, 157/1-1. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - prevzem odpadne embalaže - ravnanje z odpadno embalažo - neobrazložena odločba
DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.
Toženka se je pri ugotavljanju količin zbrane odpadne embalaže oprla na podatke IJS o količini te embalaže, ne da bi ugotavljala, kakšna količina MOE izvira od proizvajalcev, za katere ni veljala obveznost skleniti pogodbo z DROE oziroma, ki niso bili dolžni zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, ker letna količina embalaže ni presegala 15.000 kg. Ker tega ni storila, sodišče ne more preizkusiti, ali so v količini odpadkov, od katerih je toženka izračunala količino, za katero ravnanje nalaga tožniku, upoštevane tudi količine, za katere obveznost prenosa ravnanja na DROE po Uredbi 1 ni veljala.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 32, 32/1, 32/2, 34, 34/2. ZUP člen 67, 67/1, 67/2, 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pritožba na ESČP - objektivni pogoj - nepopolna vloga
Od osebe, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, in izkazala, da bo z njim uspela.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - odstranitev nelegalnega objekta - izpodbijanje izvršilnega naslova
Ker tožeča stranka s svojimi navedbami smiselno oporeka inšpekcijski odločbi in zahtevam, ki ji jih ta postavlja ter s tem smiselno oporeka izvršilnemu naslovu, sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).
inšpekcijski postopek - stroški postopka - upravičenec do povračila stroškov postopka - stranski udeleženec - zavrženje pritožbe
Sklep, s katerim upravni organ odloči o zahtevanem povračilu stroškov, se mora zmeraj glasiti na stranko oziroma stranskega udeleženca kot upravičenca do povračila stroškov, kar velja tudi v primeru, ko zahtevek za povračilo stroškov v imenu stranke vloži njen pooblaščenec, ki v postopku s svojimi dejanju ne zavezuje sebe in ne pridobiva pravic zase, pač pa le za svojega pooblastitelja.
Očitno napačna navedba upravičenca do povračila stroškov v izreku sklepa o priznanju stroškov glede na določbe procesne zakonodaje predstavlja bistveno kršitev postopkovnih pravil, na katero bi moral pritožbeni organ, ki je vezan na zakon, paziti po uradni dolžnosti.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže upoštevala pravila "stare" Uredbe o embalaži in odpadni embalaži glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže presega 15.000 kg) in tudi ni pojasnila, za kakšno odpadno embalažo gre, torej, ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.
inšpekcijski ukrep - ravnanje z odpadno embalažo - pravica do izjave - inšpekcijski pregled - ustna obravnava - odgovornost proizvajalca
Tožeča stranka bi morala imeti možnost (biti vabljena), da pri ogledu sodeluje, ker se je na njem odločalo o njenih obveznostih oziroma se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana odločba, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zoper njo. Tožena stranka je tožeči stranka sicer omogočila, da se o zadevi izjavi, vendar ji ni omogočila udeležbe na ogledih niti ni izvedla ustne obravnave, ki je po določbi 154. člena ZUP v primeru oprave ogleda obvezna.
Sprememba okoljevarstvenega dovoljenja ne vpliva na obveznost izpolnjevanja zakonskih obveznosti tožeče stranke. Od začetka veljavnosti novele ZVO-1J torej zakon ureja obveznosti DROE, to je ravnanje z odpadki iz izdelkov PRO (20. člen ZVO-1). Z zakonsko ureditvijo mora biti skladno okoljevarstveno dovoljenje, kar je pristojni organ za tožečo stranko naredil z zamudo dne 11. 2. 2021 (tožeči stranki pa je bilo nato veljavno okoljevarstveno dovoljenje z ustreznimi spremembami vročeno šele 31. 1. 2022), kljub temu pa mora stranka ravnati najprej v skladu z zakonom, saj odločbe - okoljevarstveno dovoljenje (tudi če je napačno) ne more spremeniti/obiti zakonske ureditve.
Družbam za ravnanje z odpadno embalažo ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožeča stranka, pravilno ugotovljene. To pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka
Tožnik je nepremičnino, na kateri se nahaja nelegalna gradnja, kupil v stečajnem postopku in se tožnik šteje za singularnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika glede obravnavane nepremičnine, zato je tožnik v zvezi z odstranitvijo nelegalne gradnje, ki je prešla v njegovo last, pravni naslednik. Novi lastnik nelegalno zgrajenega objekta vstopi v investitorjev položaj in nanj preidejo tudi vsa bremena nelegalne gradnje.
ZUP ali Zakon o inšpekcijskem nadzoru ne uzakonjata zastaranja izreka ali prisilne izvršbe inšpekcijskih ukrepov in tega instituta ne pozna niti pretekla niti aktualna gradbena zakonodaja. Ne gre za pravno praznino, temveč za način ureditve pravnega področja, ko zakonodajalec instituta zastaranja zaradi poudarjenega javnega interesa ni uzakonil. Varstvo javnega interesa v primeru kršenja gradbene zakonodaje zahteva časovno neomejeno možnost uveljavljanja ukrepov in postopkov. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.
odškodnina žrtvam kaznivih dejanj - pogoji za priznanje odškodnine - odškodnina za duševne bolečine - pravica do izjave - pravica do izvedbe dokaza - enako varstvo pravic - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Pravica do izvedbe dokazov je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave. V 22. členu Ustave zagotovljena pravica do enakega varstva pravic ne zavezuje zgolj sodišča, temveč tudi druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ta ustavna določba se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP; 9. in 146. člen.
Neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo in zato ni mogoče doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZDavP-2 člen 63, 63/1.
dohodnina - samoprijava - napoved za odmero dohodnine - rok za vložitev napovedi
Vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prejšnjega odstavka in je takšna vloga prepozna. Navedena zakonska določba 63. člena ZDavP-2 opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, končni rok pa je vezan na različne procesne trenutke, v obravnavanem primeru gre za vročeno odmerno odločbo. S tem, ko je informativni izračun dohodnine pridobil učinek vročene davčne odločbe oziroma odmerne odločbe, samoprijave ni več mogoče vložiti.
dostop do informacij javnega značaja - pravica do izjave - ogled na kraju samem
Kar zadeva pravico do izjave, je za odločitev nebistveno, ali je ogled in camera pokazal kakšne nove okoliščine ali ne, zato je tovrstno sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo, neutemeljeno. Načelo zaslišanja stranke namreč pomeni, da je stvar strankine presoje, ali bo v zvezi z rezultati ugotovitvenega postopka, konkretno ugotovitvami na ogledu in camera, podala kakšna svoja stališča, mnenja ali morebitne dodatne dokazne predloge ali ne.
V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.
ZZdrS člen 11, 11/2, 69, 71. ZUP člen 67, 67/2. Pravilnik o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce, ki opravljajo dejavnosti v zdravstveni in babiški negi (2023) člen 4, 4/1. ZZdrav člen 52, 52/2.
zdravilska dejavnost - Zdravniška zbornica Slovenije - preizkus znanja - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Zgolj dejstvo, da tako Zdravniška zbornica Slovenije kot tudi zdravilska zbornica (v nastajanju) sodita pod okrilje Ministrstva za zdravje, še ne pomeni, da bi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti in Pravilnika o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike veljale tudi za zdravilce.
V predmetnem postopku, ko je tožnik želel opravljati izpit za preizkus iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej navedena zbornica ni pristojna za podelitev oziroma izdajo potrdila o znanju slovenskega strokovnega jezika (tudi) za zdravilce, saj za to ni zakonske podlage.
tujec - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - denarna socialna pomoč - izdaja dovoljenja za začasno prebivanje - stvarna pristojnost organa - ni upravna zadeva
Skladno z načelom varstva pravic je treba tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo, pa organ ve kdo je pristojen za zadevo, posredovati vlogo, ne pa zavreči s sklepom po 129. členu ZUP. Sodišče še pripominja, da v kolikor bi organ menil, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo (kot je stališče organa druge stopnje) in bi menil, da je pristojen za odločanje, bi moral njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar organ prve stopnje ni zavzel tega stališča.
brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - izločitev sodnika
Organ, ko je zavrgel prošnjo tožnika v delu, ki se nanaša na odstop prošnje v reševanje ministrici za pravosodje RS, ni odločil o predlagani izločitvi, v obrazložitvi pa ni obrazložil zavrženje prošnje za odstop prošnje v reševanje ministrici za pravosodje. Delegacija pristojnosti je drug pravni inštitut kot izločitev. Ker se obrazložitev ne da preizkusiti, jo je sodišče moralo odpraviti.
Organ bi moral o izločitvi odločiti pred izdajo odločbe o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa organ o predlagani izločitvi ni odločil pred odločitvijo o glavni stvari - prošnji za BPP.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZBPP člen 30, 30/9, 37, 37/2, 37/2-1.
brezplačna pravna pomoč - ponovno odločanje o isti stvari - razrešitev odvetnika - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
O dodelitvi brezplačne pravne pomoči tožniku je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, zato ponovno odločanje v pravnomočno rešeni stvari ni dopustno (ne bis in idem). V kolikor tožnik želi spremembo izvajalca brezplačne pravne pomoči lahko, kot je to pravilno v obrazložitvi sklepa o zavrženju navedla toženka, vloži predlog za razrešitev odvetnika, ne more pa z novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahtevati ponovne (druge) odobritve brezplačne pravne pomoči za isti pravdni postopek.
ZDDV-1 člen 39, 39/2. ZDavP-2 člen 139, 140, 140/2. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek davčne osnove za obračun DDV - finančni leasing - finančni leasing nepremičnin - obrazložitev odločbe - odstop od pogodbe - spremenjena pravna podlaga - dobropis - pravica do izjave - zmanjšanje davčne osnove
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano drugače, iz obrazložitev odločb davčnih organov ne izhaja kakšna konkretno je bila ustaljena splošna praksa davčnih organov obravnavanja tovrstnih zadev v letu 2014 in v čem konkretno se obravnavani primer razlikuje.
Do tožnikovega ugovora glede napačne razlage prava se davčni organ ni konkretno opredelil opredelil. Davčna organa sta se v zvezi z davčno obravnavo odškodnine iz naslova neuspešnosti poplačila zaradi preklica lizing pogodbe in v zvezi z uporabnino zgolj sklicevala na sodno prakso SEU v zadevi C-242/18 in se do tožnikovih ugovorov nista konkretno opredelila ter odškodnine oz. uporabnine z vidika DDV tudi nista v zadostni meri konkretno presojala, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepojasnjena in z dokazi nepodkrepljena ostaja tudi navedba pritožbenega organa, da tožnik lizingojemalca še naprej terja za preostanek neplačanih obrokov, za katere pa se lahko predvideva, da bo prejel plačilo za dobavo blaga.